Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Robert Friškovec: Življenje in delo

10.09.2024

Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.


Duhovna misel

3677 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Robert Friškovec: Življenje in delo

10.09.2024

Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.


08.10.2024

Metka Jakšič: Zdravilo

Zaskrbljeni soprog je svojo bolno ženo pripeljal k zdravniku. Bila je videti zelo slabo, zato so jo v čakalnici drugi bolniki spustili mimo vrste. Zdravnik ji je predpisal številne preiskave, medtem pa je njen mož čakal v čakalnici. Ko je bilo vse opravljeno, ga je zdravnik povabil v ordinacijo in mu z zaskrbljenim obrazom povedal: "Bojim se, da je vaša gospa v kritičnem stanju. Ugotovili smo redko obliko slabokrvnosti, in če se ne zdravi, lahko še umre. Vendar pa – zdravilo obstaja. Ne boste ga dobili v lekarni, ta bolezen namreč zahteva dobro domačo oskrbo." "Samo povejte, gospod doktor, vse bom naredil, da bom ženi priskrbel, kar potrebuje." "Dobro. Potrebno je naslednje: odpeljite jo domov in poskrbite zanjo, kakor da bi bila kraljica. Trikrat na dan ji pripravite obrok. Zajtrk ji postrezite v postelji. Ne dovolite ji, da bi po hiši naredila kar koli, kar bi lahko vi storili namesto nje. Če bo kaj potrebovala, ji to priskrbite. Zjutraj in zvečer ji obvezno zmasirajte hrbet. Ker je njena odpornost zelo šibka, morate vzdrževati tudi čistočo v hiši. Imate še kakšno vprašanje?" Presenečeni soprog ni imel vprašanj, zato je zdravnik nadaljeval: "Želite, da ji novico o njenem stanju povem jaz ali boste to storili vi?" "Ne, hvala, sam ji bom povedal," je odvrnil soprog in se odpravil v prostor, kjer ga je čakala žena. Ko ga je zagledala, je takoj začutila, da nekaj ni v redu, zato je zaskrbljeno vprašala: "Dragi, kaj je? Ali sem hudo bolna?" Žalostno je odvrnil: "Zdravnik pravi, da boš umrla." Tudi sami se velikokrat vedemo kot soprog iz zgodbe. Pravimo, da imamo radi svoje sorodnike in prijatelje, vendar se zaradi različnih razlogov umaknemo, ko je treba naklonjenost izraziti z dejanji. Medtem ko je ljubezen dandanes opevana vsepovsod, pa smo izoblikovali kulturo površinske ljubezni, pozornost namenjamo le privlačnim in zanimivim osebam. Za ostarele, bolne in revne nam razumevanja zmanjka. Zanimivo pa je, da v naravi vlada drugačno načelo, vse namreč služi drug drugemu. Ne prikrajšajmo drugih za pomoč v vsakdanjem vrvežu, ne govorimo jim: Umrli boste, ko pa jim lahko pomagamo. Zdravilo je ljubezen, ki zahteva delovanje, in taka bo obrodila sadove. V Svetem pismu beremo priporočilo za tako ravnanje : “Bodite pa med seboj blagi, milosrčni, odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil.”


07.10.2024

Zmago Godina: Jeza

Nedavno sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta si delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen nečesa. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena hudo zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in skvačkam podstavek, preden kar koli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komaj zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat razjezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Te tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1. Ohladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je čustveno vznemirjenje. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste pozneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarije …” (Pregovori 14,17) 2. Razmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3. Poslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakor koli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi bila palica brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.


