Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ženske v slovenski medicini
Tisočletno zasidranost vodilne vloge moškega v družbi je bilo težko preseči, poudarja zgodovinarka medicine Zvonka Zupanič Slavec, ko opiše trnovo življenjsko in poklicno pot prve slovenske zdravnice Eleonore Jenko Groyer. Kljub veliki vztrajnosti, delavnosti in neizmerni predanosti poklicu ji namreč življenje, še bolj pa predsodki, birokracija in ukoreninjen patriarhat niso prizanašali. O tem med drugim zgovorno priča podatek, da je takratna oblast potrebovala kar trinajst let, da je dokončno nostrificirala njeno diplomo. Eleonora Jenko Groyer je študij medicine po opravljenih ustnih in praktičnih izpitih zaključila leta 1907 na ženskem medicinskem inštitutu medicinske fakultete v Sankt Peterburgu in s tem postala prva Slovenka z diplomo iz medicine.
Ženske so tisočletja skrbele za bolne, onemogle in ostarele. Zdravile so jih in negovale. Na naših tleh so skrb za bolnice in bolnike v prvih zdravstvenih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. V ljubljanski mestni bolnišnici jih je med letoma 1855 in 1948 delovalo približno 600 - od teh jih je 450 opravljalo nego, 50 je bilo inštrumentark, rentgenskih pomočnic, laborantk in farmacevtk, pa tudi kuharic in žensk, ki so delale v pralnici in likalnici. Bile so nenadomestljive in njihovo delo je bilo neprecenljivo.
V oddaji Glasovi svetov bo prof. dr. Zvonko Zupanič Slavec z Inštituta za zgodovino medicine ljubljanske Medicinske fakultete osvetlila vlogo žensk pri razvoju slovenske medicine in zdravstva. Med drugim boste spoznali tudi navdihujoče, vendar težko življenje zdravnice doktorice Eleonore Jenko Groyer. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1930, letnik 1, številka 6/7), str. 208, dLib.si)
Razvoj zdravstva in medicine na naših tleh so zaznamovale izjemne posameznice in posamezniki, pionirke in pionirji, ki so svojo stroko povzdignili na svetovno raven. O njihovih dosežkih beremo v enciklopediji Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, ki jo je napisala prav sogovornica tokratne oddaje Glasovi svetov prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.
1054 epizod
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Ženske v slovenski medicini
Tisočletno zasidranost vodilne vloge moškega v družbi je bilo težko preseči, poudarja zgodovinarka medicine Zvonka Zupanič Slavec, ko opiše trnovo življenjsko in poklicno pot prve slovenske zdravnice Eleonore Jenko Groyer. Kljub veliki vztrajnosti, delavnosti in neizmerni predanosti poklicu ji namreč življenje, še bolj pa predsodki, birokracija in ukoreninjen patriarhat niso prizanašali. O tem med drugim zgovorno priča podatek, da je takratna oblast potrebovala kar trinajst let, da je dokončno nostrificirala njeno diplomo. Eleonora Jenko Groyer je študij medicine po opravljenih ustnih in praktičnih izpitih zaključila leta 1907 na ženskem medicinskem inštitutu medicinske fakultete v Sankt Peterburgu in s tem postala prva Slovenka z diplomo iz medicine.
Ženske so tisočletja skrbele za bolne, onemogle in ostarele. Zdravile so jih in negovale. Na naših tleh so skrb za bolnice in bolnike v prvih zdravstvenih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. V ljubljanski mestni bolnišnici jih je med letoma 1855 in 1948 delovalo približno 600 - od teh jih je 450 opravljalo nego, 50 je bilo inštrumentark, rentgenskih pomočnic, laborantk in farmacevtk, pa tudi kuharic in žensk, ki so delale v pralnici in likalnici. Bile so nenadomestljive in njihovo delo je bilo neprecenljivo.
