Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
761 epizod
761 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Vabimo vas k poslušanju prvega dela besedila z naslovom Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni, ki ga je napisala Pia Brezavšček, trenutna urednica revije Maska. Besedilo zatorej neodvisno uprizoritveno sceno motri s pozicije umeščenosti in aktivno udeležene opazovalke polja neodvisne uprizoritvene scene, »katere spolno pogojene«, zapiše Pia Brezavšček, »generacijske in hierarhične izzive doživljam tudi na lastni koži pri svojem delu kot urednica revije v nedavno generacijsko prenovljenem zavodu Maska. Z neodvisno uprizoritveno sceno mislim na mrežo nevladnih organizacij in posameznic in posameznikov na polju uprizoritvenih umetnosti, ki se je napletla od osamosvojitve države v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Avtorica postavi tezo, da se model etike skrbi pojavi v antagonizmu do prevladujočega modela umetnika-producenta, ki se je uveljavil pred desetletji in se po večini še vzdržuje, čeprav se že dogaja menjava generacij in delovanje v spremenjenih družbenih razmerah. Besedilo Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni je objavljeno v reviji Dialogi, številka 5 do 6, letnik 58, 2022. na fotografiji: Barka, prostorska postavitev, del projekta Arhitektura sanj, Muzeum - 25 let, oktober - november 2020, www.muzeum.si
V spominu so mnogim ostale njegove številne filmske in odrske upodobitve, vulkansko ekspresivna moč, ki se je silovito vrtinčila in izbruhnila, potem pa včasih prešla v vedno tišjo kontemplacijo … S kamero sta bila v zelo prijateljskih odnosih. Ostrina in jasnost misli sta ostali do konca, ko je za knjigo RAC, ki jo je po njegovem pripovedovanja in številnih srečanjih z njim napisala Petra Pogorevc, ter za druge medije odprl okna in vrata svojih spominov na epizode svojega življenja. Slikal je raznobarvne podobe svojega otroštva, slike Bele krajine, kmečkega in mestnega miljeja, v domačih krajih in v tujini. Priklical je evforijo in bolečino prekipevajočih in grenkih ljubezenskih doživetji, lepoto, vzhičenost in trpljenje, s katerimi je živel svojo igralsko umetnost. V oddaji Oder bomo tokrat ponovili pogovor, v kateri je, kmalu po objavi biografskega romana RAC, pripovedoval pred dnevi preminuli legendarni slovenski igralec Radko Polič – Rac, ki je takrat na Radiu Slovenija tudi v obliki zvočne knjige interpretiral vsebino dela Rac. Tako v oddaji, kot v knjigi ne manjka raznoterih registrov iz poglavji iz življenja tega gledališkega in filmskega velikana. Napisale so se v intimi, med svojimi ljudmi, ali v umetniškem svetu.
V razpadajoči Palači Cukrarna v Ljubljani je bila nedavno premiera intermedijske uprizoritve z lutkami Severni sij.Erdman,svojevrstna dramska, gibalna, vizualno – zvočna interpretacija romana pisatelja Draga Jančarja. V predstavi se historični podatki iz dela, ki sodi v slovenski kanon, prepletajo z domišljijskimi elementi, uporabljene so tudi maske... O večpomenskosti uporabljenih motivov, ki upodabljajo kaotičnost sveta nekdaj in danes ter o iskanju zatočišč pred našimi notranjimi in zunanjimi beganji, v oddaji Oder. Gosta bosta Darja Hlavka Godina, ki je predstavi dala zvočno in glasbeno podobo in režiser Primož Ekart, ki je besedilo tudi priredil za odrski prostor. foto: LGL
Tomaž Grom je kontrabasist in raziskovalec tega velikega inštrumenta, njegovih zmožnosti in povezave zvoka in prostora. Je tudi skladatelj gledališke in filmske glasbe ter ustvarjalec na polju scenskih umetnosti, videa in filma. Potuje in gostuje po vsem svetu, glasba pa zanj pomeni način spoznavanja ljudi in medsebojno komunikacijo. Več pa v gledališko-glasbeno-pogovorni oddaji, v kateri je Tomaž Grom, tudi prejemnik letošnje Župančičeve nagrade za zadnje ustvarjalno obdobje, podrobneje razložil svoje poglede na umetnost, ki jo ustvarja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Marcandrea, www.sploh.si
