Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
761 epizod
761 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Preteklo soboto so minila 103 leta od smrti Ivana Cankarja. Ob tej priložnosti ne bo odveč še enkrat poslušati pogovor z Janezom Pipanom, ki ga je v sklopu simpozija Stoletje Hlapcev v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta vodila Ana Perne. Pipanovi Hlapci so na odru ljubljanske Drame zaživeli konec septembra 2017. V vlogi Jermana je nastopil Marko Mandić, župnika pa je odigral Jernej Šugman. Spominu na gledališkega genija in velikana Jerneja Šugmana, ob četrti obletnici prezgodnje smrti, posvečamo današnjo oddajo. na fotografiji: Marko Mandić in Jernej Šugman v Hlapcih, SNG Drama Ljubljana, sezona 2017/18, foto: Peter Uhan
"Menim, da moramo biti, če smo dejavni, za svoja dejanja odgovorni; če naredimo burjo, tudi če le v kozarcu vode, moramo to vodo nadomestiti – in to vodo sem potem nadoknadil s svojo krvjo." Tako Siniša Labrović, hrvaški umetnik performansa, ki nadaljuje bogato tradicijo, ki so jo na Hrvaškem utrdili Tomislav Gotovac, Slaven Tolj, Vlasta Delimar in drugi. Labrović živi v Berlinu, njegovo delo pa je močno mednarodno usmerjeno. Na 21. festivalu Mladi levi je ustvaril performans v trajanju Omara. V omari, veliki šest kvadratnih metrov, v Miklošičevem parku v Ljubljani, je preživel devet dni in noči, njegovo bivanje pa je bilo neposredno prenašano na YouTube kanal festivala. Ob tej priložnosti smo se s Sinišo Labrovićem skozi ozko režo na omari pogovarjali o njegovem delu. Vabimo vas k poslušanju!
Alja Tkačev je bila samosvoja umetnica, v kateri so se spajali številni talenti. Bila je igralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov, ustvarjalno energijo pa je širila v vse medije: gledališkega, filmskega, televizijskega in radijskega. V letih od 1962 do 1991 je snovala dnevniške zapiske, ki jih lahko prebiramo v knjižnem izboru z naslovom Igralka s svinčnikom, čeprav celoten opus zajema 183 enot dnevniške proze o dnevnem dogajanju, doživetjih in razmišljanjih. Alja Tkačev ga je sama poimenovala Tabu.
Nedavna razkritja spolnih in psihičnih zlorab v gledališču in izobraževanju, ki so postala del vstopila tudi v prostor javne refleksije, so pomemben korak h kolektivnemu ozaveščanju o tej akutni problematiki. Obstoječe prakse umetniških in izobraževalnih procesov pogosto izhajajo iz močnih hierarhičnih struktur in nadvlade patriarhalnih vzorcev. Vanje se zlahka in pogosto tudi "nevidno" naselijo zlorabe pozicije moči ter spolno in psihično nadlegovanje podrejenih v imenu umetnosti in napredovanja. Temu je bila v okviru 51. Tedna slovenske drame posvečena okrogla miza, z naslovom Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja. O razmislekih, ukrepih in akcijah, ki jih izvajata Združenje dramskih umetnikov SLovenije in Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev ter o skupini Rezistenca, ki deluje v okviru Univerze v Ljubljani, v pogovorih z gostjami okrogle mize. Vabimo vas k poslušanju! Okrogla miza: Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja Foto: Maša Pirc
