Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo.
Svatba se ne splača. Svatba je popolna potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek izbira že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar potrebuje bolj od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč preprosta razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, se ne odmika od njega, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in znova ustvarja v to, kar v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec namreč.
Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam da ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju.
Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet tretje po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
3673 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo.
Svatba se ne splača. Svatba je popolna potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek izbira že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar potrebuje bolj od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč preprosta razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, se ne odmika od njega, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in znova ustvarja v to, kar v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec namreč.
Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam da ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju.
Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet tretje po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
V času meseca ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev, ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamorkoli je prišel Nesrudin, ni ničesar prejel niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je doživel precejšnje razburjenje med tamkajšnjimi vaščani. Ti so mu povedali, kako je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila mnoge kokoši, race in purane vaščanov. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj lisico kaznujejo za njene pomore. Izmišljali so se razne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Ravno takrat je med njih prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za njegovo mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova.
Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … Človek je počasne sorte, naravna nam je. Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot nekaj sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč. Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Če greš hitro, nikamor ne prideš, dosežeš cilj, a si ostal brez poti. In pot je tista ključna pri vsem skupaj, Zaplotnika vprašajte, on, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi, tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino, ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov, dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna, samo če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, da imaš čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in spiti pivo, da imaš čas vohati rože. To je pot. In lahko se jo naredi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, raste pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem, ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči ob tla, in trdnost nastane samo počasi. Zato je počasnost očitno za življenje pomembna, zato bi se je bilo menda spet treba navaditi, ne zaradi stresa, zavoljo rasti. In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, ker smo ljudje kakor veter, dokler se premikamo, obstajamo.
Oktober je posvečen molitvi rožnega venca. Prastara molitev, sestavljena iz več kot 50 zdravamarij, očenašev in slave Očetu, se moli na vrvici, na kateri so nanizane, kot pravimo, rožnovenske jagode, in se konča ali začne s križem. Rožni venci so simbol nepretrgane molitve, a najpogosteje jih najdemo ob Marijinih svetiščih, saj z njimi najprej počastimo Mater Marijo, potem pa naredimo sprehod skozi življenje in poslanstvo našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Imamo štiri dele rožnega venca, a zadnjega – svetlega – je sestavil in prvi zmolil sveti papež, ki je bil goreč častilec Marije, Janez Pavel II. V mojih mislih je rožni venec močno povezan s spomini na mojo mamo in najnežnejša otroška leta. Ko je v večernih urah prenehalo delo na vasi in je zaspala živina po hlevih, so se družine, še posebno v oktobru, zbirale okoli mize v kuhinji in molile rožni venec. Molitev je začela mama in jo tudi vodila. Pogosto pa je bila tako utrujena od dela, da je naenkrat sredi ponavljajoče se molitve preprosto umolknila in za hip zadremala. In mi otroci smo se nasmihali in tudi sami umolknili, da je