Vprašanje ali lahko ločimo umetnika kot javno osebnost od njegovega umetniškega dela je aktualno v vsakem družbenem obdobju in si ga zastavljamo vedno znova. Skozi prizmo polemiziranja pomena Nobelove nagrade pisatelju Petru Handkeju se tega vprašanja loteva gledališka predstava Projekt Handke ali pravica za Petrove neumnosti, avtorja Jetona Neziraja. Predstavo si je na festivalu Mittelfest, v mesecu juliju, ogledala Aleksandra Saška Gruden in se pogovarjala z avtorjem. Vabimo vas k poslušanju! foto: https://qendra.org
V Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana in njeni okolici te dni poteka mednarodni festival Mladi levi. 25., jubilejni. Ob obletnici si ekipa zavoda Bunker, ki festival pripravlja, zastavlja vprašanja, »kaj so v četrt stoletja spremenile, so se izboljšale življenjske razmere? Je bil vsak festival najboljši možen?« In svoj premislek nadaljuje, da je »ponavljanje le okvir, ki nam omogoča iskanje resnice, presežnega in novega. Prav s ponovitvijo vedno istega rituala odprtja, predstav, pogovorov, druženja in zaprtja gradimo vztrajnostni moment, ki je potreben, da iz kroga večno istega kdaj prebijemo v novo; onkraj.« O teh in drugih vprašanjih v zvezi z Mladimi levi in zavodom Bunker, ki je v preteklem letu po pretresljivem odhodu dolgoletne direktorice Nevenke Koprivšek, našel nov zagon, sta pred mikrofonom oddaje Oder spregovorili Alma Redžić Selimovič, direktorica zavoda Bunker in Mojca Jug, programska vodja Stare mestne elektrarne in festivala Mladi levi. Vabimo vas k poslušanju! Mojca Jug in Alma Redžić Selimovič, foto: Nada Žgank
V Čedadu v Furlaniji - Julijski krajini je konec julija potekal mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, združuje gledališče, glasbo in ples ter deluje kot most med srednjeevropskim in balkanskim umetniškim prostorom. Rdeča nit letošnjega festivala se je sukala okrog besede nepredvidljivo. V tem kontekstu je umetniški vodja festivala Giacomo Pedini izbral različne gledališke predstave, koncerte, umetniške performanse, videoinstalacije ter ulične dogodke, ki so se na različnih prizoriščih prikupnega italijanskega mesteca zvrstili v devetih dneh. Na Mittelfestu se vsako leto predstavijo tudi slovenski umetniki. Na glasbenem večeru z naslovom Pusti naj govorijo je skupaj z mednarodno zasedbo glasbenikov nastopila slovenska pevka Tinkara Kovač. V Čedadu pa se je nekaj dni mudila tudi slovenska režiserka Neda Rusjan Bric. Raziskovalni projekt Brezmejno telo je eden osrednjih projektov v okviru Evropske prestolnice kulture 2025.
Mali festivali Telesa Svetovi, Prostori Tokovi in Mali festival psihodrame, ki v avgustu potekajo v Kruščah pri Cerknici, vključujejo delavnice plesa in igre, predavanja, koncerte in psihoterapijo. Idejni okvir temelji predvsem na ustvarjanju prostora skupnosti ter v omogočanju ljudem, da neobremenjeno spoznavajo drug drugega in same sebe. Mali festivali, kot jih imenujejo organizatorji, potekajo v produkciji Studia za raziskavo umetnosti igre, pod umetniškim vodjem režiserja Tomija Janežiča in performerke, plesalke ter koreografinje Katje Legin. Umetnika sta v pogovoru z Ano Lorger povedala, kako razumeta umetniško ustvarjanje, kaj zanju pomeni kreativni proces, kako je ta povezan s psihoterapijo in iz kakšnega filozofskega klobčiča se plete rdeča nit festivalskih dogodkov. Vabimo vas k poslušanju! foto: Lana Požlep, Marcandrea.
