Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo.
»Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je mnogo potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta.
Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji.
Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig.
Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti.
Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje zdaj samo uravnava.
Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi.
A na življenjskih potovanjih je drugače. Smeri našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katero bi kovčke lahko odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo spet najti izgubljeni ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.
3508 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo.
»Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je mnogo potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta.
Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji.
Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig.
Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti.
Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje zdaj samo uravnava.
Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi.
A na življenjskih potovanjih je drugače. Smeri našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katero bi kovčke lahko odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo spet najti izgubljeni ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.
Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepremični bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.
Skoraj vsi verjamemo v tako imenovane mite o sreči. Prepričanja, da nas bodo določeni dosežki – poroka, otroci, napredovanje v službi ali bogastvo – za vedno osrečili. Prav tako verjamemo, da nas bodo določene težave – zdravstvene tegobe, življenje brez partnerja, pomanjkanje denarja – za vedno onesrečili. Kultura, v kateri živimo, utrjuje to omejeno razumevanje sreče, ki nas vztrajno spremlja, in to kljub neizpodbitnim dokazom, da naše dobro počutje in naša blaginja ne delujeta po teh črno-belih načelih. Eden od mitov o sreči je predstava “Srečen bom, ko …” Srečen bom, ko bom napredoval v službi, ko se bom poročil, ko bom dobil otroka, ko bom imel več denarja in tako naprej. Težava ni v tem, da nas uresničitev teh sanj ne bo osrečila – skoraj zagotovo nas bo. Težava je, da nas ti dosežki ne bodo osrečili tako močno ali za toliko časa, kot smo pričakovali. In če nas doseganje teh ciljev ne osreči tako, kot smo želeli, začnemo misliti, da je nekaj narobe z nami ali pa da smo edini, ki se tako počutimo. Zato prenehajmo verjeti v te strupene mite o sreči. Sreča namreč ni cilj, ampak način življenja. “Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad,” je zapisal Tone Pavček. In kaj lahko naredite, da bi bili srečni? Poiščite smisel in višji namen v stvareh, ki jih počnete vsak dan. Naj vaše delo ne bo le sredstvo za preživetje, ampak poslanstvo, s katerim ustvarjate boljši svet in boljše življenje za ljudi okrog sebe. Vlagajte čas in energijo v izgradnjo dobrih medsebojnih odnosov. Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Srečno življenje je posledica ljubečih odnosov s partnerji, družinskimi člani, prijatelji, sosedi in sodelavci. Zavzemite držo hvaležnosti za to, kar imate in kar ste dosegli. “Kdor ni zadovoljen s tem, kar ima, ne bo zadovoljen s tem, kar si želi imeti,” je rekel že Sokrat. Apostol Pavel pa je zapisal, da je pobožnost, združena z zadovoljnostjo, velik dobiček (1 Tim 6,6). Vir dobrega počutje črpajte iz tistega, kar imate. In nenazadnje: prenehajte se primerjati z drugimi. Primerjanje pokvari srečo in slabo vpliva na vaše počutje. Morda boste zaradi tega morali izbrisati svoj profil na družabnih omrežjih in se tako izogniti novicam o tem, kje vse so bili vaši prijatelji in kaj vse vznemirljivega so počeli, medtem ko ste vi živeli svoje bedno življenje. Preženite iz svojega življenja zavist in naredite v njem prostor za ambicijo. Osredotočite se na lastne načrte in lastno življenje. “Vsak je svoje sreče kovač,” se glasi znani pregovor. Vendar pa, kadar kujete svojo srečo, nikar ne udarjajte po prstih drugih.