06.10.2024

Andraž Arko: Kakor otrok

Verjetno se nam je že večkrat zgodilo, da smo se kdaj kaj pošalili ali se malce bolj zanesenjaško ali vehementno vedli, pa nam je nato nekdo izmed bližnjih ali prijateljev očital, da smo otročji. Pa je bilo morda vse skupaj mišljeno samo malo za šalo. Seveda, vsi si želimo, da bi nas jemali resno in imeli za kompetentne, ne pa za otročje. Zato si vsekakor ne želimo, da bi kdo o nas rekel: »Temu pa gre res že na otročje.« Zelo zanimivo pa je, da so evangelisti na več mestih zapisali, da Jezus govori o tem, da je dobro biti kakor otrok. Tako pravi tudi v evangeliju za današnjo nedeljo. Ko so ljudje k njemu prinašali otroke, da bi jih blagoslovil, so učenci te prinašalce odganjali, češ da ima Jezus pomembnejše delo. Seveda so s tem Jezusa spravili v slabo voljo in jim je takoj dal lekcijo: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok. Torej otroško, definitivno ne otročje. Zanimivo je, da je glede na prejšnje besedilo Jezus to postavil celo kot kontrapunkt trdosrčnosti, s katero so ga izzivali farizeji. V Božje kraljestvo se ne da vstopiti z doslednim in strogim upoštevanjem pravne zakonodaje. Tako legalistično držo farizejev Jezus označuje za trdosrčnost. Temu nasproti pa postavi otroško držo. Otrok je nepokvarjen, ni preračunljiv in zvijačen. V svoji otroški pristnosti se ne ubada z razumarskim precejanjem, kaj se splača in kaj ne. O tej otroški drži nas lahko zelo veliko naučijo tudi ljudje s posebnimi potrebami s svojo neposrednostjo, pristnostjo in iskrenostjo. Vsega tega nam, zrelim, racionalnim odraslim, tolikokrat manjka. Prav zato nas Jezus spodbuja, naj živimo v taki otroški, preprosti, neposredni drži. Brez mask, brez prikrivanja, brez hinavščine. In kadar zmoremo tako živeti v svojih odnosih, še posebno z najbližjimi, lahko začutimo in prepoznamo, da je med nami že Božje kraljestvo. Seveda smo v Jezusovi šoli, ko živimo v nenehni napetosti med sebičnostjo in vsem preostalim balastom na eni strani in otroško preprostostjo, neposrednostjo in pristnostjo na drugi. Bolj se nagibamo k drugi strani, bolj živimo svojo človečnost in bolj rastemo in zorimo – tudi za vstop v Božje kraljestvo. Zato naj nas ves čas spremlja Jezusova spodbuda: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.«


05.10.2024

Berta Golob: Živeti s časom

Živeti v času, s časom, za časom, pred časom, proti času, zunaj časa … Zdaj, prej, potem. Časa se ne da znebiti. Niti takrat, ko začnemo zamenjevati dneve in leta ali pa, ko drugi uvidijo, da se časa ne zavedamo več. »Kateri dan je danes?« najprej vpraša zdravnik, ko se zbudimo iz omedlevice. Časi, mladi časi, neužiti krasi … Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru, pravi svetopisemski pridigar. Je naš čas, čas prednikov, čas zanamcev. Vedno živimo v času, ne zna pa vsak živeti s časom. Ta prinaša novosti in če jih kar počez zavračamo, ostajamo za časom. Ali je to usodno ali samo zabavno za tiste, ki opazujejo naše ravnanje? Ni modro na vseh področjih zanemariti novosti. Živeti brez televizorja ali radia nas ne prikrajša za nujno potrebni napredek. Preprečiti otroku stik s sodobno tehnologijo pa že pomeni prikrajšati ga za podobnost z vrstniki in mu povzročiti daljnosežen primanjkljaj. Noreti s časom je enako nezdravo kot zavračati vse njegove izzive. Nasedati ponudbam in reklamam, pomlajevalnim obetom, zdravilom s spleta, karizmatičnim prerokom, napitkom sreče, hitremu zaslužku in virtualnim smehljajem je nespametno. Odreči se delovnemu mestu v priznano uspešnem podjetju zato, ker je treba tam delati z glavo in srcem, pa je znamenje, da sodim v družbeno vrsto lenuhov. Časi se spreminjajo in mi z njimi. Tisočletje stara modrost. Močno jih spreminjajo ljudje, ki hodijo pred njimi: vizionarji, izumitelji, raziskovalci … Ne samo Einsteini in von Brauni, tudi neznanec z Barja, ki je domislil leseno kolo z leseno osjó, ali pa sovaščan, ki je z iskrivimi izboljšavami dvignil tovarno do zvezd, pa zaradi tajkunjenja žal ni več niti sledu za njo. Časi so taki, kakršni so ljudje, je trdil A. M. Slomšek, ki je živel v času in s časom ‒ v tem je uvidel zmoto in nevarnost ‒ pa tudi proti času. Naš véliki Slovenec. Kako živimo s časom po zahtevah družbe in še posebno mode, pokažejo fotografije, ta za spomine ustavljeni čas. Ker pa se vse drugo spreminja, se najbolj čudim temu, da sem po večkratni obnovitvi vseh milijonov in milijard celic v telesu še vedno isti jaz.