nastal tih, topel premor … Seveda pa se je mama hitro predramila in nadaljevala molitev, kot da se ne bi nič zgodilo! V življenju sem dobila in tudi sama podarila nešteto rožnih vencev. Nekateri so bili zelo dragoceni, drugi preprosti, leseni, plastični ali kamniti, a vsi so bili blagoslovljeni, da bi molitev prinašala in širila božji blagoslov vsem, za katere smo molili. Ko je mama že ostarela in ni mogla več hoditi v cerkev, ji je ostal rožni venec, ki ga je nosila s seboj. Ob redkih skupnih večerih se mi je zdelo, da vse njeno bitje, njena oseba, duša, duh in telo, vse bolj postajajo ena sama molitev, saj je zanjo zunanji, materialni svet postajal majhen in nepomemben. Vse bolj se je poglabljala v nevidni duhovni svet, ko je prihajala vse bliže nebeškemu Očetu. Rožni venec nosim vedno s seboj. Je kot mamin blagoslov. Pokrižala je moje čelo z razpokano roko in mi ga podelila z besedami: »Pojdi srečno od doma, a se rada vrni in na Boga ne pozabi!«
Danes goduje dekle, ki je priljubljena med kristjani po vsem svetu, častijo jo celo pravoslavni verniki. Gre za Terezijo iz francoskega mesta Lisieuxa. Že kot štiriletna deklica je izgubila svojo mater, toda materinska nežnost in veselje sta se ji vtisnila v spomin za vse življenje, zato se tudi njo poznali po njeni milini in otroški domiselnosti. Prav tako je imela srečo z očetom iz družine Martin, ki je bil sicer dobro stoječ urar in draguljar, a njegov največje bogastvo je bilo vseh pet preživelih hčera, ki jih je vzgajal z izredno rahločutnostjo in toplino. Njihov čas je bil konec 19. stoletja, ko še niso znali zdraviti otroških bolezni, saj še ni bilo penicilina, zato so cerkveni predstojniki modro omahovali, da bi mala Terezija že zgodaj vstopila v samostan. Končno je z dekliško vztrajnostjo dosegla, da je že pri petnajstih postala karmeličanka. Toda kako je lahko papež leta 1997 dekle, ki je umrla že pri 24-tih, razglasil za učiteljico Cerkve? Terezija je imela izredno bogato duhovno življenje. K sreči ga je zaupala svojemu dnevniku. V njem je razkrila ne samo svojo otroško zvedavost in dekliško radost, ampak tudi to, kar mistiki imenujejo »noč vere«. To pomeni, da se je morala spopasti z globokim občutkom osamljenosti in zapuščenosti, s skušnjavami obupa in zagrenjenosti. Izhod iz teh duhovnih kriz je iskala na obzorju Ljubezni. Razumela je, da v krščanstvu ni več daritve, ki bi bile starozavezne krvave žrtve, prava daritev je le daritev ljubezni. K tej ljubezni pa ne spadata samo vsakodnevna molitev in meditacija, ampak tudi vsakodnevna opravila v pralnici, čiščenje hiše ali pa tudi prenašanje nemogočih oseb, vsekakor pa strežba bolnih in starih. Tako je razvila nauk o daritvi življenja kot izpolnjevanju vsakodnevnih dolžnosti na obzorju Ljubezni. Zato je lahko duhovito zapisala: Zdaj jaz izpolnim Bogu vsako njegovo željo, potem ko bom pri njem, pa mi bo on moral izpolniti vsako mojo. Ko bo pri Nebeškem očetu, bo metala na svet vrtnice in ne bo brez dela vse tja do sodnega dne. Verjela je, da Ljubezen ne pozna meja. Trpela je, ker ni mogla postati duhovnik, a moč njene ljubezni je bila tolikšna, da je verjela, kako pomagati misijonarjem, ki ljudstvom prinašajo novo upanje. Zato se ne čudimo, da so misijonarji prav njo izbrali za svojo zaščitnico. K njej so se začeli zatekali vsi ljudje. Spomnimo se, kako so tudi dekleta s skrajnega roba družbe, ki so se prodajala, pripeljala bodočo pevko Edit Piaf na Terezijin grob in jo spodbujala, naj moli k njej, da ne bo oslepela.
Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki pripoveduje o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, v kateri želva s svojo preudarno modrostjo premaga zajca v hitrostni tekmi. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejše zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintrideset metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zagleda v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke nas spomni na tek časa, na našo zemeljsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med razumom in ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skozi vsakdanjik v pehanju za nesmiselnimi vrednotami, kot sta imeti in biti uspešen.