V pogovoru Jožica Avbelj spregovori o svoji naravi igralke, zahtevah in umetniških standardih, ki jim že vse svoje igralsko življenje sledi ter o umetnosti in umetniških delih, ki jih spremlja kot gledalka in jo navdihujejo. Zelo dobro jo poznamo, tako iz Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer se je zaposlila leta 1975, kot iz različnih zunajinstitucionalnih projektov in skupin. Med drugim je sodelovala pri Pupiliji Ferkeverk, gledališču Pekarna, gledališču Glej, sodelovala je z različnimi režiserji v 90-ih letih in pozneje, dandanes pa velikokrat kot igralka sodeluje v projektih svojih študentk in študentov. Poznamo jo tudi iz filmskega sveta, s televizijskih ekranov in radijskih sprejemnikov. Pogovor z igralko Jožico Avbelj smo prekinili z odlomki iz dveh radijskih iger. Prva je Blues, Ernsta Bruuna Olsena, v režiji Hinka Košaka, Jožica Avbelj v vlogi Gerde. Drugi odlomek pa je iz radijske igre za otroke, V ozvezdju postelje, ki jo je napisal Boris A. Novak, režiral Aleš Jan, pripovedovalec je Borih Juh, Satelit Osvajalec pa Niko Goršič. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave: Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd, MGL, sezona 2021/2022, foto: Peter Giodani
"Vračam se tja, kjer se je moja gledališka pot začela. /.../ In moja želja je, da popeljem to gledališče v vrh slovenskega gledališča," je med drugim povedala Mirjam Drnovšček, ki je pred kratkim prevzela vodenje Slovenskega narodnega gledališča, po tem, ko je bila desetletje na čelu Prešernovega gledališča v Kranju. K pogovoru jo je povabila Ingrid Kašca Bucik. Vabimo vas k poslušanju! foto: BoBo
"Velikokrat si želim le sedeti v indijanskem šotoru in čakati na boljše življenje." To ni stavek iz oddaje, v kateri bomo govorili tudi o teži trenutka, ki ga v sebi nosijo odraščajoči ljudje, pač pa je nastal kot spontan izraz med laboratorijskim projektom Mesta žensk in Lutkovnim gledališčem Ljubljana, med vajami za predstavo Vse je v redu, ki so jo sooblikovali mladi gledališki ustvarjalci. Gostji v oddaji bosta predstavnici umetniško pedagoške ekipe Nataša Živković in Sara Šabec, podobe iz gledališko - šolskega življenja v karanteni in posebnost doživetji, ki jih tudi v obdobju nihilističnih občutkov mladi ustvarjalci ne bodo pozabili, pa bodo predstavile dijakinje Sinja Smokvina, Tara Klemenčič Belšak in Špela Čekada.
Center za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, s kratico CTF, je leta 1945 (takrat še kot Odsek za dokumentacijo) ustanovil prof. Filip Kumbatovič - Kalan, ki je vzpostavil tudi smernice Centra, gledališki arhiv pa je bil ustanovljen še v partizanih, v Črnomlju. Poleg prof. Kumbatoviča sta na razvoj Centra vplivala in pustila poseben pečat tudi prof. dr. Marko Marin in prof. dr. Barbara Sušec Michieli. Ena od temeljnih nalog Centra je posredovanje informacij in varovanje arhivskega in dokumentarnega gradiva s področja gledališča, radia, filma in televizije, pa tudi opravljanje strokovnega, razvojnega in raziskovalnega dela. Študentom in drugim zainteresiranim javnostim so v okviru Centra na voljo specializirana knjižnica, arhivsko in dokumentarno gradivo s področja gledališča in filma in videoteka. Avtor Klemen Markovčič. Sogovornika pa strokovna sodelavca Centra Simona Ješelnik in Miha Grum.
Prešernovo gledališče Kranj ima dobre štiri mesece novega direktorja, to je Jure Novak, vsestranski gledališki ustvarjalec, režiser, avtor, prevajalec, performer, pa tudi kolumnist, organizator, mentor ... V začetku gledališke sezone 2021/22 je bila na odru kranjskega gledališča že pripravljena prva premiera Mama Floriana Zellerja v režiji Ivice Buljana. O premieri, predvsem pa o sedanjosti in prihodnosti gledališča se je z Juretom Novakom pogovarjala Tadeja Krečič.