V oddaji Glasovi svetov bo prof. dr. Zvonko Zupanič Slavec z Inštituta za zgodovino medicine ljubljanske Medicinske fakultete osvetlila vlogo žensk pri razvoju slovenske medicine in zdravstva. Med drugim boste spoznali tudi navdihujoče, vendar težko življenje zdravnice doktorice Eleonore Jenko Groyer. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1930, letnik 1, številka 6/7), str. 208, dLib.si)
Razvoj zdravstva in medicine na naših tleh so zaznamovale izjemne posameznice in posamezniki, pionirke in pionirji, ki so svojo stroko povzdignili na svetovno raven. O njihovih dosežkih beremo v enciklopediji Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, ki jo je napisala prav sogovornica tokratne oddaje Glasovi svetov prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.
Če drži, kakor nas učijo v šoli, da je namreč politični, družbeni, gospodarski in kulturni razvoj Prekmurja vse od 11. stoletja, ko so Madžari v Panonski nižini ustanovili kraljestvo in vanj vključili tudi našo najbolj severovzhodno pokrajino, potekal precej drugače od tistega v osrednjih slovenskih deželah, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kako in v kakšnih okoliščinah se je tam od srede 19. stoletja naprej širila slovenska narodna ideja? Kaj vse se je moralo zgoditi, da je po koncu prve svetovne vojne sploh lahko prišlo do združitve prekmurskih Slovencev z matico? Kolikšen je bil kulturni šok, ki je pretresel Prekmurce, ko so se pred stoletjem naposled znašli pod isto streho s svojimi rojaki na desnem bregu Mure? In ne nazadnje: kako se partikularna prekmurska zgodovinska izkušnja danes vpisuje v naš kolektivni zgodovinski spomin? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili Metko Fujs, zgodovinarko, dolgoletno direktorico Pomurskega muzeja Murska Sobota in letošnjo prejemnico Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko muzejsko društvo. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Rotunda oziroma cerkev sv. Nikolaja iz 13. stol. v Selu na Goričkem (Goran Dekleva)
»Bilo je res grozljivo, bobnelo in grmelo je pod nami,« so bo potresu v Brežicah leta 1917 zapisali v tedanjih časopisih. To je bil najmočnejši potres v 20. stoletju z žariščem v Sloveniji, več pa v oddaji Glasovi svetov.
Ko je konec januarja 1933 predsednik Hindenburg na položaj kanclerja imenoval Adolfa Hitlerja, je Nemčija sicer bila država v globoki politični, družbeni in ekonomski krizi, a je vseeno še imela ustavo, ki je varovala temeljne človekove pravice, še je imela zakone, neodvisno sodstvo, lokalno samoupravo, apolitični birokratski aparat in neodvisne sindikate, še je poznala medijsko svobodo, svobodo verskega življenja in svobodo političnega udejstvovanja. Civilna družba je še živela. Mesec dni pozneje je ustavo de facto nadomestila Uredba za zaščito naroda, ki je v senci požiga poslopja Reichstaga uvedla obsedno stanje. Do poletja 1933 so bili nato sindikati ukinjeni, politične stranke – z izjemo NSDAP, kajpada – prepovedane, neodvisni mediji zatrti, prostovoljne civilnodružbene organizacije od lovskih zvez do pevskih društev pa so bodisi morale sprejeti nacistično nadzor bodisi so se bile prisiljene samorazpustiti. Preganjanje resničnih, potencialnih pa tudi le namišljenih nasprotnikov režima je bilo v polnem zagonu, državni upravni aparat je bil podrejen nacistični stranki, Judje so bili izločeni iz javnega življenja. Kako je to mogoče? Kako je mogoče v vsega pol leta razgraditi celoten pravni okvir, znotraj katerega poteka življenje v moderni družbi, in ga nadomestiti s totalitarno diktaturo? Kako je mogoče, da druge politične stranke, pa katoliška in različne protestantske cerkve, vojska in predvsem sodstvo ob vsem tem stojijo pasivno ob strani? In kako je mogoče, da v tako organizirani državi realno obstoječe stanje brezzakonja vendar ne izzove vsesplošnega družbenega kaosa? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Pri iskanju odgovorov smo sledili velikemu nemškemu politologu judovskega rodu, Ernstu Fraenklu, čigar ključno delo o nacistični diktaturi, Dvojna država, je pred nedavnim izšlo pri Založbi /*cf. Do kakšnih odgovorov je v svoji analizi pravnega sistema, kakršen se je v Nemčiji vzpostavil pod Hitlerjem, Fraenkel navsezadnje prišel – in to že v tridesetih letih prejšnjega stoletja –, nam je pomagala razumeti politologinja dr. Vlasta Jalušič, ki je slovenski izdaji Dvojne države pripisala bogato spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ruševine poslopja Narodnega sodišča, ki je delovalo zunaj okvira normativne nemške zakonodaje in je bilo med 1934 in 1945 zadolženo za obravnavo “političnih prestopkov” (Carl Weinrother /Wikimedia Commons z dovoljenjem Nemškega zveznega arhiva/)