Dva trgovca sta tekmovala med seboj. Njuni trgovini sta bili v isti ulici, druga nasproti druge. Cele dneve sta sedela pred vrati svojih trgovin in opazovala, kaj dela sosed na nasprotni strani ulice. Če je h kateremu prišla stranka, se je privoščljivo smejal nasprotniku. Neke noči se je enemu izmed njiju v spanju prikazal angel in mu dejal: »Bog me je poslal, da ti povem tole: Dal ti bo vse, kar ga boš prosil, toda tvoj tekmec na nasprotni strani ulice bo dobil dvakrat toliko. Če boš ti živel v blaginji, bo trgovec nasproti postal velik bogataš.« Mož je za hip utihnil, potem pa dejal: »Če je tako, prosim, naj oslepim na eno oko, da bo moj tekmec oslepel na obe.« (Zgodbe kažejo novo pot, 163). Trgovec je v svoji zavisti izbral zlo zase, še večje pa za svojega soseda. Veliko hudih grehov v zgodovini lahko pripišemo zavisti. Prvi umor v Svetem pismu je bil storjen iz zavisti. Kajn je zavidal Abelu, da je Bog sprejel njegovo daritev, njegove pa ne. V bistvu je hudi duh zavidal prvemu človeku, ker je bil blizu Bogu, in ga je zapeljal v greh. Jezusa so takratni judovski voditelji dali križati iz zavisti. To je nekaj primerov iz Svetega pisma, a koliko primerov zavisti poznamo v življenju! Če so bili starozavezni Izraelci v čem dobri, so bili v zavisti in godrnjanju. To vidimo v današnjem prvem berilu, ki opisuje, da je bil neki mladenič zavisten, ker sta tudi Eldad in Medad prerokovala. Zavisten je bil samo zato, ker sta prerokovala v taboru, drugi pa pri šotoru (prim 4Mz 11,26). V današnjem evangeliju učenci zavidajo, da nekdo »izganja hude duhove« (Mr 9,38). Zavist lahko postane strašna stvar. Za ljudi je lahko usodna. Savel je bil prvi izraelski kralj in v začetku je dobro vladal. Potem pa se je pojavil mladenič z imenom David, ki je bil boljši bojevnik kakor on. Namesto da bi bil vesel, da ima v svojem taboru močnega bojevnika, je Savel postal zavisten. Hotel je uničiti Davida, na koncu pa je uničil samega sebe, kakor beremo v Samuelovi knjigi. Bog noče zavisti. Jezus pravi, da je bolje, da se pohabiš, kakor da bi postal zavisten. V današnjem evangeliju Jezus opozarja svoje učence zaradi njihove zavisti do tistega, ki izganja hude duhove in ni hodil za njimi: »Ne branite mu!« (Mr 9,39). Besede, ki so namenjene tudi nam.
Ko je Solon, eden izmed sedmih modrecev, obiskal takrat najbogatejšega kralja Krojza v Mali Aziji, mu je ta razkazal vse svoje dragocenosti z namenom, da bi ga modrec zaradi tolikšnega bogastva oklical za najsrečnejšega človeka tiste dobe. Toda Solon je odvrnil, da ta naziv pripada nekemu Atenčanu, ki je preprosto in pošteno živel v krogu svoje družine, doživel rojstvo svojih vnukov, nato pa v bitki pogumno dal življenje za svoje sodržavljane. Krojz s tem odgovorom ni bil zadovoljen, upal pa je, da ga bo Solon imenoval vsaj za drugega najsrečnejšega človeka. Solon je po premisleku odgovoril, da to mesto zasedata Kleobis in Biton iz Argosa, sinova Herine svečenice, prislužila pa sta si ga s pobožnim dejanjem. Zgodilo se je namreč, da bi morala njuna mati načelovati neki pomembni verski slovesnosti, a je živela precej daleč stran od templja, poleg tega pa se tudi vprežna vola nista pravočasno vrnila domov. Da mati ne bi zamudila, sta se njena sinova ponudila, da bosta sama privlekla kočijo do Herinega templja. Ljudje so se čudili njuni telesni moči in seveda pohvalili njuno odločitev, da priskočita materi na pomoč. Po opravljenem bogoslužju je svečenica prosila podobo boginje, naj njenima sinovoma v zahvalo za pobožno dejanje podeli največji blagoslov, ki lahko doleti smrtnika. Ko so vsi skupaj opravili žrtvovanje in povečerjali, sta mladeniča zaspala v templju, zjutraj pa so ju našli mrtva. Sodržavljani so jima postavili spomenik v Delfih in se še dolgo spominjali njune pobožnosti. Krojza tudi ta odgovor ni razveselil in jezno je pripomnil, da ni mogoče, da bi si mrtvi lahko pridobil naziv najsrečnejšega človeka. Toda Solon mu je rekel: »Recimo, da človek živi 70 let, to je lepa starost, toda niti dva dneva si ne bosta enaka. Vse človeštvo je podvrženo naključju, srečo pa vselej spremlja tudi nesreča, vzponom vedno sledijo padci, ki prihitijo hitro kot močan veter in v hipu vse postavijo na glavo. Ne moremo vedeti, kaj nas v življenju še čaka, pa tudi bogovi so ljubosumni in se večkrat poigrajo s smrtniki. Včasih res doživimo trenutke blaženosti, toda mi Grki ne znamo občudovati bežne sreče: preden razglasimo nekoga za srečnega, hočemo vedeti, kako je umrl. Res si srečen, kralj, izredno si bogat in vladar mnogih ljudstev, toda ne morem reči, da si najsrečnejši, dokler ne izvem, da se je tvoje življenje dobro končalo.«
V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo,« pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli samo fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji, mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi?« (12:105) Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev do romanja in celo imigracij. Potovanje pa pomeni tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Ali iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje pomeni pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.
Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. Dejstvo, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed zdravnikov pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, čemu bi ne bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le čemu naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce na sebi. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen celo brez nje. Nesrečni kralj si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero od devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumemo različno glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na naše življenje in na naš občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne moremo vplivati. Zato vam v tem jutru želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).
Spoštovani, sprašujejo me, zakaj stavim ravno na blagovno znamko krščanstva, ko je vendar toliko konkurenčnih ver in alternativ. Odgovor je preprost: v vseh religijah Bog sovraži greh in grešnika, samo krščanski Bog grešnika ljubi, čeprav njegov greh sovraži. Krščanstvo je Božji izum. Na nek način so grešniki Bogu ljubši kot pravičniki, ker je Bog človeka ustvaril po načelu ljubezni, ne pa pravičnosti. Bog ni Bog prava, ampak ljubezni. Ni Bog pogodbenega razmerja, ampak zaveze. Ne ljubi me zato, ker sem jaz dober, ampak zato, ker je on dober. Vse, kar dela, dela iz ljubezni. Ne gre za vprašanje dobrote ali hudobije, svetosti ali greha, kajti vse, kar je izven Boga, je itak grešno. Sveto pismo ne govori o teofobiji, o strahu pred Bogom. Evangelij je dobra in vesela novica, ne pa strahovlada in pošast, pred katero vsi bežijo. Krščanstvo ni ideja, ampak je življenje. Sveto pismo edino pove, da je osnovni problem človeštva greh, ki ga lahko reši samo Bog. Recept mora ustrezati diagnozi. Ker obstaja samo eno ustrezno zdravilo, bi bilo skrajno nerazumno zagovarjati medicinski pluralizem. Nepošteno bi bilo zdravniku očitati nepravičnost, ker je predpisal edino zdravilo, ki deluje. Ravno tako je nepošteno Bogu očitati nepravičnost, ker je dal edino zdravilo, ki deluje proti grehu – Odrešenika Jezusa Kristusa. Zato je krščanstvo edinstveno, izjava, da je rešitev edino v Bogu, pa ni žaljiva, nestrpna, ošabna, arogantna in ekskluzivna, ampak edina ustrezna. Krščanstvo ima dobro novico, da zdravilo obstaja; zdravilo je Jezus Kristus. Običajno pravijo, da so nebesa pravljica za ljudi, ki se bojijo teme, jaz pa mislim, da je ateizem pravljica za tiste, ki se bojijo svetlobe. Skupina moških je razpravljala, katera ženska na svetu je najlepša. Prvi so trdili, da je najlepša tista ženska, ki ima oči črne kot oglje. Drugi so trdili, da je najlepša tista ženska, ki ima oči modre kot sinje morje. Tretji pa so vztrajali, da je najlepša tista ženska, ki skriva v očeh barvo zelene trave. Ker niso prišli do soglasja, so šli po odgovor k modremu starcu. Vprašali so ga, naj jim pove, katera ženska na svetu je najlepša. Modri starec se je nasmehnil in rekel: »Najlepša ženska na svetu je tista, ki jo ljubiš.« To velja tudi za krščanstvo. Krščanska vera je najlepša tistim, ki Boga in svojega bližnjega ljubijo.