04.10.2024

Robert Friškovec: Kazen za lisico

V času meseca ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev, ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamorkoli je prišel Nesrudin, ni ničesar prejel niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je doživel precejšnje razburjenje med tamkajšnjimi vaščani. Ti so mu povedali, kako je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila mnoge kokoši, race in purane vaščanov. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj lisico kaznujejo za njene pomore. Izmišljali so se razne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Ravno takrat je med njih prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za njegovo mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova.


03.10.2024

Marko Rijavec: Vrednost (počasnosti)

Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … Človek je počasne sorte, naravna nam je. Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot nekaj sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč. Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Če greš hitro, nikamor ne prideš, dosežeš cilj, a si ostal brez poti. In pot je tista ključna pri vsem skupaj, Zaplotnika vprašajte, on, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi, tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino, ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov, dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna, samo če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, da imaš čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in spiti pivo, da imaš čas vohati rože. To je pot. In lahko se jo naredi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, raste pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem, ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči ob tla, in trdnost nastane samo počasi. Zato je počasnost očitno za življenje pomembna, zato bi se je bilo menda spet treba navaditi, ne zaradi stresa, zavoljo rasti. In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, ker smo ljudje kakor veter, dokler se premikamo, obstajamo.


02.10.2024

Emanuela Žerdin: Stari, dobri rožni venec

Oktober je posvečen molitvi rožnega venca. Prastara molitev, sestavljena iz več kot 50 zdravamarij, očenašev in slave Očetu, se moli na vrvici, na kateri so nanizane, kot pravimo, rožnovenske jagode, in se konča ali začne s križem. Rožni venci so simbol nepretrgane molitve, a najpogosteje jih najdemo ob Marijinih svetiščih, saj z njimi najprej počastimo Mater Marijo, potem pa naredimo sprehod skozi življenje in poslanstvo našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Imamo štiri dele rožnega venca, a zadnjega – svetlega – je sestavil in prvi zmolil sveti papež, ki je bil goreč častilec Marije, Janez Pavel II. V mojih mislih je rožni venec močno povezan s spomini na mojo mamo in najnežnejša otroška leta. Ko je v večernih urah prenehalo delo na vasi in je zaspala živina po hlevih, so se družine, še posebno v oktobru, zbirale okoli mize v kuhinji in molile rožni venec. Molitev je začela mama in jo tudi vodila. Pogosto pa je bila tako utrujena od dela, da je naenkrat sredi ponavljajoče se molitve preprosto umolknila in za hip zadremala. In mi otroci smo se nasmihali in tudi sami umolknili, da je nastal tih, topel premor … Seveda pa se je mama hitro predramila in nadaljevala molitev, kot da se ne bi nič zgodilo! V življenju sem dobila in tudi sama podarila nešteto rožnih vencev. Nekateri so bili zelo dragoceni, drugi preprosti, leseni, plastični ali kamniti, a vsi so bili blagoslovljeni, da bi molitev prinašala in širila božji blagoslov vsem, za katere smo molili. Ko je mama že ostarela in ni mogla več hoditi v cerkev, ji je ostal rožni venec, ki ga je nosila s seboj. Ob redkih skupnih večerih se mi je zdelo, da vse njeno bitje, njena oseba, duša, duh in telo, vse bolj postajajo ena sama molitev, saj je zanjo zunanji, materialni svet postajal majhen in nepomemben. Vse bolj se je poglabljala v nevidni duhovni svet, ko je prihajala vse bliže nebeškemu Očetu. Rožni venec nosim vedno s seboj. Je kot mamin blagoslov. Pokrižala je moje čelo z razpokano roko in mi ga podelila z besedami: »Pojdi srečno od doma, a se rada vrni in na Boga ne pozabi!«


