Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni oddaji Glasovi svetov je novinarka in voditeljica Tita Mayer gostila direktorico Inštituta za preučevanje enakosti spolov mag. Ano Pavlič. Spregovorili sta o nacionalni raziskavi enakosti spolov na slovenskem podeželju, katere
rezultati so v marsičem zelo zaskrbljujoči, predvem pa nedvomno kažejo na izrazito neenak in neenakovreden položaj žensk na podeželju.
1053 epizod
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
V tokratni oddaji Glasovi svetov je novinarka in voditeljica Tita Mayer gostila direktorico Inštituta za preučevanje enakosti spolov mag. Ano Pavlič. Spregovorili sta o nacionalni raziskavi enakosti spolov na slovenskem podeželju, katere
rezultati so v marsičem zelo zaskrbljujoči, predvem pa nedvomno kažejo na izrazito neenak in neenakovreden položaj žensk na podeželju.
Oddaja Glasovi svetov tokrat odstira del evropske preteklosti, ki vedno znova privre na površje – to je krvavo obdobje kolonializma. Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Vatara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. (Ponovitev oddaje Intelekta iz septembra 2020) Foto: Son of groucho/ Flickr, cc
Jeseni leta 79 po Kristusu je v južni Italiji, v zaledju Neapeljskega zaliva izbruhnil Vezuv in v dveh dneh pod 4 do 6 metrov debelo plastjo ognjeniškega pepela in kamenja pokopal številne rimske naselbine, med drugim Herculaneum, Oplontis in Stabiae pa tudi daleč največje in najbogatejše mesto na območju, Pompeje. In čeprav je vulkanski izbruh zelo natančno popisal eden najpomembnejših rimskih pisateljev zgodnje cesarske dobe, Plinij mlajši, ki je bil osebno priča katastrofi, je bila lokacija, kjer so stali Pompeji, v počasnem teku stoletij pozabljena, dokler ruševin tega rimskega mesta niso po naključju odkrili ob koncu 16. stoletja. Od takrat pa do danes so arheologi odkopali dobršen del Pompejev in pokazalo se je, da je Vezuv v pičlih 48 urah sicer res uničil mesto, a da ga je uničil bistveno manj temeljito, kakor se je v toku burne zgodovine zgodilo z večino drugih rimskih naselbin. Če namreč v arheoloških najdiščih od britanskega Yorka do sirske Palmire ali pa od maroškega Volubilisa do, zakaj pa ne, naše Emone najdemo predvsem ostanke monumentalnih kamnitih zgradb, je podoba, ki nam jo razkrivajo Pompeji, povsem drugačna. Vulkanski pepel je namreč mesto obdal kakor jantarna smola žuželko in tako proti vsem pričakovanjem ohranil razmeroma zlahka berljive sledove vsakdanjega življenja v urbanem okolju – in to v času, ko je bila rimska civilizacija najbrž na svojem vrhuncu. Če torej hočemo izvedeti kaj več o rimskih gostilnah s hitro hrano, o notranji opremi stanovanj ali o ureditvi prometa na živahnih mestnih ulicah, nam bodo Pompeji dali nenavadno zgovorne odgovore. Še bolj nenavadno pa je, da Pompeji niso zlata jama le za tiste zgodovinarje, ki si prizadevajo rekonstruirati kulturo vsakdanjega življenja v širšem sredozemskem bazenu v prvem stoletju našega štetja, temveč tudi za jezikoslovce oziroma filologe. Več tisoč tamkajšnjih grafitov, vpraskanih na fasade poslopij javnega in zasebnega značaja, nam pač omogoča stik s pogovorno latinščino navadnih ljudi, ki se je, kakor si lahko mislimo, precej razlikovala od umetelne govorice vrhunskih izobražencev, katerih dela so se nam sicer ohranila. In prav tem grafitom smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja dr. Gregorja Pobežina, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš gost je namreč z intrigantnim predavanjem o grafitih, ki jih najdemo v Pompejih, predvsem o tistih z erotično ali celo pornografsko vsebino, konec maja 2021 nastopil Grošljevem simpoziju, ki vse bolj postaja osrednje srečanje naših strokovnjakov za grško-rimsko antiko. Z dr. Pobežinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ostanki foruma v Pompejih, v ozadju Vezuv, obdan z oblaki (Goran Dekleva)
