Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako dobro preživeti svoje življenje, je eno najstarejših vprašanj, s katerim se človeške skupnosti in posamezniki bržkone ukvarjajo že od nekdaj. In prav to vprašanje je tudi v središču Nikomahove etike, ki jo je pred več kot dva tisoč tristo leti napisal znameniti antični filozof Aristotel, slovenski prevod pa so nedavno ponatisnili pri Slovenski Matici. O tem, na kakšen način Aristotel razmišlja o dobrem in krepostnem življenju ter koliko so uvidi, ki nam jih ponuja, vredni upoštevanja tudi v današnjem, zgodovinsko povsem drugačnem času, bomo preverjali s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
foto: Aristotel, kot ga je na freski z naslovom Atenska šola naslikal renesančni slikar Rafael, izsek iz freske
1054 epizod
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Kako dobro preživeti svoje življenje, je eno najstarejših vprašanj, s katerim se človeške skupnosti in posamezniki bržkone ukvarjajo že od nekdaj. In prav to vprašanje je tudi v središču Nikomahove etike, ki jo je pred več kot dva tisoč tristo leti napisal znameniti antični filozof Aristotel, slovenski prevod pa so nedavno ponatisnili pri Slovenski Matici. O tem, na kakšen način Aristotel razmišlja o dobrem in krepostnem življenju ter koliko so uvidi, ki nam jih ponuja, vredni upoštevanja tudi v današnjem, zgodovinsko povsem drugačnem času, bomo preverjali s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
foto: Aristotel, kot ga je na freski z naslovom Atenska šola naslikal renesančni slikar Rafael, izsek iz freske
»Nezavedno« in »seksualnost« sta najpogostejši asociaciji, s katerima ljudje povezujemo delo velikega misleca Sigmunda Freuda. Oče psihoanalize je konec 19. in v začetku 20. stoletja s svojo teorijo pretresel tedanjo družbo in se za vedno vpisal v kolektivni spomin človeštva. O Freudovem življenju in delu ter o kompleksnosti in pomembnosti njegove zapuščine poslušajte v tokratni oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: filozofinja in psihologinja prof. dr. Eva Bahovec (Filozofska fakulteta), antropologinja prof. dr. Karmen Šterk (Fakulteta za družbene vede) in psihiatra ter psihoanalitika prim. Matjaž Lunaček in asist. mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: janeb13/ pixabay
Pater Karel Gržan je magister teologije in doktor literarnih ved, ki je napisal in izdal že več kot 40 knjig, predvsem o medčloveških odnosih. Ustvarja tudi ljudske igre, TV scenarije, predava, piše pa tudi o zgodovini, astronomiji in arheologiji. Svoje življenje je posvetil samospoznavanju in razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim. Je optimist, ki verjame v božansko naravo človeka in njegovo prebujenje. S tem skromnim modrecem, ki živi na kmetiji v Lučah pri Solčavi s konji in še nekaj živalmi, se je Liana Buršič pogovarjala o človeku in duhu časa.
Je France Prešeren velik pesnik? – Je. Bi si zaslužil, da bi bil svetovno znan? – Gotovo. Bi bilo prav, ko bi ljudje z vseh celin njegove sonete, romance in gazele brali skupaj z mojstrovinami drugih romantikov, recimo Puškina, Byrona ali Leopardija? – Seveda. Toda Puškin, Byron in Leopardi dejansko so del železnega kanona svetovne književnosti, Prešeren pa ni. Kako je to mogoče pojasniti? In, če polje nejasnosti še malo razširimo, kateri pogoji pravzaprav morajo biti izpolnjeni, da ta avtor ali ona avtorica sploh vstopita v kanon svetovne književnosti? – To vprašanje že dalj časa raziskovalno zaposluje literarnega zgodovinarja, predstojnika Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU dr. Marka Juvana. Odgovor je pred leti iskal že v knjigi Prešernovska struktura in svetovni literarni sistem, zdaj pa se je problematike lotil na novo in pri ugledni mednarodni založbi Palgrave Macmillan izdal intrigantno, v angleščini pisano razpravo Worlding a Peripheral Literature, se pravi Svetovljenje periferene književnosti. Do kakšnih zaključkov je prišel, smo v pogovoru z dr. Juvanom preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mohamed_hassan (Pixabay)
V hitrem tempu sodobnega načina življenja časa za počitek pogosto zmanjka, zato slej ko prej telo ne zmore več. Glavoboli, bolečine v hrbtenici, avtoimunske bolezni, nenehne okužbe, težave s prebavili, nespečnost, nezbranost, panični napadi, anksioznost … Tako nam telo sporoča, da se ženemo čez svoje meje. Če ne prenehamo, lahko izgorimo. Zakaj se to zgodi? Odgovor ponujata Tina Bončina v knjigi Izgorelost in Aljoša Bagola v knjigi Kako izgoreti, pa tudi tokratna oddaja Glasovi svetov. Avtorja knjižnih uspešnic je v studio povabila Urška Henigman.