01.10.2024

Edvard Kovač: Zrelo dekle, ki ohranja otroško srce

Danes goduje dekle, ki je priljubljena med kristjani po vsem svetu, častijo jo celo pravoslavni verniki. Gre za Terezijo iz francoskega mesta Lisieuxa. Že kot štiriletna deklica je izgubila svojo mater, toda materinska nežnost in veselje sta se ji vtisnila v spomin za vse življenje, zato se tudi njo poznali po njeni milini in otroški domiselnosti. Prav tako je imela srečo z očetom iz družine Martin, ki je bil sicer dobro stoječ urar in draguljar, a njegov največje bogastvo je bilo vseh pet preživelih hčera, ki jih je vzgajal z izredno rahločutnostjo in toplino. Njihov čas je bil konec 19. stoletja, ko še niso znali zdraviti otroških bolezni, saj še ni bilo penicilina, zato so cerkveni predstojniki modro omahovali, da bi mala Terezija že zgodaj vstopila v samostan. Končno je z dekliško vztrajnostjo dosegla, da je že pri petnajstih postala karmeličanka. Toda kako je lahko papež leta 1997 dekle, ki je umrla že pri 24-tih, razglasil za učiteljico Cerkve? Terezija je imela izredno bogato duhovno življenje. K sreči ga je zaupala svojemu dnevniku. V njem je razkrila ne samo svojo otroško zvedavost in dekliško radost, ampak tudi to, kar mistiki imenujejo »noč vere«. To pomeni, da se je morala spopasti z globokim občutkom osamljenosti in zapuščenosti, s skušnjavami obupa in zagrenjenosti. Izhod iz teh duhovnih kriz je iskala na obzorju Ljubezni. Razumela je, da v krščanstvu ni več daritve, ki bi bile starozavezne krvave žrtve, prava daritev je le daritev ljubezni. K tej ljubezni pa ne spadata samo vsakodnevna molitev in meditacija, ampak tudi vsakodnevna opravila v pralnici, čiščenje hiše ali pa tudi prenašanje nemogočih oseb, vsekakor pa strežba bolnih in starih. Tako je razvila nauk o daritvi življenja kot izpolnjevanju vsakodnevnih dolžnosti na obzorju Ljubezni. Zato je lahko duhovito zapisala: Zdaj jaz izpolnim Bogu vsako njegovo željo, potem ko bom pri njem, pa mi bo on moral izpolniti vsako mojo. Ko bo pri Nebeškem očetu, bo metala na svet vrtnice in ne bo brez dela vse tja do sodnega dne. Verjela je, da Ljubezen ne pozna meja. Trpela je, ker ni mogla postati duhovnik, a moč njene ljubezni je bila tolikšna, da je verjela, kako pomagati misijonarjem, ki ljudstvom prinašajo novo upanje. Zato se ne čudimo, da so misijonarji prav njo izbrali za svojo zaščitnico. K njej so se začeli zatekali vsi ljudje. Spomnimo se, kako so tudi dekleta s skrajnega roba družbe, ki so se prodajala, pripeljala bodočo pevko Edit Piaf na Terezijin grob in jo spodbujala, naj moli k njej, da ne bo oslepela.


30.09.2024

Ignacija Fridl Jarc: O preudarnosti

Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki pripoveduje o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, v kateri želva s svojo preudarno modrostjo premaga zajca v hitrostni tekmi. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejše zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintrideset metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zagleda v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke nas spomni na tek časa, na našo zemeljsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med razumom in ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skozi vsakdanjik v pehanju za nesmiselnimi vrednotami, kot sta imeti in biti uspešen.


29.09.2024

Božo Rustja: Pogubna moč zavisti

Dva trgovca sta tekmovala med seboj. Njuni trgovini sta bili v isti ulici, druga nasproti druge. Cele dneve sta sedela pred vrati svojih trgovin in opazovala, kaj dela sosed na nasprotni strani ulice. Če je h kateremu prišla stranka, se je privoščljivo smejal nasprotniku. Neke noči se je enemu izmed njiju v spanju prikazal angel in mu dejal: »Bog me je poslal, da ti povem tole: Dal ti bo vse, kar ga boš prosil, toda tvoj tekmec na nasprotni strani ulice bo dobil dvakrat toliko. Če boš ti živel v blaginji, bo trgovec nasproti postal velik bogataš.« Mož je za hip utihnil, potem pa dejal: »Če je tako, prosim, naj oslepim na eno oko, da bo moj tekmec oslepel na obe.« (Zgodbe kažejo novo pot, 163). Trgovec je v svoji zavisti izbral zlo zase, še večje pa za svojega soseda. Veliko hudih grehov v zgodovini lahko pripišemo zavisti. Prvi umor v Svetem pismu je bil storjen iz zavisti. Kajn je zavidal Abelu, da je Bog sprejel njegovo daritev, njegove pa ne. V bistvu je hudi duh zavidal prvemu človeku, ker je bil blizu Bogu, in ga je zapeljal v greh. Jezusa so takratni judovski voditelji dali križati iz zavisti. To je nekaj primerov iz Svetega pisma, a koliko primerov zavisti poznamo v življenju! Če so bili starozavezni Izraelci v čem dobri, so bili v zavisti in godrnjanju. To vidimo v današnjem prvem berilu, ki opisuje, da je bil neki mladenič zavisten, ker sta tudi Eldad in Medad prerokovala. Zavisten je bil samo zato, ker sta prerokovala v taboru, drugi pa pri šotoru (prim 4Mz 11,26). V današnjem evangeliju učenci zavidajo, da nekdo »izganja hude duhove« (Mr 9,38). Zavist lahko postane strašna stvar. Za ljudi je lahko usodna. Savel je bil prvi izraelski kralj in v začetku je dobro vladal. Potem pa se je pojavil mladenič z imenom David, ki je bil boljši bojevnik kakor on. Namesto da bi bil vesel, da ima v svojem taboru močnega bojevnika, je Savel postal zavisten. Hotel je uničiti Davida, na koncu pa je uničil samega sebe, kakor beremo v Samuelovi knjigi. Bog noče zavisti. Jezus pravi, da je bolje, da se pohabiš, kakor da bi postal zavisten. V današnjem evangeliju Jezus opozarja svoje učence zaradi njihove zavisti do tistega, ki izganja hude duhove in ni hodil za njimi: »Ne branite mu!« (Mr 9,39). Besede, ki so namenjene tudi nam.