Prepričan sem, da ste se že kdaj zapletli v pogovor s kom, ki vas je ali čisto iskreno ali pa iz čiste provokacije povprašal o »razlogih za vaše upanje« (1 Pt 3,15). Če ste začeli opisovati neopisljivo in razlagati nerazložljivo, se pravi, če ste govorili o tem, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9), ste se, če ne že po nekaj stavkih, pa prav gotovo na koncu pogovora, počutili kot riba na suhem. Pa čeprav ste bili od silnega truda popolnoma premočeni. Kot riba na suhem! In je govoriti o veri res, kot bi nekomu govoril o plavanju. Vodo – pa recimo, da je to morje – mu lahko do potankosti opišeš, poveš, da je morje zjutraj drugačne barve kot zvečer in da se temperatura včasih spreminja vsakih nekaj zaveslajev. Nekdo, ki je vešč potapljanja, lahko opiše globine in morsko dno. Nekdo drug bo spregovoril o plimi in oseki, tretji o valovih in vodnih tokovih … Dejstvo je, da bo nekdo, ki uporablja rokavčke, o morju govoril drugače, kot nekdo, ki se potaplja na dah, in nekdo, ki s svojo »žabico« vedno pluje le do globine, ko se z nogami še lahko dotakne tal, bo o morju seveda govoril drugače, kot nekdo, ki je s svojim »delfinom« včasih le drobna drobna pikica, komajda še vidna z obale. A vsi bomo – tako ali drugače – spregovorili o svojih občutkih: o tem, kako prijeten, svež in nežen je objem vode na poletni dan … kako osvobajajoče je prepustiti svojo težo v prosojno moč vode … in kako lepo je potem čutiti hrapave sledove soli na koži … Govoriti o veri je res, kot bi nekomu govoril o plavanju. In ne gre le z besedami. Potrebno je izkustvo. Treba je stopiti v vodo, treba se je zmočiti, se spustiti, potopiti … In ta, ki posluša o plavanju, bo, čeprav je neplavalec, hitro prepoznal in ločil kamen od stiroporja, žabo od delfina, rokavčke od plavutk. Če ne prej, pa za nazaj … ko bo sam zaplaval! In je hecno: čeprav v materinem telesu devet mesecev plavamo, se moramo – porojeni v ta svet – plavanja spet naučiti. In je zato potrebna domišljija: »Kaj?! Da me bo voda držala?« In je potrebno zaupanje: »Res? Voda me bo držala?« In je potrebno malo trme: »Ja! Voda me bo držala!« Zato se otroci hitreje naučijo plavati kot odrasli: ker imejo veliko več domišljije, zaupanja, predvsem pa trme. Zato krščujemo (ali oblivamo z vodo ali potapljamo v vodo) že otroke! In potem so tu prvi zamahi. Pa glava pod vodo. Pa voda v grlu. O, kje je šele hoja po vodi!
Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katerokoli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so mala dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.”
Kako zelo pomembno je, da smo prvi! In to že od majhnega naprej. Že v vrtcu je bilo tako, ko so nas vzgojiteljice spodbujale, kdo bo prvi pojedel kosilo in bo potem postal zlata ptička. Da ne govorimo pozneje – kdo je bil prvi na šolskem teku, prvi v razredu, prvi pri veseli šoli, prvi na občinskem tekmovanju … Pač, pomembno je bilo, kdo je zmagal, kdo je najboljši, kdo ima najboljše igrače, kdo ima najboljšega očija, kdo je najmočnejši, najlepši, najsposobnejši, preprosto – kdo je prvi! Seveda smo to tekmovalnost močno ponotranjili in je tudi v odrasli dobi pomembno, da smo prvi, najboljši, najuspešnejši, najlepši … Ker to predstavlja našo vrednost – vsaj tako mislimo in dojemamo. Seveda iz tega izvirajo tekmovalnost, nenehno primerjanje z drugimi, zavidanje in prav gotovo tudi frustracije. Resnica je ta, da se bo lahko vedno našel nekdo, ki bo boljši od mene. Tudi če sem olimpijski prvak – prišel bo nekdo boljši, nekdo, ki bo presegel moj rekord … Ko smo že pri športu: kako zanimivo je, da ko naša športna ekipa zmaga, vedno rečemo: »Mi smo zmagali!« Ko pa ista ekipa izgubi tekmo, radi uporabimo tretjo osebo množine in rečemo: »Naši so izgubili!« Kar nekako se ne želimo prišteti med poražence. Seveda, kdo pa želi biti zguba … Ko so Jezusovi apostoli imeli problem s tem, kdo izmed njih je pomembnejši, kdo med njimi je večji, so od Jezusa hitro dobili hladen tuš: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Jackpot – zadetek v polno! Prvi naj bo zadnji in vsem služabnik?! To pač ne drži. Pomembno je biti prvi! Toda če pogledamo dinamiko, ki nas žene, da bi bili prvi, si moramo priznati, da nas v ozadju lahko poganjajo tekmovalnost, grebatorstvo, nenehna ogroženost, zavist, frustriranost, strah, občutki nevrednosti in nesposobnosti in še bi lahko naštevali. V ospredju je moj jaz, ki si želi potrditve, da bom končno postal nekdo, da mi bodo končno dali priznanje, da sem dober, vreden, sposoben … Ampak tovrstna priznanja prihajajo od zunaj in imajo zelo visoko ceno, predvsem pa so lahko zelo prazna. Resnična izpolnitev ni to, da služim sebi in svojemu egu, ampak da gojim sočutnost do drugega, da ne iščem vedno sebe in svojega, ampak da vidim drugega in mu zmorem priti naproti, še posebno če je v stiski in potrebi. Izpolnjeni smo zares takrat, ko nekaj naredimo za drugega, ko zmorem biti »izmed vseh zadnji in vsem služabnik«. Nora logika, ki je v popolnem nasprotju z logiko, v kateri smo bili vzgajani in v kateri živimo. Toda če smo iskreni do sebe: Ali nas ta logika tekmovalnosti in potrebe biti vedno prvi resnično izpolnjuje? Ali pa smo življenjsko izpolnjeni šele takrat, ko naredimo nekaj za drugega, ko mu izkažemo dobroto, spoštovanje, ljubezen; ko postanem »izmed vseh zadnji in vsem služabnik«?