Tokrat bomo z oddajo Glasovi svetov leteli v sedanjosti in v prihodnost letalske industrije. Za njo je namreč turbulentno leto, pred njo pa izzivi, ki vznemirjajo tako strokovno kot tudi širšo javnost. Pogovarjali smo se z dr. Tadejem Koselom, ki je predavatelj in raziskovalec na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani in sodelavec ajdovskega podjetja Pipistrel. Aljoša Jarc pa je letalski navdušenec in sodelavec Slovenskega letalskega portala Sierra5. Letošnjega junija je obiskal največji letalski sejem na svetu – Mednarodno letalsko in vesoljsko razstavo v Parizu. Oba sogovornika vidita prihodnost letalstva v razvoju električnih letal in se strinjata z napovedmi, da bo letalskega prometa in potnikov vedno več. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Free-photos/ Pixabay
Če skorajda ni dvoma, da je Albert Einstein ključna figura naravoslovnih znanosti 20. stoletja, saj je s svojo prelomno teorijo relativnosti vzpostavil povsem novo paradigmo umevanja oziroma raziskovanja sveta okoli nas, pa je odgovor na vprašanje, komu bi v polju družboslovja in humanistike prejšnjega stoletja utegnila pripasti primerljiva vloga, nekoliko bolj negotov. Kandidata sta namreč vsaj dva: Sigmund Freud in Ferdinand de Saussure. A če je prvi že zaživa postal svetovno znan, če je njegova slava sčasoma prestopila meje znanosti in so okruški njegove teorije celo našli svoje domovanje v množični kulturi, je Ferdinand de Saussure, švicarski jezikoslovec in semiotik, od čigar rojstva je 26. 11. minilo 162 let, mož, ki menda še vedno ostaja v senci – pa čeprav je njegovo delo preobrnilo tok razvoja tako različnih disciplin, kot so filozofija, psihologija, antropologija, sociologija, literarna veda in, kajpada, lingvistika. Kateri koncepti so torej v jedru Saussurove teorije? V čem je, drugače rečeno, njegov prelomni prispevek k razvoju družboslovja in humanistike? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Odgovor sta nam pomagala iskati francist in jezikoslovec dr. Primož Vitez ter sociolog kulture dr. Jože Vogrinc, oba predavatelja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naša gosta sta obenem tudi avtorja spremnih besed k Splošnemu jezikoslovju, temeljnemu delu Ferdinanda de Saussura, ki je v svežem prevodu Saše Jerele pred nedavnim izšel pri založbi Studia humanitatis. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ferdinand de Saussure (Wikipedia, javna last)
Na področju dela z Romi, predvsem dela z romskimi ženskami je še veliko neraziskanega, neizrečenega. Rominje so tiste, ki premnogokrat ostajajo v ozadju družbenega dogajanja. So neopazne, neprepoznavne in neslišane. Ker večinska družba vidi Rome kot drugačne, je nasilje nad romskimi deklicami in ženskami prezrto, normalizirano in kulturalizirano, piše v zborniku z naslovom Romske družine, ki je pred kratkim izšla pri Društvu Mozaik. O položaju romskih deklic in žensk, smo se pogovarjali z eno izmed avtoric knjige, prof. dr. Darjo Zaviršek s fakultete za socialno delo, vodjo katedre za socialno vključevanje in pravičnost na področju hendikepa, etničnosti in spola, raziskovalko na mednarodnem podiplomskem študiju na ugledni ASH v Berlinu in ustanoviteljico vzhodnoevropske regijske zveze šol za socialno delo ter prvega mednarodnega doktorskega študija socialnega dela.