28.09.2024

Polonca Zupančič: Solon še enkrat o srečnem življenju

Ko je Solon, eden izmed sedmih modrecev, obiskal takrat najbogatejšega kralja Krojza v Mali Aziji, mu je ta razkazal vse svoje dragocenosti z namenom, da bi ga modrec zaradi tolikšnega bogastva oklical za najsrečnejšega človeka tiste dobe. Toda Solon je odvrnil, da ta naziv pripada nekemu Atenčanu, ki je preprosto in pošteno živel v krogu svoje družine, doživel rojstvo svojih vnukov, nato pa v bitki pogumno dal življenje za svoje sodržavljane. Krojz s tem odgovorom ni bil zadovoljen, upal pa je, da ga bo Solon imenoval vsaj za drugega najsrečnejšega človeka. Solon je po premisleku odgovoril, da to mesto zasedata Kleobis in Biton iz Argosa, sinova Herine svečenice, prislužila pa sta si ga s pobožnim dejanjem. Zgodilo se je namreč, da bi morala njuna mati načelovati neki pomembni verski slovesnosti, a je živela precej daleč stran od templja, poleg tega pa se tudi vprežna vola nista pravočasno vrnila domov. Da mati ne bi zamudila, sta se njena sinova ponudila, da bosta sama privlekla kočijo do Herinega templja. Ljudje so se čudili njuni telesni moči in seveda pohvalili njuno odločitev, da priskočita materi na pomoč. Po opravljenem bogoslužju je svečenica prosila podobo boginje, naj njenima sinovoma v zahvalo za pobožno dejanje podeli največji blagoslov, ki lahko doleti smrtnika. Ko so vsi skupaj opravili žrtvovanje in povečerjali, sta mladeniča zaspala v templju, zjutraj pa so ju našli mrtva. Sodržavljani so jima postavili spomenik v Delfih in se še dolgo spominjali njune pobožnosti. Krojza tudi ta odgovor ni razveselil in jezno je pripomnil, da ni mogoče, da bi si mrtvi lahko pridobil naziv najsrečnejšega človeka. Toda Solon mu je rekel: »Recimo, da človek živi 70 let, to je lepa starost, toda niti dva dneva si ne bosta enaka. Vse človeštvo je podvrženo naključju, srečo pa vselej spremlja tudi nesreča, vzponom vedno sledijo padci, ki prihitijo hitro kot močan veter in v hipu vse postavijo na glavo. Ne moremo vedeti, kaj nas v življenju še čaka, pa tudi bogovi so ljubosumni in se večkrat poigrajo s smrtniki. Včasih res doživimo trenutke blaženosti, toda mi Grki ne znamo občudovati bežne sreče: preden razglasimo nekoga za srečnega, hočemo vedeti, kako je umrl. Res si srečen, kralj, izredno si bogat in vladar mnogih ljudstev, toda ne morem reči, da si najsrečnejši, dokler ne izvem, da se je tvoje življenje dobro končalo.«


27.09.2024

Raid Al Daghistani: Potovanje z islamske perspektive

V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo,« pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli samo fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji, mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi?« (12:105) Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev do romanja in celo imigracij. Potovanje pa pomeni tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Ali iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje pomeni pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.


