Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Arhitektka Lara Baler je po zadnjem letniku študija za nekaj let podaljšala svoje bivanje na Dunaju. Pri enem bolj priznanih svetovnih arhitekturnih birojev je sodelovala pri velikih projektih, kot je načrtovanje graditve univerz in bolnišnic. Želja po raziskovanju jo je lani popeljala v Barcelono, kjer na eni izmed fakultet preučuje lastnosti biorazgradljivih materialov za gradbeništvo in nekatere druge načine uporabe; dela na primer s konopljo, pri svojem zadnjem projektu pa je plastiko pri izdelavi otroških igrač zamenjala za maso iz orehovih lupin. Pravi, da bi lahko zadevo izvedla tudi z mandljevimi, vendar se je potem raje odločila za orehove, saj se ji zdi ključno, da tudi v Sloveniji izkoristimo potenciale uporabe trajnostnih, predvsem odpadnih materialov.
Arhitektka Lara Baler je po zadnjem letniku študija za nekaj let podaljšala svoje bivanje na Dunaju. Pri enem bolj priznanih svetovnih arhitekturnih birojev je sodelovala pri velikih projektih, kot je načrtovanje graditve univerz in bolnišnic. Želja po raziskovanju jo je lani popeljala v Barcelono, kjer na eni izmed fakultet preučuje lastnosti biorazgradljivih materialov za gradbeništvo in nekatere druge načine uporabe; dela na primer s konopljo, pri svojem zadnjem projektu pa je plastiko pri izdelavi otroških igrač zamenjala za maso iz orehovih lupin. Pravi, da bi lahko zadevo izvedla tudi z mandljevimi, vendar se je potem raje odločila za orehove, saj se ji zdi ključno, da tudi v Sloveniji izkoristimo potenciale uporabe trajnostnih, predvsem odpadnih materialov.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Magistra arabskih študij je v Kairu spoznala moža Mustafo. Nekaj let sta preživela v Londonu, nato pa se zaradi boljše kakovosti življenja v Sloveniji preselila nazaj v njeno rojstno vas.
Samo v obdobju študija je zamenjala sedem naslovov; izkušnje je nabirala na Finskem, Danskem, v Avstriji, Španiji (in Kataloniji) ter v Braziliji. Zadnjih nekaj let pa kot podjetnica v vinarskem turizmu dela na rodnem Dolenjskem. Ugotavlja, da lokalno okolje v večini primerov ne prepoznava vrednosti v tujini izobraženih “povratnikov”.
V novem nadaljevanju serije globalnih povratnikov gostuje zelo izkušena zdomka, ki je večino zdomskih dni preživela v Indoneziji. Polona Lupinšek je med drugim živela na Baliju ter študirala potisk na svilo, ki se imenuje batik. Po vrnitvi v domovino zime preživlja na Rogli, preostali del leta pa ob Soči.
Lea Rikato Ružič v času gospodarske krize v Sloveniji ni našla zadovoljivih ponudb za delo, se ji je pa že med študijem ponudila priložnost za delo v Birminghamu. Tam sta skupaj s partnerjem, prav tako Slovencem, preživela nekaj let, nedavno pa sta se (zlasti) v želji po tem, da otroku omogočita življenje v čim boljšem okolju, vrnila v Ljubljano. Birmingham Lei ostaja v lepem spominu, ki v številnih pogledih ruši predstave o sivem, vlažnem in umazanem (post)industrijskem mestu, v katerem lahko človek kvečjemu hodi od doma na delo in iz službe domov spat.
Poročila sta se v Sloveniji, potem pa kar hitro preselila v Orlando na Floridi. Mojca si je poiskala novo službo in z možem sta se odločila ostati v Združenih državah, vsaj dokler njuna sinova ne odrasteta. Tik pred vpisom starejšega v šolo pa sta si premislila, prvotni načrt obrnila na glavo in se vrnila v Slovenijo. Pri tem se je velikanska večnadstropna klasično slovenska hiša Mojčinih staršev izkazala za zelo dobrodošlo rezervo.
O manjšem mestecu zahodno od Amsterdama pravi, da ima vse, kar ponuja prestolnica – razen trum turistov. Po zaslugi številnih zelenih kotičkov se je Haarlem v zadnjih letih proslavil kot priljubljen cilj mladih družin, zato so najemnine in cene nepremičnin poskočile v nebo. Novopečena mamica izdaja tudi, koliko porodniške odsotnosti z dela ji je omogočil delodajalec, in zakaj je na Nizozemskem normalno, da otroka že pri štirih mesecih vpišejo v vrtec.
Takoj po srednji šoli je ušel v tujino: za izpolnitev pogojev za vpis na Univerzo v Kölnu se je v dveh tednih naučil nemškega jezika. Študijska pot, na kateri je doslej nabral kar tri magisterije (zdaj končuje še doktorat), ga je nazadnje pripeljala do Združenih držav, kjer sta se ustalila z zdajšnjo ženo, britansko potomko Nikaragovke in Čilenca. Zdaj živita v elitni soseski mesta Chevy Chase na robu Washingtona, kjer se že najnižje mesečne najemnine merijo v več tisočakih na osebo, a občasno vendarle občutita v zadnjih letih dobro utrjeno stigmo priseljencev v Trumpovi krasni novi Ameriki. Pravi, da se je kot Primorec že ob selitvi v Ljubljano v najstniških letih počutil tujca, a da ga to pravzaprav nikoli ni motilo, ker se je vselej gibal v narodnostno in kulturno pisanih krogih. Medtem ko nastopa za “ameriško smetano” in sodeluje z nekaterimi najuglednejšimi glasbeniki, hkrati glasno zavrača stališče, da je klasična glasba (izključno) domena premožnih slojev prebivalstva.