Kopanje po preteklosti lahko razkrije številna presenečenja. Toda niso vse skrivnosti oddaljene preteklosti zakopane pod debelimi plastmi zemlje, nekatere so skrite v svetlobi zvezd. Dobesedno. Galaktična arheologija na podlagi analize svetlobe z oddaljenih zvezd sklepa, katere zvezde so nastale skupaj v isti zvezdni porodnišnici in na katere strani neba so se nato razpršile. Njihovo poreklo razkriva divje trke s starodavnimi galaksijami, ki so nato postale sestavni del Rimske ceste. »V vseh komponentah naše galaksije so stvari bolj živahne, kot smo mislili,« o najnovejših spoznanjih pravi astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »V zadnjih dveh letih je postalo jasno, da je pred približno 10 milijardami let prišlo do zadnjega gigantskega trka druge galaksije v našo.« Antična galaksija, ki so jo poimenovali Gaia Enceladus, je prispevala za približno milijardo sončevih mas novih zvezd. To je polovica zvezd današnjega galaktičnega diska. To so ugotovili na podlagi analiz kemijske sestave zvezd, kakšne opravljajo v mednarodnem projektu GALAH, ki poteka na Anglo-avstralskem teleskopu v Novem južnem Walesu, pri katerem aktivno sodelujeta naša sogovornnika. Pokazalo pa se je tudi, da je določanje porekla našega sonca še vedno zahtevna uganka. »Naše sonce je del tankega diska in del mlajše populacije zvezd. Tukaj imamo en velik problem,« razlaga predavatelj na FMF doc. dr. Janez Kos, ki na projektu Galah vodi obdelavo podatkov. »Vse zvezde v tankem disku so si neizmerno podobne, na podoben način se gibljejo in podobno kemično sestavo imajo. Če smo lahko antične galaksije detektirali prek eksotične kemične sestave zvezd, tega za zvezde v tankem disku, torej za te, ki so se rodile v zadnjih 5 milijardah let, ne moremo narediti. Teh zvezd pa je res veliko.« Foto: Galaksija Rimska cesta, izsek Vir: ESA/Gaia/DPAC
Nekoč davno – recimo v času Džingiskana in mongolskih osvajanj v 13. stoletju – je še bilo mogoče zavzeti Afganistan, danes pa je to slej ko prej misija nemogoče. To so že ob koncu 19. stoletja izkusili Britanci, nato v 20. Sovjeti, no, v 21. stoletju pa še Američani, ki se, skladno pač z napovedmi predsednika Bidna, po dvajsetih letih okupacijske navzočnosti prav zdaj umikajo iz te večidel gorate in puščavske srednjeazijske države. Toda vse te presenetljive, kontraintuitivne zmage nad najmogočnejšimi imperiji Afganistanu niso prinesle ne miru ne blagostanja. V etnično pisani državi, ki je s 652 tisoč kvadratnimi kilometri površine malo večja od Francije, namreč že več kot 40 let brez prestanka divja vojna, z letnim bruto družbenim proizvodom, ki je leta 2018 znašal malo manj kot 500 dolarjev na prebivalca, pa 32 milijonov Afganistancev sodi med najbolj siromašne na svetu. Država za nameček velja tako za enega epicentrov mednarodnega islamističnega terorizma kakor za središče mednarodne trgovine z opijati. In četudi se Američani zdaj umikajo, ni verjeti, da bi se svetovne velesile, ki zadnje čase vse bolj zavzeto igrajo igro globalnega geostrateškega šaha, prenehale vpletati v Afganistan in za svoje cilje izkoriščati tamkajšnja medetnična rivalstva, predvsem tista med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani. Kaj vse to pomeni za Afganistan? Kakšna bi utegnila biti njegova srednjeročna prihodnost? In kakšna vloga bo tej srednjeazijski državi – pa naj bo še tako utrujena od neprekinjenega, večdesetletnega krvavega konflikta – pripadla v novi rundi prerivanja za moč in vpliv med Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Indijo in še kom? – Odgovore smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Chickenonline (Pixabay)
Carl Gustav Jung velja za enega najpomembnejših psihologov in filozofov 20. stoletja. Nekoč je dejal: Tvoje vizije bodo postale čiste, ko boš pogledal v srce. Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda notri, se prebudi. Ob šestdeseti obletnici Jungove smrti – oče analitične psihologije je umrl 6. junija leta 1961 – se v oddaji Glasovi svetov spominjamo njegovega izjemnega dela in življenja. V psihologijo je uvedel pomembne koncepte, kot sta na primer kolektivno nezavedno in arhetip (anima, animus). Sogovornika: jungovski psihoanalitik doc. dr. Matjaž Regovec (Institut IPAL) in sociolog kulture prof. dr. Igor Škamperle (Filozofska fakulteta). Pripravil: Iztok Konc. Foto: ETH-Bibliothek/ Wikimedia/ PublicDomain
