Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Trenutki, ko se sonce ujame med zidove starodavnega templja Karnak v Egiptu, še danes pričajo o izjemnosti kozmičnih pokrajin in sončnega kulta. Dr. Juan Antonio Belmonte Aviles preučuje fenomene arheoastronomije, pogled v nebo lahko namreč pojasni tudi največje zgodovinske skrivnosti. V prvi epizodi nove sezone Frekvence X tudi o Nabatejcih, čudežnem mestu Petra, rimskem Panteonu, domnevnih piramidah v Bosni in Hercegovini in o tem, da izjemnne najdbe potrebujejo še bolj izjemne dokaze.
Avtor: Luka Hvalc
Arheoastronom dr. Juan Antonio Belmonte Avilés o sončnem kultu v starem Egiptu, čudežnem mestu Petra, rimskem Panteonu, domnevnih piramidah v Bosni in Hercegovini ...
Trenutki, ko se sonce ujame med zidove templja Karnak v Egiptu, še danes pričajo o izjemnosti kozmičnih pokrajin, ki odsevajo egipčanski pogled na svet: od piramidnih besedil do vrhuncev sončnega kulta. Egipčani so ustanavljali mesta na zelo posebnih geografskih predelih, ki so ustrezali tako topografskim kot astronomskim kriterijem, kar je naredilo ta mesta še posebej sveta. Nekatera so postala prestolnice ali kako drugače pomembna.
“Vsekakor so zelo impresivne piramide v okolice Gize in Kaira, ampak zame je najbolj navdihujoč tempelj Karnak, ki leži v bližini današnjega Luksorja. Tempelj Karnak je bil 2 tisoč let neke vrste Vatikan za Egipčane. Postavljen je na zelo izbranem mestu, na katerem sta orientacija reke Nil in Sonce med zimskim sončnim obratom zelo povezana. To naredi Karnak zelo poseben.”
Starodavno mesto Petra, ki stoji v soteski današnje Jordanije, je zgrajeno za poravnavo s soncem. Petra je eden izmed najbolj posebnih krajev na svetu. Za njene prebivalce, Nabatejce, so bili zelo pomembni datumi obeh ekvinokcijev ter zimskega solsticija: “Nabatejci so Petro izbrali za prestolnico zaradi pokrajine in svetosti tega kraja. Poleg tega je stala v središču karavanskih poti, ki so prečkale arabski polotok. Pozneje so Rimljani prestolnico preselili na sever, dih jemajoča arhitektura in občutek svetosti pa sta obstala.”
“Petra je tako rekoč edino mesto, ki so ga ljudje leta 2007 uvrstili med 7 novih čudes sveta in hkrati ne leži v večji državi. Ljudem po vsem svetu Petra pomeni zelo veliko.”
Starodavno mesto Petra
foto: Julio Martinich
Povezave med astronomijo in arheologijo se kažejo tudi pri rimskem Panteonu, britanskem Stonehengu, na Velikonočnem otoku, tudi pri Majih …
Fenomene arheoastronomije že desetletja preučuje dr. Juan Antonio Belmonte Avilés, ki je na povabilo našega raziskovalca Majev in kolega arheoastronoma dr. Ivana Šprajca obiskal Slovenijo. Ugledni raziskovalec iz Španije posebej za prvo epizodo Frekvence X v novi sezoni tudi o domnevnih piramidah v Bosni in Hercegovini, o tem, da izjemne najdbe potrebujejo izjemne dokaze in da človeštvo vse od zgodovine pa do danes išče odgovore v neskončnosti, ki jo ponuja pogled v nebo.
“Psevdozgodovina in psevdoznanost enostavno pojasnita kompleksne fenomene in imata svoje vernike. Ampak znanstveniki moramo biti vedno pripravljeni na soočenje in predstaviti resnična dejstva.”
668 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Trenutki, ko se sonce ujame med zidove starodavnega templja Karnak v Egiptu, še danes pričajo o izjemnosti kozmičnih pokrajin in sončnega kulta. Dr. Juan Antonio Belmonte Aviles preučuje fenomene arheoastronomije, pogled v nebo lahko namreč pojasni tudi največje zgodovinske skrivnosti. V prvi epizodi nove sezone Frekvence X tudi o Nabatejcih, čudežnem mestu Petra, rimskem Panteonu, domnevnih piramidah v Bosni in Hercegovini in o tem, da izjemnne najdbe potrebujejo še bolj izjemne dokaze.
Avtor: Luka Hvalc
Arheoastronom dr. Juan Antonio Belmonte Avilés o sončnem kultu v starem Egiptu, čudežnem mestu Petra, rimskem Panteonu, domnevnih piramidah v Bosni in Hercegovini ...
