Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako so iz vzhodnoalpskih Slovanov v počasnem zgodovinskem procesu nastali Kranjci, Štajerci, Goričani in Korošci in kako potem iz njih moderni Slovenci?
Če bi okoli leta 1500 iz Kamnika potovali v Celje, bi ugotovili, da se ljudje, ki živijo v teh krajih, štejejo bodisi za Kranjce bodisi za Štajerce – in to ne glede na to, ali v svojem vsakodnevnem življenju pogosteje uporabljajo slovanski ali germanski jezik. No, pol tisočletja pozneje Kamnik še naprej naseljujejo Kranjci in Celje Štajerci, so pa prebivalci obeh krajev menda tudi mnenja, da so pravzaprav veliko prej in na odločilnejši način – Slovenci. Kako pomembna je pravzaprav ta, »slovenska« razsežnost njihovih identitet danes, lahko ugotovimo že, če se z avtom peljemo samo kako uro severneje in se ustavimo v Lipnici. Tam namreč tudi živijo Štajerci – a ti povečini govorijo nemško in se prvenstveno štejejo za Avstrijce.
Očitno je torej, da se v času, iz generacije v generacijo, skupinske identitete ljudi lahko precej temeljito dopolnijo oziroma spremenijo. A kakšni zgodovinski dejavniki pravzaprav botrujejo tovrstnim spremembam? Kateri jih zavirajo? Pa tudi: koliko različnim identitetnim skupinam lahko posameznik pripada naenkrat?
Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, dr. Vanjo Kočevarjem, ki je kot urednik bdel nad še vedno svežim, precej obsežnim zbornikom Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja, v katerem si je kar 23 znanstvenic in znanstvenikov, ki prihajajo iz različnih humanističnih disciplin – od antropologije prek jezikoslovja do zgodovinopisja –, zastavilo prav vprašanja, ki so zaposlovala tudi nas v tokratnih Glasovih svetov.
foto: zemljevid notranjeavstrijskih dežel iz leta 1794, ki prikazuje tedanje meje Kranjske (rožnata), Štajerske (zelena), Goriške (modra) in Koroške (rumena); izsek (Wikipedia, skupna last)
1054 epizod
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Kako so iz vzhodnoalpskih Slovanov v počasnem zgodovinskem procesu nastali Kranjci, Štajerci, Goričani in Korošci in kako potem iz njih moderni Slovenci?
Če bi okoli leta 1500 iz Kamnika potovali v Celje, bi ugotovili, da se ljudje, ki živijo v teh krajih, štejejo bodisi za Kranjce bodisi za Štajerce – in to ne glede na to, ali v svojem vsakodnevnem življenju pogosteje uporabljajo slovanski ali germanski jezik. No, pol tisočletja pozneje Kamnik še naprej naseljujejo Kranjci in Celje Štajerci, so pa prebivalci obeh krajev menda tudi mnenja, da so pravzaprav veliko prej in na odločilnejši način – Slovenci. Kako pomembna je pravzaprav ta, »slovenska« razsežnost njihovih identitet danes, lahko ugotovimo že, če se z avtom peljemo samo kako uro severneje in se ustavimo v Lipnici. Tam namreč tudi živijo Štajerci – a ti povečini govorijo nemško in se prvenstveno štejejo za Avstrijce.
Očitno je torej, da se v času, iz generacije v generacijo, skupinske identitete ljudi lahko precej temeljito dopolnijo oziroma spremenijo. A kakšni zgodovinski dejavniki pravzaprav botrujejo tovrstnim spremembam? Kateri jih zavirajo? Pa tudi: koliko različnim identitetnim skupinam lahko posameznik pripada naenkrat?
Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, dr. Vanjo Kočevarjem, ki je kot urednik bdel nad še vedno svežim, precej obsežnim zbornikom Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja, v katerem si je kar 23 znanstvenic in znanstvenikov, ki prihajajo iz različnih humanističnih disciplin – od antropologije prek jezikoslovja do zgodovinopisja –, zastavilo prav vprašanja, ki so zaposlovala tudi nas v tokratnih Glasovih svetov.
foto: zemljevid notranjeavstrijskih dežel iz leta 1794, ki prikazuje tedanje meje Kranjske (rožnata), Štajerske (zelena), Goriške (modra) in Koroške (rumena); izsek (Wikipedia, skupna last)
V sobi prof. dr. Nine Kočevar Glavač na Fakulteti za farmacijo je zadišalo po cimetu. Za nas je namreč iz zbirke v vitrini na steni vzela kozarec, na katerem je bilo natisnjeno: Cinnamomum verum – »pravi cimet« in ga odprla. Značilna aroma rjavih cimetovih paličic se je razširila po prostoru. Cimet je ena najstarejših začimb, saj so ga v Aziji in starem Egiptu poznali in uporabljali že več tisoč let pred našim štetjem. V Evropi ga uporabljamo od 16. stoletja. »Ko so otroci prehlajeni, naredim pripravek z medom, ingverjem, muškatnim oreščkom in kurkumo, ki ga bogato potresem s cimetom,« pravi profesorica Kočevar Glavač. Še več o praznično dišečem in okusnem cimetu s sogovornicama in sogovornikom v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek
Beseda družina je v človeškem besednjaku najbrž najbolj pogosto uporabljena beseda, a vendar imamo o vprašanju družin različni ljudje različna mnenja. Tako v uvodu v knjigo z naslovom Družinski pojmovnik, zapiše red. prof. na Fakulteti za socialno delo, sociologinja in avtorica številnih znanstvenih del, dr. Darja Zaviršek, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov, v kateri bomo govorili o pojmu družine, o mitih in stereotipih povezanih z domnevno "pravo" družino, tem kako se je družina spreminjala skozi čas ter v različnih družbeno kulturnih okoljih, kako na oblikovanje družinskih norm vpliva politika, zakaj in na kakšne načine oblast regulira družine in o tem kaj vse je družina danes. Oddajo pripravlja Tita Mayer.
Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)
Ko je pred približno 40-imi leti Ljudska republika Kitajska pod novim voditeljem Deng Xiaopingom začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo ter sprejemati korenite ekonomske reforme, si je verjetno le redkokdo mislil, da bo ta revna in tehnološko zaostala sila z bruto domačim proizvodom na prebivalca, nižjim od večine afriških držav, tako hitro postala drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Danes je jasno, da se bo Kitajska na tej lestvici kmalu povzpela na sam vrh, in medtem ko se na zahodu veselimo že nekaj-odstotnih rasti bruto domačega proizvoda, gospodarstvo te azijske velesile že desetletja vztraja pri skoraj 10-odstotni rasti na leto. In če se zdijo te statistike preveč abstraktne, da bi si lahko predstavljali, kaj konkretno ta rast pomeni, naj omenimo samo, da je Kitajska v tem obdobju iz ekstremne revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, delež prebivalcev, ki živijo v mestih, se je povečal iz 17 na več kot 60 odstotkov, samo med letoma 2011 in 2013 pa naj bi Kitajska porabila toliko betona, kolikor so ga Združene države Amerike porabile v celotnem 20-em stoletju. Več kot očitno gre torej za proces zgodovinskih razsežnosti, posledice katerega so tudi v svetovnem okviru enormne. In vendar o kitajskem gospodarstvu vemo presenetljivo malo. V tokratne Glasove svetov smo zato povabili izvrstnega poznavalca tega področja, ekonomista dr. Matevža Raškovića, izrednega profesorja mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočega profesorja na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Angleška romantična pisateljica Mary Shelley v svojem znamenitem romanu pripoveduje o Victorju Frankensteinu, znanstveniku, ki ustvari umetnega človeka, ta pa se izkaže za pošast, ki misli, deluje in uničuje čisto po svoje, neodvisno od želja, pričakovanj ali volje svojega stvaritelja. Sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primož Krašovec v razpravi Tujost kapitala, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, trdi, da nekaj podobnega velja tudi za kapitalizem. Kapitalistični sistem smo v 18. stoletju nemara res vzpostavili ljudje, pravi Krašovec, a dodaja, da logika, po kateri kapital deluje, navsezadnje ni zvedljiva na človeško povsem razumljiv pohlep kapitalistov ali na njihovo voljo do oblasti, temveč jo bistveno presega. Še več; ko beremo Krašovčevo Tujost kapitala, se nam lahko zazdi, da smo danes ljudje pravzaprav ujeti na nekakšnem drvečem vlaku, ki nas pelje v ekološko in socialno opustošen svet, v katerem se bomo vsi skupaj – od najrevnejših prebivalcev brazilskih ali nigerijskih slumov pa celo do globalno najbolj razvpitih multimilijarderjev – prej ali slej spremenili v nepotreben tehnološki višek, pri čemer nimamo pri roki nikakršnih očitnih vzvodov več, kako bi ta vlak kapitalizma ustavili ali vsaj preusmerili na kakšno drugo progo. Toda: kako je to mogoče? – Kapitalizem smo s svojim delovanjem vendarle »izumili« ljudje; in če smo ga izumili – zakaj ga ne moremo zdaj popraviti ali razgraditi ali nadomestiti s čim drugim? – Odgovor smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Krašovca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Osebni podatki so valuta, s katero spletni giganti ustvarjajo rekordne dobičke v zgodovini človeštva. Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki. Lastniki spletnih platform zbirajo osebne podatke in beležijo vedenje, potem pa ljudi jih razdelijo v skupine glede na skupne lastnosti in jim ciljano posredujejo različna sporočila različnih oglaševalcev. Ampak kot potrjujejo najnovejša razkritja žvižgačke Frances Haugen, to še ni vse. Facebook, oziroma meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, gre korak dlje. Ne le, da ne ustavlja širjenja napačnih informacij, od tega mehanizma, ki ljudi zapira v mnenjske mehurčke istomislečih na tej ali oni skrajnosti, to spodbuja. Takšni uporabniki več časa preživijo na spletni platformi, kar pomeni, da lahko vidijo več oglasov. Pa še nekaj je. Manj kot je raznolikosti, lažje in učinkovitejše je ciljano personalizirano oglaševanje. Oglasna sporočila je namreč lažje oblikovati za manj različnih skupin. Spletne platforme tako ne le prodajajo svoje uporabnike in uporabnice kot izdelke, temveč jih tudi pomagajo oblikovati. Minuli teden je v Sarajevu potekala konferenca point, največja konferenca v regiji, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije. V prestolnici Bosne in Hercegovine so udeleženske in udeleženci v dveh dneh predstavili izkušnje nevladnih organizacij, novinarjev, komunikatorjev znanosti in fact chekerjev – skupnosti ljudi, ki na spletu preverjajo informacije, predstavljajo dejstva in opozarjajo na lažna sporočila. Kot eno najbolj problematičnih področij so izpostavili industrijo teorij zarot, saj so lažne informacije med pandemijo krive za dejanske smrtne žrtve v resničnem svetu. Kako se torej lotiti problema širjenja lažni, napačnih, zavajajočih,škodljivih in nevarnih informacij prek spleta? Uma Đurić in Tijana Cvjetićanin vsaka na svojem področju razkrivata delovanje algoritmov in oblikujeta rešitve za izhod iz tega nevarnega dogajanja, ki se s spleta seli v resnični svet.