Živimo v času zelenega prehoda, ko vse bolj v naš način življenja vstopa ozaveščenost o skrbi za okolje in naš planet, ko nas k temu spodbujajo ideje ali pa zavajajo ideologije. Vsekakor je pomemben zdrav in spoštljiv odnos do okolja in do virov. Še zdaj se spomnim, kako je srednješolska profesorica za sociologijo ob navajanju besedila z začetka Svetega pisma trdila, da Cerkev zagovarja neekološko ravnanje. Češ, da besede, ki jih Bog ob stvarjenju nameni Adamu in Evi – »napolnita zemljo in si jo podvrzita« - v samem bistvu zagovarjajo neekološko, če ne kar destruktivno in izkoriščevalsko držo do stvarstva. Toda tako na praktični kot tudi teološki ravni je spoštljiv odnos do stvarstva v jedru krščanske drže. Nenazadnje je reciklaža, če se smemo malce teološko poigrati, zapisana v jedro krščanskega oznanila. Jezusa vodilni Judje v njegovem času niso prepoznali in sprejeli kot Odrešenika, ki so ga v Stari zavezi napovedovali preroki, ampak so ga zavrgli, izdali in dali umoriti na križu. Zato lahko apostol Peter tem judovskim voditeljem upravičeno pravi glede Jezusa, da je on »kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, a je postal vogelni kamen.« Ali mogoče to ni reciklaža? Nekaj, kar je zavrženo in je ponovno uporabljeno. In v Jezusovem primeru na najodličnejši način: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.« Prav zato lahko apostol Peter nadaljuje: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.« Prav v tej točki pa se srečamo z enim največjih absurdov krščanstva. Absurdov seveda, če gledamo skozi človeško preračunljivo logiko. Odrešenje, o katerem govori apostol Peter, namreč prihaja po Jezusu – z njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem od mrtvih. Oziroma kot Jezus opiše samega sebe v Janezovem evangeliju, ki ga beremo pri bogoslužju današnje nedelje: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce.« Prav te besede, ta Jezusova drža trdo trči s človeško logiko. Nedoumljivo je, da pastir umre za ovco! In v resnici je nedoumljivo, da Bog umre za človeka. Zato, da ga odreši; zato, da mu pove, da ni zavržen, nepomemben ali pozabljen; zato, da mu da vedeti, da ni sam v trpljenju in preizkušnjah; zato, da mu pove, da je ljubljen. Zato dobri pastir dá svoje življenje za nas – zate in zame. V tej Jezusovi darovanjski odprtosti je vabilo zate in zame, da sprejmeva to podarujočo se ljubezen. Dana nama je svobodna volja, da to ljubezen sprejmeva ali zavrževa. In, če ga zavrževa, bo vedno znova obveljala logika »reciklaže«, da bo kamen, ki so ga zavrgli, postal vogelni kamen. Če ne zate ali zame, pa prav gotovo za nekoga drugega, ki bo to sprejel in resnično živel.
Mark Avrelij je bil znameniti rimski cesar in filozof iz 2. stoletja. Živel in vladal je v enem izmed najbolj kriznih obdobij rimskega imperija, ki se je že bližalo svojemu zatonu. Že takoj ob nastopu svoje vladavine se je moral spopasti z izredno težkimi razmerami v rimskem cesarstvu, ki jih lahko v marsikaterem vidiku primerjamo z današnjo situacijo v Evropi in po svetu: na več mestih so namreč izbruhnili upori ali vpadi različnih plemen, ki so za sabo puščala razdejanje, reka Tibera je tistega leta prestopila svoje bregove in na veliko poplavljala, sledila je huda lakota, rimske legije pa so med prebivalce zanesle kugo in tifus. Poleg tega so Marka Avrelija zadele še zasebne skrbi, saj mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan, bolezen pa je zadela tudi njegovo ženo in otroke, ki so prav tako eden za drugim umirali. Kljub temu Mark Avrelij ni klonil pred osebno nesrečo, ni prenehal braniti rimskega imperija pred vpadi tujih ljudstev, ampak je odredil številne ukrepe, s katerimi bi ublažil položaj, v katerem se je rimsko cesarstvo znašlo: uvedel je nove javne pobožnosti, nabiral prostovoljce za vojsko, prodal dragocenosti vladarske hiše ter si tako zagotovil potrebna sredstva za oborožitev in vzdrževanje vojske. Naposled je tudi sam podlegel bolezni, vendar je še pred smrtjo bodril svoje prijatelje z naslednjimi besedami: »Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Očitna nesebičnost, razsodnost in modrost Marka Avrelija je bila tako izjemna, da si je zasluženo pridobil vzdevek »filozofa na prestolu«. Prav ta njegova notranja moralna moč je nedvomno vodilno pripomogla k temu, da se je lahko uspešno boril proti vsem nesrečam, tako javnim kot zasebnim. Njegov notranji boj in oporo, ki jo je videl v stoiški filozofiji, lahko še dandanes spremljamo ob branju njegovega dnevnika, v originalu naslovljenega Samemu sebi – ta sicer ni bil namenjen objavi, saj je nastajal v vojaškem šotoru sredi vojne vihre in opustošenj, vendar nudi edinstven vpogled v njegovo notranje doživljanje in razmišljanje o življenju, smrti, usodi in vlogi posameznika v svetu. »Njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja,« je o vsebini zapisal komentator Kajetan Gantar. Njegov dnevnik ni dodelano literarno besedilo, pač pa pogosto le kratke zabeležke in misli, zapisane v naglici, s katerimi je želel cesar bodriti predvsem samega sebe in se ob pogledu na vse tegobe vedno znova opominjati, naj ohranja notranjo mirnost in se ne vdaja bolečini in pesimizmu. Morda bi lahko sedaj, ko imamo več časa zase, branje njegovih razmišljanj pomagalo tudi nam ...
