Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
229 epizod
229 epizod
Miha Šalehar s poslušalci o družbenih fenomenih.
Odkar je vse skupaj pospešilo gibanje #MeToo ter ob akademskih aferah spolnega nasilja, o katerih se zadnje čase govori v soseščini in, glej hudiča, tudi doma, se spodobi in je pravično, da ob tem pretehtamo tudi svoje vedenje. Generaciji naših očetov se je meseno ogovarjanje sodelavk, morda celo dotikanje, zdelo nekaj čisto normalnega, danes pa je lahko najmanj mobing, če ne celo spolno nasilje, če Mojci iz kadrovske rečeš miška. In prav je tako. Nebuloze pa tokrat zanima, ali se danes na delovnem mestu, v šoli ali službi še soočate s čimer koli, kar bi spominjalo na seksistično diskriminacijo, spolne šege prejšnjih časov ali spolno nasilje? Ali se spodobi, da sodelavka komentira sodelavčev biceps, on pa njene noge? Kdaj je to (že) spolno nasilje? Kje je danes za vas meja? Kaj se ne bi smelo več početi, pa se vendarle dogaja? Kaj podobnega v teh časih doživljate dekleta in žene? Kje ste, gospodje dragi, sami sebe ujeli na tankem ledu? In ne nazadnje: kje je točka, ko lahko rečemo tudi to, da pretiravamo?
Ker se predvideni odhod v šole - kljub ključnosti vseh štirinajstdnevnih etap doslej - še ni zgodil, smo šli mi do šolark in šolarjev, da bi jih vprašali, kako se počutijo v tej absurdni zgodovinski etapi. Povedali bodo, zakaj je težje osvajati znanje, zakaj lažje dobiti boljše ocene, kako se plonka, kdaj se ugasne kamera, kaj jih skrbi ob morebitnem povratku in nenazadnje, kdaj mislijo, da bodo lahko nadaljevali po "starem". Kot bo slišati, tudi največjim piflarjem tole ne pade zlahka.
Za nami je najbolj poučno leto. Leto 2020. Kaj smo se skozi 366 dni dolgo popotovanje, kot ga še ni bilo, naučili o sebi? Kaj nam pove narobe obrnjena kiurška halja predsednika vlade? Kak je po novem odnos do znanja, stroke in kulture? Zakaj vojska toži Jadranko Juras? Zakaj polovica še vedno raje verjame Vlasti, ki objavlja na FB, ne pa strokovnjakinjam, ki objavljajo recenzirane strokovne članke? Imena in priimka Slovenca leta nam dr. Miha ni izdal, izvedeli pa smo, kako se vede in razmišlja? Kaj ste se pa vi naučili o nas v letu 2020?
Če smo smo v stari resničnosti zaradi optimizma in politične korektnosti zanikali, da obstajajo ženska in moška opravila, je epidemija še dodatno premešala karte. Otroci se šolajo od doma, spoznali smo koncept dela od doma, preživeli tedne in mesece z družino, ki smo jo prej videli par ur na dan, in se spoznali v novi luči. Tudi glede domačih opravkov. Globalna statistika pravi, da so v času korone ženske opravile še več neplačanega dela kot pred epidemijo. Kako pa je pri vas doma? Na kakšen način si delite domača opravila? Zakaj še vedno delimo opravke na moške in ženske?
December se začne po črnem petku in je tradicionalno mesec, ko svobodni svet skozi divjo nakupovalno orgijo osmisli svoj obstoj. Toda letos bodo nakupovalni centri zaprti! Rituala materialistične zasvojenosti ne bo mogoče izvajati na način, kot smo ga bili vajeni doslej. Poraja se vprašanje, kako po novem učinkovito in zadovoljivo trošiti? Kako je pandemija spremenila vaše potrošniške navade? Kako vaš odnos do trošenja? In kako po novem prihajate do odmerka materialistične zadovoljitve?