Po študiju fizike v Ljubljani je šest let delala doktorat v Brightonu v Angliji, pred nekaj meseci pa se je kot raziskovalka ugnezdila na Univerzi v Aucklandu. Poleg vesolja jo navdušujeta biotska raznovrstnost “presunljivo lepe” narave na Novi Zelandiji in kulturna pisanost prebivalcev: posebno vesela je številnih azijskih priseljencev, po zaslugi katerih si lahko tako rekoč kadar koli in kjer koli privošči grižljaj svoje najljubše hrane: sušija.
V olimpijsko mesto je Matic Gobec prišel kako leto po olimpijskih igrah. Pravi, da je Whistler po tem dogodku zelo drugačno mesto, postal je predvsem raj za petične goste. Enodnevni najem smučarskega učitelja recimo lahko stane tudi tisoč kanadskih dolarjev. In naš gost je v Kanado odšel kot učitelj smučanja.
Jan Groznik na podiplomskem študiju na Univerzi za znanost in tehnologijo na Norveškem raziskuje čistejše oblike pridobivanja energije iz zemeljskega plina. Kar nekaj časa pa je v zadnjih tednih preživel s slovensko odpravo smučarskih skakalk in skakalcev ter ji pomagal pri udomačitvi v Trondheimu.
Na študijski izmenjavi v Franciji je spoznal ženo, s katero sta nekaj časa živela v Sloveniji. Pred šestimi leti sta se – menda malo zaradi okoliščin, na katere nista mogla vplivati, malo pa tudi v želji po avanturi – preselila v hrupno Guadalajaro, drugo največje mesto v Mehiki.
Pravnika Mateja Goršiča je nekega dne ob poslušanju etnoglasbe tako ganila melodija finskega jezika, da se ga je odločil študirati: najprej v Sloveniji, nato pa se je preselil tja. Na koncu je pristal na obrobju Tartuja, drugega največjega mesta v Estoniji. Kot prevajalec in sodni tolmač tam dela zdaj že skoraj desetletje, a nima občutka, da bi ga Estonci po tem času zares sprejeli medse ter da je in bo najverjetneje za njih vedno tudi ostal tujec.
Pred dvema letoma je v rojstni kraj Mattija Nykänena odšla na obisk k fantu Špancu, ki je tam delal. Sama je ravno pisala magisterij iz morske biologije in pokazala se je možnost, da bi v zibelki finskega šolstva lahko vpisala doktorat. In je tam ostala. Po zaledenelem jezeru se Sara Hočevar zdaj do univerze vsak dan vozi s kolesom z zimskimi pnevmatikami. Finska ji je izjemno všeč, predvsem odnos do svetega prostora – knjižnice, ki se lahko po svetosti primerja celo s finsko savno.
Zlata maturantka Martina Fridl, nagrajena tudi na mednarodni filozofski olimpijadi, v srednjeveškem mestu York študira okoljske znanosti. “Zdaj, ko sem že nekaj časa v stiku z angleškimi domačini, sošolci in drugimi študenti, se mi morda zdi, da povprečen mlad Slovenec vendarle ni tako zaprt in v Slovenijo zazrt kot se mu morda zdi. Vedno bolj se namreč kaže, da imajo tudi angleški mladi zelo omejen pogled na svet oziroma primarno poznajo zgolj svojo kulturo, to, kar se dogaja zunaj, pa je morda bolj oddaljeno kot bi pričakovala.”
Primož Zalaznik je član Dunajskih filharmonikov in simfonikov, ki pravi, da ob skupinskih vajah dvakrat na dan še sam doma vadi – včasih tudi po štiri dodatne ure. Primož je tudi prvi Slovenec, ki mu je uspelo na avdiciji za Dunajske simfonike.
Je prevajalec, ki se ukvarja še s scenaristiko, občasni kolumnist, nekdanji radijec in sploh zanimiv lik. V slabih petih letih bivanja v Berlinu je Matjaž Juren Zaza zamenjal deset služb. Najprej je delal v klicnem centru, od koder je v neizprosnih delovnih pogojih za minimalno plačo prodajal stacionarne telefonske priključke – leta 2015. Nato je kar nekaj let delal kot vodnik t. i. pub crawlov, tj. nočnih pivskih pohodov po berlinskih beznicah v večjih skupinah.
Na igriščih v nakupovalnih središčih Abu Dabija opravlja funkcijo reprezentančnega in klubskega trenerja. “Hokej je atrakcija za ljudi, ki pridejo nakupovat. Ješ, gledaš hokej, nakupuješ, spet ješ in gledaš hokej. Skratka, zelo sodobno.” Aleksander Petrov je pred selitvijo seveda živel na Jesenicah.
Kot podoktorska študentka atmosferske mikrobiologije na univerzi v Aarhusu se je odločila ostati v drugem največjem mestu na Danskem. V sklopu svojih znanstvenih dejavnosti se udeležuje raziskovalnih odprav v nekatera človeku najbolj neprijazna okolja, na primer na Arktiko in Grenlandijo. Tam že zaradi neusmiljenega in nepredvidljivega vremena zunaj ne smeš biti nikoli sam, zaradi severnih medvedov pa se tudi nikamor ne odpraviš brez puške.
Neveljaven email naslov