Trenutki, ko se sonce ujame med zidove templja Karnak v Egiptu, še danes pričajo o izjemnosti kozmičnih pokrajin, ki odsevajo egipčanski pogled na svet: od piramidnih besedil do vrhuncev sončnega kulta. Egipčani so ustanavljali mesta na zelo posebnih geografskih predelih, ki so ustrezali tako topografskim kot astronomskim kriterijem, kar je naredilo ta mesta še posebej sveta. Nekatera so postala prestolnice ali kako drugače pomembna.
“Vsekakor so zelo impresivne piramide v okolice Gize in Kaira, ampak zame je najbolj navdihujoč tempelj Karnak, ki leži v bližini današnjega Luksorja. Tempelj Karnak je bil 2 tisoč let neke vrste Vatikan za Egipčane. Postavljen je na zelo izbranem mestu, na katerem sta orientacija reke Nil in Sonce med zimskim sončnim obratom zelo povezana. To naredi Karnak zelo poseben.”
Starodavno mesto Petra, ki stoji v soteski današnje Jordanije, je zgrajeno za poravnavo s soncem. Petra je eden izmed najbolj posebnih krajev na svetu. Za njene prebivalce, Nabatejce, so bili zelo pomembni datumi obeh ekvinokcijev ter zimskega solsticija: “Nabatejci so Petro izbrali za prestolnico zaradi pokrajine in svetosti tega kraja. Poleg tega je stala v središču karavanskih poti, ki so prečkale arabski polotok. Pozneje so Rimljani prestolnico preselili na sever, dih jemajoča arhitektura in občutek svetosti pa sta obstala.”
“Petra je tako rekoč edino mesto, ki so ga ljudje leta 2007 uvrstili med 7 novih čudes sveta in hkrati ne leži v večji državi. Ljudem po vsem svetu Petra pomeni zelo veliko.”
Starodavno mesto Petra
foto: Julio Martinich
Povezave med astronomijo in arheologijo se kažejo tudi pri rimskem Panteonu, britanskem Stonehengu, na Velikonočnem otoku, tudi pri Majih …
Fenomene arheoastronomije že desetletja preučuje dr. Juan Antonio Belmonte Avilés, ki je na povabilo našega raziskovalca Majev in kolega arheoastronoma dr. Ivana Šprajca obiskal Slovenijo. Ugledni raziskovalec iz Španije posebej za prvo epizodo Frekvence X v novi sezoni tudi o domnevnih piramidah v Bosni in Hercegovini, o tem, da izjemne najdbe potrebujejo izjemne dokaze in da človeštvo vse od zgodovine pa do danes išče odgovore v neskončnosti, ki jo ponuja pogled v nebo.
“Psevdozgodovina in psevdoznanost enostavno pojasnita kompleksne fenomene in imata svoje vernike. Ampak znanstveniki moramo biti vedno pripravljeni na soočenje in predstaviti resnična dejstva.”
Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?
“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.
Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.
Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.
Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.
Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.
Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.
Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.
Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.
Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?
Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.
V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.
V delu leta, ko na nas od vsepovsod prežijo okužbe dihal, pri Frekvenci X opazujemo simfonijo našega telesa v boju zoper njih. Še posebej nas zanimajo vročina, kašelj in kihanje, nad katerimi bdijo različni možganski dirigenti.
Povprečen posameznik v industrializiranih državah s hrano letno zaužije osem kilogramov aditivov, kupi pa le dva kilograma moke. Trend prehranjevanja, ki ga narekujeta pomanjkanje časa in velika količina priročnih, za takojšnje zaužitje pripravljenih živilskih izdelkov, gre namreč v smer, ko vedno manj obrokov pripravimo sami. Pri tem zaužijemo vedno več tako imenovane ultraprocesirane hrane, med katero spadajo čips, zamrznjena lazanja, sladke žitarice, rastlinske alternative za sir in meso in podobno. Kako taka hrana vpliva na naše telo in svet okoli nas? Kako jo prepoznati?
Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.
V zadnji letošnji Frekvenci X gostimo dva znanstvenika, profesorja, komunikatorja znanosti, strokovna in tudi življenjska sopotnika, ki sta z biologijo in tudi med seboj povezana že več kot 40 let.
Thomas Dietterich je zaslužni profesor na javni univerzi v Oregonu in pionir strojnega učenja, ki na tem področju raziskuje že od leta 1977. Od nekdaj ga je zanimalo - kako se znanstveniki učijo o svetu? In v kontekstu računalnikov je to vprašanje strojnega učenja. Torej, kako se računalniki učijo o svetu?
Impostor syndrome v slovenščini najpogosteje imenujemo sindrom prevaranta, pojavlja se tudi poimenovanje sindrom vsiljivca. Gre za psihološki konstrukt, katerega značilnost so občutki dvomov o svoji lastni sposobnosti, kompetentnosti in inteligentnosti, čeprav objektivni dosežki kažejo nasprotno. Kakšni so znaki in občutki ob tem sindromu, kako je povezan s perfekcionizmom, kaj menijo psihologi in psihiatri, v kolikšni meri gre za konstrukt novodobne družbe kapitalizma in vplivnežev.
Neveljaven email naslov