Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Globalni vasi gostimo Anjo Cehnar in Luko Čerenaka, digitalna nomada, ki sta se iz domovine izselila praktično brez cilja - vsaj v geografskem smislu.
Anja in Luka sta lani spakirala kovčke in se odpravila na potovanje za nedoločen čas po Južni Aziji. V minulem letu, odkar sta na poti, sta raziskala precejšen del Indije vključno z nekaterimi visokogorskimi kraji v osrčju Himalaje, par mesecev preživela na maldivskem otočku, trenutno pa sta praktično edina gosta enega izmed turističnih resortov na Šrilanki.
Na Maldivih sva stanovala na otoku s 400 prebivalci in tremi trgovinicami. Bila sva edina turista in praktično imela vse plaže zase, ker se domačini ne marajo veliko kopati.Anja Cehnar
Vseskozi se gibljeta v nasprotni smeri turističnih tokov, najraje kak kraj obiščeta izven turistične sezone, spita pa praviloma pri domačinih, pogosto v zameno za pomoč pri določenih opravilih. Tudi onadva na več koncih sveta opažata vse več uničujočih posledic podnebnih sprememb, ki so v zadnjem letu marsikje močno prizadeli lokalno prebivalstvo.
V Globalni vasi gostimo Anjo Cehnar in Luko Čerenaka, digitalna nomada, ki sta se iz domovine izselila praktično brez cilja - vsaj v geografskem smislu.
Anja in Luka sta lani spakirala kovčke in se odpravila na potovanje za nedoločen čas po Južni Aziji. V minulem letu, odkar sta na poti, sta raziskala precejšen del Indije vključno z nekaterimi visokogorskimi kraji v osrčju Himalaje, par mesecev preživela na maldivskem otočku, trenutno pa sta praktično edina gosta enega izmed turističnih resortov na Šrilanki.
Na Maldivih sva stanovala na otoku s 400 prebivalci in tremi trgovinicami. Bila sva edina turista in praktično imela vse plaže zase, ker se domačini ne marajo veliko kopati.Anja Cehnar
Vseskozi se gibljeta v nasprotni smeri turističnih tokov, najraje kak kraj obiščeta izven turistične sezone, spita pa praviloma pri domačinih, pogosto v zameno za pomoč pri določenih opravilih. Tudi onadva na več koncih sveta opažata vse več uničujočih posledic podnebnih sprememb, ki so v zadnjem letu marsikje močno prizadeli lokalno prebivalstvo.
Molekularna znanstvenica na vzhodu Anglije pripravlja doktorsko disertacijo na temo uporabe pajkovega strupa za lajšanje kronične bolečine. Prijatelji so ji nadeli vzdevek Spiderwoman. Je neutrudna promotorka znanosti, stanovskim kolegom pa prek specializiranih delavnic in podkastov pomaga pri razvijanju sposobnosti učinkovite komunikacije s širšo javnostjo. "Predstava, da smo raziskovalci ves čas v laboratorijih in odrezani od sveta, je zgrešena. Se mi zdi, da smo precej družabna bitja. Po službi gremo tudi mi na pivo ali kos pice."
Gost tokratne oddaje Globalna vas je eden zelo redkih, če ne edini Slovenec, ki živi v Gvatemali. Natančneje v enako imenovani prestolnici, ki je eno najnevarnejših mest na planetu. Po neuspeli kandidaturi za župana v Brdih, od koder prihaja, je v eni najnevarnejših prestolnic na svetu opravil devetmesečno prakso na tamkajšnjem predstavništvu Evropske unije, nato pa mu je ljubezen prekrižala prvotni načrt vrnitve v domovino. V službo se, čeprav je zelo blizu njegovemu domu, vozi izključno z avtomobilom z zatemnjenimi stekli, saj bi bilo tako peš kot tudi z javnim prevozom prenevarno. O tem, kako to, da še ni našel časa oz. priložnosti, da obišče največjo piramido na svetu, ki so jo tam zgradili Maji, in zakaj bi bilo pošteno, da Slovenci kdaj pa kdaj tudi onkraj državnih meja pogledamo, ko nas prime, da bi bentili čez dolgotrajne in nadležne birokratske postopke.
Marko Večko živi v San Franciscu. Je informatik pri eni večjih družb, ki deluje po modernih principih obravnave zaposlenih, tako da pravzaprav še vedno ni prepričan, kateri ljudje iz podjetja, s katerimi sodeluje, so njegovi nadrejeni in kateri sodelavci. Včasih se je ob besedni zvezi team building kar prijel za glavo, do danes pa se je tovrstnih – četudi obveznih – druženj s sodelavci navadil. “Peljali so nas na petdnevni oddih v Dominikansko Republiko … to se pa že da potrpeti,” pravi.
Petjo Ajdišek lahko še najbolje opišemo kot humanitarno pedagoginjo. Več let je pod okriljem raznih nevladnih in dobrodelnih organizacij delala z otroki iz nekaterih najbolj problematičnih območij, npr. v Kongu in Sierri Leone. Ker so ji ponekod večkrat so grozili z avtomatsko puško, v službo se je morala voziti z varnostniki, se je odločila za menjavo. Zadnje desetletje se je kot ustanoviteljica in direktorica javnega vrtca ustalila v smučarskem letovišču v Savojskih Alpah, v katerem število prebivalcev glede na sezono niha od 700 do 12.000.
Pred vrnitvijo v London je Sofijo Urumović službena pot peljala po mnogih ovinkih: od Beograda, Milana, vse do Stockholma. Na Švedskem je pri enem največjih svetovnih tekstilnih podjetij kot napovedovalka trendov preživela nekaj svojih najbolj prijetnih let. Dolgoletni treningi odbojke pa so ji služili kot odlična predpriprava na neusmiljen svet mode, kjer ima tekmovalnost praviloma prednost pred sodelovanjem.