Zaupanje je velika, čudovita beseda. Pomeni skupaj verjeti, ko sem povezana z drugim. In kako dragoceno je, da me druga oseba z zaupanjem podpira, ko pride dvom. Ko drugi izgublja upanje, pa mu lahko jaz pomagam. Čim nevarnejše je, čim bolj negotovo življenje, bolj se med seboj podpiramo. To je kot refleks, iščemo skupno dobro. Ne zapiram se samo v svoje lastno preživetje, upanje najdem tudi v srečanju, sodelovanju z drugimi. Skupaj smo, spoznali smo se, si zaupali, pomagali in se učili bolje poslušati, se slišati in prilagajati. Lepo je, če nimam okoli sebe samo žrtev, ki se sramotijo in zaničujejo drugačnost. Verjamem v dobro, prijazno ljubezen, ki daje, kar more, kar zna. Nočem biti žrtev, ki se umika in včasih celo sovraži druge, medtem ko se ji po glavi podijo užaljene misli, da je vse dala, a drugi nič ne vidijo. In potem zaničuje tudi sebe. V odnosih postane previdna, kot na preži. Bremeni jo čakanje, kdaj bo naredila kaj narobe, da jo bo spet nekdo zaničeval. Sramotili jo bodo, spregledali, ti obrnili hrbet. Zdi se mi, da me nima nihče rad. Ko pa se potopim v megleno, hladno jezero bolečine, pa me lahko preseneti mehkoba vode, občutek miru. Ta mir je treba najti v človeškosti. Kako velik korak je, da odprem oči za sočloveka. Se mu približam, mu sledim, ga spodbudim. Nisem samo užaljena, prenesem začetni strah, kaj bo, če bo, če me zavrne. Dajem luč, prijazno besedo, prijazen žarek svetlobe v najino srečanje. Pogum ne pomeni, da se ne bojim, a nočem biti ujetnica strahu. Pogumno storim, kar je treba storiti. Tvegam svoj ponos. Ne pobegnem. Upam, zaupam v neskončno srečo. To ni predrznost, nespamet, ampak jedro naše človeškosti. Poslušam več glasbe, saj je pogosto temelj iskanja miru in harmonije in odpira vrata v presežno. Duša se zazre v globino, da osvetli duha. Luč osvetli pot iz labirinta tesnobe.
Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in že pred večerom vam želim prijetne sanje. No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Sanje in upanje morajo biti del življenja, ki ga živimo tukaj, zdaj. Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Čeprav je danes veliko laže potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave in se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem pa se morajo varovati pred slepilom lahkih rešitev, kot so fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, pa moraš imeti pred očmi oazo, saj samo dokler imaš vero, da je tam nekje obljuden svet, boš šel naprej. Pred kratkim sem poslušal neko žensko; z možem se že osem let trudita, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali upanje. Hkrati pa nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženski, ki čuti praznino, ker nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo vse čez noč uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno pa mora imeti upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele takrat, ko si tam. Tej ženski smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za tiste, ki so že okoli nje. Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Vsem nam želim, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa malo že del našega življenja in da jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.
Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini hudi problemi črke in številke … in pozneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis … Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?! ... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo in se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi ste naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in navigacije. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni … Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar je še podobnih … nadutih in zagledanih vase … Ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … V svetu, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako v treh potezah spravite žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, postavite noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo … Ali veste, kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce!
