Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Evoluciji in naravni selekciji smo zmešali štrene s tem, da danes večina naših potomcev preživi do starosti, ko lahko predajo naprej svoj genetski material.
Raziskujemo drzno misel: osnovna človeška anatomija in naši vedenjski vzorci so kar nekako obstali pred nekaj deset tisoč leti. Vse to pa daje vtis, da smo ljudje iz procesov naravne selekcije izstopili. "Evolucija in naravna selekcija sta v svojem bistvu genetika plus čas. In vse metode za njuno opazovanje se torej vrtijo okrog opazovanja genetskih različic – naj gre za koristne ali škodljive – ki se pojavljajo pogosteje, kot bi se, če bi bile zgolj naključne," razloži dr. Mark Thomas, profesor evolucijske genetike na University College v Londonu.
"Osnovni učinek naravne selekcije je to, da poveča pogostost določenih genetskih različic skozi čas; in sicer z večjo hitrostjo, kot bi to pričakovali, če bi bilo na delu golo naključje. In to je v osnovi tudi način, kako naravno selekcijo merimo."
Kako to, da se v našem DNA sploh pojavijo spremembe? Razlog zanje so mutacije. Genetski zapis človeške vrste obsega 3,2 milijardi baznih parov. Na generacijo se pojavi približno 30 mutacij, a ta številka je zanemarljiva. V daljšem časovnem obdobju se zgodijo spremembe v človeških spolnih celicah, nikakor pa ne v telesnih celicah. Mutacije so v resnici gonilo variabilnosti in sprememb, kar je edina stalnica. Tisto, kar nam je v zadnjih letih dala molekularna genetika je, dejstvo, da za dramatične spremembe ne potrebujemo nekega novega seta genov. Da se lahko zgodi sprememba, torej potrebujemo le manjšo spremembo v zaporedju človeških črk. Torej – Ali smo ljudje zaradi svojih tehnologije in kulture dejansko izstopili iz procesov naravne selekcije? Dr. Petra Golja, profesorica anatomije in evolucije človeka na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, se s tem nikakor ne strinja.
"Procesi, ki so poganjali evolucijo nekoč, so povsem isti kot tisti, ki poganjajo evolucijo danes. Nikakor ni nobenega razloga, zakaj bi ljudje izstopili iz tega procesa. Pomenilo bi, da smo zaustavili proces mutiranja našega dednega materiala. Do tega ni prišlo in do tega ne bo prišlo."
"Zamisel o tem, da se je evolucija za nas ustavila, je prisotna že 20 ali 30 let. Celo nekateri moji kolegi na mojem oddelku so to trditev zagovarjali. Zdi se mi, da so to utemeljevali s tem, da danes velika večina otrok preživi do odraslosti, medtem ko je v preteklosti odraslost doživel le manjši delež vseh otrok. Smrtnost otrok je bila v preteklosti izjemno visoka. Njihov argument je torej bil, da spremembe, ki omogočajo preživetje otrok do odraslosti, in so bile vedno glavno gonilo naravne selekcije, danes nimajo več posebne teže. Vendar ta argument pozablja, da je oblik naravne selekcije še veliko veliko več." – dr. Mark Thomas
Eden izmed primerov naravne selekcije je laktozna toleranca. V zadnjih osem ali deset tisoč letih so ljudje v zelo različnih skupnostih po vsem svetu razvili sposobnost presnavljanja mlečnega sladkorja, tudi v odraslosti. Pred deset tisoč leti tega ni zmogel noben odrasel človek. In tega ne zmore niti noben drug sesalec. Pri ljudeh pa danes tretjina odraslih zmore presnavljati mlečni sladkor. Znanstveniki ocenjujejo, da je vsako generacijo v odraslost preživelo pet odstotkov več ljudi s sposobnostjo presnove laktoze kot tistih brez nje. V čem pa se danes resnično razlikujemo od naših prednikov?
"Tisto, kar nas danes razlikuje od naših prednikov, je zunanji izgled. Nekoč je bila povprečna višina mladih odraslih moških 168 cm. Če pogledamo današnjo telesno višino, je okoli 180 cm. To je ogromna sprememba, ki se je zgodila v obdobju enega stoletja. V našem genetskem kodu se pravzaprav ni zgodilo nič, kar bi vplivalo na ta zunanji izgled." – dr. Petra Golja
669 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Evoluciji in naravni selekciji smo zmešali štrene s tem, da danes večina naših potomcev preživi do starosti, ko lahko predajo naprej svoj genetski material.
Raziskujemo drzno misel: osnovna človeška anatomija in naši vedenjski vzorci so kar nekako obstali pred nekaj deset tisoč leti. Vse to pa daje vtis, da smo ljudje iz procesov naravne selekcije izstopili. "Evolucija in naravna selekcija sta v svojem bistvu genetika plus čas. In vse metode za njuno opazovanje se torej vrtijo okrog opazovanja genetskih različic – naj gre za koristne ali škodljive – ki se pojavljajo pogosteje, kot bi se, če bi bile zgolj naključne," razloži dr. Mark Thomas, profesor evolucijske genetike na University College v Londonu.