Pred časom je presenetila novica, da so znanstveniki našli 512 let starega grendlandskega morskega psa in s tem najstarejšega, živečega seveda, vretenčarja na svetu. Znani so tudi podatki o najstarejših drevesih na svetu kot so več kot 3500 let stara cipresa, ki raste v Čilu in pa dolgoživi bor iz Kalifornije, ki ima kar 4850 let. Osupljivo je, kako dolgoživi so. Zato nas bo v današnji oddaji zanimalo, kaj je tisto, zaradi česar nekatere živalske in rastlinske vrste doživijo metuzalemsko starost. Z nami so gostje, strokovnjaki: dr. Janko Božič, izredni profesor za področje etologije na Univerzi v Ljubljani, Biotehniški fakulteti, Oddelku za biologijo, dr. Robert Brus, dendrolog, redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za gozdove in Petra Hrovatin, biologinja, tudi pedagoginja in vodnica iz ljubljanskega ZOO-ja. Avtorica oddaje je Liana Burši
Globalizacija je beseda, ki se je v zadnjih desetletjih čvrsto usidrala v sodobnem besednjaku. Na krilih razvoja komunikacijskih storitev ter napredka v logistiki in transportu, so sodobne družbe in njihove ekonomije vedno tesneje povezane, vedno bolj soodvisne. Razdalje niso ovira. Če je nekje nekaj ceneje, če so stroški dela nižji, zaščita okolja ohlapnejša ali je celo ni, bodo transnacionalne korporacije našle način, da ugodno cenovno bilanco izkoristijo v svoj prid. In s svojo fleksibilnostjo ter vplivom lahko korporacije danes uspešno prisilijo države, da jim v zameno za nova delovna mesta ponudijo subvencije, odpišejo ali zmanjšajo davke in jim gredo po potrebi tudi s predpisi na roke. V globaliziranem svetu vsakdo konkurira vsakomur. Slovenski delavec kitajskemu, indijski informatik ameriškemu. Tekma proti dnu se pogosto imenuje tovrstno globalno konkuriranje, kjer potreba po vse nižjih stroških dela klesti socialno zaščito v deželah, kjer so si jo delavci v preteklosti že izborili. V globaliziranem svetu si delavskih pravic menda ne moremo več privoščiti oz. si jih lahko – še nekaj časa vsaj in do določene mere – v bolj premožnih državah. Opozarjanje, da sodelujemo v tekmi proti dnu, skuša večinoma sicer izpostaviti ravno nevarnosti, ki jih sprejemanje logike globalnega konkuriranja z najnižjo ceno prinaša s seboj. Da bomo na koncu vsi z mizernimi plačami brez socialne zaščite živeli v opustošenem okolju. In vedno je ob tem opozarjanju prisoten poziv, da na tekmo proti dnu ne smemo pristati. S čimer se najverjetneje lahko strinjamo. Tudi najnovejši pojavi populizma in izolacionizma, poudarjanje nacionalnih držav in gospodarstev ter zapiranje meja lahko razumemo kot odziv na globalizacijo, kot odpor do nevarnosti, ki jih globaliziran svet predstavlja za posameznike in posameznice, katerih lokalne skupnosti propadajo, ker so se delovna mesta odselila drugam. Toda kaj, če ima problem še kako plast več? Morda je del problema tudi sama zgodba, ki jo koncept tekme proti dnu ustvarja. Čeprav je zavita v opozorilo, se vendarle uveljavlja ne kot srž problema, ki ga lahko zgrabimo, ampak kot edina možna realnost, edini možni razplet. Da bolj kot opozarjanju na problem služi ustvarjanju občutka nemoči je že v knjigi Delavska moč, delavska gibanja in globalizacija od leta 1870 dokazovala ameriška sociologinja Beverly Silver z univerze Johns Hopkins. V slovenskem prevodu Polone Petek je knjiga zdaj izšla pri založbi *cf. Premislekom, ki jih prenaša in še prav posebej vprašanju, kako nemočni smo torej posamezniki in posameznice oziroma delavci in delavke pa tudi posamezne države v primežu zahtev transnacionalnega in zato zelo mobilnega kapitala, smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov s sociologinjo in ekonomistko dr. Ano Podvršič, pridruženo raziskovalko Centra za ekonomske študije Univerze Pariz 13, ki je knjigi napisala spremno besedo.