Mestni ljudje so hodili v gozd, ne v gmajno, in verjetno je še tako. Sicer pa noben gozd ni gmajna, saj ima lastnika, pa tudi če je to država. Gmajna ima izvor v nemškem gemein, skupnem. Skupna nam ostaja v tem, da se lahko gibljemo v njej, če ni označeno drugače. Prajvit, privat, namreč. A tudi tam ni ravno ograje; vsaj zdi se mi, da ne. Je pa pogosto drugače, kot je bilo. Bilo je urejeno in zgledno, zdaj pa ni. Gozd se zarašča v goščo. Lastniki ga ne čistijo več, saj kdo pa še potrebuje butare! Preveč krušnih peči je spremenjenih v kamine. Lepo, kolikor je to priča dobrih časov. Slabo, kolikor je to dokaz nepremišljene brezskrbnosti. Značilna za goščo je zaraščenost. Prejšnje gozdne poti postajajo bolj stezice kot vozna smer. Uhojene, a le od sprehajalcev. In mnogi med njimi ne ločijo gabra od hrasta, za brest pa mogoče še slišali niso, kaj šele za maklen. Kaj menite, kaj je to za eno drevo, me je pred kratkim ogovorila sprehajalka. Divja češnja, drobnica, njen kiselkasti sad je za ptice poslastica. Veliko naših gmajn ima oznako mešanih gozdov. Jeseni se zgodi, da naletiš na šolarja s šopom raznovrstnih listov. Pri pouku, da se bodo učili z njih prepoznavati drevesa. Poklon učiteljici, če jih pozna iz narave, ne iz učbenika. Gmajne, gozdovi so prostor za živali in mnogim varen dom. Sovražnik jim vseeno grozi od povsod. Polhec in tvoj kožušček! A si se končno le ujel v ono past? Sicer bi še visela obešena na veji. Polšja mast velja za domače zdravilo. Polhovke mogoče tudi še niso iz mode. Lisice in jazbec in razna zavetja divjadi. Precej blizu prihaja medved; včasih na sprehodu pomislim nanj. In me je že malo strah. Da je ne na hitro ucvreti, je bilo slišati lovčev poduk na teve. Pa volk? Ne vem, kako bi ravnala Rdeča kapica. Na bližnji jasi srna. Spomni me na šolsko berilo z naslovom Bambi. Mama srna v njem poučuje svoj radovedni naraščaj. Sploh ne induktivno, kar so nam glede poučevanja vtepali glavo, češ ki da je edino pravilno. Ampak kar deduktivno, kar je v teoriji veljalo za najboljše, v praksi ga je bilo pa bore malo. Mladi srnjaček je namreč hotel od mame zvedeti potrebne reči o poti, po kateri hodita. A mu ni povedala drugega, kot da je to »pot srn«. Nobene razlage; kar zapomni si, smrkavček. Eh, gmajne. Kaj vse bi nam lahko povedale, a molčijo. Vredno je razumeti pomen tega, iz katere smeri privršijo vetrovi. V starem šolskem berilu je pisalo: Komur gozd prijazen je, neznana mu bojazen je. Mogoče pa to še velja.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odsotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trosobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Za nami so velikonočni prazniki. Kristjani ob teh praznikih podoživljamo Kristusovo trpljenje in smrt – še posebno pa njegovo vstajenje. Glede velikega petka smo bolj ali manj enakega prepričanja. Kristus je živel, bil je dober človek, pomagal je ljudem, bil je dober govornik, retorik, bil je čudodelnik. Vse to poskušamo dojeti in razumeti v koordinatah njegove človeške narave. Potem prideta trpljenje na križu in smrt. Tudi to je del naše narave. Velikonočno jutro pa postavi naše dojemanje življenja in Boga na glavo. Kristus, ki je umrl, vstane in živi. Na velikonočno jutro se svet razkolje na dva pola: na tiste, ki sprejmejo, da je Kristus vstal in živi, in tiste, ki ostajajo v človeških koordinatah – ki pravijo, da je to nemogoče, da ni res. Ne bomo govorili o tem, zakaj nekateri ne »morejo« verovati. Govorili bomo o nas, ki verujemo. V bistvu tudi nam – gledano s človeškimi očmi – Jezusovo vstajenje ni čisto jasno. Toda glede na to, da so evangelisti vse podrobno opisali v Svetem pismu, ki je za kristjane od Boga navdihnjena knjiga, je laže vstopiti v velikonočno logiko. In velikonočna osmina, to je teden dni po veliki noči, kakor ves velikonočni čas, nas Božja beseda potrjuje v naši veri. Danes, na tretjo velikonočno nedeljo, bogoslužje znova postavlja v središče naše pozornosti skrivnost vstalega Kristusa. Veliki teolog Romano Guardini je o Jezusovih prikazovanjih zapisal: »Gospod se je spremenil. Ne živi več tako, kot je živel prej. Njegovega bivanja /.../ ne moremo razumeti. Pa vendar je telesno, saj vsebuje vse njegovo dosedanje življenje in usodo, ki jo je moral doživeti, torej trpljenje in smrt. Vse je resnično. Jezus se je po vstajenju – skoraj ob vsaki prikazni – legitimiral. Kaj to pomeni? Vstajenje namreč ni izbrisalo znamenj križanja. Vsakič, ko se je prikazal, jim je pokazal prebodene roke in noge. Pa ne samo to: da bi jih prepričal, jih je prosil, naj mu dajo kaj jesti.