Kaj vemo o vesolju in našem mestu v njem? Po eni strani ogromno; v zadnjih desetletjih se je naše razumevanje nastanka, razvoja in zgradbe vesolja temeljito preoblikovalo in poglobilo. Po drugi strani je nemara prav raziskovanje vesolja eksemplaričen primer, da več kot vemo, večja prostranstva neznanega in celo nedoumljivega se vedno znova nakazujejo. In nas silijo k iskanju novih in novih odgovorov. No, številne izmed odgovorov, ki jih danes o teh vprašanjih poznamo, imamo po zaslugi letošnjih Nobelovih nagrajencev za fiziko. Švedska akademija je letos najvišjo znanstveno priznanje za področje fizike razdelila na dva dela. Polovica gre v roke kanádsko ameriškega teoretskega fizika Jamesa Peeblesa za njegove prispevke k našemu razumevanju evolucije vesolja. Drugo polovico nagrade pa si bosta na decembrski podelitvi razdelila švicarska fizika Michel Mayor in Didier Queloz za odkritje prvega eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde. Po njihovi zaslugi je marsikatero vprašanje, ki je bilo še ne tako dolgo nazaj stvar spekulacije in precej burnih razprav med znanstveniki, dobilo trdne znanstvene temelje. Tem odkritjem, njihovemu pomenu in tudi kontekstu, v katerem so nastajala, se bomo posvetili skupaj z astrofizikom prof. dr. Tomažem Zwittrom s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto:Pixabay/012
Pred 72 leti, novembra 1947, je generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo 181, s katero je predlagala vzpostavitev dveh novih držav – arabske Palestine in judovskega Izraela, ki naj bi si razdelila ozemlje med Sredozemskim morjem in reko Jordan, ozemlja torej, ki so ga že vse od konca prve svetovne vojne upravljali Britanci. Kot vemo, so Judje predlog sprejeli, Arabci zavrnili, kar je sledilo pa zdaj že skoraj tri četrt stoletja kroji svetovno politiko. Toda v tokratnih Glasovih svetov ne nismo pregledovali žalostnega kataloga nenehnega prelivanja krvi, ki je sledilo resoluciji 181, ampak smo raje pogledali nekoliko dlje v preteklost. Zanimalo nas je namreč, kako in zakaj je politična ideja, da bi v Sveti deželi Judje mogli ustanoviti svojo nacionalno državo, sploh vzniknila, se potem – ne brez zatikanj – širila najprej med Judi samimi, nato pridobivala veljavo v širši mednarodni skupnosti in navsezadnje, v senci katastrofe holokavsta, prepričala še Generalno skupščino OZN. To pa pomeni, da smo se posvetili programu političnega sionizma, kakor se je zlagoma oblikoval med evropskimi Judi od sredine 19. stoletja naprej in dosegel svoj polni izraz leta 1897 v švicarskem Baslu s prvim svetovnim sionističnim kongresom, ki ga je organiziral Theodor Herzl, mož, čigar portret je pozneje visel nad govorniškim mestom, s katerega je David Ben Gurion spomladi 1948 naposled uradno razglasil ustanovitev Izraela. Zanimalo nas je tudi, katere povsem praktične poteze so morali sionisti od 80. let 19. do 40. let 20. stoletja povleči v Sveti deželi, da so idejo svojega političnega programa lahko udejanjili v resničnosti. Pri vsem tem nam je bil v pomoč Miha Marek, filozof in prevajalec, ki je za Založbo ZRC nedavno pripravil zbornik Judovska država, v katerem je zbral, prevedel in bogato komentiral ključna besedila utemeljiteljev sionizma: Mosesa Hessa, Leona Pinskerja, Isaaka Rülfa, Nathana Birnbauma in, kajpada, Theodorja Herzla. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Theodor Herzl, eden utemeljiteljev sodobnega političnega sionizma (Wikipedia, javna last)