26.09.2024

Alenka Veber: Srajca srečnega človeka

Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. Dejstvo, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed zdravnikov pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, čemu bi ne bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le čemu naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce na sebi. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen celo brez nje. Nesrečni kralj si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero od devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumemo različno glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na naše življenje in na naš občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne moremo vplivati. Zato vam v tem jutru želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).


25.09.2024

Daniel Brkič: Zakaj je krščanstvo edinstveno

Spoštovani, sprašujejo me, zakaj stavim ravno na blagovno znamko krščanstva, ko je vendar toliko konkurenčnih ver in alternativ. Odgovor je preprost: v vseh religijah Bog sovraži greh in grešnika, samo krščanski Bog grešnika ljubi, čeprav njegov greh sovraži. Krščanstvo je Božji izum. Na nek način so grešniki Bogu ljubši kot pravičniki, ker je Bog človeka ustvaril po načelu ljubezni, ne pa pravičnosti. Bog ni Bog prava, ampak ljubezni. Ni Bog pogodbenega razmerja, ampak zaveze. Ne ljubi me zato, ker sem jaz dober, ampak zato, ker je on dober. Vse, kar dela, dela iz ljubezni. Ne gre za vprašanje dobrote ali hudobije, svetosti ali greha, kajti vse, kar je izven Boga, je itak grešno. Sveto pismo ne govori o teofobiji, o strahu pred Bogom. Evangelij je dobra in vesela novica, ne pa strahovlada in pošast, pred katero vsi bežijo. Krščanstvo ni ideja, ampak je življenje. Sveto pismo edino pove, da je osnovni problem človeštva greh, ki ga lahko reši samo Bog. Recept mora ustrezati diagnozi. Ker obstaja samo eno ustrezno zdravilo, bi bilo skrajno nerazumno zagovarjati medicinski pluralizem. Nepošteno bi bilo zdravniku očitati nepravičnost, ker je predpisal edino zdravilo, ki deluje. Ravno tako je nepošteno Bogu očitati nepravičnost, ker je dal edino zdravilo, ki deluje proti grehu – Odrešenika Jezusa Kristusa. Zato je krščanstvo edinstveno, izjava, da je rešitev edino v Bogu, pa ni žaljiva, nestrpna, ošabna, arogantna in ekskluzivna, ampak edina ustrezna. Krščanstvo ima dobro novico, da zdravilo obstaja; zdravilo je Jezus Kristus. Običajno pravijo, da so nebesa pravljica za ljudi, ki se bojijo teme, jaz pa mislim, da je ateizem pravljica za tiste, ki se bojijo svetlobe. Skupina moških je razpravljala, katera ženska na svetu je najlepša. Prvi so trdili, da je najlepša tista ženska, ki ima oči črne kot oglje. Drugi so trdili, da je najlepša tista ženska, ki ima oči modre kot sinje morje. Tretji pa so vztrajali, da je najlepša tista ženska, ki skriva v očeh barvo zelene trave. Ker niso prišli do soglasja, so šli po odgovor k modremu starcu. Vprašali so ga, naj jim pove, katera ženska na svetu je najlepša. Modri starec se je nasmehnil in rekel: »Najlepša ženska na svetu je tista, ki jo ljubiš.« To velja tudi za krščanstvo. Krščanska vera je najlepša tistim, ki Boga in svojega bližnjega ljubijo.