« Jezus se torej razodeva na različne načine. Po znamenjih, Božji besedi, najrazličnejših pričevalcih in karizmatikih. Glede na to, da kristjani verujejo, da so ustvarjeni po Božji podobi, to pomeni, da se Bog lahko razodeva po vsakem izmed nas. Apostol Janez je zapisal: Bog je ljubezen. Lahko bi rekli: kjer je ljubezen, tam se razodeva Bog. V bistvu smo mi ljudje, ko ljubimo in ko se ljubimo, najbolj ljudje, najbolj Božji.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in bleščečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce revnejše vasi sploh nisem pogrešal. Torej stvari, ki jih nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in tako sem postal žalosten, saj sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A. M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti za to, kar imamo, ampak žalosti, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, zato meče v smeti tisto, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal ni tako samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnika, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, vendar ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo, kot je tvoja žena, s postavnejšim in zabavnejšim, kot je tvoj mož. In tako zaradi divje in pravzaprav neresnične želje izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, ampak nam tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, si ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne bi privoščil sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno, če ga gleda z vidika hvaležnosti, ne poželenja.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke. Letošnja prebujajoča se pomlad v našo deželo ni prinesla samo zdravih semen, zdravja in veselja, kot poje belokranjska pesem o treh tičicah, ampak tudi črni scenarij. Kaj vse bo pognalo z njive svetovne krize, ne vemo. Lahko samo ugibamo in se prepustimo modrovanju. Predvsem pa upamo, da bomo mi sami tisti, ki bomo spet vzkalili. Tako kot mora kmet vsako pomlad na novo rahljati zemljo s plugom in jo pobranati z železno brano, tako ostro bomo morali po njivah življenja zaorati prav vsi, ne samo kmetje. Če se nam je še do včeraj zdelo, da gre pšenica v klasje sama od sebe, smo se grenko motili. Se pa lahko zgodi, da bo šel pomladni črni scenarij res komu v klasje. »Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave,« (Jer 8,7) je zapisal prerok Jeremija. V naše gospodarsko poslopje se je letos vrnila prva lastovka, kmalu za njo druga. Vrnile so se v gnezda, ki so čez zimo samevala. Po splošnem verovanju naj bi lastovka prinašala srečo hiši, v kateri gnezdi, zato je pri nas vedno dobrodošla. Za pticami z vitkimi krili se bodo počasi vračale tudi druge. Med njimi bodo moj domači kraj preletele jate žerjavov, ki bodo z glasnim kričanjem opominjali, da prav tako poznajo čas. Le železne ptice so bile letošnjo pomlad prisiljene za nekaj časa ostati na zemlji. S pomladjo na podeželje prileti še ena ptica selivka: kukavica, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk. Kljub kukavičjemu značaju imam rada to ptico, čeprav me iz leta v leto s svojim kukanjem prehiti. Vsaj pri nas še vedno velja, da je ob prihodu pomladi dobro imeti pri sebi denar, ko prvič slišimo kukavico, saj se nam tako v prihodnjem letu ne bo treba bati denarnih težav. Tako nekako se je do letošnje pomladi pri nas na podeželju pomlad bližala poletju. Čeprav so lastovke začele vse bolj čebljati in so zares prinesle pomlad, jih je preglasil letošnji kuku kuku. Kot opomin, namenjen tako meni kot vam. A opomin ne odzvanja kot povabilo, da moramo v žepu imeti denar in bomo s tem odrešeni vseh težav in nadlog. Letošnji kuku kuku odzvanja kot apel naši človečnosti v medsebojnih odnosih. Odmeval bo še dolgo, tudi po tem, ko se bodo iz kukavičjih jajc izvalile nove ptice pevke in kot vsako pomlad prepevale kuku kuku. Bog daj, dragi poslušalci in poslušalke, da bi v naše kraje letos priletela vsaj ena izmed treh belokranjskih tičic. Tista tretja: ta nosi zdravje in veselje. Za zdravo seme na polju in ljuljko pa bomo morali poskrbeti sami.