Letos praznujemo sto let volilne pravice Američank. Čeprav bi pričakovali, da bo enakopravnost danes dosežena in zagotovljena, aktualna situacija ni spodbudna. Priče smo poskusom ponovne retradicionalizacije družbe, pojavljajo se težnje po odvzemanju že priborjenih pravic in položaj žensk se v nekaterih pogledih izrazito slabša. O vzrokih in posledicah aktualnega globalnega dogajanja v zvezi s pravicami žensk bomo spregovorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Oddaja je bila pred časom že predvajana na prvem programu. Naše sogovornice so bile dekanja Fakultete za socialno delo dr. Vesna Leskošek, sociologinja dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete in politologinja in raziskovalka Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov.
Po koncu druge svetovne vojne so slovenski komunisti, kot vemo, odločno, hitro in učinkovito prevzeli vajeti oblasti v svoje roke. Če se sprašujemo, kako natanko je potekala vzpostavitev diktature, tedaj menda ni težko ugotoviti, da so v tem kontekstu pomembno vlogo igrale tajna policija, vojska in medijska cenzura, spregledati pa ni mogoče niti spretnega sklicevanja na pomen in dosežke partizanstva. In vendar – tudi to danes vemo – še zdaleč niso prepričali vseh in tu in tam se je v našem javnem prostoru moglo celo slišati kako kritično pripombo, kako odklonilno mnenje o povojni družbeno-politični ureditvi. Med najbolj znanimi oziroma eksponiranimi nasprotniki slovenskega realno obstoječega socializma so – vsaj v prvih dveh desetletjih po osvoboditvi – bržčas bili Črtomir Nagode in Anton Vovk, Edvard Kocbek in Jože Pučnik. Toda: s kakšnih stališč so ti ljudje komunistično oblast navsezadnje kritizirali? Kako so si predstavljali, da bi lahko položaj spremenili? So se v svojih načelnih, svetovnonazorskih pogledih sploh ujemali? So nemara delili mnenje, kako bi bilo najpametneje ravnati, da bi daljnosežno vplivali na slovensko javnost? Kolikšno nevarnost so, navsezadnje, dejansko predstavljali za režimske strukture in kako so se v vrhu slovenske oblasti soočili z izzivom, ki so ga ti nosilci oporečniške, opozicijske misli predstavljali? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam je pomagal zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Aleš Gabrič, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi izdal knjigo V senci politike, intrigantno historiografsko študijo o opoziciji komunistični oblasti v Sloveniji po letu 1945. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Nagodetov proces; obtoženci med branjem obtožnice poleti 1947 (Wikipedia; javna last)
Iz leta v leto so fotografije in posnetki, ki prihajajo iz najhladnejših krajev planeta, bolj nazorni in presunljivi. Iz leta v leto padajo rekordi, led se topi, tanjša in izginja vse hitreje. V zadnjih štiridesetih letih, kar si lahko s sateliti ogledujemo zemljo, se je na Arktiki površina ledu zmanjšala za 40 odstotkov, led se je tudi močno stanjšal, v tem času je tako izginilo že 70 odstotkov vsega arktičnega ledu. Toda hitrost njegovega izginjanja se prav v zadnjih letih naglo povečuje. Rekordno je tako rekoč že vsako leto in tudi letos ni nič drugače. Obseg ledu na Arktiki je rekordno nizek, polovica ledu na grenlandski ledeni plošči se topi, kot je med drugim nazorno pokazala nedavna fotografija pasje vprege, ki vleče sani kot po morju, saj je na ledenem pokrovu že več centimetrov vode. Nič bolje se ne godi drugim območjem nekdaj večnega ledu. Led pospešeno izginja tudi z najvišjih gorskih verig. Ledeniki na Himalaji zdaj vsako leto izgubijo 8 milijard ton ledu, še enkrat več kot pred letom 2000. Tako je po ocenah usoda ene tretjine vseh himalajskih ledenikov že zapečatena, brez dejanskih ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, pa bosta do konca stoletja izginili kar dve tretjini ledenikov najvišjega svetovnega gorstva. In zgodba z izpusti se je ravnokar močno zakomplicirala. 