Pandemija stiska stisko, redke novice so dobre; a naposled smo jo le dočakali. Cepivo je in stroka pravi, da deluje. Le nekaj dni po tem pa je raziskava Valicona pokazala, da smo spet polarizirani. Pol na pol! Pol bi se nas cepilo, druga polovica pa smo proti. Kje ste vi? In predvsem zakaj? Pa še to: bi moralo biti cepljenje obvezno ali prostovoljno? Bi morali z njim pogojevati določene svoboščine?
Na najstnike smo v času korone kar malce pozabili: saj imajo svojo sobo, TikTok, Instagram in hitro povezavo. Bodo že potrpeli! Toda v resnici tegobe podcenjujemo. Star si 17 let, mudi se ti živeti in nenadoma ti ukinejo “lajf”: ni šole, ni druženja z vrstnicami, ni simpatije iz Trzina, ni koncerta, treninga, violine in visenja v tropu. Kako naj najstniki preživijo lajf od doma? In kako na to gledajo starši: kako shajajo z njimi? Kako jim pojasnjujejo situacijo?
Že v prvem valu epidemije smo na družbenih omrežjih pokazali, da nam zgodovina ni vzela daru za "špecanje", ovajanje in promocijo lastne ubogljivosti. Na spletu mrgoli obrekovanja tistih, ki ne nosijo mask, ne vzdržujejo varnostne razdalje, se družijo, praznujejo ali kako drugače kršijo nove norme novih časov. Ljudje poročajo o tem, kako jih sosedje gledajo, nadzorujejo, slikajo in seveda tudi prijavljajo inštitucijam za vzdrževanje novega reda. Kakšne so vaše izkušnje s tem? Zakaj slikate sosede na pikniku in jih objavljate na FB? Je res nujno takoj poklicati policijo, če pred blokom vidite sedem mulcev? Kako je ovajati? In kako je biti ovaden?
V Ameriki te dni volijo Trumpa, ki je nesporni kralj tviterja. Tudi naša vlada, predvsem pa njen prvi mož, komunicira z nami skoraj v celoti ob pomoči družbenih omrežij. Na tviterju v posebno žmahtni maniri izvemo vse: od tega, kakšni bodo ukrepi, kdo je kriv in kdo laže, do tega, koga bi bilo treba izgnati. Opaziti je, da se slog politikov na družbenih omrežjih izrazito razlikuje od tistega, kar si nam upajo povedati po radiu, televiziji, časopisov. Kako dojemate izpade in napade politikov na socialnih omrežjih? Zakaj je politik na tviterju lahko večji homofob, nesramnejši in agresivnejši kot na televiziji?
Zgodil se je, čeprav smo se delali, da se ne bo. Drugi val. O pripravljenosti ali nepripravljenosti vlad(e) je nesmiselno razpravljati. Na koncu moramo vse skupaj preživeti predvsem s tistimi, s katerimi smo “ostali doma”. Kako dobro smo pripravljeni? Kaj smo se naučili iz prvega vala? Pomagajmo si preživeti. Ali imate zdaj, spoštovane stare borke in cenjeni stari borci, kak nasvet, ki je ključen za preživetje drugega vala epidemije, da bomo v dobri psihofizični kondiciji za prihodnjega?
Drugemu valu epidemije se je pridružil še val medsebojnih obtoževanj. Družbene medije dobesedno razganja od kazanja s prstom na vse, ki s(m)o bolj ali manj krivi za vse. Tisti z nosom ven, oni iz lovskih koč, ljubitelji zakusk, praznovalci rojstnih dnevov, zanikovalci bolezni ... Pri tem nas naša vlada ne pomirja, temveč v prepoznavnem slogu tudi sama išče odgovornost za težave predvsem pri drugih; na koncu tudi pri nas, tradicionalno neodgovornih državljankah in državljanih. Zaradi naše neodgovornosti morajo biti ukrepi strožji, kot bi bili, če bi jih spoštovali, pravi vladna mantra zadnje dni. Nebuloze preverjajo to tezo in vas sprašujejo, kakšni se vam zdijo odzivi ljudi na priporočila in ukrepe. Smo res nepoboljšljivi kršilci in kršilke? Smo poredni ali pridni? Odgovorni ali neodgovorni?