Kdo še ni slišal svetopisemskega reka »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15−20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razraste. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.
Smo ob koncu postnega obdobja in se oziramo nazaj ter povzemamo bogoslužja, dobra dela, predanost in pokornost Vzvišenemu Stvarniku, ki smo jih uresničevali v preteklem mesecu. Ramazan je osvežil naše duše, izpopolnil vero in duhovnost ter nas očistil grehov. Ramazan je bil odlično zdravljenje, ki je očistilo našo dušo in jo povzdignilo na višjo raven. Ramazan je bil tudi telesna sprostitev, ki je našemu telesu pomagala spočiti se od vsakodnevnega uživanja hrane in pijače. Okrepili smo svojo zavest o Vzvišenem Bogu v vseh življenjskih trenutkih. Post je pri vernikih obnovil in okrepil vrednote, kot so iskrenost, potrpežljivost, solidarnost, medsebojno zaupanje in razumevanje. Živimo v negotovih časih, ko divjajo vojne. Mir ni več tako samoumeven. Vsi skupaj se moramo zavzemati za mir. Lahko opazujemo, da se svetovni red iz dneva v dan spreminja. Negotovost, ki je pred nami, nas obvezuje, da kot verniki krepimo svoje molitve za mir v svetu. Zato se posvetimo molitvi in se spomnimo vseh tistih, ki so potrebni naše pomoči. Bajram označuje poseben duhovni čas oziroma duhovno sproščanje. Dnevi bajrama so intimen in oseben počitek za dušo in telo. Duša je lahko vesela, ker se je v mesecu ramazanu izpopolnjevala in gradila svoj plašč pobožnosti, premagala je strast in slabost ter odločno odgovorila Vzvišenemu Bogu, da se posti in si zasluži Božjo milost. Telo je veselo, ker se v bajramskih dneh lahko sprosti ob hrani in pijači v družbi družinskih članov, prijateljev in sosedov. Bajrami so dnevi našega zbliževanja in povezovanja, dnevi radosti v veri, tradiciji in kulturi. V teh prazničnih trenutkih vam želim veliko sreče, veselja in radosti. Bajram šerif mubarek olsun, vesel in srečen bajram!
Ena izmed čarobnih besed v sodobnem gospodarstvu (pa tudi življenju sploh) je učinkovitost. Pomeni, da se neko opravilo izvede z najnižjimi mogočimi stroški. Zapravljanje je prepovedano, viri se uporabljajo varčno, stroški se znižujejo. Racionalizacija in optimizacija. Seveda je dobro, če lahko enako razdaljo prevozimo z manj goriva ali če lahko perilo operemo z manj vode. A učinkovitost ima tudi svojo slabo stran. Naše mišljenje in delovanje lahko namreč tako zoži, da mislimo, da šteje samo to, kar koristi in kar se splača. In učinek takega mišljenja je enako boleč, ko gre za medosebne odnose, kot takrat, ko zaradi njega brez dela in prihodka ostanejo zaposleni v kakšnem podjetju. V Markovem evangeliju najdemo v 14. poglavju opisan dogodek, ki se je zgodil v vasi Betanija. Jezus je skupaj s svojimi učenci gostoval pri nekem Simonu, ki je imel vzdevek Gobavec. Ko so bili pri jedi, je prišla neka ženska s stekleničko zelo dragocene dišave, za katero je odštela izjemno visoko vsoto – celoletno plačo. Odprla jo je in izlila dišavo na Jezusovo glavo. Nekatere izmed prisotnih pa je to dejanje zelo razjezilo, zato so se začeli zgražati nad tem: “Kakšna potrata! In to tako dragocene dišave!” (Marko 14,3.4 ŽJ) Dodali so še, da bi denar vendar lahko veliko bolje uporabili za revne ali druge socialne namene. Drži. Toda Jezus se je odzval drugače in temu dejanju ljubezni pripisal pomen, ki se je ohranil vse do danes. Rekel je: “Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.” (Marko 14,9 SSP) Življenje je več kakor učinkovitost, gospodarnost in analize uporabe sredstev. Ideologije ekonomičnega mišljenja ne bi smeli prevzeti brez pomisleka. Še