Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za 8. novembra so v Združenih državah napovedane vmesne volitve. Američani bodo volili kongres, tretjino senata, ponekod guvernerje, državne sekretarje, pravosodne ministre in župane. Čeprav si Republikanska stranka v kampanji prizadeva izpostaviti predvsem gospodarstvo, javno varnost in politiko priseljevanja, težave, v katere je medtem dodobra zabredel Donald Trump, preusmerjajo pozornost na nekdanjega predsednika. Trump kot osrednja predvolilna tema republikancem ne koristi. Zato tudi ne sedijo križem rok, zlasti uspešni pa so pri instrumentalizaciji politike priseljevanja. Že mesece republikanska guvernerja Teksasa in Arizone v Washington, New York in Chicago – gre za pomembne demokratske utrdbe – pošiljata avtobuse s prosilci za azil. Pred tedni ju je prekosil floridski guverner Ron DeSantis, ki je organiziral čarterska poleta prosilcev za azil iz Teksasa na mondeni otok Martha's Vineyard v Massachusettsu. Nedvomno se Združene države na svoji jugozahodni meji soočajo z velikimi težavami, zaradi česar bi poteze teh guvernerjev lahko razumeli tudi kot klice v sili. A ker se zdi, da je vprašanje priseljevanja za Ameriko večno in nerešljivo, avtobusni prevozi pa so nedvomno cinično izkoriščanje človeške stiske, je priseljevanje pod drobnogled vzel naš ameriški dopisnik, Andrej Stopar.
1131 epizod
Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.
Za 8. novembra so v Združenih državah napovedane vmesne volitve. Američani bodo volili kongres, tretjino senata, ponekod guvernerje, državne sekretarje, pravosodne ministre in župane. Čeprav si Republikanska stranka v kampanji prizadeva izpostaviti predvsem gospodarstvo, javno varnost in politiko priseljevanja, težave, v katere je medtem dodobra zabredel Donald Trump, preusmerjajo pozornost na nekdanjega predsednika. Trump kot osrednja predvolilna tema republikancem ne koristi. Zato tudi ne sedijo križem rok, zlasti uspešni pa so pri instrumentalizaciji politike priseljevanja. Že mesece republikanska guvernerja Teksasa in Arizone v Washington, New York in Chicago – gre za pomembne demokratske utrdbe – pošiljata avtobuse s prosilci za azil. Pred tedni ju je prekosil floridski guverner Ron DeSantis, ki je organiziral čarterska poleta prosilcev za azil iz Teksasa na mondeni otok Martha's Vineyard v Massachusettsu. Nedvomno se Združene države na svoji jugozahodni meji soočajo z velikimi težavami, zaradi česar bi poteze teh guvernerjev lahko razumeli tudi kot klice v sili. A ker se zdi, da je vprašanje priseljevanja za Ameriko večno in nerešljivo, avtobusni prevozi pa so nedvomno cinično izkoriščanje človeške stiske, je priseljevanje pod drobnogled vzel naš ameriški dopisnik, Andrej Stopar.
Ko sta Giorgia Meloni in njena koalicija treh desno usmerjenih strank zmagali na septembrskih volitvah v Italiji, se je mednarodna javnost odzvala burno, domača pa veliko bolj mirno. Politični analitiki so nam takrat zatrjevali, da so možnosti za skrajne politike v do vratu zadolženi državi pičle. Devet mesecev pozneje je Italija država davčnih odpustkov, selektivne socialne politike, nižanja obsega nadzora pri javnih vlaganjih ter za zdaj še zadovoljive gospodarske rasti. A hkrati je to država, ki zavrača novosti in se upira spremembam. Kako naprej? Je koalicija še trdna? Kje so čeri, ob katerih lahko nasede? In kakšne bodo posledice nedavne smrti Silvia Berlusconija? V tokratni oddaji Eppur si muove – In vendar se vrti, ki jo je pripravil rimski dopisnik Janko Petrovec.
Koliko ljudi po vsem svetu se je znašlo v razmerah, zaradi katerih so bili primorani zapustiti svoje domove? Kje in zakaj je največ ljudi v borbi za golo preživetje prisiljenih zbežati od doma, kako to, da jih je v enem samem letu za skoraj 20 milijonov več, kako poskrbeti za njih in kako drugače se mora tega lotevati Evropa?