Slovenci imamo radi predpise in birokracijo. Pri tem se tradicionalno oklepamo spoznanja, da manj ni več. Tudi birokrati ljubijo odbijajoče in dolgotrajne postopke, saj ti verjetnost, da se bo dogodek, ki je predmet postopka, res zgodil, učinkovito zmanjšujejo. Če ni dogodka, pač ni odgovornosti in plovba proti penziji je mirnejša. In ker vsaka vlada govori o debirokratizaciji, smo pod aktualno dobili celo strateški svet za debirokratizacijo. Preden pa se poklicni birokrati odločijo, kaj to sploh je, naj vas, spoštovane in cenjeni, ki ste končni uporabniki birokracije, Nebuloze vprašajo. Kaj in kako bi pa vi najprej debirokratizirali? S kakšnimi nebulozami se srečujete in kako bi jih uredili?
Zdi se, kot da smo se letos prvič zavedeli davkov. Med prvo covidno seanso se je na veliko govoričilo, kaj vse je vlada dala, česa ni dala, kaj vse bi morala dati ... Marsikdo se je ob vsesplošnem veselju ob "od vlade danih" turističnih bonih in drugih oblikah pomoči začel jeziti in ščepiriti, da je to napačen pristop, saj gre vendarle za denar, ki ga davkoplačevalci in davkoplačevalke prispevamo v našo skupno malho, za naše skupno dobro. Pa je ekipo Nebuloz zamikalo, da bi preverila naš odnos do davščin, ki so jim nekoč rekli desetina. Kako radi plačujete davke? Obstajajo dajatve, ki ga vam gredo laže iz žepa od drugih? Zakaj sploh plačujete davke, kadar jih? Kaj pričakujete zanje? In ne nazadnje: zakaj se, ko vam električar ponudi nižjo ceno, če sežeta v roko brez računa, odločite, da boste davek zatajili?
"Prišla je jesen je in bacili, čaj z limono bomo pili, žlico meda še dodali, zdravi bomo vsi ostali." Kot v otroški pesmi enostavno bi bilo lahko, če se ne bi pisalo predapokaliptično leto 2020. Ščemenje v nosu in grlu, tik preden se odpraviš v službo/šolo/vrtec, še nikdar ni povzročalo take dileme, kot jo letos. Sem okužen z vragom ali sem se samo prehladil? Kako naj vem? Naj se za vsak smrk, kih in ačih testiram? Naj vzpostavim vez z osebnim zdravnikom in do maja prihodnje leto razvozlam, za kaj je v resnici šlo? Naj vzamem dopust in se za tri dni samoizoliram? Kaj naj v tem primeru postorim s preostankom družine, saj so v primeru, da sem jaz, tudi oni ...? Naj grem na Facebook, kjer piše, da izcedek iz nosa ni covid-19, če si v podznaku tehtnica? Pomagajte, prosim, vzpostaviti protokole! Kaj naj v jeseni leta 2020 storimo, ko se prehladimo?
Za nami je teden mobilnosti, prečudovit jesenski čas, ko si političarke, predsedniki, estradnice in vplivneži na glavo poveznejo smešne čelade in se za naš blagor pustijo posneti, kako zeleno in trajnostno vozijo vlake, električne avtobuse, skiroje in kolesa. Kljub vsakoletni enotedenski demonstraciji, kako spodobno in sodobno migrirati po vsakodnevnih opravkih, na cestah ni opaziti manjše gneče. Še vedno smo vsak v svojem golfu najraje kar sami. Vprašanje za vas, cenjene in spoštovani, pa je enostavno kot skok Marjana Šarca na kamniški vlak: Zakaj še vedno ne uporabljate zelene in zveličavne kombinacije javnega prevoza in/ali kolesa? In pa seveda: kaj bi se moralo zgoditi, da bi posegli po trajnostnih alternativah?