posebno kot kristjani smo pozvani ustvariti drugačen svet, svet za ljudi, ki obupujejo zaradi tega sveta. K človeka in življenja vrednemu svetu spadajo tudi stvari, ki so kdaj videti neučinkovite, zamudne in ovinkaste. Na primer, kakšna vožnja na vrtiljaku z otroki, kak sladoled z družino ali prijatelji, pogovor, pri katerem ne gledamo na uro, ter čas, namenjen sebi in drugim. Če imamo resnično radi ljudi, imata ekonomičnost in učinkovitost svoje meje. Potem se “zapravljamo” za druge, s tem ko si vzamemo čas, tolažimo in spodbujamo, pomagamo ali darujemo denar. Vse to se morda zdi nespametno, neekonomično in skoraj nesmiselno, vendar pa je izraz čiste ljubezni in znak pristne vere v Jezusa Kristusa, ki je za nas “zapravil” svoje življenje. “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Janez 3,16 SSP)
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen, tudi če ostane brez vida. Ciceronova poanta je, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, ampak mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil veliko let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kje naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred svojimi lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Prijatelja sta potovala skozi puščavo. Nekega dne sta se sprla in eden od njiju je v jezi udaril drugega. Tega je udarec prizadel, toda molče je zapisal v pesek: »Danes me je moj najboljši prijatelj udaril.« Nadaljevala sta pot in prišla do oaze, kjer sta si nameravala malo odpočiti. Mož, ki je dobil klofuto, je zabredel v blato in se začel pogrezati, toda prijatelj ga je rešil. Rešeni je potem v kamen vklesal besede: »Danes mi je moj prijatelj rešil življenje.« Tisti, ki je prijatelja udaril in rešil, ga je vprašal: »Ko sem te udaril, si to zapisal v pesek, ko sem ti rešil življenje, pa si to vklesal v kamen. Zakaj tako?« Prijatelj je odgovoril: »Ko nas kdo rani, zapišimo to v pesek, saj veter odpuščanja to izbriše. Ko pa nam kdo naredi kaj dobrega, moramo to vklesati v kamen, kjer ostane za vedno.« (Zgodbe za veselje do življenja, 57.) Tako ravna tudi Bog z nami: naše grehe vpisuje v pesek in jih pozablja, naša dobra dela pa vkleše v kamen. V današnjem evangeliju vidimo, kako je Kristus odpustil svojim učencem, ki so ga zapustili v trpljenju. Odpustil je apostolu Tomažu, ki ni verjel v njegovo vstajenje, ker ni videl Vstalega Gospoda. Še več, prav tem učencem da nalogo odpuščati grehe: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni« (Jn 20,22-23). S tem je pokazal na svoje bistvo, da je usmiljen Bog, česar se spominjamo tudi na današnjo nedeljo božjega usmiljenja. Neka žena si je hotela iz obupa vzeti življenje v vodah oceana. Pred tem pa se je sprehodila po prazni obali, da se poslovi od sveta. Nenadoma je slišala glas: »Ozri se nazaj!« Storila je tako in zagledala svoje stopinje v mivki. Ko jih je gledala, so jih morski valovi brisali. Skrivnostni glas ji je rekel: »Kakor valovi brišejo tvoje stopinje, tako jaz brišem tvojo preteklost.« Ta doživljaj je pomenil nov začetek v njenem življenju. (Zgodbe za veselje do življenja, 58.) Gospod že v Stari zavezi pravi po preroku: »Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna« (Iz 1,18). Naučimo se tudi mi napisati svoje rane in svoje prizadetosti v pesek ter vklesati v kamen prijaznosti in usluge, ki smo jih bili deležni. Gospod nam je podelil svojega svetega Duha, da nas preoblikuje in da bomo postali učenci miru in odpuščanja. Dal nam je priložnost, da postanemo podobni njemu v našem odnosu do tistih, ki nam delajo slabo, so nas prizadeli ali užalili.