Ena izmed najbolj očitnih posledic podnebnih sprememb so vse pogostejše in intenzivnejše poletne suše in vročinski valovi. Ti so velik stres za rastline in s tem vse bolj negotovo pridelavo hrane. Pri raziskavah, ki vodijo do žlahtnjenja rastlin, da bi bile te čim bolj odporne tako na ekstremne vremenske pojave kot na škodljivce, so zelo uspešni tudi naši raziskovalci. Na Nacionalnem inštitutu za biologijo jim je, denimo, uspelo razviti krompir, odporen na enega najhujših škodljivcev, to je koloradski hrošč – vendar je pot do uporabe teh rastlin na poljih še zelo dolga. Ob tem pa že stoletja obstajajo kulture, ki so na pomanjkanje vode in visoke temperature precej bolj odporne, vendar smo nanje v zadnjih desetletjih skoraj pozabili – med temi je zelo pomembno proso.
Položaj nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov, za katerega se poteguje Slovenija, prinaša velik ugled in tudi odgovornost. Na eni strani je naša država kot članica zahodnih mednarodnih povezav s podporo ZDA, kar v določenih okoljih ni dobrodošlo, in na drugi strani tekmica Belorusija, ki uživa podporo Rusije. Njena stara zavezništva so še kako živa na svetovnem jugu in v osrednji Aziji. Slovenija je ves čas kampanje poudarjala, da kandidira samostojno, z lastnim programom, Belorusija pa ji je očitala politizacijo kandidature. Ta zagotovo poteka v trenutno zelo napetem obdobju v mednarodnih odnosih. Kakšni so v resnici globalni interesi in kako uspešno je bilo lobiranje Slovenije, bo pokazalo šele glasovanje v generalni skupščini.
Trgovina z mamili je med najdonosnejšimi kriminalnimi posli na svetu, najpomembnejši trg za južnoameriški kokain pa je po navedbah preiskovalcev v preteklem desetletju postala Evropa. Glavna vrata za pošiljke kokaina, s katerimi kriminalne organizacije na evropskem trgu služijo milijone evrov, so belgijska in nizozemska pristanišča, v katerih vsako leto zasežejo rekordne količine mamil. Najbolj na udaru je belgijski Antwerpen, za Rotterdamom drugo največje evropsko pristanišče. Belgijske oblasti so samo lani tam zasegle 110 ton kokaina, tretjino več kot leto prej. A preiskovalci opozarjajo, da je to zgolj kaplja v morje. Kriminalne organizacije, ki nadzorujejo donosni posel, so vedno korak pred njimi, nasilni obračuni med kriminalci pa so prerasli že v pravo mafijsko vojno.
Posledice podnebnih sprememb v ameriški zvezni državi Kalifornija so vse hujše, zato želijo tamkajšnje oblasti prevzeti vodilno vlogo na poti ameriškega razogljičenja. Za prehod k čistejšim virom energije in spodbujanje elektrifikacije prometa namenjajo 48 milijard dolarjev. Kalifornijski načrt predvideva ogljično nevtralnost do leta 2045, torej pet let prej kot na zvezni ravni ali v Evropski uniji. Kako so se lotili ambicioznega projekta? Kakšni so načrti elektroenergetskih podjetij? Kakšna je vloga novih tehnologij? Kako na prihodnost gleda družba?
Države po svetu, tudi v Evropi, se vse bolj oborožujejo. Oboroževalno tekmo je pospešila vojna v Ukrajini, pa tudi napetosti v vzhodni Aziji. Katere države se najbolj oborožujejo? V katere oborožitvene sisteme vlagajo največ finančnih sredstev in razvoja? Kako upočasniti oboroževalno tekmo, če je to sploh mogoče?
Oceani so izjemno pomembni za vse življenje na Zemlji. V času, ko so vse bolj očitne posledice podnebnih sprememb, pa se vse bolj zavedamo tudi njihovega pomena pri blaženju segrevanja ozračja. Toda ne glede na to so podnebne spremembe dejstvo in poleg kopnega se segrevajo tudi morja, čeprav počasneje. To pa vpliva tudi na življenje v njih in posledično na človeka.
Japonska v strahu pred vse močnejšo Kitajsko krepi svoje obrambne sposobnosni in se tako poslavlja od tradicionalno pacifistične drže. V naslednjih petih letih bo obrambni proračun povišala do te mere, da bo tretji najvišlji na svetu, takoj za ZDA in Kitajsko. Japonska se namreč boji, da bi se lahko povsem nehote znašla sredi oborženega konflikta, če bi Kitajska napadla Tajvan. Indo-pacifiška regija se je očitno znašla sredi oboroževalne tekme, ki je ni mogoče več zaustaviti.