Z dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem o tem, kako so se od padca Berlinskega zidu spreminjali odnosi med Vzhodno in Zahodno Evropo
28. maja 1871 so čete francoske vojske, zveste vladi tretje republike, dokončno zatrle pariško komuno, vstajo socialistično razpoloženega delavstva v francoski prestolnici, ki jo je izzval predhodni poraz Napoleona III. in njegovega drugega cesarstva v francosko-pruski vojni. Na prvi pogled bi seveda lahko rekli, da je bilanca komune precej klavrna: trajala je približno dva meseca, iskre upora ni uspela zanesti med delavce v Marseillu, Lyonu in drugih industrijskih središčih tedanje Francije, končala pa se je v krvi – po ocenah sodobnih zgodovinarjev naj bi bilo ubitih od 7 do 20 tisoč ljudi, med katerimi je bila ogromna večina seveda komunardov. In vendar je bil Karl Marx, ki je takrat z vso zavzetostjo in pozornostjo spremljal dogajanje v Parizu, mnenja, da je komuna – kolikor je tu šlo za najbrž sploh prvi ekspliciten poizkus vzpostavitve oblasti pod nadzorom proletariata – vendarle dogodek svetovno-zgodovinskega pomena. Marxove poglede na tedanje dogajanje lahko v prevodu Ceneta Vipotnika zdaj prebiramo v razpravi Državljanska vojna v Franciji, ki so jo pred nedavnim ponatisnili pri založbi Studia humanitatis. No, mi, ki na te dogodke gledamo z razmeroma trezne oddaljenosti poldrugega stoletja, pa smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kolikšen pomen, kolikšno zgodovinsko težo pravzaprav pripisati pariški komuni? Kaj nam, drugače rečeno, dogajanje v Parizu leta 1871 pove v letu 2021? – Odgovor smo iskali v pogovoru z dvema marskističnima filozofoma, dr. Božidarjem Debenjakom in dr. Leo Kuhar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: barikada, ki so jo komunardi v Parizu postavili na prvi dan vstaje, 18. 3. 1871 (Wikipedia, javna last)
Ljudje smo seveda že od nekdaj organizirali svoje delo: ne le veličastne stare civilizacije, celo manjše skupine, ki se preživljajo z lovom in nabiralništvom, si je težko predstavljati brez neke vrste organizacije dejavnosti, ki so nujne za preživetje. Organizacijo so vedno zahtevale tudi državna administracija, trgovanje in vojskovanje, z razmahom industrijske proizvodnje v 19. stoletju ter množično gradnjo mest in infrastrukture pa je potreba po organiziranem delu na vsakodnevni ravni dobila še povsem nove razsežnosti. In vendar smo šele pred dobrim stoletjem, ko se je kapitalizem že dodobra razširil, začeli zares intenzivno in znanstveno preučevati, kako organizirati človeško delo, da bi to postalo čim bolj učinkovito: da bi torej v čim krajšem času prineslo čim boljši rezultat in s tem seveda višji zaslužek. O menedžmentu, vedi, ki je sprožila velikanske spremembe v načinu organizacije našega dela in močno zaznamovala preteklo stoletje naše zgodovine, pa danes, kljub temu da je vseprisoten v naših življenjih – in to, kot bomo videli, ne le v delovnih organizacijah – le redko zares razmišljamo in ga v resnici zelo slabo razumemo. V tokratnih Glasovih svetov bomo tako ob knjižici Johna Hendryja z naslovom Menedžment: zelo kratek uvod, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Krtina, osvetlili nastanek te vede, sledili njenemu spreminjanju skozi zgodovino, raziskali nekaj njenih temeljnih predpostavk in se vprašali, kaj je menedžerski način razmišljanja in upravljanja – ki je gotovo sprožil pravo revolucijo v učinkovitosti delovnih procesov – našim družbam prinesel na neki širši, ne le ekonomski ravni. O vsem tem bomo govorili s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay)
Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti. Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada. Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja. Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja. Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar Peter Burke v svojem eseju Kulturna hibridnost, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom prof. dr. Bojanom Baskarjem, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo. Foto: Vincent Van Gogh, Cvetovi mandljevca (detajl), 1890, primer prepletanja vplivov evropske in japonske slikarske tradicije, Wikipedia, javna last