Kaj je retradicionalizacija? Kakšni so vzroki zanjo? Ali je zaskrbljujoča? Ta vprašanja so si zastavili kulturologi ob 25-letnici obstoja katedre na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Na okrogli mizi z naslovom »Retradicionalizacija vrednot ali reinvencija tradicije«, so sodelovali sociologinja prof. dr. Milica Antič Gaber, socialna antropologinja izr. prof. dr. Karmen Šterk ter kulturologa prof. dr. Mitja Velikonja in prof. dr. Peter Stanković. Izvedeli smo, kaj se pravzaprav dogaja v Sloveniji leta 2019 na področju kulture. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Hamlet in Faust, don Kihot in don Juan, Aljoša Karamazov in Gregor Samsa … Če je mogoče zahodno civilizacijo misliti skozi prizmo njenih največjih literarnih junakov in zgodb, ki si jih o njih pripovedujemo, tedaj moramo zgornjemu nizu skoraj zagotovo pridodati vsaj še eno ime. Ime moža, ki mu je bilo prerokovano, da bo ubil svojega očeta in se poročil z lastno materjo; moža, ki je – potem ko sta njegova starša hotela orakelj zvijačno pretentati – prerokbo leta pozneje nevede vendarle izpolnil; moža, ki se je, ko je še pozneje naposled izvedel strašno resnico, oslepil. Tu je govora, kajpada, o Ojdipu. Njegova zgodba nam je danes znana predvsem zahvaljujoč Sofoklejevi tragediji Kralj Ojdip, ki pač sodi v najbolj železni del železnega kanona svetovne književnosti. Pri tem pa vsi skupaj nekako pozabljamo, da je Sofoklej napisal – čas pa, za čuda, ohranil – še eno igro o nesrečnem Ojdipu: Ojdipa v Kolonu. Ta tragedija govori o okoliščinah, v katerih Ojdip, takrat že dolgo slepec in pregnanec, naposled umre. Ojdipa v Kolonu, kot rečeno, praviloma postavljamo v oklepaj, povečini ga beremo kot nekakšno malo pomembno opombo pod črto, a med bralkami in bralci vendarle ne manjka takih, ki menijo, da smo se s potiskanjem Ojdipa v Kolonu v slepo pego naše pozornosti pravzaprav prikrajšali. Ker te drame ne poznamo zares, pravijo, Ojdipove zgodbe pravzaprav sploh ne moremo adekvatno interpretirati, njene sporočilnosti ne moremo v polnosti doseči. Med takimi bralci sta tudi gosta tokratnih Glasov svetov, filozofa dr. Alenka Zupančič in dr. Mladen Dolar. O pomembnosti mesta, ki ga v dolgi in zapleteni zgodbi o Ojdipu zavzema Sofoklejeva drama o junakovem koncu, sta oba napisala poglobljeni razpravi za zbornik o Ojdipu v Kolonu, ki je letos spomladi izšel pri Društvu za teoretsko psihoanalizo, zdaj pa sta dr. Zupančič in dr. Dolar še poslušalkam in poslušalcem Glasov svetov pojasnila, zakaj zgodbe o grškem junaku kratko malo ni brez Ojdipu v Kolonu. foto: Jean-Antoine-Théodore Giroust: Ojdip v Kolonu; olje na platnu, 1788 (Wikipedia, javna last)
Letos mineva 40 let od zmage islamske revolucije v Iranu. V zgodovini sicer ne manjka primerov, ko vseljudski protesti, ko množične ulične demonstracije odnesejo eno vlado in prinesejo oziroma ustoličijo drugo, a tu in tam – nikakor ne prav pogosto – se primeri, da takega prevrata kratko malo ne moremo označiti za le še enega v vrsti mnogih. Tu in tam se namreč primeri, da ideološke, družbeno-politične ali geostrateške implikacije takega prevrata začnejo odločno in daljnosežno presegati meje države, v kateri je do same spremembe oblasti prišlo. Tako je bilo, kakor vemo, s francosko revolucijo, tako je bilo z oktobrsko, v zadnjem času pa vse več zgodovinarjev v ta niz umešča tudi iransko revolucijo. Kaj se je torej leta 1979 zgodilo v deželi med Kaspijskim jezerom in Perzijskim zalivom? Zakaj je do revolucionarnega vrenja sploh prišlo, kako se je revolucija odvijala in čemu je režim šaha Mohameda Reze Pahlavija ni zmogel obrzdati? Je bilo v mesecih po šahovem padcu oblikovanje teokratske islamske republike pod vrhovnim vodstvom ajatole Homeinija neizogibno? In seveda: zakaj islamske revolucije ne gre reducirati na raven poglavja iranske zgodovine, temveč je v njej navsezadnje treba videti dogodek svetovno-zgodovinskega pomena? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili izvrstnega poznavalca Bližnjega vzhoda, politologa in predavatelja na Katedri za politologijo, sociologijo, komunikacije, etiko in kulturologijo v managementu pri Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Public_Domain_Photography (Pixabay)