70 let prej, kot so napovedovali modeli, se je začel tajati permafrost, trajno zmrznjena tla, v katerih so ujete velike količine metana, plina, ki ima mnogo močnejši toplogredni učinek kot ogljikov dioksid. Zato se začetek tajanja permafrosta pogosto razume tudi kot točka preloma, ki napoveduje močan pospešek segrevanju planeta in podnebnim spremembam. Smo torej že globoko sredi viharja, medtem ko se pogovarjamo o tem, da nevihte šele prihajajo? Po sledeh hitro izginjajočega ledu smo se v Glasovih svetov odpravili z gostoma, klimatologoma prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete in Gregorjem Vertačnikom z Agencije za okolje. Foto: Pixabay/Jay Mantri
Rim; sredina tretjega stoletja. Zgodovinopisje to obdobje označuje kot čas hude politične in ekonomske krize. Družbeno-politični in upravni sistem, ki ga je ob začetku našega štetja vzpostavil cesar Avgust, je kratko malo razpadel. V vsega 50 letih se je na prestolu zvrstilo več kot 20 cesarjev, ki se – bolj generali kakor prekanjeni politiki ali vešči administratorji – nikakor niso znali soočiti s sredobežnimi silami, ki so gnale cesarstvo narazen, to je: z upori v vojski, upori na podeželju, barbarskimi vdori, padanjem vrednosti denarja, krčenjem rimskega gospodarstva. Morda ni presenetljivo, da se je v teh razmerah tudi duhovno in intelektualno življenje v rimskem cesarstvu v pomembni meri začelo obračati stran od zadev tega sveta. Pa tu ni šlo le za sicer počasi, a vendarle nezadržno naraščajoče število kristjanov, ki so živeli v pričakovanju poslednje sodbe, ampak tudi za vse tiste, ki so odgovore na ključna življenjska vprašanja še naprej iskali v kontekstu poganskih filozofskih tradicij. Ni namreč presenetljivo, da bržčas osrednji filozof tega časa, grško pišoči Plotin, v enem svojih spisov pravi: »In glej življenje bogov ter božanskih in blaženih ljudi: ločitev od preostalih stvari tu spodaj, življenje, ki mu ni več pogodu zemeljska stvar, beg samotnega k Samotnemu.« V očeh sodobnega bralca se te Plotinove besede nemara kažejo kot nekakšna žalostna kapitulacija, bojazljiv umik pred svetom in njegovimi tegobami, a dejstvo je, da se je v Plotinovih delih pravzaprav pisalo novo poglavje zgodovine – Plotinovo branje Platona pa tudi drugih filozofskih šol poganske antike je namreč bistveno zaznamovalo krščansko filozofijo naslednjih tisoč let in več. Zaznamovalo je tudi krščansko, judovsko in islamsko mistiko. Vse to pa najbrž pomeni, da brez Plotina sploh ni mogoče misliti intelektualne zgodovine Zahoda. O čem torej govori Plotin? Katere so ključne kategorije njegove misli? Kako naj, gledano skozi prizmo Plotinove filozofije, človek zgledno živi svoje življenje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore sta nam pomagala iskati klasična filologinja, dr. Sonja Weiss, ki za znamenito Filozofsko knjižnico, ki izhaja pod okriljem Slovenske matice, pripravlja celovit prevod Plotina – ta hip sta za njo približno dve tretjini zahtevne naloge –, in filozof, dr. Marko Uršič, ki nad izdajo Plotinovih Zbranih spisov bdi po uredniški plati, pripisal pa jim je tudi8 spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Plotin (Wikipedia; javna last)