Stali so pred prestolom in Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila( Jn 7,9) V knjigi Razodetja so odrešeni, stanovalci nebes oblečeni v bela oblačila. A že tukaj na zemlji se ljudje radi oblečemo v bela oblačila, posebno ob pomembnih priložnostih in posebnih slovesnostih. Tudi Jezus je na gori spremenitve bil oblečen v bela oblačila: Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu ( Mk9,3). Belo oblačilo, bela barva ima v sebi nekaj skrivnostnega, nekaj duhovnega. Barva vseh barv je bela barva. Še danes moderne žene, dekleta in neveste želijo vsaj enkrat v življenju obleči sanjsko poročno obleko bele barve. Kot otroci smo prvič oblekli bele oblekice za sprejem prvega svetega obhajila. Takrat smo se res počutili kot posebna bitja, a prek te bele obleke je na nas prišlo nekaj angelske miline in lepote in zato so se nam zasvetile otroške hrepeneče oči. Bela oblačila so odsev večnega človeškega hrepenenja, da se vzdigne nad svojo revščino grešnosti, da iz blata skušnjav, ki jim vsakodnevno podleže, zaživi v tisti lepoti in sijaju, ki jo daje svetost. Svetost namreč naredi ljudi neizmerno privlačne, lepe in neustavljive. V belih oblačilih smo podobni zasanjani zimski pokrajini, ko čisti sneg pokrije vse smetišča, vse nepravilnosti, norosti in napake človeških rok in naredi iz naše zemlje pokrajino pravljične lepote. Spomnim se deklice, ki je pri verouku, ko smo govorili o poroki, narisala sijajno kočijo, bele konje in mamico in očka v belih oblačilih. Spodaj je napisala: Poroka mojih staršev v prihodnosti … takrat bom tudi jaz nosila belo obleko. V belih oblekah smo ljudje podobni svojemu Stvarniku, ki, kot pravi knjiga Razodetja, sedi na »velikem belem prestolu ( Rz 20,11)«, oblečen v oblačila bela kot sneg in obličje mu sveti kakor sonce. A tudi vsako dejanje ljubezni, dobrote in sočutja našo dušo pobeli od znotraj. To je bela lepota svetosti, ki nikoli ne mine.
»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi, do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najpomembneje, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določeni projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, česar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo, kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih. Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. Zdaj je čas, da odkrivam, kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!
Če gre verjeti spletu, se je Charlie Chaplin na vrhuncu svoje slave v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja udeležil prireditve »Kdo je najbolj podoben Charliju Chaplinu« in pristal na dvajsetem mestu, neki drug vir navaja celo sedemindvajseto, tretji pa tretje mesto. Vsekakor ni zmagal. Morda pa je vse skupaj samo legenda. Kar hočem reči, je: bodi to, kar si – toda zavedaj se, da včasih to ni dovolj! Da se vedno najde kdo, ki je boljši od tebe. Vedno se najde kdo, ki je boljši kot ti. Včasih se jih najde devetnajst … ali pa šestindvajset! Charlie Chaplin je šel na tekmovanje in ugotovil, da je na svetu vsaj šestindvajset boljših Charlijev Chaplinov, kot je sam! Temu se reče lekcija iz ponižnosti. Toda dodajmo še lekcijo iz pravičnosti: žirija, komisija … zaradi mene ves svet … je lahko mnenja, da je teh šestindvajset ljudi bolj podobnih Charliju Chaplinu, kot je pravi Charlie sam sebi … vendar to še ne spremeni dejstva, da je le on resnični Charlie Chaplin. Samo ti si lahko ti. Lahko so ti podobni, lahko so boljši ali slabši, nihče drug pa ne more biti ti namesto tebe. Pomisli: toliko milijard ljudi je živelo v zgodovini, a le ti si ti! Enkraten in neponovljiv, ustvarjen po božji podobi. To ne pomeni, da si videti božanski … Čeprav, ne vem, ste videli mojo ženo? … Bodi to, kar si, torej pomeni biti v tem »Bogu podobnem« telesu, živeti v tem telesu, živeti to telo, ljubiti to telo in ljubiti s tem telesom, ljubiti samega sebe in ljubiti bližnjega v telesu, ki je od Boga in je Bogu podobno … pomeni tudi ljubiti Boga! To pa ni več floskula. To je izpolnitev prve in največje božje zapovedi: Ljubi! Zato: Bodi to, kar si. In to ne napol, temveč z vsem srcem, vso dušo, vso močjo in vsem mišljenjem. »Ful gas«. Polno. Oziroma: popolno!
Neveljaven email naslov