Še do konca tega tedna se lahko udeležite dogodkov že 25. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk, ki letos v ospredje postavlja Her-story oziroma žensko zgodovino. Organizatorke si prizadevajo osvetliti tisti del ženske zgodbe, ki je bila pozabljena ali zatrta. Kajti če te zgodovine ne izkopljemo iz pozabe, hitro prevlada vtis, da žensk, ki bi bile aktivne na katerem koli področju življenja, tako in tako ni. Martina Černe je v oddajo povabila umetniško vodjo festivala Mesto žensk Tejo Reba in sodelavko festivala Teo Hvala. foto: Goran Dekleva
Internet stvari, povezane avtonomne naprave, govorni asistenti, biometrija – z umetno inteligenco in strojnim učenjem se odpirajo vrata v nov svet. Tako kot vedno pa tehnološke novosti s seboj prinesejo tudi nove oblike zlorab tehnologije. Kako jih preprečiti, da zavarujemo posameznika, družbo, planet in demokracijo? Ob začetku meseca kibernetske varnosti se sprašujemo, ali bi morali razmišljati o regulaciji razvoja? Na kakšen način? Ali je omejevanje tehnologije in algoritmizacije tudi omejevanje napredka? Ali pa je ravno nasprotno, za napredek človeštva ključno omejevanje tehnologij? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: ambasadorka evropskega tedna programiranja Katja Koren Ošljak, vodja nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT Gorazd Božič in namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič.
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da slovenski arhitekt Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi bo na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. V tokratni oddaji pa se nam bodo v studiu pridružili veliki Plečnikovi poznavalci: Ana Porok, kustosinja razstave in Plečnikove hiše, dr. Peter Krečič ter dr. Tomaž Jurca. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
»Potem so naši divjali skozi celotno mesto, plenili zlato in srebro, konje in mule in hiše polne vseh dobrin. Vsi so namreč prišli veseli, jokali so zaradi velikega veselja, da bi molili na grobu našega Odrešenika Jezusa in izpolnili svojo zaobljubo. Naslednje jutro so se previdno povzpeli na streho templja in napadli Saracene, moške in ženske in jih obglavili z golimi meči.« Takole, z besedami, v katerih se za današnjega bralca na težko razumljiv način prepletata barbarska okrutnost in vznesena pobožnost, je avtor–očividec, čigar ime je zgodovina sicer pozabila, popisal dogajanje v Jeruzalemu, ko je udeležencem prve križarske vojne po dobrih treh letih na pohodu julija leta 1099 naposled uspelo doseči svoj veliki cilj in zavzeti sveto mesto treh velikih monoteističnih religij. In čeprav so ti dogodki od nas zdaj oddaljeni že 920 let, ni mogoče reči, da so pozabljeni – vprašanje, kdo je pred slabim tisočletjem storil kaj v Mali Aziji, na levantinski obali in nazadnje v Sveti deželi, pač buri domišljijo številnih muslimanov in kristjanov še danes in pomaga poglabljati geopolitične in ideološke ločnice sodobnega sveta. Če si torej čas križarskih vojn nasploh in prve križarske vojne posebej zasluži našo resno pozornost, preprosto ne smemo spregledati enega ključnih zgodovinskih virov za njegovo preučevanje. To je