Kaj se dogaja v zakulisju slovenskih televizij? Kaj si televizijski ustvarjalci mislijo o gledalcih? Kakšno vlogo imajo pri oblikovanju vsebine podatki o gledanosti? Kako na medijsko produkcijo vplivajo oglaševalci? Pri založbi Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je izšel zbornik Mediji in spol, strukture in prakse neenakosti. Publikacija je nastala v okviru triletnega temeljnega raziskovalnega projekta Spolna diferenciacija v medijski industriji, ki sta ga izvedla Mirovni inštitut in Fakulteta za družbene vede. O raziskavi in značilnostih televizijske produkcije in potrošnje v tokratni oddaji, v kateri smo se pogovarjali z raziskovalci in avtorji znanstvenih prispevkov. V studiu so se nam pridružili vodja projekta in sourednica zbornika izredna profesorica doktorica Mojca Pajnik, sourednica zbornika profesorica doktorica Breda Luthar in docent doktor Dejan Jontes. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Strokovnjaki ocenjujejo, da živi v Sloveniji do 3.500 ljudi z multiplo sklerozo, kar nas uvršča med države z visokim številom bolnikov s to zahrbtno in nepredvidljivo boleznijo. Zaznamujeta jo dva procesa: vnetje in propadanje živčnih celic. Vzroka in zdravila za multiplo sklerozo še ne poznamo; raziskovalci zato pospešeno iščejo in preverjajo postopke, s katerimi bi obolenje lahko čim prej prepoznali, napovedali potek bolezni in izid zdravljenja. Slovenski strokovnjaki pri tem niso nič manj aktivni od tujih. Podrobneje v oddaji Glasovi svetov doc. dr. Alenka Horvat Ledinek (UKC Ljubljana), nevrolog Jožef Magdič (UKC Maribor) in prof. David Leppert (Univerzitetna bolnišnica Basel). O multipli sklerozi bodo spregovorili tudi ljudje, ki z njo živijo: doc. dr. Sara Ahlin Doljak, Valentina Kovačič in Gregor Selak. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: NIH Image Gallery/ Public domain/ Flickr
Letos praznujemo 100. obletnico ustanovitve šole oblikovanja Bauhaus in 100. obletnico Univerze v Ljubljani. Ob tej priložnosti je nedavno izšla znanstvena monografija Bauhaus – Baumensch, ki je del intermedijskega projekta Triadni balet. Ta je nastal v sodelovanju Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete in evropske noči raziskovalcev in združuje mlade ustvarjalce in ustvarjalke ter teoretike in teoretičarke različnih oddelkov Univerze v Ljubljani. Projekt je zasnovan kot hommage Schlemmerjevemu ikoničnemu Triadnemu baletu in principu šole oblikovanja Bauhaus. O gibanju Bauhaus, o njegovem historičnem vidiku in o njegovem širšem družbeno filozofsko umetniškem kontekstu, smo govorili v oddaji Glasovi svetov. Svoje poglede so prestavili urednica monografije Bauhaus - Baumensch dr. Mateja Gaber s filozofske fakultete v Ljubljani, filozof Luka Savić, režiser Jan Krmelj in arhitekt Gašper Zalar. Foto: Flickr
»Tukaj so se stvari zelo spremenile,« pravi ena najvidnejših slovenskih strokovnjakinj s področja obvladovana okužb in predpisovanja antibiotikov dr. Bojana Beović. »Pred leti je vsak dobil antibiotik, samo da je stopil skozi vrata bolnišnice – za vsak slučaj. Danes pa vemo, da moramo delati drugače.« Zakaj moramo zdaj z antibiotiki ravnati tako skrbno in premišljeno, kot še nikoli prej? Opozorila in svarila strokovnjakov ne puščajo dvoma: vedno več bakterij je odpornih na antibiotike – superbakterije celo na vse. Svetovna zdravstvena organizacija je razraščajočo odpornost bakterij na antibiotike uvrstila med deset največjih zdravstvenih groženj in hkrati izzivov našega časa. V oddaji Glasovi svetov bomo problem osvetlili z domačimi in tujimi strokovnjaki. Sodelujejo: prof. dr. Bojana Beović (UKC Ljubljana), prof. dr. Tomaž Bratkovič in prof. dr. Stanislav Gobec (oba Fakulteta za farmacijo Ljubljana), dr. Rex Clements (Sandoz) in prof. dr. Hans Uwe Simon (Medicinska fakulteta in Inštitut za farmakologijo Univerze v Bernu). Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: nadya_il/ Pixabay