24.09.2024

Gregor Čušin: Vera

Prepričan sem, da ste se že kdaj zapletli v pogovor s kom, ki vas je ali čisto iskreno ali pa iz čiste provokacije povprašal o »razlogih za vaše upanje« (1 Pt 3,15). Če ste začeli opisovati neopisljivo in razlagati nerazložljivo, se pravi, če ste govorili o tem, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9), ste se, če ne že po nekaj stavkih, pa prav gotovo na koncu pogovora, počutili kot riba na suhem. Pa čeprav ste bili od silnega truda popolnoma premočeni. Kot riba na suhem! In je govoriti o veri res, kot bi nekomu govoril o plavanju. Vodo – pa recimo, da je to morje – mu lahko do potankosti opišeš, poveš, da je morje zjutraj drugačne barve kot zvečer in da se temperatura včasih spreminja vsakih nekaj zaveslajev. Nekdo, ki je vešč potapljanja, lahko opiše globine in morsko dno. Nekdo drug bo spregovoril o plimi in oseki, tretji o valovih in vodnih tokovih … Dejstvo je, da bo nekdo, ki uporablja rokavčke, o morju govoril drugače, kot nekdo, ki se potaplja na dah, in nekdo, ki s svojo »žabico« vedno pluje le do globine, ko se z nogami še lahko dotakne tal, bo o morju seveda govoril drugače, kot nekdo, ki je s svojim »delfinom« včasih le drobna drobna pikica, komajda še vidna z obale. A vsi bomo – tako ali drugače – spregovorili o svojih občutkih: o tem, kako prijeten, svež in nežen je objem vode na poletni dan … kako osvobajajoče je prepustiti svojo težo v prosojno moč vode … in kako lepo je potem čutiti hrapave sledove soli na koži … Govoriti o veri je res, kot bi nekomu govoril o plavanju. In ne gre le z besedami. Potrebno je izkustvo. Treba je stopiti v vodo, treba se je zmočiti, se spustiti, potopiti … In ta, ki posluša o plavanju, bo, čeprav je neplavalec, hitro prepoznal in ločil kamen od stiroporja, žabo od delfina, rokavčke od plavutk. Če ne prej, pa za nazaj … ko bo sam zaplaval! In je hecno: čeprav v materinem telesu devet mesecev plavamo, se moramo – porojeni v ta svet – plavanja spet naučiti. In je zato potrebna domišljija: »Kaj?! Da me bo voda držala?« In je potrebno zaupanje: »Res? Voda me bo držala?« In je potrebno malo trme: »Ja! Voda me bo držala!« Zato se otroci hitreje naučijo plavati kot odrasli: ker imejo veliko več domišljije, zaupanja, predvsem pa trme. Zato krščujemo (ali oblivamo z vodo ali potapljamo v vodo) že otroke! In potem so tu prvi zamahi. Pa glava pod vodo. Pa voda v grlu. O, kje je šele hoja po vodi!


23.09.2024

Zmago Godina: Živeti v luči

Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katerokoli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so mala dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.”


22.09.2024

Andraž Arko: Prvi

Kako zelo pomembno je, da smo prvi! In to že od majhnega naprej. Že v vrtcu je bilo tako, ko so nas vzgojiteljice spodbujale, kdo bo prvi pojedel kosilo in bo potem postal zlata ptička. Da ne govorimo pozneje – kdo je bil prvi na šolskem teku, prvi v razredu, prvi pri veseli šoli, prvi na občinskem tekmovanju … Pač, pomembno je bilo, kdo je zmagal, kdo je najboljši, kdo ima najboljše igrače, kdo ima najboljšega očija, kdo je najmočnejši, najlepši, najsposobnejši, preprosto – kdo je prvi! Seveda smo to tekmovalnost močno ponotranjili in je tudi v odrasli dobi pomembno, da smo prvi, najboljši, najuspešnejši, najlepši … Ker to predstavlja našo vrednost – vsaj tako mislimo in dojemamo. Seveda iz tega izvirajo tekmovalnost, nenehno primerjanje z drugimi, zavidanje in prav gotovo tudi frustracije. Resnica je ta, da se bo lahko vedno našel nekdo, ki bo boljši od mene. Tudi če sem olimpijski prvak – prišel bo nekdo boljši, nekdo, ki bo presegel moj rekord … Ko smo že pri športu: kako zanimivo je, da ko naša športna ekipa zmaga, vedno rečemo: »Mi smo zmagali!« Ko pa ista ekipa izgubi tekmo, radi uporabimo tretjo osebo množine in rečemo: »Naši so izgubili!« Kar nekako se ne želimo prišteti med poražence. Seveda, kdo pa želi biti zguba … Ko so Jezusovi apostoli imeli problem s tem, kdo izmed njih je pomembnejši, kdo med njimi je večji, so od Jezusa hitro dobili hladen tuš: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Jackpot – zadetek v polno! Prvi naj bo zadnji in vsem služabnik?! To pač ne drži. Pomembno je biti prvi! Toda če pogledamo dinamiko, ki nas žene, da bi bili prvi, si moramo priznati, da nas v ozadju lahko poganjajo tekmovalnost, grebatorstvo, nenehna ogroženost, zavist, frustriranost, strah, občutki nevrednosti in nesposobnosti in še bi lahko naštevali. V ospredju je moj jaz, ki si želi potrditve, da bom končno postal nekdo, da mi bodo končno dali priznanje, da sem dober, vreden, sposoben … Ampak tovrstna priznanja prihajajo od zunaj in imajo zelo visoko ceno, predvsem pa so lahko zelo prazna. Resnična izpolnitev ni to, da služim sebi in svojemu egu, ampak da gojim sočutnost do drugega, da ne iščem vedno sebe in svojega, ampak da vidim drugega in mu zmorem priti naproti, še posebno če je v stiski in potrebi. Izpolnjeni smo zares takrat, ko nekaj naredimo za drugega, ko zmorem biti »izmed vseh zadnji in vsem služabnik«. Nora logika, ki je v popolnem nasprotju z logiko, v kateri smo bili vzgajani in v kateri živimo. Toda če smo iskreni do sebe: Ali nas ta logika tekmovalnosti in potrebe biti vedno prvi resnično izpolnjuje? Ali pa smo življenjsko izpolnjeni šele takrat, ko naredimo nekaj za drugega, ko mu izkažemo dobroto, spoštovanje, ljubezen; ko postanem »izmed vseh zadnji in vsem služabnik«?