Vabimo vas, da prisluhnete radijski priredbi besedila Ubeseditve obstoječega: »dramatičnost« dokumentarnih, (avto)biografskih in potopisnih materialov, ki ga je napisala Zala Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. V besedilu avtorica interpretira in analizira primere gledaliških besedil in predlog za uprizoritve Žige Divjaka, Simone Semenič in Marka Požlepa. V celoti je besedilo izšlo v knjigi Drama, tekst, pisava 2 pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Matej Kristovič, Digitalni arhiv FBS
Prejšnji teden se je poslovil Hans Thies Lehmann, mednarodno znani teatrolog, ki je utemeljil pojem postdramskega gledališča. Njegovo temeljno delo z istoimenskim naslovom, iz leta 1999, je prevedeno tudi v slovenski jezik, v prevodu Krištofa Jacka Kozaka je knjiga izšla pri Maski leta 2003. Avtor v njej opisuje in analizira razvoj in preobrate v zahodnem gledališču od šestdesetih let 20. stoletja dalje in raziskuje premik paradigme k formi, ki temelji na performansu. V oddaji Oder bomo prebrali besedilo Od logosa k pokrajini, in je izšel v knjigi Drama, tekst, pisava, ki jo je leta 2008 izdala Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Vabimo vas k poslušanju! foto: vir: www.maska.si
Jure Gantar je dramaturg, univerzitetni profesor in raziskovalec komedijskih dramskih zvrsti. Od leta 1992 predava na oddelku za gledališče na Univerzi Dalhousie v Halifaxu v Kanadi. V Sloveniji sta izšli dve njegovi knjigi, prva: Dramaturgija in smeh, leta 1993, druga: Eseji o komediji, pa čisto pred kratkim, obe pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. Ob tej priložnosti smo ga povabili pred mikrofon in se v pogovoru sprehodili od njegovih zgodnjih raziskovanj, skozi zgodovino komedije in komičnega, do vprašanja dovoljenega in nedovoljenega v različnih družbenopolitičnih okoliščinah. S citatom Jureta Gantarja: »Komedija definira to, kar mi nismo«, vas vabimo k poslušanju! foto: Anja Papuga, rtvslo.si
»Mojster« so znanci in tisti, ki so ga le na videz poznali, imenovali arhitekta Jožeta Plečnika, ki je bolj ali manj zatopljen v lastne misli, hodil po ljubljanskih, dunajskih, praških ulicah. Mojster je tudi naslov predstave, ki so jo v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega uprizorili na terasi Gimnazije Jožeta Plečnika v Ljubljani. V studio smo povabili nekatere ustvarjalce predstave, ki odseva obsežen in poglobljen študij Plečnikove bogate korespondence in arhitekture: Jašo Kocelija, režiserja predstave, Darjana Mihajloviča Cerarja, oblikovalca prostora in Evo Mahkovic, dramaturginjo. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Mankica Kranjec, www.mgl.si
Letošnji Festival radikalnih teles Spider je napovedal boj zoper harmonijske strukture. Te razume kot všečno razporeditev delov in misli, ki pa so zares »harmonične« le v striktno določenih kontekstih. Obstaja več harmonij in lestvic? Kdo jih določa? Kot osnovno orožje so izbrali fantastično matematiko. Fantastična matematika je študij vzorcev in nizov. Namesto torej, da bi opazovala in raziskovala po standardnih postopkih, si pri vsakem problemu zastavi posebno operacijo. Mednarodna zasedba umetnikov in intelektualcev je prek načela fantastične matematike predstavila več predstav, filmskih projekcij, performansov in pogovorov. Radikalna telesa so zasedla ljubljanski Tivoli in nam govorila o zaupanju ter nam kazala vse odvode in mutacije, obstoječe in zasanjane načine, kako biti z drugim in kako težo svojega individuuma sprostiti v roke kolektivnega objema. Nastopajoči so nam pokazali, da so predmetom in krajem vnaprej pripisane funkcije le ena izmed opcij ter da svoboda obstaja tudi onkraj svobode. Sram, intima, komemoracija in lastninjenje so izredno fluidne kategorije, ki naj si jih vsak interpretira po svoje. Vsako leto nas po eni strani pušča z vedno večjim cmokom v grlu, saj nam precej surovo kaže, da bo naša prihodnost težko naslikana z barvami, hkrati pa v svojem večnem iskanju lepote ostaja predvsem radikalen. Matic Ferlan je za oddajo Oder pripravil festivalsko reportažo. fotografija iz predstave: Vera Tussing, ''T-dance'', foto: Matija Lukić
Teatrolog dr. Tomaž Toporišič, tudi dramaturg, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni predavatelj, je doslej napisal nepreštevno število naslovov knjig in razprav o interaktivnem razmerju drame in gledališča v preteklih obdobjih, preobrazbah literature in medijev gledališča skozi čas in njihov kreativni potencial. Čeprav je v očišču Tomaža Toporišiča gledališče v navezi z literaturo, pa vedno zajema iz sovplivnosti praks v zgodovini vseh umetnosti, iz njihove vezljivosti in semiotičnosti. Pri tem je vedno v dialogu s pomembnimi teoretiki svetovnega formata. Nedavno je izšla njegova znanstvena monografija z naslovom Nevarna razmerja dramatike in gledališča XX. in XXI. stoletja, v kateri na širše svetovni, evropski in slovenski sceni kulture ter družbe nasploh preučuje številne povezave z nekdanjimi in sedanjimi fenomeni gledališča. Oddajo je pripravila Magda Tušar.