"Osnovni učinek naravne selekcije je to, da poveča pogostost določenih genetskih različic skozi čas; in sicer z večjo hitrostjo, kot bi to pričakovali, če bi bilo na delu golo naključje. In to je v osnovi tudi način, kako naravno selekcijo merimo."
Kako to, da se v našem DNA sploh pojavijo spremembe? Razlog zanje so mutacije. Genetski zapis človeške vrste obsega 3,2 milijardi baznih parov. Na generacijo se pojavi približno 30 mutacij, a ta številka je zanemarljiva. V daljšem časovnem obdobju se zgodijo spremembe v človeških spolnih celicah, nikakor pa ne v telesnih celicah. Mutacije so v resnici gonilo variabilnosti in sprememb, kar je edina stalnica. Tisto, kar nam je v zadnjih letih dala molekularna genetika je, dejstvo, da za dramatične spremembe ne potrebujemo nekega novega seta genov. Da se lahko zgodi sprememba, torej potrebujemo le manjšo spremembo v zaporedju človeških črk. Torej – Ali smo ljudje zaradi svojih tehnologije in kulture dejansko izstopili iz procesov naravne selekcije? Dr. Petra Golja, profesorica anatomije in evolucije človeka na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, se s tem nikakor ne strinja.
"Procesi, ki so poganjali evolucijo nekoč, so povsem isti kot tisti, ki poganjajo evolucijo danes. Nikakor ni nobenega razloga, zakaj bi ljudje izstopili iz tega procesa. Pomenilo bi, da smo zaustavili proces mutiranja našega dednega materiala. Do tega ni prišlo in do tega ne bo prišlo."
"Zamisel o tem, da se je evolucija za nas ustavila, je prisotna že 20 ali 30 let. Celo nekateri moji kolegi na mojem oddelku so to trditev zagovarjali. Zdi se mi, da so to utemeljevali s tem, da danes velika večina otrok preživi do odraslosti, medtem ko je v preteklosti odraslost doživel le manjši delež vseh otrok. Smrtnost otrok je bila v preteklosti izjemno visoka. Njihov argument je torej bil, da spremembe, ki omogočajo preživetje otrok do odraslosti, in so bile vedno glavno gonilo naravne selekcije, danes nimajo več posebne teže. Vendar ta argument pozablja, da je oblik naravne selekcije še veliko veliko več." – dr. Mark Thomas
Eden izmed primerov naravne selekcije je laktozna toleranca. V zadnjih osem ali deset tisoč letih so ljudje v zelo različnih skupnostih po vsem svetu razvili sposobnost presnavljanja mlečnega sladkorja, tudi v odraslosti. Pred deset tisoč leti tega ni zmogel noben odrasel človek. In tega ne zmore niti noben drug sesalec. Pri ljudeh pa danes tretjina odraslih zmore presnavljati mlečni sladkor. Znanstveniki ocenjujejo, da je vsako generacijo v odraslost preživelo pet odstotkov več ljudi s sposobnostjo presnove laktoze kot tistih brez nje. V čem pa se danes resnično razlikujemo od naših prednikov?
"Tisto, kar nas danes razlikuje od naših prednikov, je zunanji izgled. Nekoč je bila povprečna višina mladih odraslih moških 168 cm. Če pogledamo današnjo telesno višino, je okoli 180 cm. To je ogromna sprememba, ki se je zgodila v obdobju enega stoletja. V našem genetskem kodu se pravzaprav ni zgodilo nič, kar bi vplivalo na ta zunanji izgled." – dr. Petra Golja
V ponedeljek smo zaznamovali 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.
Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?
“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.
Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.
Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.
Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.
Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.
Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.
Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.
Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.
Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?
Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.
V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.
V delu leta, ko na nas od vsepovsod prežijo okužbe dihal, pri Frekvenci X opazujemo simfonijo našega telesa v boju zoper njih. Še posebej nas zanimajo vročina, kašelj in kihanje, nad katerimi bdijo različni možganski dirigenti.
Povprečen posameznik v industrializiranih državah s hrano letno zaužije osem kilogramov aditivov, kupi pa le dva kilograma moke. Trend prehranjevanja, ki ga narekujeta pomanjkanje časa in velika količina priročnih, za takojšnje zaužitje pripravljenih živilskih izdelkov, gre namreč v smer, ko vedno manj obrokov pripravimo sami. Pri tem zaužijemo vedno več tako imenovane ultraprocesirane hrane, med katero spadajo čips, zamrznjena lazanja, sladke žitarice, rastlinske alternative za sir in meso in podobno. Kako taka hrana vpliva na naše telo in svet okoli nas? Kako jo prepoznati?
Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.
V zadnji letošnji Frekvenci X gostimo dva znanstvenika, profesorja, komunikatorja znanosti, strokovna in tudi življenjska sopotnika, ki sta z biologijo in tudi med seboj povezana že več kot 40 let.
Thomas Dietterich je zaslužni profesor na javni univerzi v Oregonu in pionir strojnega učenja, ki na tem področju raziskuje že od leta 1977. Od nekdaj ga je zanimalo - kako se znanstveniki učijo o svetu? In v kontekstu računalnikov je to vprašanje strojnega učenja. Torej, kako se računalniki učijo o svetu?
Neveljaven email naslov