Čeprav večina Evrope že več kot tri četrt stoletja živi v miru, se vsi zavedamo, da po svetu divja veliko oboroženih spopadov in da vojna preplavlja življenja mnogih ljudi, pa naj se v njej znajdejo kot civilisti, vojaki državnih ali najemniških vojska ali pa morda kot gverilski uporniki. Kljub temu da lahko redno beremo medijska poročila o vojnih premikih, zmagah in porazih, osvojitvah in predajah, pa si le stežka predstavljamo, kaj vse se ob tem dogaja v posameznikih na bojiščih. Ne samo mediji, tudi zgodovinske knjige se praviloma veliko bolj osredotočajo na širšo sliko in ne prikazujejo neposredne resničnosti bojišča, preživeli vojni veterani pa o svojih doživetjih velikokrat molčijo. Četudi vsi razumemo, da je doživetje vojne grozljivo, imamo tako večinoma le medlo predstavo o tem, kaj vse se med boji dogaja v ljudeh, kaj vse vpliva na to, kako se različne enote in posamezniki med vojno vedejo in kakšne posledice vojna pušča tistih, ki so jo doživeli od blizu. No, prav nekaterim od teh vprašanj se bomo posvečali v tokratnih Glasovih svetov. Ob izidu njegove knjige Vojna II in ponatisu monografije Vojna, bomo namreč govorili z vojaškim psihologom in učiteljem v vojaškem šolstvu Gregorjem Jazbecem, ki je tako s pomočjo zgodovinskih zapisov kot pričevanj preživelih vojakov preučil celo množico različnih bojnih primerov, ki segajo vse od druge svetovne vojne pa do spopadov v Iraku in Afganistanu, ter na ta način zarisal nekatere zakonitosti človeškega vedenja v vojni. Gost v oddaji nastopa v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali za številne rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga, svetovna uspešnica »Kompetentni otrok«, ki smo jo pred 13. leti v slovenskem prevodu dobili tudi pri nas, velja za nekakšno "biblijo vzgoje". V knjigi Juul ponuja premislek o novih vrednotah in poudarja, da je vzgoja dinamični dvosmerni proces, v katerem se razvijajo oboji, starši in otroci; in, da dvosmernost obstaja zato, ker so otroci kompetentni in sicer od vsega začetka, od rojstva naprej imajo svojo osebnost in so zato po človeški in socialni plati kompetentni partnerji staršev. Kaj to zares pomeni in kako se starši učijo vzgoje od otrok ter jih ob tem seveda vseeno vodijo? Z nami bo Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylaba Slovenija, ki je ustanovni član mednarodnega združenja Familylab Association in si prizadeva ohranjati in širiti vrednote ter načela, kakor jih predlaga snovalec ideje o t. i. družinskem laboratoriju - Jesper Juul. V Familylabu Slovenija verjamejo, da obstajajo načini vzgajanja otrok, ki so boljši od uporabe avtoritarne sile ali demokratskih zvijač in zato namesto tega prisegajo na razmerja, utemeljena v enakovrednosti, avtentičnosti, integriteti in osebni odgovornosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Zgodovina organizirane stanovanjske gradnje pri nas je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize. Stanovanjska kriza je morda res kontinuirana in kronična, vendar to ne pomeni, da je bila vedno enako zaostrena. Na vprašanje, kaj je sodobno, zdravo, ekonomično, okolju prijazno, velikodušno in prilagodljivo stanovanje, moramo danes iskati nove odgovore, saj sta Svetovna zdravstvena in z njo povezana ekonomska kriza na novo izpisali pomen in vlogo stanovanja. Ogromne razlike v stanovanjskih razmerah so postale še bolj vidne, dom pa je še izraziteje postal tudi delovno mesto in pred inflacijo varna finančna investicija. V takšnih hitro spreminjajočih se razmerah razstava »Iščem stanovanje … 100 let organizirane stanovanjske gradnje« ne pomeni samo zgodovinskega pregleda, ampak tudi izhodišče za kritično diskusijo o prostorskih, arhitekturnih in organizacijskih priložnostih za reševanje stanovanjske krize v prihodnosti. Razstava se je prejšnji teden otvorila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), pa tudi na različnih lokacijah v javnem prostoru. Naj bo tokratna oddaja povod za odprtje široke strokovne in javne razprave, ki je tudi eden od pogojev za uspešno reševanje naraščajoče stanovanjske krize novega tisočletja. V Glasovih svetov gostimo arhitekte in tudi kustose omenjene razstave: Ajdo Bračič, Andraža Keršiča in dr. Miloša Kosca. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Kaj danes damo na svoj krožnik, je v luči globalnih podnebnih sprememb postalo del zelo zapletene zgodbe z vrsto daljnosežnih posledic. Spekter človeških dejavnosti, povezanih z pridelavo hrane, njenim transportom, predelavo, prodajo, pripravo in konec koncev tudi z odpadno hrano, dejavnosti torej, ki tvorijo t. i. prehranski sistem, prispeva kar tretjino antropogenih izpustov toplogrednih plinov. Iz te perspektive se zdi povsem samoumevno, da k resnemu zmanjšanju emisij nujno sodijo tudi globoke spremembe na področju hrane. A tako kot venomer, ko se soočamo z nujnostjo spreminjanja utečenih navad, takšne spremembe niso ne preproste in tudi ne vedno sprejete z razumevanjem. Eno izmed nevralgičnih točk sodobnega prehranskega diskurza denimo predstavlja poraba mesa in drugih živil živalskega izvora. Skozi večji del zgodovine je bila mesna prehrana skoraj izključno v domeni bogatih slojev prebivalstva. To se je skozi drugo polovico 20. stoletja v t. i. razvitem svetu spremenilo. Industrijski način gojenja živali in predelave mesa je omogočil, da je meso postalo sorazmerno poceni in vedno pri roki, naraščanje kupne moči po svetu pa je v zadnjih desetletjih vedno spremljala tudi vse intenzivnejša poraba mesa. Tako se je v zadnjih 50ih letih proizvodnja mesa potrojila in je v letu 2018 znašala 341 milijonov ton. Tri četrtine kmetijskih površin je danes tako ali drugače namenjenih proizvodnji mesa. Okoljski odtis sodobne proizvodnje hrane pa se seveda ne konča pri preštevanju količine toplogrednih izpustov. Hrana je danes dobrina, s katero se v obliki najrazličnejših izdelkov kuje precejšnje dobičke, pri tem pa se ne upošteva dejanske vrednosti oziroma cene izsekavanja (pra)gozdov in krčenja habitatov na splošno, uničujočega vpliva pesticidov na številčnost žuželk ter na vodne in talne ekosisteme, ter vseprisotne prekomerne izrabe vode, čeprav utegnejo biti prav ti dejavniki za pestrost in dolgoročno odpornost življenja na planetu še celo bolj odločilni. In potem smo tu mi, posamezniki in posameznice, potrošniki in potrošnice, ki naj bi s svojimi lastnimi prehranskimi izbirami tudi pomagali usmerjati prihodnje trende v kmetijstvu in prehranski industriji v bolj trajnostne vode, pri tem pa imamo glede tega, kaj je za nas prava in ustrezna prehrana zelo različna – in včasih diametralno nasprotna - mnenja. Nekaj vidikov te zelo kompleksne in prepletene zgodbe, katere del vendarle vsi skupaj smo, smo naslovili v tokratnih Glasovih svetov. V pogovoru so sodelovale izr. prof. dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Živa Kavka Gobbo iz društva za sonaravni razvoj Focus in Nika Tavčar iz Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj. Foto: Pixabay,cc
Manipulacije z dejstvi, ustvarjanje lažnih videzov in vsakovrstno zavajanje ljudi, da bi jih pridobili na svojo stran: lahko si mislimo, da je bilo vse to do neke mere prisotno v različnih zgodovinskih obdobjih in prostorih. In vendar smo bili v preteklem stoletju priča dogodkom, v katerih je, kot se zdi, propaganda postala veliko bolj množična in učinkovita. Mobilizacija ljudi v 20. stoletju – pa naj gre za slepo sledenje totalitarnim režimom, množično vojskovanje na eni ali drugi strani obeh svetovnih vojn, vzdrževanje hladnovojne bipolarnosti ali pa za radikalne spremembe življenjskih slogov ljudi, njihovih potreb ter njihovih načinov kupovanja in razmišljanja – je namreč dobila obseg in hitrost, ki sta bila do tedaj verjetno povsem nezamisljiva. Čeprav je k temu seveda pripomogel tudi razvoj množičnih medijev, ki tovrstno komunikacijo s tako rekoč celotno družbo sploh omogočajo, pa pojav moderne propagande ni nekaj, kar bi se zgodilo popolnoma samo