Trgovinskega sporazuma CETA med Evropsko unijo in Kanado doslej še ni ratificiralo 10 članic povezave, med njimi tudi Slovenija in Ciper, ki je ratifikacijo sporazuma zavrnil. Kljub temu je ta sporazum v začasni veljavi že več kot 6 let. Nasprotovanje proti sprejemanju tovrstnih obsežnih trgovinskih sporazumov poleg CETE tudi TTIP in TISE je leta 2014 s podpisi izrazilo več kot 3,3 milijonov Evropejcev. Največji pomisleki nasprotnikov pri tem zadevajo investicijski sodni sistem reševanja sporov kot simbol moči korporacij in trga nad državo in javnostjo. V Sloveniji pa se temu pridružujejo še pomisleki glede pitne vode, ki je pri nas zaščitena z ustavo. Podporniki tovrstnih sporazumov nasprotno poudarjajo da sporazum prinaša poenostavitev in pocenitev trgovanja. Rajka Pervanje.
20 let mineva, odkar se je Redžep Tajip Erdogan povzpel na politični vrh Turčije - sprva kot premier, nato kot predsednik. Kako se je spreminjala njegova zunanja politika, kam je pripeljala Turčijo, v kakšen odnos s svojimi sosedami, z Evropsko unijo, z zaveznicami v NATO, v kolikšni meri se je oddaljila od ZDA in se zbližala z Rusijo? Kje v mednarodni skupnosti svoje mesto najde Erdoganova Turčija in kje ga utegne dobiti, če bo dosedanji predsednik na majskih volitvah dobil naslednika?
Črnogorski volivci so za predsednika izbrali Jakova Milatovića, ki je v predvolilni kampanji v ospredje postavil odnos do identitete. S tem se končuje vladavina Mila Đukanovića, obnovitelja državnosti, ki pa mu očitajo, da je v treh desetletjih pogosto spregledal večplastnost črnogorske samobitnosti.
Ruski napad na Ukrajino pred letom dni je pretresel svet, predvsem Evropo. Ta je odgovorila enotno, najbolj pa so se s podporo Ukrajini in odločnostjo v svojem nasprotovanju Rusiji izkazale države na vzhodu stare celine. Odločnost nekaterih evropskih politikov in njihova privrženost boju za demokracijo sta morda porodila tudi novo smer v mednarodnih odnosih – neo-idealizem. Ta se močno razlikuje od realizma, ki s konceptom vplivnih območij krivdo za vojno v veliki meri prelaga na Združene države Amerike in širitev zveze NATO. Neo-idealizem je aprila lani prvi opredelil sodelavec Nemškega sveta za zunanjo politiko dr. Benjamin Tallis, ki najvidnejše predstavnike omenjene smeri vidi v mladih politikih srednje in vzhodne Evrope: od estonske premierke Kaje Kallas in češkega zunanjega ministra Jana Lipavskega do finske predsednice vlade Sanne Marin in celo ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Več o neo-idealizmu v tokratni oddaji Eppur si Muove, ki ga je pripravil Matej Hrastar.
Turški predsednik Recep Tayip Erdogan že več kot dve desetletji obvladuje državo. Njegova poglavitna ambicija je preoblikovati in posodobiti Turčijo bolj kot kateri koli voditelj po ustanovitelju republike Atatürku. Zdaj se je znašel pred največjo politično preizkušnjo v svoji dolgoletni vladavini. Turki se bodo 14. maja odpravili na predsedniške in splošne volitve, na katerih kaže na močno izenačen boj med njim in opozicijskim kandidatom. Opozicija v primeru zmage napoveduje ponovno vzpostavitev parlamentarnega političnega sistema in krepitev odnosov z Zahodom. Tokratne volitve veljajo za prelomne, saj bodo po prepričanju številnih odločile ne le zaradi vprašanja, kdo bo v prihodnje vodil Turčijo, ampak predvsem, na kakšen način bo vladal.
Reka Mekong, ki se vije vse od Kitajske pa do Vietnama, združuje in razdvaja Azijo. Voda je hkrati tudi moč, ki si jo prilašča Kitajska in z njo širi vpliv vzdolž mogočne reke. Vietnam, znan kot dežela riža, je takoj za Kitajsko in Indijo največji izvoznik belega zlata, kot v Aziji pravijo rižu. A podnebne spremembe in interesi sosed vse bolj ogrožajo proizvodnjo riža - osnovne hrane za več milijard ljudi. Zaradi izgradnje novih jezov se gladina reke Mekong znižuje, riževa polja pa izginjajo.