Po svetu divjajo protesti proti koronskim ukrepom, vladnim idejam, ki so globalno precej usklajene, se pridružujejo alternativna mnenja strokovnjakov, polstrokovnjakov, teoretikov zarote, estradnikov, vplivnic, vplivnežev in podobnih javnih osebnosti. Tanja Ribič nam sporoča, naj ne nosimo maske po letalih, Marko Potrč je objavil svoje logične sklepe o pandemiji in njenem polobstoju, sosedov Toni Cetinski pa sploh ne verjame v virus in se pri tem sklicuje na samega Boga. Kako pa vi dojemate zanikovalce obstoja pandemičnega tveganja in gibanja, ki izhajajo iz tega? Odmahnete z roko, češ da gre za norce, ali dopuščate možnost, da imajo take oblike upora v resnici neki smisel, ki ga bomo dojeli šele s tistim, kar pride?
Dva dni po hrvaškem eksodusu, ko smo nehali uživati, dokler smo lahko, pol leta po začetku koronazgodbe se pogovorimo o smiselnih in nesmiselnih ukrepih. Uporabnih in absurdnih. Zakaj imaš na upravni enoti občutek, da smo v vojni, medtem ko je v trgovinah bolj ali manj po starem? Zakaj je zobozdravnica v skafandru, frizerka samo z masko, glasbenik pa osem metrov od občinstva? Marsikaj smo videli in še bomo. Kateri ukrepi so se vam zdeli smiselni in dobri? In kateri tako čudni, da mejijo na teater absurda?
Virus vpliva na ekonomijo številnih vej gospodarstva, zagodel pa ga je tudi godcem, glasbenicam in glasbenikom, ki so že pol leta brez pravega dela. Koncertov, ki domačim glasbenikom, skupinam, tehnikom in podpornim enotam pomenijo poglavitni vir preživetja, zaradi ukrepov ni dovolj, da bi lahko preživeli. Kako močna in trdna je domača ekonomija glasbe? Kaj se bo zgodilo, če se ne bo nič zgodilo in bodo stvari ostale take, kot so? Kaj bomo predvajali na radiu? Se lahko industrija prilagodi novi realnosti? Bo izginila? Bo zdesetkana? Bo preživela le alternativa DIY? O vsem tem z založnikom, slavnim basistom in izkušenim filozofom glasbe Nikolo Sekulovičem.
Po vnebovzetju bo še dvakrat deževalo, pa bo jesen. In šola. In ker je leto 2020 takšno, kakršno je, ni dvakrat reči, da se nam zopet ne zgodi šolanje na daljavo. Nekateri so idejo pozdravljali, rezultati so dobri, mladina je šla lažje skozi, pravijo; bila pa je šola na daljavo za marsikoga tudi precej ekstremna preizkušnja družinske dinamike. Kdor je delal od doma in ob tem na istem računalniku in kvadratih stanovanja šolal še najstnico in enega v petem razredu, ve, o čem govorim. In ker vas verjetno ne bo nihče nič vprašal, naj vas vprašajo vsaj Nebuloze na Valu 202: Kako ste doživljali ali preživljali šolo na daljavo? Kako zadevo optimizirati? Na kaj moramo biti pozorni, če se nam spet zgodi?
Nova normalnost je prinesla nove vzorce vedenja in nova pravila, ki še niso zapisana. Zakašljati ali kihniti na vlaku, v lokalu ali službi je postala sila zapletena in tvegana dejavnost. Lahko nas doletijo čudni pogledi, v najslabšem primeru celo obtožba, da smo neodgovorni prenašalci. Ali otrok, ki je tako ali tako ves čas smrkav, sodi na igrala v živalskem vrtu? Kaj storite, če tik pred službo ugotovite, da ste blago prehlajeni? Kaj bo šele jeseni? Kakšne so vaše izkušnje in priporočila, kar zadeva aplikacijo novih in še vedno nenapisanih koronskih in pokoronskih pravil?
Neveljaven email naslov