Tudi današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, nen azadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo z odgovornostjo in skrbnostjo, lahko preraste zgolj opis nalog, in postane zares poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi kateri, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, tega ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje štelo za oceno testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav bi bil to samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko prejelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebej težko je takšno naklonjenost vzdrževati do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba veliko truda vložiti v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso pozabili.
Pogosto slišimo koga reči, kako bi bilo vse čisto drugače, če bi bil zdrav, če bi imel dovolj premoženja, če bi živel kje drugje, če bi bil v mladosti pametnejši in bi se učil, si izbral kakšen drug poklic, si našel kakšno drugo ženo ali moža in še veliko podobnega. Ob tem se vedno znova pojavi vprašanje, kaj bi človek v svojem življenju spremenil, če bi bilo seveda to mogoče. Marsikdo potem našteva, kaj vse bi spremenil, če bi lahko. Pa bi bilo to potem še njegovo življenje, bi bil to potem še on? Bi bil lahko bolj zadovoljen? Gospa pri devetdesetih, skromna ženička, je na to vprašanje odgovorila takole: »Prav ničesar ne bi spreminjala, čeprav je bilo velikokrat tudi zelo težko. Ampak živela sem svoje življenje in tega sem vesela.« Ob tem sem se vprašala, kako bi jaz odgovorila na to vprašanje. Verjetno približno tako kot ona. Ko se zdaj oziram nazaj na svojo prehojeno pot, ugotavljam, da se mi je dogajalo veliko stvari, ki si jih niti v sanjah ne bi mogla predstavljati. Tudi ne vem, kakšno bi bilo moje življenje, če bi se odvijalo po mojih načrtih. Verjetno bi bila za marsikaj prikrajšana. Tudi meni se je dogajalo marsikaj težkega in neprijetnega, pa seveda tudi veliko lepega. Se pa pogosto čudim, kako sem lahko bila kos vsemu, od kod sem dobivala moč za to. Morda se tudi nisem znala vedno najbolje odločati, ampak to sem bila jaz, ki sem tkala in ki še tkem to svoje življenje, ki postaja tako kot vsako življenje enkratna umetnina. Bog nas ni ustvaril popolne, nas pa vabi, da se učimo sprejemati svojo nepopolnost in nebogljenost, ne samo svojo, ampak tudi nepolnost in nebogljenost ljudi, s katerimi živimo. Samo tako lahko rastemo, dozorevamo in postajamo modrejši. Zato so naša življenja takšna, kot so, in od nas je odvisno, kako odgovarjamo na vse izzive, ki se postavljajo pred nas. Čeprav sem že stara, še nimam občutka, da se mi bo življenje prav kmalu izteklo. Seveda se lahko tudi motim, to mi je povsem jasno. Sem pa prepričana, da se mi bo v tem kratkem času, ki ga imam še na voljo, gotovo zgodilo še marsikaj, česar ne pričakujem. Prijetnega in tudi neprijetnega.
»Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom Moja soba, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več toliko kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, v gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.