Kolektiv Beton LTD., v svojem 11-tem letu delovanja ni pripravil predstave, temveč 29-urni dogodek z naslovom Hoppla, wir leben, izgubljena gesta lastnega odstopa. Performans v trajanju, imenovan Predstavnina, so izvedli 25. in 26. septembra v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Po besedah enega izmed sogovornikov in stalnih sodelavcev kolektiva, je tudi pogovor, ki ga bomo poslušali v današnji oddaji del te predstavnine. Predstavnina je namreč izpeljanka iz besede mišljenina, kar bi v prevodu iz izvirnika pomenilo "tisto, kar se misli". Beton Ltd. je lani praznoval deseto obletnico delovanja, zaradi pričujočih razmer, pa smo se utegnili srečati in se o opusu, ki so ga soustvarili Primož Bezjak, Branko Jordan in Katarina Stegnar s sodelavci, pogovoriti na pragu njihove 11. obletnice. Predstavnina Hoppla, wir leben, izgubljena gesta lastnega odstopa se je s slovesno otvoritvijo začela v soboto ob 17.uri in je trajala do nedelje do 22ih. Enkrat pozno ponoči na stiku sobotne noči z nedeljskim jutrom smo sedeli pred Staro mestno elektrarno in se pogovarjali. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave BETON Ltd.: Mahlzeit, foto: Nada Žgank, izsek
Tokratni Oder namenjamo predstavi Mama, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj. Gre za večplastno in pretresljivo dramsko besedilo, ki govori o bolečini in osamljenosti mame, ki se spopada s sindromom praznega gnezda. Dramo je napisal francoski dramatik, pisatelj in režiser Florian Zeller, po mnenju britanskega časopisa The Guardian »najbolj fascinanten dramatik našega časa.« Mama je prvi del Zellerjeve družinske trilogije Mama, Oče in Sin. Gre za tematsko nepovezana dela, ki obravnavajo klasične družinske teme na neklasičen način. V slovenskih kinodvoranah lahko prav zdaj gledamo njegov film Oče z Anthonyjem Hopkinsom v glavni vlogi. Dramo o dementnem očetu smo lahko gledali tudi leta 2018 v SLG Celje, prav tako pa je na odru Miniteatra lani zaživela drama Sin, ki bo kmalu dobila tudi svojo filmsko različico. O prvi gledališki izvedbi Mame na slovenskih odrih smo se pogovarjali s prevajalko Suzano Koncut, režiserjem Ivico Buljanom ter glavno igralko Darjo Reichman.
V oddaji Oder bo tokrat gost slovenski igralec Radko Polič Rac, ki bo še enkrat, pred predvajanjem zvočne knjige, pripovedoval o epizodah življenja, ki so se napisale v intimi ali v umetniškem svetu. Nedavno je namreč na Radiu Slovenija snemal interpretacijo vsebine knjige z naslovom Rac, ki je po njegovem pripovedovanju, v obliki biografskega romana, nastala v sodelovanju z avtorico Petro Pogorevc, čez nekaj tednov pa bo predvajana v radijskem mediju.
"Iz nenehnega srečevanja in križanja različnih principov, ki definirajo njeno delovanje, tako internih kot eksternih, tako kreativnih kot kulturnopolitičnih, tako individualnih kot skupinskih, ravno raste in se krepi njena več kot četrtstoletna potenca, ki ji ni videti, da bi kakor koli uplahnila," je o plesni skupini EN-KNAP, od leta 2007 EN-KNAP Group, med drugim zapisal dr. Blaž Lukan. Njegovo besedilo z naslovom Ples, ki razločno misli tako svoj pretekli kot prihodnji korak, je v celoti objavljeno v monografiji EN-KNAP 1993 – 2020, ki smo jo predstavili z gostova Iztokom Kovačem in Stojanom Pelkom, urednikom knjige. Vabimo vas k poslušanju radijske priredbe besedila. foto: EN-KNAP 1993 – 2020, foto: Andrej Lamut, vir: www. spanskiborci.si
Pozornost v oddaji Oder danes namenjamo Iztoku Kovaču, plesalcu in koreografu in njegovemu umetniškemu ustvarjalnemu delu s skupino EN-KNAP, pozneje preimenovano v EN-KNAP Group. Pred časom je izšla monografija EN-KNAP 1993 – 2020, besedilno in slikovno bogata knjiga, ki priča o umetniško razmreženi poti plesne skupine in plesnega ansambla, ki sodobni ples misli in udejanja lokalno in globalno. " EN-KNAP pod taktirko Iztoka Kovača je namreč vse prej kot običajen umetniški projekt. Zgodovina umetnosti in zgodovina gledališča imata in bosta imeli z njim neizogibne težave zavoljo dveh vseskozi nasprotujočih si tendenc, ki sta mu imanentni: po eni strani nenehno preizpraševanje lastne umetniške pozicije in razvoja lastne sodobnoplesne estetike, po drugi strani nenehni in tenkočutno intimni dialog s svetovno zgodovino sodobnega plesa. Moč estetike EN-KNAP je natanko v tem, da oba fokusa svojega delovanja prepleta in zbližuje do njune nerazčlenljivosti, da njegova produkcija navzven deluje izjemno čvrsto, kakor da ne bi vznikala na polju napornega in nadvse težavnega formiranja lastnega estetskega izraza. /…/ Center kulture Španski borci so EN-KNAP omogočili, da se njegovi antagonizmi razplamtijo do skrajnosti in da navidezna prostorska umeščenost in omejitev razkrivata njegovo preseganje vsake in vsakršne meje." dr. Uroš Grilc Več o knjigi in skoraj treh desetletjih kontinuiranega dela Iztoka Kovača in EN-KNAP Group pa v pogovoru z Iztokom Kovačem in urednikom knjige Stojanom Pelkom. Vabimo vas k poslušanju! foto: Andrej Lamut, www.spanskiborci.si