Raziskovanje spolnega vedenja se je v Sloveniji začelo razmeroma pozno v primerjavi z drugimi državami – v začetku devetdesetih let 20-ega stoletja. Pred tem so pri nas opravili raziskave o kontracepcijskem in reproduktivnem vedenju. Raziskav o spolnem vedenju je razmeroma malo, prevladujejo tiste z javnozdravstvenega področja, družboslovnih ni veliko. Sociolog profesor doktor Ivan Bernik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani že vrsto leto raziskuje področje človekove spolnosti. Z njim smo se v tokratni oddaji pogovarjali o njegovi najnovejši raziskavi, to je Spolno in intimno življenje starejših žensk v Sloveniji. Za raziskavo je opravil poglobljene intervjuje s 100 ženskami, ki živijo v domovih za starejše občane in so po večini stare od 80 do 85 let, najstarejša sogovornica je bila stara 99 let. »Prva stvar, ki pade v oči pri teh raziskavah, je raznolikost. Ljudje smo tako kot na drugih področjih tudi na področju spolnosti vsak nekaj posebnega. Pričakujemo, da je starejša generacija bolj ukalupljena, ker so bila pravila strožja. Vendar to ne drži. Razlike med njihovimi izkušnjami so velike.«Pravi dr. Bernik in ob tem dodaja, da pa nekaj skupnega vendarle imajo. Velika večina žensk na spolno življenje zelo slabo pripravljena. Informacij o spolnosti skoraj ni bilo. O raziskavi Spolno in intimno življenje starejših žensk v Sloveniji se je z dr. Ivanom Bernikom pogovarjala Urška Henigman. foto: congerdesign/pixabay
Včeraj so v Barceloni podelili nagrado EU za sodobno arhitekturo Mies van der Rohe. Nagrado je prejel projekt preobrazbe 530 bivališč - Grand Parc Bordeaux v mestu Bordeauxu. Poseg je obsegal prenovo treh zgradb socialnih stanovanj s 530 enotami, ki so jih postavili v zgodnjih 60. letih 20. stoletja. Tudi v oddaji Glasovi svetov bomo tokrat govorili o različnih vidikih prenavljanja stavb. Iztočnica našega pogovora bo aktualna razstava z naslovom Prenavljamo, ki v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na ogled postavlja 30 prenovljenih slovenskih javnih stavb. Spregovorili bomo o vprašanjih, ki jih razstava odpira in o kompleksnosti področja sodobnih prenov. K pogovoru smo povabili kustosa razstave in direktorja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevža Čelika Vidmarja, vendar se zaradi udeležbe na podelitvi nagrad Mies van der Rohe v Barceloni, pogovora ni mogel udeležiti, svoje poglede pa so predstavili kustosinja razstave Natalija Lapajne, arhitekt, predavatelj in kustos razstave Andraž Keršič in konservatorka Marija Režek Kambič iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
S pametnimi telefoni, ki omogočajo fotografiranje in so neprekinjeno povezani na internet, ves čas sporočamo, kje smo, s kom smo in kaj počnemo. Kdo vse zbira, hrani in preprodaja naše podatke, zakaj prostovoljno razkrivamo vedno več, kako delujejo mojstri razkazovanja in zakaj je razgaljeno človeško telo postalo tako privlačno? Odgovore pozna antropolog doktor Dan Podjed, avtor knjige Videni, ki je izšla pri založbi Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnostim. O tem, kdo nas gleda in kdo se razkazuje, se je z njim pogovarjala Urška Henigman.