Ste, spoštovane poslušalke, poslušalci, že slišali za dobro jutro kakšno reklamo za take ali drugačne vitamine, napitke ali tablete, ki povečajo odpornost? Ni treba ravno veliko truda, da bi v teh jesenskih dneh našli kopico ponudb, kako izboljšati svoj imunski sistem. Sem ter tja se sprašujem, kako to, da ob vseh teh čudežnih zdravilih ljudje še vedno zbolevajo, smrkajo in kašljajo. Navsezgodaj vas še zdaleč ne želim nagovarjati k zanemarjanju zdravja, rad bi samo pretehtal težo vseh teh pozivov. Ni dvoma, zdravje nas skrbi, zanj smo pripravljeni veliko storiti in očitno tudi plačati, drugače nam ne bi vsak teden prodajali kaj novega. Pri tem pogosto pozabljamo, koliko je čisto zdravih ljudi, ki so siti sebe; in bolnih, ki so polni veselja do življenja. Si ne bi morali več prizadevati za kakšno drugo odpornost, kot je le telesna? Gotovo smo vsi vsaj enkrat v življenju videli tisto pretresljivo fotografijo deklice iz vietnamske vasi, ki je polita z napalmom zagorela in skupaj z drugimi vaščani beži iz svoje vasi. Pred kratkim sem videl njeno fotografijo, ki je bila posneta čez trideset let. Takrat je živela v Kanadi in si tam uredila svoj dom. Fotografija prikazuje še vedno vidne posledice opeklin, hkrati pa njen zadovoljni obraz. Komentar pod fotografijo govori o čudni, a veseli lepoti, saj ta žena drži v rokah svojega lastnega otroka. Ta ožgana deklica si je zmogla ustvariti uspešno življenje. Strokovnjaki govorijo o odpornosti, trdoživosti, ki je nujna za dobro življenje. Kopico posameznikov imamo, ki se v najtežjih situacijah dobro znajdejo. Po drugi strani imamo veliko takih, ki se že ob najmanjši življenjski preizkušnji zlomijo. Kaj je tisto, kar človeka utrdi? Kaj je tisto, kar v nas ustvari notranjo odpornost proti krizam v življenju? Strokovna literatura navaja številne dejavnike. Eno pa izpostavljajo vsi: človek, ki ima v sebi več pridobljenih in utrjenih vrlin, je dolgoročno odpornejši proti težavam v življenju. Niso si vsi enotni, katere vrline so potrebne, a vseeno poudarjajo nekatere. Pogosto so to delavnost, doslednost, radovednost, povezanost z drugimi, obvladovanje. Še bi lahko naštevali, a o teh zdravilih za našo notranjo odpornost boste bolj poredko slišali. Smo se razvadili in bi z jutranjim požirkom vode radi že vse prejeli. Pri vrlinah se je treba truditi, imeti še koga, ki nas k temu spodbuja, in se mu pustiti voditi. Vse to je danes precej zanemarjeno, čeprav mnogi učitelji vložijo veliko truda, da bi pomagali otrokom razviti vsaj kakšno vrlino in jih tako usposobiti za boljše življenje. Današnji dan je kot nalašč, da tudi sami vzamemo kakšno tabletko vrlin in storimo kaj, da bomo jutri odpornejši proti pretresom življenja.
Vsak dan se vozimo po naših črnih asfaltnih cestah. Tisoči in tisoči zjutraj iz vasi in mest hitijo tja, kjer si služijo kruh, in vmes sanjajo o krasni prihodnosti. Na črnih asfaltnih cestah se v avtomobilih, na avtobusih in kolesih dogaja veliko stvari, izgovarjajo se številne jezne ali ljubeče besede, zorijo veliki sklepi o tem, kaj storiti, da bo dan, ki se je pravkar zbudil na obzorju, lep dober, uspešen. Le redko kateri voznik tu in tam pogleda na cesto, navadno le preveri, ali je kje kakšna luknja, kakšen moteč predmet, veja ali kamen, morda celo žival, zaradi katere mora zmanjšati hitrost. Ceste opazujemo tudi, ko se zgodi prometna nesreča ali pa ko nas znaki opozarjajo, da se na cesti dela, in se vsi vozači postavimo v pokorno kolono, ki počasi leze naprej. Kako močno potem nekateri vozniki pritisnejo na plin, ko lahko spet vozijo hitro! Le kam se nam vsem tako mudi? Včeraj zjutraj pa sem na ceste gledala malo pozorneje, saj smo vozili le 30 km na uro. Tam so bili že zbrani delavci in so začenjali svoje težko in odgovorno delo. Kar presunilo me je, saj med njimi navadno ne slišiš slovenske besede! Torej, te naše črne asfaltne ceste gradijo tujci, ki so prišli k nam iskat zaslužek zase in za svoje družine. Nehote mi je spomin segel v preteklost, kajti pred petdesetimi leti so tudi moj oče in številni drugi iz kmečkih družin hodili na delo v Avstrijo. Gradili so mogočne avstrijske avtoceste, mostove in počivališča, kot jih danes gradijo tuji delavci pri nas! In kot so v avstrijskih in nemških avtocestah ostale kapljice potu in krvi naših staršev, dedkov in stricev, tako so naše ceste poškropljene z znojem in krvjo tujih delavcev, ki so prišli k nam. Dobro je zjutraj kdaj pomisliti na to. Na zgarane obraze in žuljave roke, po asfaltu dišeče delavce in njihove pesmi v tujem jeziku. Da lahko blagoslovimo vsak del ceste, ki je na novo zgrajena ali popravljena. Bolj kot jeza nas bo pomirila tiha molitev za vse, za delavce, ceste in šoferje pred nami in za nami: blagoslovi, Gospod, to jutro vse, ki gradijo naše ceste, vse, ki jih načrtujejo, in vse, ki se vozimo po njih, da bi nam zmeraj služile za dobro in se na njih nikoli ne bi zgodilo nič hudega. Amen.
V kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo, navadili smo se na to. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen, kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razočarali: izpljunemo jih kot odrabljeno žvečilko. Kruto, kajne? Veliko ljudi zato izgori. Treba je namreč biti popoln, vedno, da ti ljudje nikdar ne nehajo ploskati. Kajti ko bodo nehali, bodo proti nam poleteli kamni … S človeškimi napakami tako nimamo kaj početi. Kot da ne vemo, da so nas prav one oblikovale v boljše ljudi, porazi, grehi so nas naučili, kaj je bolečina, kaj je prav in kaj narobe. Napake so korenine dobrih ljudi. Toda tak svet smo si naredili, svet kamnov, ki se ne morejo spremeniti, svet stvari in ljudi za enkratno uporabo. Takšni so, takšni bodo. Radi jo imamo, to kamnito dokončnost, na njej gradimo svojo samozavest. Ko nekoga obsodimo, odvržemo, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz »v redu«. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Bog je drugačen. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak počasi popravlja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11), tako pravi. Ljudje smo iz zemlje, ne iz kamna, slabotni smo kakor prah, a rodovitni kot prst. Nismo trdi kakor kamen, v nas ni nič dokončnega, mehki smo kot glina, vse se še lahko spremeni. Potrebujemo čas in potrebujemo priložnost za pomlad. Novo in novo priložnost. Bog to ve. Zato vedno znova »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim«. (Mt 5,45) Ne naveliča se. Ker smo vsi rodovitni, prav vsi.
Sveta Cerkev nam na današnjo nedeljo po prazniku povišanja svetega križa, ko smo premišljevali o veličastnem in zmagovitem trpljenju našega Gospoda, v branje predlaga prerokbo iz knjige preroka Izaija, v kateri med drugim pravi: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmêsti.« (Iz 50,6) V besedah preroka je čutiti lahkotnost, četudi gleda trpljenju in zasramovanju neposredno v oči. Kakšna norost so te besede našemu zmedenemu svetu, ki želi na vsak način uiti trpljenju, pozablja pa, da nas prav to trpljenje more približati Bogu in nas osvoboditi samih sebe? Od kod torej Izaijeva trdnost in mirnost, vdanost, če hočete, in od kod brezglavost današnjega človeka? Iz vere ali bolje nevere, saj Izaija nadaljuje: »Glej, Gospod Bog mi pomaga, kdo me bo razglásil za krivega?« (Iz 50,9) Če ne le verujemo, marveč vemo, da je Gospod Bog z nami, potem trpljenje dobiva svoj smisel; če je naš temeljni cilj čim zvestejše posnemanje Gospoda in tesno združenje z njim, potem so trpljenje, bolezen in bolečina le sekundarnega pomena, ki pa nas obenem po Kristusu le še bolj upodabljajo. Sveti Avguštin (354−430) tako v trpljenju pravzaprav prepoznava nujno zdravilo, ki ga potrebujemo, da bi postali ponižni in ozdravljeni napuha, sveta Terezija Avilska (1515−1582) pa si za svoje življenjsko vodilo izbira besede »Aut pati aut mori!« − Ali trepeti ali umreti!«, česar pa nikakor ne smemo razumeti avtodestruktivno ali celo nihilistično, marveč ravno nasprotno; saj eni največjih mistikinj in cerkvenih učiteljic namreč ne smrt ne trpljenje ne pomenita nič, če le je z Gospodom, če le ostaja v njegovi bližini trdno sklenjena z njim, če le ostaja v Življenju samem. Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, naj vas preizkušnje in tegobe današnjega dne in časa ne vznemirjajo preveč; ostajajte v miru, ostanite v Kristusovem miru. Mirno nedeljo vam želim. Avguštin, De civitate Dei 1.1
Neveljaven email naslov