Ko je Jorge Bergoglio 13. marca leta 2013 postal papež Frančišek, je sprožil val zanimanja, ki se leta ni polegel. Bil prvi neevropski papež po dvanajstih stoletjih, prvi Južnoameričan in prvi jezuit na prestolu katoliške cerkve. Kardinalski zbor je od njega pričakoval dvoje: da bo prečistil vatikanske finance in Rimu približal periferije Cerkve. Papeško agendo si je nato popolnil s prizadevanji za revnejšo, evangelijsko in družbeno občutljivo Cerkev, ki bo sprejemala vse, ki so se doslej počutili odrinjene. Toda katoliški svet je desetletje pozneje kljub nespornim Frančiškovim dosežkom razklan med njegove privržence in nasprotnike, skepse pa je vse več tudi v papežu naklonjenih krogih. Razloga sta dva: medijska prenasičenost in nedoslednost v dejanjih – celo pri obravnavi zlorab, pri čemer bode v oči tudi »primer Rupnik«.
Srbija in Kosovo sta v Bruslju, kjer so po ruskem napadu na Ukrajino odločeni pogasiti žarišča pred svojim pragom, privolila v tako imenovani evropski predlog normalizacije odnosov. Srečanje, ki so ga nekateri napovedovali kot zgodovinski korak, se je končalo brez podpisa, kot običajno s pohvalami na račun konstruktivnosti, a s sporočilom, da so potrebni nadaljnji pogovori. V Srbiji nasprotniki sporazuma predsednika obtožujejo izdaje, saj da bo de facto priznal Kosovo. Tam se vrstijo kritike na račun premierja, ki da bo očitno privolil v zanje sporno Zvezo srbskih občin. Krize, konflikti, predsodki in življenje drug mimo drugega zaznamujejo ritem, ki ga narekujeta Beograd in Priština. Albanci in Srbi na Kosovu si težko predstavljajo skupno življenje, a številni pravijo, da tudi razmere danes niso pravo življenje, zato priložnosti pogosto iščejo na Zahodu.
Ob obletnici ruske invazije na Ukrajino največji spopad v Evropi po drugi svetovni vojni, v katerega je neposredno vpletena ena od zmagovalk, Rusija, druge pa posredno, smo v oddaji Eppur Si Muove – In vendar se vrti dogajanje že osvetlili s stališča begunskega vprašanja in razmisleka, kako naprej. Ali iskati kompromis v trenutku, ko so vpletene strani tako daleč vsaksebi ali pa naj Zahod z orožjem še naprej podpira Ukrajino? Morda do njene zmage, lahko pa tudi do razraščanja konflikta in celo v jedrsko katastrofo. Prav na to nevarnost v Združenih državah Amerike, ki so najpomembnejša podpornica Ukrajine, opozarjajo nekateri mednarodnopolitični realisti. Nekateri gredo še dlje in v analizi ameriške politike do Rusije v zadnjih tridesetih letih opredeljujejo niz korakov ZDA in zavezništva Nato, ki so ključno prispevali, da se je na vzhodu Evrope leta 2022 razplamtela vojna. Eden izmed njih je zgodovinar Benjamin Abelow, avtor knjige z naslovom »Kako je Zahod pripeljal vojno v Ukrajino«, ki jo bralci pri nas zdaj dobivajo tudi v slovenskem prevodu. Z njim se je pogovarjal avtor današnje oddaje, ameriški dopisnik Andrej Stopar. Z oziranjem na zadnja tri desetletja razvoja odnosov med Zahodom in Rusijo tako zaokrožamo ukrajinsko trilogijo ob obletnici začetka vojne.
24. februarja lani je ruski predsednik Vladimir Putin obvestil državljane, da se je odločil za posebno vojaško operacijo s ciljem demilitarizacije in denacifikacije Ukrajine oziroma agresijo na nekdanjo bratsko sovjetsko republiko. Danes lahko ugotovimo, da je bilo to logično nadaljevanje dogajanja po letu 2013 ali še prej, po razpadu Sovjetske zveze. A tako krvavega razpleta ni pričakoval nihče. Evropa je v vojni, ki ji ni videti konca. Naj zahodne demokracije z orožjem brezpogojno podpirajo Ukrajino ali pa bi bilo treba začeti iskati mirno rešitev, ki bi zahtevala popuščanje obeh vpletenih strani? O tem smo se pogovarjali s strokovnjakoma Dragom Dakičem Prelcem in Miroslavom Gregoričem.
Od začetka ruske agresije na Ukrajino 24-ega februarja lani je bilo na obeh straneh ubitih več deset tisoč ljudi, begunska kriza v Evropi je najhujša po drugi svetovni vojni. Znotraj Ukrajine, kjer je pred vojno živelo 44 milijonov ljudi, je razseljenih skoraj 6 milijonov prebivalcev. Po vsej Evropi pa jih je po podatkih Združenih narodov skoraj 8 milijonov, od teh jih je 5 milijonov že v programih začasne zaščite ali podobnih nacionalnih shemah. 300 tisoč jih je zbežalo v države zunaj Evrope.
Neveljaven email naslov