V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem. Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati. In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne. No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. Samir Amin, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa dr. Marka Kržana, ki je Aminov Sodobni imperializem prevedel in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: finančno središče na Manhattnu v New Yorku (Wikipedia, King of Hearts, CC BY-SA 4.0)
Ljudje se na zaostrene razmere v obdobju epidemije koronavirusne bolezni odzivamo na različne načine. Od zanikanja do humorja. "Védenje o obrambno-varovalnih mehanizmih nam pomaga, da bolje razumemo, kje smo v svojem trenutnem življenju. Lažje si pomagamo, če opazimo, da na spektru vedenja drsimo vse bolj v nezrelo smer," pravi psihiater in psihoterapevt Miran Možina. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo vzeli pod drobnogled človekove obrambne mehanizme. Humor, zanikanje, potlačevanje, intelektualizacija, projekcija, sublimacija, zlitje. Kateri odziv na stresne položaje, na neprijetne dogodke, misli in čustva je zrel in kateri je nezrel? Sogovornika v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc, sta mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani) in psihologinja ter psihoterapevtka Katja Z. Istenič (Hočem več). Foto: dimitrisvetsikas1969/ pixabay
"Na drugi strani" izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev, in ne zgolj iz predstavitve rezultatov njihovega dela, interpretiranih skozi akademske ali muzealske oči. Fotoreporterji so, tako po lastnih pričevanjih kot po ugotovitvah iz literature, s svojim delom bolj ali manj vedno "na drugi strani". Dober fotoreporter je tisti, ki je na drugi strani objektiva v primerjavi s svojim subjektom; je tisti, ki poskuša z lastnim videnjem situacije predstaviti drugo, vizualno plat zgodbe, saj ne želi biti zgolj ilustrator novinarskega besedila. V družbenem smislu predstavlja s svojimi fotografijami drugo, morda dotlej nevideno ali neznano plat določenega dogajanja. Pri svojem vsakdanjem delu se znotraj uredniške politike pogosto počuti postavljenega na drugo stran, na nasprotni breg interesov, ki to politiko usmerjajo. V slovenskem jeziku imamo pri naslovu projekta srečo tudi s tem, da lahko razmišljamo, kolikokrat je močna fotografija izrinjena s prve strani časopisa, potisnjena na drugo stran, z vidika pomembnosti v drugi plan so zapisali avtorji razstave Na drugi strani, ki jih bomo gostili v tokratnih Glasovih svetov: Marija Skočir, višja kustosinja, vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica, dr. Ilija Tomanić Trivundža, izredni profesor na Katedri za medijske in komunikacijske študije (FDV), član Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja (FDV), dr. Jan Babnik, kritik, kurator, urednik revij Membrana in Fotografija, direktor zavoda Membrana. Razstava v Galeriji Jakopič tako predstavlja fotoreportažo kot vizualno pripoved, odvisno od vrste dejavnikov, ki vplivajo na vidnost fotoreporterjevega dela: uredniških odločitev, ekonomskih dejavnikov, medijske krajine, tehničnih zmožnosti reprodukcije in tudi recepcije bralstva, ki fotoreportažo sprejema in njene podobe zapisuje v družbeni vizualni spomin. V oddaji, z debato v živo, pa tudi o moči oziroma nemoči ter objektvnosti in avtentičnosti reportažne fotografije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica monografije Mladost na zaslonu in vodja raziskovalne skupine pri projektu Medijski repertoarji mladih – Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana. Med drugim opozarja, da je treba tako fascinacijo nad tehnologijo kot strah pred njo zamenjati z bolj poglobljenim uvidom v konkretne kontekste medijskih praks mladostnikov. Njihove izkušnje, navade ter rabe pa obravnavati kot integrativni del njihovega vsakdana. Avtorica poudarja, da sodobne zaslonske kulture manj kot o mladostnikih, zasvojenih z mediji, govorijo o raznolikih in kontekstualno specifičnih praksah, ki odsevajo številne druge spremembe v doživljanju mladosti. Kako pa mladi prehajajo med javnim in zasebnim, med vidnim in skritim, med osebnim in skupnim, v tokratni oddaji. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Mogli bi reči, da so Evropo v novem veku pretresli štirje kolosalni vojaški spopadi, ki niso vzeli samo milijonov življenj in materialno opustošili kontinenta, ampak so korenito preobrazili tudi naravo meddržavnih odnosov, ekonomijo in miselnost ljudi na stari celini. Nekaj takega brez najmanjšega dvoma lahko rečemo za prvo in drugo svetovno vojno. Da so Napoleonovi pohodi od Španije do Rusije daljnosežno spremenili zgodovino Evrope, bi se najbrž tudi strinjali vsi. No, četrta, najzgodnejša in tudi najdlje trajajoča od teh epohalnih vojn pa se vsaj v slovenski kolektivni zgodovinski spomin bržčas ni vpisala s tako velikimi črkami – pa čeprav je po ocenah današnjih zgodovinarjev vzela vsaj štiri če ne celo osem milijonov življenj, kar je za prvo polovico 17. stoletja seveda ogromno. Da pri nas na to vojno mislimo le redko in malo, je menda še bolj presenetljivo, če se spomnimo, da so se v njej spopadle Španija in Švedska, Avstrija in Francija, Poljska in Danska, na bojiščih, ki so bila večidel v današnji Nemčiji, pa so se vseskozi borili, krvaveli in umirali tudi številni Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da tridesetletna vojna, ki se je odvijala med letoma 1618 in 1648, ostaja ne le v slepi pegi našega skupnega spomina ampak tudi pozornosti našega zgodovinopisja? - To je uganka, ki nas je zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Seveda pa so nas ob tem zanimala še druga, z njo povezana vprašanja: za kaj je, na primer, sploh šlo v tem spopadu? Zakaj je toliko časa trajal? Kakšne so bile njegove posledice? Kdo je zmagal? Kako je, ne nazadnje, tridesetletna vojna vplivala na slovenske dežele? – Odgovore smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, dr. Vanjo Kočevarjem, ki se posveča natanko politični zgodovini slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku, kot urednik pa je tudi bdel nad obsežnim zbornikom razprav Tridesetletna vojna in Slovenci : evropski konflikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC in ga najbrž lahko označimo za doslej najobsežnejši, najbolj celovit poizkus naše historiografije, kako osvetliti ta prelomni čas evropske in slovenske zgodovine. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Cesarske čete oblegajo Magdeburg aprila 1631; iz delavnice Matthäusa Meriana starejšega, 1659, detajl (Wikipedija, javna last)
Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev.
Eden od ključnih mehanizmov človekovega preživetja in obstoja je psihična odpornost ali prožnost. Ta nam omogoča, da se na stres in težke fizične ter psihične obremenitve odzovemo čim bolj učinkovito. Rezilientnost, kot rečejo strokovnjaki, je zmožnost, da se po bolezni, izgubi ali nesreči poberemo in živimo naprej. »To je super sposobnost, ki jo ima v sebi prav vsak,« ohrabrujoče pravi dr. Aleksander Zadel. O psihični odpornosti in prožnosti bosta v oddaji Glasovi svetov govorila slovenska psihologa, predavatelja in doktorja znanosti: Kristijan Musek Lešnik in Aleksander Zadel. Poklical ju je Iztok Konc. Foto: Fotorech/ Pixabay
Mladi so spet v šoli, njihova življenja se počasi vračajo v ustaljene tirnice. Kaj se jim je med karanteno dogajalo za štirimi stenami in kako so zasloni spremenili njihov pogled na svet? Kakšna so bila vsakdanja življenja digitalnih domorodcev v času zaprtja? O tem z raziskovalko, ki že vrsto let raziskuje mlade in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Z Urško Henigman se je za oddajo Glasovi svetov pogovarjala docentka doktorica Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