Vrtovi na opuščenem gradbišču sredi mesta. Kulturni dogodki v zapuščeni tovarni, ustvarjalna dejavnost v nerabljenem poslovnem objektu, izobraževalni program v opustelem trgovinskem kompleksu. Filmski večer na prostem, garažna razprodaja, piknik s sosedi pred blokom. Vse našteto so začasne rabe javnih prostorov in odprtih površin, ki koristijo uporabnikom, lastnikom in mestu. Več o prednostih in načinih začasne rabe javnih prostorov, boste lahko slišali v oddaji Glasovi svetov. Svoje poglede so predstavili dr. Maja Simoneti iz Inštituta za politike prostora, Alenka Korenjak, arhitektka in soustanoviteljico prostoRoža, Polonca Lovšin soustanoviteljica skupnostnega vrta Onkraj gradbišča in sociolog dr. Matjaž Uršič.
Videti je, da se na Slovenskem dolgo nismo kaj prida zanimali za Henryja Davida Thoreauja, ameriškega misleca, pisatelja in aktivista sredine 19. stoletja. No, to se je zdaj korenito spremenilo, saj smo v sosledju treh kratkih let dobili prevode treh ključnih Thoreaujevih spisov – Waldna ali življenja v gozdu pa Državljanske nepokorščine in zdaj, čisto pred kratkim, še Hoje. Za kaj pravzaprav gre v teh besedilih, ki jih sicer – kolikor pač nenehno nihajo med lirsko meditacijo, avtobiografsko izpovedjo, družbenopolitično izjavo nazora in filozofsko razpravo – zvrstno zelo težko opredelimo? – Thoreau se skozi prizmo pričujočega pisanja slej ko prej kaže kot idiosinkratična figura, ki hoče pod vprašaj postaviti nekatere prevladujoče vrednote in prakse meščanske družbe, sredi katere živi. Nasproti gospostvu, izkoriščanju in podrejanju, nasproti zasledovanju dobička in udobja, nasproti konformizmu in kolektivni morali, nasproti množični, tehnicistični družbi tako postavlja posameznika, njegovo intelektualno in etično avtonomijo, njegovo iznajdljivost in pogumu, pa tudi – in to se zdi nemara še pomembneje – neukročeno naravo, divjino, celo divjost, v kateri naj bi se, kot piše v Hoji, skrivala »ohranitev sveta«. Z vsem tem je Thoreau pomagal postaviti idejne temelje na videz tako raznorodnim fenomenom, kot sta satjagraha, Gandhijev nenasilni odpor, in institucija narodnega parka. No, danes pa, ko se vse jasneje zavedamo, da živimo v antropocenu, se vse jasneje tudi kaže, da politična praksa upora zoper status quo in varovanje narave sploh nista tako zelo raznorodna fenomena. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov skušali premisliti, kako natanko se Thoreaujeva ekološka etika in Thoreaujeva državljanska etika pravzaprav stakneta. Pri tem sta nam pomagala komparativistka in kritičarka, Anja Radaljac, ki je v slovenščino za založbo UMco prevedla Thoreaujevo Hojo, ter filozof, predesdnik Slovenskega filozofskega društva in predavatelj na Pedagoški fakulkteti Univerze na Primorskem, dr. Tomaž Grušovnik, ki je pri založbi LUD Šerpa objavil prevod Državljanske nepokorščine. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Henry David Thoreau (Wikipedia, javna last)
V dobi velepodatkov algoritmi vse bolj vplivajo na naše življenje. Avtomatizirano odločanje pa ima poleg številnih koristi lahko tudi negativne posledice. Politični odločevalci zelo površno sledijo, na katerih področjih in s kakšnim namenom se uvajajo sistemi za avtomatizirano odločanje. Zato sta nevladna organizacija AlgorithmWatch in fundacija Bertelsmann Stiftung pripravili poročilo o avtomatizaciji družbe (Automating Society – Taking Stock of Automated Decision-Making in the EU), s katerim sta hotela prvič celovito predstaviti uporabo algoritmov pri odločanju. Avtorji poročila so tako zbrali več kot 60 primerov avtomatiziranega odločanja v dvanajstih državah Evropske unije, med njimi tudi Slovenije. Raziskavo in njene rezultate nam je predstavil novinar pri spletnem mediju Pod Črto in raziskovalec pri tem projektu Lenart J. Kučič. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Neveljaven email naslov