V sklopu 57. Borštnikovega srečanja v Mariboru se je odvila mednarodna konferenca, ki je tematizirala gledališče kot učinkovito in uspešno metodo socialne aktivacije ranljivih skupin. Pod naslovom Gledališka vključenost – socialna aktivacija so predavatelji predstavili ne zgolj svoje izkušnje z vključevanjem ranljivih skupin v kreativne procese, ampak tudi učinke tega vključevanja. S sodelujočimi se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden Slovenska popevka, SMG, sezona 2017/18, režija Matjaž Pograjc, foto: Nejc Saje
Kot hčerka koreografinje in plesne pedagoginje Jane Kovač Valdés in pantomimika Andresa Valdésa je bila že od mladih nog izpostavljena odrskim umetnostim. Sodobni ples ji je od nekdaj pomenil prostor svobodnega izraza in raziskovanja same sebe. Ljubezen do te plesne zvrsti zdaj uspešno predaja naprej kot plesna pedagoginja v plesnem studiu Intakt, še vedno pa se tudi izobražuje, končuje namreč magisterij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Njena velika ljubezen je tudi ustvarjanje avtorske glasbe.
Tik pred začetkom tekmovalnega programa na 57. festivalu Borštnikovo srečanje, smo pred mikrofon povabili Niko Leskovšek, selektorico tekmovalnega programa, ki pravi, da kakovost uprizoritev kljub težkih razmeram za ustvarjanje v času, ko srečevanja niso dovoljena ali zaželjena, ostaja na visoki ravni. V epidemičnem času so se pojavile nove gledališke in hibridne oblike in nove teme, to pa ne pomeni, da so problematike, ki jih je gledališče razgaljajo pred epidemijo, izginile, še dodaja Nika Leskovšek. Vabimo vas k poslušanju! Aleš Novak, umetniški direktor FBS in Nika Leskovšek, selektorica tekmovalnega programa Foto: Boštjan Lah
Alja Predan je dramaturginja, prevajalka, urednica in teatrologinja. Njeno več kot tri desetletno delo v gledališču je močno zaznamovalo slovensko gledališko krajino, predvsem z njenim odločnim in vztrajnim tkanjem vezi z umetniki ter gledališkimi strokovnjaki iz tujine. To se je pokazalo predvsem v času, ko je umetniško vodila festival Borštnikovo srečanje. Z Aljo Predan smo se pogovarjali ob prejemu nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv Festivala Borštnikovo srečanje
V oddaji Oder se tokrat posvečamo bogastvu in heterogenosti najbolj sodobne dramske pisave. Zdi se namreč, da je besedilno v širokem uprizoritvenem prostoru dobilo nove zagone. Nedavno je izšel zbornik Drama, tekst, pisava 2, ki sta ga uredila Petra Pogorevc in Tomaž Toporišič. Poleg Petre Pogorevc je gost oddaje tudi Jakob Ribič.
Po podatkih hrvaškega statističnega urada so ženske nad 65. letom starosti najbolj ogrožena skupina za življenje pod pragom revščine. Bakice oziroma Babice je naslov dokumentarne gledališke predstave, ustvarjene po pričevanjih štirih žensk, ki zbirajo plastenke in jih prodajajo v trgovinah, da bi se preživele. Predstava te dni gostuje na prestižnem nemškem festivalu Theatertreffen, kamor je bila izbrana med več 300 predstavami z vsega sveta. Več pa v pogovoru z režiserko Tjašo Črnigoj. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Miradna Legović
Neveljaven email naslov