V mesecu marcu, ko obeležujemo mednarodni dan žensk, smo v oddaji Glasovi svetov naslovili položaj žensk v znanosti. Pogovarjali smo se z dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije, Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Po padcu berlinskega zidu se je začela krepiti določena interpretacija svetovne zgodovine 20. stoletja, ki jo v strnjeni obliki lahko povzamemo približno takole: že med samo prvo svetovno vojno (še izraziteje pa seveda v prvih letih po njej) so se na stari celini pojavila strašljiva politična gibanja, utemeljena na pošastnih, barbarskih, protičloveških ideoloških predpostavkah, in kmalu prevzela oblast v Rusiji, Italiji in Nemčiji. V vseh treh deželah so ta gibanja – govorimo seveda o boljševizmu, fašizmu in nacionalsocializmu – hitro vzpostavila totalno oblast, vzpostavila so totalitarno državo, ki jo lahko označimo za največje zlo, s katerim se je moralo človeštvo kadarkoli soočiti. In čeprav so boljševiki nominalno nastopali kot levičarji, fašisti in nacisti pa kot desničarji, te deklarativne distinkcije kvečjemu prikrivajo oziroma zamegljujejo bistveno dejstvo: da so si bili namreč ti trije režimi na las podobni, ko je šlo za množično, sistematično uničevanje človeških življenj. No, na srečo vse le ni bilo izgubljeno; nekaj liberalnih parlamentarnih demokracij na čelu s tistima v Združenih državah in Združenem kraljestvu je vendarle obstalo in nato v titanskem spopadu na življenje in smrt v dveh vojnah – drugi svetovni in hladni – porazilo te zločinske totalitarizme in nam podarilo svobodo, ki jo uživamo še danes. Zgodba je lepa, ni kaj, povedana je spretno, za konec pa nam postreže še s pregovornim happy endom. Toda: ali je ta zgodba tudi resnična? – Mednarodno ugledni italijanski zgodovinar Enzo Traverso v knjigi Totalitarizem : zgodovina razprave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, pravi, da ne. Kaj je torej narobe z interpretacijo zgodovine dvajsetega stoletja, ki govori o manihejskem spopadu med svobodo in totalitarizmom? – To je vprašanje, ki smo si ga zastavili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo dr. Majo Breznik, ki je Traversovo razpravo prevedla, in sociologa dr. Rastka Močnika, ki je skupaj z dr. Breznik slovenskemu prevodu Traversovega Totalitarizma nato pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: CarlottaSilvestrini (Pixabay)
Če smo morda lahko po padcu berlinskega zidu na to za dve desetletji pozabili, se vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 prav vsi dobro zavedamo, da ekonomske vede niso nezmotljive, da so lahko njihove napovedi popolnoma drugačne od gospodarske realnosti in da so tudi mnenja o vzrokih in načinih reševanja kriz ter vodenju gospodarstev nasploh vse prej kot enotna. Toda medtem ko te razlike velikokrat pripisujemo predvsem različnim političnim prepričanjem ekonomistov ali pa jih imamo za posledico različnih razlag posameznih, partikularnih ekonomskih pojavov, redkeje razmišljamo o tem, da se ekonomske teorije med seboj razlikujejo že v povsem temeljnih predpostavkah, ki jih pod gorami izračunov, tabel in statističnih analiz včasih komaj še lahko razpoznamo. In vendar so prav te, čisto osnovne premise tiste, ki v končni fazi najmočneje vplivajo na okvire našega razmišljanja o gospodarstvu, s tem pa tudi na oblikovanje konkretnih ekonomskih politik, ki krojijo naša življenja. V tem kontekstu bomo v današnjih Glasovih svetov spregovorili o eni od najpomembnejših predpostavk prevladujočih ekonomskih teorij preteklih desetletij, in sicer o ideji samoregulirajočega trga, ideji torej, da se na prostem trgu, brez vsakih regulacij, kot po nekakšnih naravnih zakonitostih, oblikuje nekakšno harmonično stanje, ki obenem neobhodno poskrbi tudi za gospodarski razvoj in družbeno blaginjo, vsakršne državne intervencije pa to prostotržno idilo lahko le vznemirijo. O tem, kako je ta ideja samoregulirajočega trga, ki se je v našo zavest vpisala v metaforični podobi nevidne roke trga, prvotno nastala, kako se je skozi čas preoblikovala in prevzela zdajšnjo obliko, zakaj so njene predpostavke o naravi posameznikov, družbe in gospodarstev v veliki meri napačne ter zakaj in kako se je pred nekaj desetletji kljub temu uveljavila in začela krojiti naše gospodarske politike, bomo govorili z ekonomistom iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urbanom Sušnikom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)
Neveljaven email naslov