anonimno besedilo Dejanja Frankov in drugih na poti v Jeruzalem, ki ga je pred nedavnim prevedel, mu pripisal spremno študijo in pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete objavil zgodovinar dr. Milan Lovenjak. Zakaj je ta kronika prve križarske vojne kratko malo nepogrešljiva za razumevanje tedanjega dogajanja in kako skozi njeno prizmo lahko razumemo protislovna dejanja zahodnih kristjanov na vzhodni sredozemski obali, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Lovenjaka, sicer predavatelja na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: bitka pri Dorileju, ki so jo križarji bojevali proti Turkom Seldžukom 1. julija 1097; upodobitev iz 14. stoletja (Wikipedia - javna last)
Slovenski zdravniki letno napišejo že več kot sedemnajst milijonov receptov. Narašča tudi število ljudi, ki vsakodnevno jemljejo deset ali več zdravil hkrati. Zdravljenje, ki zahteva toliko zdravil hkrati, strokovnjaki govorijo o polifarmaciji, pa ima številne negativne posledice. Kako nevarna je polifarmacija? Kdaj nevarnost premaga dobrobit? Kdo je najbolj ogrožen? Kako polifarmacijo poganjajo interesi farmacevtske industrije? V oddaji Glasovi svetov izpostavljamo problematiko polifarmacije. Temo so nedavno osvetlile strokovnjakinje: Alenka Kovačič (Splošna bolnišnica Murska Sobota), Metoda Lipnik Štangelj (Medicinska fakulteta Ljubljana), Mojca Kržan (Medicinska fakulteta Ljubljana), Mojca Kerec Kos (Fakulteta za farmacijo Ljubljana) in Nena Kopčaver Guček (Zdravstveni dom Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Kônc. Foto: qimoni/ pixabay
Ob svetovnem dnevu spolnega zdravja bomo predstavili rezultate najnovejše raziskave o spolnem vedenju srednješolk in srednješolcev. Glede na to, da v naših šolah ni sistematične in celovite spolne vzgoje, ki zvišuje starost pri prvem spolnem odnosu, zmanjšuje število spolno prenosljivih okužb, splavov in neželenih nosečnosti, mladi pa poročajo o bolj zadovoljujoči spolnosti, nas bo zanimalo, kakšna so stališča do spolnosti in ljubezenskih razmerij ter kakšne so izkušnje slovenskih najstnic in najstnikov. Bi nas moralo skrbeti? Odgovori v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: pixabay
Vegetarijanski in veganski način prehranjevanja v zadnjem času dviguje precej prahu. Kljub številnim raziskavam, da veganstvo izboljšuje splošno počutje in zdravje človeka, da ljudje s tem načinom življenja manj škodujejo okolju in imajo bolj etičen odnos do živali, nekateri takšen način življenja še vedno dojemajo kot nevaren. Več o okoljskih, etičnih in zdravstvenih razlogih za prehod na prehrano rastlinskega izvora, boste slišali v tokratni oddaji Glasovi svetov. Oddaja je bila pred časom že predvajana na prvem programu. Pogovarjali smo se z antropologinjo dr. Katerino Vidner Ferkov, literarno kritičarko, zagovornico veganstva Anjo Radaljac in filozofom dr. Igorjem Pribcem.
Mesec avgust se je že prevesil v drugo polovico. Ulice so spet bolj živahne, v elektronski pošti je vedno več službenih obvestil. Za marsikoga so prosti dnevi in dopust le še lep spomin. Življenje se vrača v stare tirnice in tudi skrbi ter vprašanje, kako bomo zmogli vsakodnevne obveznosti. Mnogi poznajo rešitev – ta je v čuječnosti. Z njo se v želji po učinkovitem spoprijemanju s stresom in po osebnostni rasti spoznava vedno več ljudi. Podrobneje pa v ponovitvi oddaje Glasovi svetov. Čuječnost sta predstavili psihologinja Maja Bajt in zdravnica Tjaša Šubic. Obe vodita tečaje, predavanja in delavnice; čuječnost živita tudi v osebnem življenju. K poslušanju vabi Iztok Konc. Foto: JillWellington/ Pixabay
Neveljaven email naslov