od sebe. Že pred temi velikimi manifestacijami moči manipulacije s čustvovanjem in obnašanjem množic se je namreč pojavilo, jih ves čas spremljalo in jih aktivno oblikovalo tudi intenzivno znanstveno preučevanje možnosti, tehnik in potreb po propagandi, in sicer predvsem v ameriških družboslovnih vedah. V tokratnih Glasovih svetov se torej ne bomo toliko posvečali morda najbolj očitnim manifestacijam propagande v 20. stoletju, kot je bila denimo tista v nacistični Nemčiji, ampak se bomo pogovarjali predvsem o izvorih propagande kot znanstvene tehnike. O tem, kdaj in kako je ta vzniknila, na katere težave je skušala odgovarjati, kakšen pogled na svet in na človeka je značilen zanjo, kako je vplivala na takratne družbe in v čem so ti izvori moderne propagande relevantni tudi za današnji čas, se bomo pogovarjali z znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom dr. Igorjem Bijukličem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: Propagandni plakat iz 1. svetovne vojne, Wikipedija
Tovarna Mura je globoko zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo. Kako se je stečaj vpisal v telesa zaposlenih in kako v slovensko družbo, ki je z Muro dokončno postavila profit pred ljudi? Antropologinja doktorica Nina Vodopivec, avtorica knjige Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne pravi, da je problem, ker je ekonomija uzrupirala različne vidike dela in naših življenj. Delo je namreč družbeno umeščeno, vanj vlagamo svojo energijo in svoja telesa, tudi zelo dobesedno, zato je pomembno, da nanj ne gledamo le skozi ekonomsko logiko. Da so bili ekonomski diskurzi dela izjemno škodljivi za nekdanje zaposlene v Muri in kako so jih potisnili v še hujše stiske, povečali negotovost, strah in šok, pa v tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jih je pripravila Urška Henigman.
Če odpremo katerikoli geografski učbenik, se bomo tam poučili, da sicer 75 odstotkov ozemlja Ruske federacije leži vzhodno od Urala, v Aziji, da pa po drugi strani 75 odstotkov ruskega prebivalstva živi zahodno od velikega gorovja, v Evropi torej. S stališča zemljepisa je okrog vprašanja, ali je Rusija evropska država ali ne, potemtakem mogoče zaznati nekaj nejasnosti, dvoumnosti. In kar velja že za geografijo, dvakrat toliko velja za zgodovino. Zdi se namreč, da preteklost ruskega prostora lahko strnjeno predstavimo kot izmenjavanje obdobij, ko se vzhodnoslovanska velikanka gospodarsko, politično in kulturno tesno navezuje na sočasno dogajanje na zahodu stare celine in nanj tudi sama močno vpliva, ter obdobij, ko je, nasprotno, Rusija videti ne le odrezana od Evrope, ampak od nje tudi radikalno drugačna. Čeprav si, z drugimi besedami, evropske umetnosti in znanosti sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali Rusija v našo stvarnost posega kot ena izmed najpomembnejših evropskih držav – ali pač kot civilizacija sui generis? - Odgovor na to dilemo smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti in na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Makalu/Pixabay
Ob 60. obletnici ustanovne konference Gibanja neuvrščenih s hrvaškim zgodovinarjem dr. Tvrtkom Jakovino o tem, kako in zakaj se je majhna evropska država sredi hladne vojne usmerila k tretjemu svetu
"Brez čebel ni življenja" se morda res sliši kot kliše. A je resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. A čeprav smo Slovenci narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh - so v zadnjem obobju čebele vse bolj ogrožene. Pa ne le v Sloveniji. Zakaj je tako in kaj lahko vsi naredimo za njihovo varstvo, pa tudi o tem, kako živijo in delujejo, v tokratnih Glasovih svetov, ko se nam bosta v studiu pridružila mednarodno priznani strokovnjak za čebele in njihovo vedenje prof. dr. Janko Božič, s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani ter ena najmlajših čebelark in mednarodno priznanih apiterapevtk pri nas, sicer univerzitetna diplomirana dediščinarka Nika Pengal, ki čebelari pod znamko Gospodična Medična. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je potekal pod sloganom »Turn it on: Sexual health in the digital world« in je torej pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Paulito Pappel, v Berlinu živečo producentko in režiserko pornografskih filmov, vodjo spletne platforme lustery.com, soustanoviteljico studia Hardwerks in kuratorko festivala pornografije v Berlinu. Paulita Pappel zase pravi, da je ljubiteljica seksa, feministka in da jo je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. Pravi, da je digitalizacija demokratizirala pornografsko industrijo, ki je med pandemijo zaradi prenosa vsakdanjih življenj za zaslone beležila rekorde. Po njenem je zelo problematično, če večino informacij o seksu dobimo iz pornografskih filmov, zato je zagovornica celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi morala vključevati tudi pojasnila o tem, kaj pornografija prikazuje in komu je namenjena. Paulita Pappel je bila gostja lanskega festivala Fabula, vendar Ljubljane zaradi pandemije in prvega zaprtja ni obiskala, zato je intervju z njo takrat odpadel. Ostali smo v stikih in jo pred mikrofon - na daljavo povabili ob tokratnem svetovnem dnevu spolnega zdravja. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Dr. Tine Grebenc je nejeverno privzdignil obrvi, ko je v medijih zasledil novico o zasegu kar šestnajstih ton črnih tartufov na iransko turški meji, ki naj bi bili namenjeni v Slovenijo. Dragocen tovor naj bi bil vreden vrtoglavih 90 milijonov evrov. Dr. Grebenc je v službi na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Je biolog in velik poznavalec tartufov oziroma gomoljik, kot tartufom rečejo strokovnjaki. Pritrjuje, da gomoljike že stoletja dražijo nosove in brbončice gurmanov. Prav toliko časa pa tudi vznemirjajo nabiralce, trgovce in preprodajalce. V središču tokratne oddaje Glasovi svetov bodo gomoljike – njihova biološka in tržna plat. Po pogovoru z dr. Grebencem se zdi zgodba o pošiljki črnih tartufov iz Irana vedno bolj luknjasta in vedno manj verjetna, vendar nič manj skrivnostna in vznemirljiva. Prisluhnite Glasovom svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc. Foto: Mrdidg/ Pixabay
Z novim šolskim letom se v izobraževalne ustanove vračajo otroci in mladi, na katere je imela epidemija dramatičen vpliv. Njihovo telesno, čustveno in duševno zdravje se ne bo izboljšalo, če se delamo, kot da se v minulem letu in pol ni zgodilo nič. Ajda Erjavec, predsednica Društva šolskih svetovalnih služb, svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani opozarja, da je nujna usklajena akcija vseh, splošne programe je treba prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? S kakšnimi težavami se soočajo šolski svetovalni delavci pri reševanju stisk otrok in mladih, kakšne so te stiske in kaj storoiti, če se bodo šole še tretjič zaprle? Oddajo je pripravila Urška Henigman.
V tokratni oddaji smo govorile o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in nikoli zares zapisana, govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učili. Tudi danes mnoge pomembne družbene akterke ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela zgodovinark, arhivistk, urednic, pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. V naslednji uri se bomo pogovarjali o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki je nedavni izšla v sklopu festivala Mesto Žensk.
Po mnenju strokovnjakov so posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih dramatične. Medtem ko so mladi še do konca meseca na več kot zasluženih poletnih počitnicah, se moramo vprašati, ali delamo dovolj, da posledice ne bodo trajne. Na NIJZ so ugotovili, da so manj premožne družine in njihovi mladostniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo v času pandemije posvetiti posebno pozornost. Splošne preventivne programe bi zato morali prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo?
Neveljaven email naslov