Počitniško razpoloženje v oddaji Oder podaljšujemo z daljšim poročanjem o 16. festivalu Fronta, ki se je zadnji avgustovski teden odvijal v Murski Soboti. Oddajo dopolnjujemo z intervjujem z Anjo Quickert, nemško režiserko, ki je v sodelovanju s skupino Laibach uprizorila muzikal Wir sind das Volk, ki smo si ga v začetku septembra lahko ogledali v Kinu Šiška. Katarina Stegnar v muzikalu Wir sind das Volk, foto: Kaja Brezočnik, www.kinosiska.si
Na Novi pošti v Ljubljani je nedavno kolektiv igralcev premierno uprizoril predstavo Solo. Režirala jo je Nina Rajić Kranjac, za katero mnogi trdijo, da je vodilni glas nove generacije.Tokrat v oddaji Oder o delno avtobiografski predstavi, ki se prepleta s fiktivnimi vložki. Gre za prelomno predstav režiserke, ki v svojem desetem projektu različne pozicije in dogajalne prostore združuje v hibridno gledališko formo, preskuša kaj gledališče kot medij dopušča, kako ga širiti, si postavljati nove in nove izzive.
Ob menjavi dolgoletnega direktorja berlinskega gledališča Volksbühne Franka Castorfa, leta 2017, ki ga je nasledil dotedanji kurator in direktor galerije Tate Modern v Londonu, Chris Dercon, so bili gledališki krogi po vsej Nemčiji bili ogorčeni in vladalo je splošno mnenje, da bo ta odločitev pomenila radikalen prelom s produkcijskim modelom in politiko slovitega levo usmerjenega berlinskega gledališča. Jeseni 2017, je umetniška skupina Staub zu Glitzer zasedla stavbo – pri tem pa oznanila kolektivno direkturo in spremenila Volksbühne v performativno-diskurzivno prizorišče za razprave o gentrifikaciji -, s čemer se je situacija dodatno zaostrila. Vendar pa je okupacija trajala le nekaj dni, saj je skvoterje kmalu izselila policija. Več o zasedbi gledališča Volksbühne in njenem emancipatornem potencialu pa v besedilu Andreja Mirčeva: Okupacija gledališča Volksbühne ali manjkajoča figura proletariata. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.textezurkunst.de
»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal,« v knjigi Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše klasična filologinja, teoretičarka, znanstvenica in aktivistka gledališča Florence Dupont in nadaljuje: »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost.« O knjigi, ki odpira veliko novih linij za raziskovanje, se je z avtorico spremne besede, dr. Svetlano Slapšak, pogovarjala Magda Tušar.
Serijo Dramaturška križišča, v kateri smo se pogovarjali s slovenskimi dramaturginjami in dramaturgi, smo nadgradili z besedilom Nekaj dragocenega, ki ga je napisala dramaturginja Diana Koloini. Objavljeno je kot predgovor h knjigi Dramaturgija in predstava britanskih avtoric Cathy Turner in Synne K. Behrndt, ki je v prevodu Eve Mahkovic v knjižici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla leta 2011. Diana Koloini v spremnem besedilu situacijo, ki jo v knjigi opisujeta britanski avtorici, primerja s situacijo in razumevanjem dramaturga pri nas, obenem pa po lastnih teoretskih in praktičnih izkušnjah, opazovanju in premisleku izrisuje podobo, delo in naloge, če povzamemo z eno besedo: mesto dramaturgije in dramaturga v produkcijskem krogotoku gledališke umetnosti. Besedilo je bilo za potrebe radijskega medija nekoliko prirejeno in okrajšano, izvirnik pa je mogoče najti v navedeni knjižni izdaji. Oddajo smo posneli decembra 2014.
Zalo Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja, je docentka za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Doktorirala je z disertacijo Gledališče in vojna: temeljna razmerja med uprizoritveno umetnostjo in vojnami na območju nekdanje Jugoslavije v 90. letih 20. stoletja, poleg teoretskega dela pa je Zala Dobovšek redno angažirana tudi kot dramaturginja in soustvarjalka različnih gledaliških predstav. Pogovor je bil v seriji Dramaturška križišča posnet leta jeseni 2014. Vabimo vas k poslušanju! foto: Damjan Švarc
Neveljaven email naslov