21.09.2024

Robert Friškovec: Najpomembnejše vprašanje

Tudi današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, nen azadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo z odgovornostjo in skrbnostjo, lahko preraste zgolj opis nalog, in postane zares poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi kateri, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, tega ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje štelo za oceno testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav bi bil to samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko prejelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebej težko je takšno naklonjenost vzdrževati do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba veliko truda vložiti v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso pozabili.


20.09.2024

Metka Klevišar: Kaj bi v življenju spremenili

Pogosto slišimo koga reči, kako bi bilo vse čisto drugače, če bi bil zdrav, če bi imel dovolj premoženja, če bi živel kje drugje, če bi bil v mladosti pametnejši in bi se učil, si izbral kakšen drug poklic, si našel kakšno drugo ženo ali moža in še veliko podobnega. Ob tem se vedno znova pojavi vprašanje, kaj bi človek v svojem življenju spremenil, če bi bilo seveda to mogoče. Marsikdo potem našteva, kaj vse bi spremenil, če bi lahko. Pa bi bilo to potem še njegovo življenje, bi bil to potem še on? Bi bil lahko bolj zadovoljen? Gospa pri devetdesetih, skromna ženička, je na to vprašanje odgovorila takole: »Prav ničesar ne bi spreminjala, čeprav je bilo velikokrat tudi zelo težko. Ampak živela sem svoje življenje in tega sem vesela.« Ob tem sem se vprašala, kako bi jaz odgovorila na to vprašanje. Verjetno približno tako kot ona. Ko se zdaj oziram nazaj na svojo prehojeno pot, ugotavljam, da se mi je dogajalo veliko stvari, ki si jih niti v sanjah ne bi mogla predstavljati. Tudi ne vem, kakšno bi bilo moje življenje, če bi se odvijalo po mojih načrtih. Verjetno bi bila za marsikaj prikrajšana. Tudi meni se je dogajalo marsikaj težkega in neprijetnega, pa seveda tudi veliko lepega. Se pa pogosto čudim, kako sem lahko bila kos vsemu, od kod sem dobivala moč za to. Morda se tudi nisem znala vedno najbolje odločati, ampak to sem bila jaz, ki sem tkala in ki še tkem to svoje življenje, ki postaja tako kot vsako življenje enkratna umetnina. Bog nas ni ustvaril popolne, nas pa vabi, da se učimo sprejemati svojo nepopolnost in nebogljenost, ne samo svojo, ampak tudi nepolnost in nebogljenost ljudi, s katerimi živimo. Samo tako lahko rastemo, dozorevamo in postajamo modrejši. Zato so naša življenja takšna, kot so, in od nas je odvisno, kako odgovarjamo na vse izzive, ki se postavljajo pred nas. Čeprav sem že stara, še nimam občutka, da se mi bo življenje prav kmalu izteklo. Seveda se lahko tudi motim, to mi je povsem jasno. Sem pa prepričana, da se mi bo v tem kratkem času, ki ga imam še na voljo, gotovo zgodilo še marsikaj, česar ne pričakujem. Prijetnega in tudi neprijetnega.


19.09.2024

Gregor Čušin: O molitvi

»Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom Moja soba, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več toliko kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, v gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.


Stran 1 od 184
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov