Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine
V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas.
Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepletenost geografsko oddaljenih koncev sveta sploh ni preveč nov pojav. Če, denimo, v roke vzamemo knjigo Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila, ki je v prevodu Mateja Veniera, našega radijskega kolega s programa Ars, pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, hitro ugotovimo, da je bil svet bistveno bolj, kakor si mislimo, povezan že v 15. in 16. stoletju. Alan Mikhail, predstojnik katedre za zgodovino na sloviti univerzi Yale, namreč v Božji senci govori o sultanu Selimu, ki je Osmanskemu imperiju vladal med letoma 1512 in 1520 in v tem kratkem času svojo državo pomagal preobraziti v svetovno velesilo, ki je s svojo trgovsko, vojaško in kulturno močjo spremenila tok zgodovine – in to ne le zgodovine dežel, ki so jim neposredno vladali iz Istanbula, temveč kar zgodovino vsega sveta, saj sta, kot prepričljivo pokaže Mikhail, natanko pod vtisom naraščajoče turške moči vsak na svojem področju delovala tudi tako različna človeka, kot sta bila Krištof Kolumb in Martin Luther.
To pa slej ko prej pomeni, da je edina zgodovina, ki je resnično vredna svojega imena, zgodovina vsega človeštva, saj nihče ni, kot je rekel angleški pesnik John Donne, za njim pa ponovil Ernest Hemingway, otok sam zase; vsi smo pač del iste kopnine. Kako je torej Osmanski imperij preobrnil človeško zgodovino, kako je preobrnil zgodovino islamskega in krščanskega sveta, zgodovino sredozemskega bazena, zgodovino Evrope in Azije, navsezadnje zgodovino Slovenije in kakšno vlogo je pri vsem tem igral pri nas danes povsem spregledani sultan Selim? – Odgovor smo iskali v Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Božje sence, Mateja Veniera.
foto: Nakkaş Osman - portret sultana Selima, izrez (Wikipedia, javna last)
1053 epizod
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine
V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas.
Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepletenost geografsko oddaljenih koncev sveta sploh ni preveč nov pojav. Če, denimo, v roke vzamemo knjigo Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila, ki je v prevodu Mateja Veniera, našega radijskega kolega s programa Ars, pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, hitro ugotovimo, da je bil svet bistveno bolj, kakor si mislimo, povezan že v 15. in 16. stoletju. Alan Mikhail, predstojnik katedre za zgodovino na sloviti univerzi Yale, namreč v Božji senci govori o sultanu Selimu, ki je Osmanskemu imperiju vladal med letoma 1512 in 1520 in v tem kratkem času svojo državo pomagal preobraziti v svetovno velesilo, ki je s svojo trgovsko, vojaško in kulturno močjo spremenila tok zgodovine – in to ne le zgodovine dežel, ki so jim neposredno vladali iz Istanbula, temveč kar zgodovino vsega sveta, saj sta, kot prepričljivo pokaže Mikhail, natanko pod vtisom naraščajoče turške moči vsak na svojem področju delovala tudi tako različna človeka, kot sta bila Krištof Kolumb in Martin Luther.
To pa slej ko prej pomeni, da je edina zgodovina, ki je resnično vredna svojega imena, zgodovina vsega človeštva, saj nihče ni, kot je rekel angleški pesnik John Donne, za njim pa ponovil Ernest Hemingway, otok sam zase; vsi smo pač del iste kopnine. Kako je torej Osmanski imperij preobrnil človeško zgodovino, kako je preobrnil zgodovino islamskega in krščanskega sveta, zgodovino sredozemskega bazena, zgodovino Evrope in Azije, navsezadnje zgodovino Slovenije in kakšno vlogo je pri vsem tem igral pri nas danes povsem spregledani sultan Selim? – Odgovor smo iskali v Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Božje sence, Mateja Veniera.
foto: Nakkaş Osman - portret sultana Selima, izrez (Wikipedia, javna last)
Kako predstaviti Register raka? Kot sedem desetletij skrbnega zbiranja podatkov? Kot zgodbo prodornih slovenskih zdravnic, ki so ga vodile? Kot zgodbo boja z boleznijo, ki ima nepredvidljiv konec? Predvsem pa so v ospredju številke; in to številke, za katerimi se skrivajo ljudje; bolnice, bolniki, njihovi bližnji in zdravstveno osebje. V oddaji Glasovi svetov nam bosta svojo zgodbo in izkušnjo s srečnim koncem povedala Tanja Španić in Denis Malačič. V oddaji bo sodelovala tudi prof. dr. Vesna Zadnik, sedanja vodja slovenskega Registra raka, ki letos praznuje 70 let od ustanovitve. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Denis Malačič
Po legendi Japonski vse od 11. februarja leta 660 pr. n. št. v neprekinjeni moški liniji vladajo potomci sončne boginje Amaterasu. Prvi naj bi bil cesar Jimmu, drugi cesar Suizei, tretji cesar Annei in tako naprej vse do danes, ko po abdikaciji očeta Akihita na prestolu krizantem že leto in pol sedi Naruhito, ki po tradiciji velja za 126. vladarja dežele vzhajajočega sonca. Pa tudi če se ne pustimo zapeljati malo verjetni mitologiji, ki začetke japonske države postavlja skoraj 2700 let v megleno preteklost, je vladarska dinastija Yamato brez najmanjšega dvoma starodavna; zgodovinarji, na primer, pravijo, da je bil že 29. cesar, cesar Kinmei, ki je vladal pred 1500 leti, zagotovo resnična zgodovinska osebnost. Seveda so bile njegove pristojnosti in dolžnosti precej drugačne od tistih, ki jih današnja japonska ustava nalaga Naruhitu. Pa tudi ozemlje, ki mu je cesar vladal v 6. stoletju po Kristusu, je bilo bistveno manjše od obsega današnje Japonske. Kako se je torej v počasnem teku stoletij spreminjala vloga cesarja v tamkajšnji družbi? Kako so cesarji sami spreminjali japonsko zgodovino? In kako je cesarski hiši uspelo previhariti vse državljanske vojne, invazije, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so pretresle deželo vzhajajočega sonca, ne da bi jih s prestola zrinila že kaka rivalska aristokratska družina? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa, dr. Luko Culiberga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava tudi japonsko zgodovino. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: japonska cesarska zastava (Wikipedia, javna last)
V času, ko padajo rekordi o številu dnevno okuženih z novim koronavirusom, ko se ljudstvo na družbenih medijih prepira, zakaj nositi oziroma ne nositi maske, ko so se odprle šole in se bodo kmalu tudi fakultete, ko se zdi, da je delo od doma le še oddaljen spomin – v času, ko je »nova« vsakdanjost precej podobna stari, le da porabimo na litre razkužil, se v tokratni oddaji Glasovi svetov oziramo v čas karanetene ter razmišljamo, ali se res ni nič spremenilo ali pa smo se sprememb že tako navadili, da smo na čas pred izbruhom pandemije pravzaprav pozabili? To se v svoji novi knjigi Antropologija med štirimi stenami sprašuje tudi avtor dr. Dan Podjed, ki v knjigi analizira družbo in posameznika v času karantene. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Naše predstave o tem, kje vse v vesolju lahko najdemo življenje, je prejšnji teden nekoliko pretresla novica, da obstaja možnost za življenje na Veneri, naši najbližji planetarni sosedi. Visoko v Venerini atmosferi so zaznali plin, ki bi ga utegnili proizvajati mikroorganizmi. To je vsaj za zdaj najbolj smiselna razlaga, čeprav je obenem, kot priznavajo tudi znanstveniki, ki so se do odkritja dokopali, tudi na robu verjetnega. Ozračje Venere je namreč vroče in zelo kislo in torej nikakor zelo primerno za življenje, kot ga poznamo. A po drugi strani nas je iskanje življenja onkraj Zemlje že večkrat postavilo v položaj, ko smo morali temeljito spremeniti svoje poglede na to, kje in v kakšnih okoliščinah lahko življenje uspeva. Iskanju življenja v vesolju in kaj nam to iskanje lahko pove o našem mestu v vesolju, se bomo posvetili tudi v današnjih Glasovih svetov z gosti, astofiziki prof. dr. Andrejo Gomboc in mag. Tajem Jankovičem s Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici ter doc. dr. Dunjo Fabjan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: NASA/Ames/JPL-Caltech
Knjiga oziroma monografija V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, ki sta jo pripravila Umetnostno-zgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU in Center arhitekture Slovenije, je izhodišče za pogovor o pionirkah, prvih predvojnih in povojnih generacijah arhitektk, gradbenic in oblikovalk, ki so aktivno sodelovale pri snovanju, oblikovanju in označevanju prostora svojega časa. Bile so neme spremljevalke v senci poklicno bolj uveljavljenih in znanih profesorjev, sodelavcev, očetov ali soprogov, tako da je še danes težko določiti njihov dejanski delež v snovanju in realizaciji prenekatere slovenske arhitekturne mojstrovine, od Plečnikovih tržnic do Ravnikarjevega Trga republike. V družbi gostij, soavtoric izpostavljene monografije, bomo tako izpostavili njihovo izjemno ustvarjalnost in predstavili pomembnejše projektne stvaritve. Z nami bodo: Barbara Viki Šubic, arhitektka ter soustanoviteljica in direktorica Centra arhitekture Slovenije, doc. dr. Helena Seražin, znanstvena svetnica na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, dr. Barbara Vodopivec, raziskovalka na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Špela Kuhar, arhitektka in dr. Darinka Battelino, prva ženska z doktoratom znanosti na področju gradbeništva v nekdanji Jugoslaviji. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov smo skušali osvetliti tudi v Glasovih svetov, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay
Internet je s svojo dvosmerno komunikacijo medijskim vsebinam dodal odzive bralcev, gledalcev in poslušalcev. Komentarji, ki so že vrsto let sestavni del medijskega poročanja, razkrivajo različna stališča in pogosto popolnoma nasprotujoča si mnenja o aktualnem dogajanju. V času pandemije interpetacije dogajanja močno zaznamujejo čustva, ki se manifestirajo z različnimi odzivi na ukrepe za upočasnitev širjenja okužbe virusa. Zakaj se ne strinjamo o tem, kako nevaren je virus? Zakaj dvomimo v ukrepe? Kakšno vlogo imajo mediji? Ena od metod, s katero lahko identificiramo pomene in prek njih razumemo dejanja, je kritična analiza javnega diskurza, ki nam razkrije tudi, da imajo določene besede popolnoma nasprotujoče pomene. Sploh še govorimo isti jezik in imamo skupno kulturo? O tem se je Urška Henigman pogovarjala z izr. prof. dr. Andrejo Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani v tokratni oddaji Glasovi svetov.
Klinični psiholog dr. Robert Masten pravi, da je osnovno za življenje to, da smo sprejeti in varni. Primanjkljaj na teh dveh ključnih področjih lahko v človeku sproži mehanizme, ki v skrajnem primeru privedejo do ene od osebnostnih motenj. Največkrat slišimo za narcisistično, antisocialno, obsesivno-kompulzivno in za mejnostno oziroma borderline osebnostno motnjo. Te se kažejo s težavami na področju mišljenja in čustvovanja, s težavami v odnosih in na področju nadzora nad impulzi. Pa vendar dr. Masten pomirja: »Težave so dobre. Težave so namreč edina pot, ki omogoča izboljšanje in napredek in s tem pobeg iz sveta, ki ga osebnostne motnje kreirajo.« V oddaji Glasovi svetov bomo pojasnili nekaj osnov osebnostnih motnjah in opozorili na nova spoznanja, o katerih poročajo raziskovalci. Sodelujeta: profesor klinične psihologije, psiholog in psihoterapevt dr. Robert Masten s Filozofske fakultete v Ljubljani ter psihologinja in psihoterapevtka dr Andreja Pšeničny z Inštituta za razvoj človeških virov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Dolgost spomina našega je kratka. Zdi se celo, da je iz leta v leto krajša: v globaliziranem in digitaliziranem svetu pač vse pogosteje, vse hitreje pozabljamo, kaj se je zgodilo pred stoletjem, pred desetletjem, lani ali celo prejšnji mesec. Čemu neki bi se torej posvečali vojni, ki se je končala pred več kot 24 stoletji? Čemu bi se posvečali vojni, ki je potekala med le malo pomembnimi državami nekje na periferiji tedanjega civiliziranega sveta? Čemu bi se navsezadnje posvečali vojni, ki se zdi tako šibko vpisana v naš kolektivni spomin, da o njej Hollywood še ni posnel nobenega zgodovinskega spektakla? – Preprosto zato, ker je peloponeška vojna, ki je med Atenami in Šparto potekala med letoma 431 in 404 pred našim štetjem, odločilno spremenila potek grške zgodovine. Če so se namreč v desetletjih pred vojno na obalah Egejskega morja, še prav posebej seveda v demokratičnih Atenah, razcveteli poezija, gledališče, arhitektura, naravoslovje, medicina, zgodovinopisje in filozofija, zaradi katerih Grčija upravičeno velja za eno izmed zibelk Zahoda, je bilo po spopadu, ki je zajel ves grški svet in so ga zaznamovali brutalni vojni zločini, vsesplošno materialno uničenje ter množično umiranje tako na bojnem polju kakor v zaledju, vse drugače. Atenska demokracija je ugasnila. Nastala ni več niti ena sama tragedija, ki bi se ohranila do danes. Zmagovita Šparta pa je bila tako izčrpana, da svojega uspeha ni mogla prevesti v trajno hegemonijo, spričo česar je celotna Grčija razmeroma hitro postala igrača v geopolitičnih igrah večjih sil – najprej Perzije, nato Makedonije in, precej pozneje, še Rima. Zlate dobe je bilo, skratka, konec. Kako se je lahko to primerilo? Zakaj je peloponeška vojna sploh izbruhnila? S kakšnimi cilji sta jo Atene in Šparta bojevali? Kako se je v spopad zapletel še preostali grški svet? Kakšne trajne nauke bi, ne nazadnje, iz teh usodnih dogodkov lahko potegnili današnji politiki? To so vprašanja,ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Gregorja Pobežina. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: hopliti s kopji in sulicami, grško vazno slikarstvo, 7. stol. pr. Kr. (Wikipedia, javna last)
Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekerke, akademske raziskovalke. Obdobje karantene in postkoronska kriza najvišji račun izstavlja prav njim. Tako kažejo vse tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti. Opozarjajo pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. O tem na kakšen način pandemija ogroža in ukinja pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacijie v družbi, o povezavi med patriarhatom in kapitalom, smo govorili v oddaji Glasovi svetov. Gostje oddaje so bile programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov, politologinja mag. Ana Pavlič, direktorica Inštituta 8. marec, antropologinja mag. Nika Kovač in raziskovalka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter sodelavka spletne platforme spol.si, sociologinja mag. Mirna Berberović.
Dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec v svojem prvencu Karantena. Rim., ki je izšel pri založbi Goga, popisuje čas omejitve gibanja v času izbruha Covid 19 v Italiji. Ampak to ni le kronika nekega časa, temveč tudi oda novinarstvu, dopisništvu, iskanju resnice. Petrovec o trpljenju drugih in kako se je, da bi ga pokazal nam, spotikal na ruševinah v potresu podrtega gorskega mesta Amatrice, iskal mednarodno ekipo snemalcev pod podrtim viaduktom v Genovi, prešteval mrtve v terorističnem napadu v Nici in plul na ladji Aquarius, ki je reševala ljudi iz sredozemlja. Zakaj? "Ker imajo ljudje pravico vedeti" - pravi glas iz karantene. Gostimo ga v tokratni oddaji.
»Ob zdajšnjem tempu izpustov bomo v osmih letih poskrbeli za 1,5 stopinje Celzija toplejši planet,« podaja globalni okvir Andrej Gnezda iz nevladne organizacije Umanotera. Ukrepanje je zato nujno in tudi v načrtih Evropske unije za postkoronsko okrevanje gospodarstev. Toda že v preteklosti se je velik del sredstev, namenjenih za zmanjševanje izpustov in zeleno transformacijo, porabil za druge namene. Slovenija poleg tega na področju blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam že tako ni med najbolj aktivnimi članicami unije, v postkoronskem okrevanju pa se znajo podnebne spremembe in varovanje narave znajti še bolj na stranskem tiru. Dolgoročni infrastrukturni načrti namreč ne kažejo, da z zniževanjem toplogrednih izpustov in zmanjševanjem porabe električne energije mislimo resno. Potrebujemo torej več cest ali le mnogo boljši javni prevoz? So nove velike elektrarne nujne, oziroma kje bi lahko prihranili največ električne energije? Smo sploh pripravljeni na spremembe? Foto: Pixabay
Če so še nedavno očetje predstavljali avtoritarno in odsotno družinsko figuro, so se njihove vloge v zadnjih desetletjih bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje, vedno več si jih želi preseči nekoč jasno začrtano očetovsko funkcijo in vedno več se jih odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologinje in sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se indvidiualne predstave in želje glede očetovstva, spremenile pa so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu bomo spregovorili v oddaji Glasovi svetov. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.
V zadnjih letih se v javnosti veliko govori o populizmu oziroma, natančneje, o naraščajoči moči populističnih politik, politikov in gibanj tako na Zahodu kakor drugod po svetu. Številni mnenjski voditelji trdijo, da bi nas to moralo skrbeti: populizem naj bi namreč na kompleksne družbene probleme ponujal rokohitrske, prividne rešitve, ogrožal naj bi neodvisnost sodišč in medijev ter spodjedal temelje predstavniške demokracije. Toda: kaj neki populizem sploh je, ko pa za populista veljata tako levičar Hugo Chávez kakor desničar Donald Trump? Kako torej teoretsko produktivno opredeliti »populizem«, če pa so populisti po vsem sodeč lahko tudi ljudje diametralno nasprotnih ideoloških stališč? Kateri fenomeni, katere prakse morajo zaznamovati določeno politično gibanje, da ga smemo označiti za populistično? Zakaj se pogosto zdi, da je populistična politika, se pravi politika, ki zase trdi, da je v službi ljudstva, neločljivo povezana z enim samim voditeljem in odvisna od njegove individualne karizme? In, ne nazadnje, zakaj se zdi, da so nekatera zgodovinska obdobja še prav posebej primerna za razmah populizmov? Drugače rečeno: katere ekonomske, socialne in politične okoliščine tlakujejo pot njihovemu razmahu? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo, predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša gostja je namreč pred nedavnim v knjižni zbirki Politika, ki izhaja pod okriljem ljubljanske FDV, izdala intrigantno študijo preprostega naslova Populizem, v kateri skuša najprej oblikovati ustrezen konceptualni okvir za »čezmejno in medčasovno primerjalno analizo populizmov«, nato pa teorijo preveriti ob motrenju političnega življenja v tranzicijski Sloveniji. Do kakšnih spoznanj se je navsezadnje dokopala, je v pogovoru z dr. Fink Hafner preverjal Goran Dekleva. foto: PublicDomainPictures (Pixabay)
Epidemija novega koronavirusa je na stran potisnila mnoge druge težave. Nekateri problemi, čeprav nič manj pereči, so postali manjši in skriti. Med njimi je tudi vedno bolj razraščajoča osamljenost. Eden vodilnih evropskih raziskovalcev osamljenosti nemški psihiater prof. Manfred Spitzer opozarja, da je osamljenost smrtonosnejša od kajenja, debelosti in alkoholizma. »Najpomembnejše, kar smo ugotovili, je, da osamljenost boli, da je nalezljiva in da se pogosto celo konča s smrtjo.« Problematiko osamljenosti smo postavili v središče oddaje Glasovi svetov. Ob prof. dr. Manfredu Spitzerju (Univerzitetna klinika Ulm) sodelujejo še: antropologinja dr. Jerca Legan Cvikl, socialna delavka prof. dr. Jana Mali (Fakulteta za socialno delo Ljubljana), pravnica Rožca Šonc (ZDUS) in antropolog prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka). Foto: uroburos/ pixabay
Med epidemijo se je raba tehnologij skokovito povečala, saj se je zaradi fizične distance, s katero smo preprečili širjenje virusa Sars-Cov-2, vsa naša komunikacija morala preseliti na splet. Tu pa so se pokazale (ne)zmogljivosti domače strojne in programske opreme. Izrisalo se je kar nekaj nepredvidenih problemov, ki so jih izkoristili spletni nepridipravi. Ob biološkem so se pojavili tudi digitalni virusi, ki pa niso povzročili večje škode. Tudi ali predvsem po zaslugi Nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost. Z vodjem Si-Certa Gorazdom Božičem smo se pogovarjali o kibernetski varnosti pred, med in po koroni. Kot je povedal, so se bali črega scenarija, ki pa se k sreči ni uresničil: "Prišlo je do deklerativnega odstopa od napadov. Kriminalne skupine so rekle, da se ne bodo lotevale zdravstvenega sistema. Tudi če si izsiljevalec, kriminalec, v takem trenutku ne želiš biti nekdo, ki povzroči dodatne smrti. Zelo v narekovajih je to etika, zagotovo pa presenetljivi moment." Več v oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Strokovnjaki ocenjujejo, da je zdravnik Edward Jenner, ki se je leta 1749 rodil v Angliji, z odkritjem prvega cepiva na svetu rešil že več sto milijonov človeških življenj – morda že celo milijardo. Gre za cepivo proti smrtonosnim črnim kozam. Črne koze so med ljudmi kosile tisočletja; tudi ali celo predvsem Jennerjevemu cepivu pa gre zahvala, da je Svetovna zdravstvena organizacija 8. maja leta 1980 lahko uradno potrdila, da smo črne koze izkoreninili. To je ključna in velika zmaga medicine in pomemben mejnik v zgodovini človeštva. V oddaji Glasovi svetov se bomo ozrli na pretekla desetletja in stoletja, ki so jih zaznamovali večji ali manjši izbruhi in epidemije črnih koz. Vprašali se bomo, kako nam lahko znanje in izkušnje s črnimi kozami pomagajo pri obvladovanju pandemije nove koronavirusne bolezni. Ključne in zanimive so podrobnosti, ki jih bodo z nami delili profesorica zgodovine medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Zvonka Zupanič Slavec, internist Andrej Bručan in mikrobiologinja dr. Ana Gligić, ki je leta 1972 izolirala smrtonosen virus črnih koz. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: CDC/James Hicks/ PublicDomain
Organizacija združenih narodov je razglasila 5. junij za svetovni dan varstva okolja. Letos je bil ta dan posvečen ohranjanju biodiverzitete. Prav epidemija koronavirusa nas je opomnila, kako dragoceni so osnovni gradniki življenja: dostop do pitne vode in kvalitetne hrane, čist zrak, bogati in zdravi gozdovi, in kako pomembno je, da lahko naše ključne ekosisteme tudi zaščitimo pred uničujočimi posegi. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo spregovorili o aktualni okoljski problematiki, tudi o spremembah, ki jih zaradi reševanja ekonomske krize, zarisujejo na trenutnem političnem parketu. Pred mikrofon smo povabili Katjo Huš predstavnico Greenpeace Slovenija in Jaka Kranjca iz društva Ekologi brze meja.
Letos jeseni bomo obeležili stoletnico koroškega plebiscita. Kot vemo, se je skoraj 60 odstotkov volivcev 10. oktobra 1920 odločilo za Avstrijo – pa čeprav so Slovenci po popisu, ki je bil v habsburški monarhiji izveden leta 1910, na plebiscitnem območju predstavljali veliko večino prebivalstva, skoraj 70 odstotkov. Tako plebiscit ni le določil severnih meja jugoslovanske države oziroma, mutatis mutandis, Slovenije, temveč se je v naš nacionalni spomin zapisal kot posebej grenak, boleč udarec, kot izguba, ki je ni lahko razumeti. To menda velja še toliko bolj, ker je bil dobro leto pred usodnim glasovanjem položaj na južnem Koroškem videti povsem drugače. Med 27. majem in 6. junijem 1919 je namreč vojska novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z odločnim, dobro koordiniranim ofenzivnim prodorom naposled izbojevala bleščečo zmago. V vsega desetih dneh je od Slovenj Gradca prišla do Gosposvetskega polja in Celovca, na severne meje slovenskega etničnega območja torej, in tako postavila solidne temelje, na katerih bi bila nato lahko izbojevana še plebiscitna zmaga. In prav tem vojaškim operacijam smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem smo si pomagali s spominsko knjigo Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu enega najzaslužnejših za vojaški uspeh, srbskega oziroma jugoslovanskega polkovnika Ljubomirja Marića, ki je v slovenskem prevodu Mice Matković pred nedavnim ugledala luč sveta pri založbi Sophia. Kako so jugoslovanske enote po vrsti predhodnih porazov in klavrnih umikov radikalno preobrnile razmerje moči na južnem Koroškem in zakaj vse to navsezadnje le ni zadoščalo, smo preverjali v pogovoru z dr. Markom Kržanom, ki je za Marićevo knjigo poskrbel po uredniški plati. foto: skica operacij enot Kraljevine SHS na južnem Koroškem med 27. 5. in 6. 6. 1919 (Goran Dekleva)
V strahu ped širjenjem novega koronavirusa so države po svetu, ena za drugo, svojim prebivalkam in prebivalcem naročile, naj ostanejo doma. Ker se ni dalo drugam, se je za preživljanje prostega časa veliko ljudi odpravilo v mestne parke in gozdove. V naravo, ki je za razliko od civiliziranega sveta ostala odprta. In to ravno v pomladnih mesecih. Obiskovalkam in obiskovalcem je tako ponudila pravo simfonijo pomladnega prebujenja, ki ji tako množično že dolgo nismo bili priča. Obiskovanje gozdov se je v času karntene namreč povečalo, to kažejo prvi rezultati najnovejše evropske raziskave. Manj družbe smo nadomestili z več narave, vsakodnevni odmerki narave so izboljšali naše počutje. V tednu gozdov bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov zato spregovorili o tem, zakaj gozd pozitivno vpliva na naše počutje. Urška Henigman.
Neveljaven email naslov