Zadnjih šest let živi v prestolnici Združenih arabskih emiratov. Abu Dabi je mesto, ki združuje res široko množico kulturnih tokov. Od hinduistične, krščanske in seveda muslimanske tradicije vse do sekularnih obredij Zahoda: med drugim je mogoče v Abu Dabiju obiskati celo oktoberfest! Tudi pri svojem delu se Lina Štritof kot stevardesa redno srečuje z zelo različnimi ljudmi. Največ težav ponudnikom letalskih storitev povzročajo alkoholizirani potniki, ki jih po njenih besedah ni malo, v nasprotju z razširjenim prepričanjem pa se menda še vedno srečujejo s precejšnjim številom ljudi, ki si ne znajo pripeti varnostnega pasu.
Ištvan Išt Huzjan je svobodni umetnik, ki ga je pot prek Italije, Nizozemske in Južne Koreje pripeljala do Bruslja, ki je med drugim tudi izjemno bogato stičišče raznovrstnih kulturnih in umetniških izrazov. Eden izmed projektov, pri katerih je sodeloval, govori o tem, da kapital in umetnost nista nezdružljiva, temveč se lahko denimo med vlagatelji v mestno infrastrukturo in umetniki, ki vanjo vdahnejo življenje, razvije plodno sodelovanje.
Pred več kot štiridesetimi leti se preselila k možu v sudansko prestolnico. Je aktivna uporabnica Facebooka, a dosedaj je objavila zgolj eno svojo fotografijo. Črno-belo sliko, ko pri šestnajstih letih jezdi konja v domačem Veržeju. V pogovoru razkriva predvsem vidike vsakdanjega življenja v Kartumu. Foto: Kartum, David Stanley (Flickr)
Dr. Vojko Kavčič je po študijski izmenjavi ostal v Združenih državah Amerike, tam naredil doktorat in si ustvaril družino. Tam zdaj že 30 let dela na področju zgodnje diagnostike alzheimerjeve bolezni in tozadevne preventive. Glede na to, da za to bolezen še nismo razvili farmakoloških zdravil, skupaj s kolegi ubira alternativne pristope k preprečevanju razvoja ali vsaj omejevanju negativnih vplivov demence. Je velik zagovornik t. i. kognitivnega treninga oz. s poslovenjenim izrazom, ki si ga je izmislil sam: umovadbe. Živi v mestu Rochester v zvezni državi New York, ki se v zadnjih letih razmeroma počasi pobira po propadu velikega podjetja, ki se je ukvarjalo z razvojem fotografskih filmov in danes praktično pozabljenih analognih fotoaparatov. V prostem času z velikim zanimanjem (in podobno mero zaskrbljenosti) spremlja politično dogajanje v Ameriki: ta teden so ga (zmerno) razveselili rezultati vmesnih volitev, v katerih so republikanci izgubili prevlado v spodnjem domu kongresa ZDA.
Mitja Peček s Slovenci v tujini razglablja o kulturnih posebnostih v odnosu do smrti. Kako se s smrtjo soočajo na otočju Guadeloupe, na Japonskem, v Boliviji ali Ugandi?
Biokemičarka Maja Marušič s soprogom in tremi otroki, ki jim gre švedščina bolje kot njej, živi in raziskuje v Stockholmu. Na Švedsko je prišla s pričakovanjem, da so Švedi bolj hladni, da jim ni do zabav in druženja. Pa jim je, ugotavlja. Druženje jim v Stockholmu omogoča tudi odličen mestni prevoz s pogostimi avtobusi, trajekti in vlaki, ki jih pogosto upravljajo voznice, kar za Švedsko, ki posebno pozornost namenja enakosti med spoloma, ni nič neobičajnega, pravi.
Po očetovi zaslugi se je že v otroštvu navdušila nad vlečnimi psi. Kmalu po diplomi je dobila ponudbo za delo vodnice na Finskem in, po dveh mesecih že naveličana pisarniškega dela, brez pretiranega oklevanja odšla na sever Evrope. Letošnjo zimsko sezono bo tako preživela na Švedskem v bližini Kirune, rudniškega mesta z nekaj več kot 18.000 prebivalci, kjer je največji podzemni rudnik železove rude na svetu.
Urša Bernardič raziskuje delovanje človeških možganov. Po zaslugi raziskovalne štipendije jo je pot iz Slovenije najprej vodila v Oslo, raziskovalni magisterij je opravila v Amsterdamu, eno leto delala v nevroekonomskem laboratoriju na MIT, zdaj pa je na doktorskem študiju v Ženevi.
Otok Berry je majhen, odmaknjen, neposeljen otok ob zahodni obali Kanade, edini prebivalci so medvedi in kakšna puma. Tjaša Obrulek dela v manjši koči. Turiste, ki pridejo tja na počitek, v času sezone vodi na veslaške izlete in opazovanje kitov. Stalnega bivališča nima. Kot pravi, potuje iz meseca v mesec. “Nekako živim v enem takšnem mehurčku, stran od celotnega sveta, poskušam niti ne brati časopisov, večinoma me prijatelji obveščajo, če je kaj hudo pomembnega.”
Koreograf in plesalec Anže Škrube že deset let živi v Los Angelesu. Chris Brown, Justin Timberlake, Meghan Trainor, Britney Spears in Usher so med svetovnimi zvezdniki, s katerimi je že sodeloval. Trenutno pa je zaposlen s projektom Amerika ima talent.
V štirih letih, odkar je zapustila Slovenijo, je Dunja Čebular delala v Angliji, na Novi Zelandiji in v Avstraliji - tudi v sirotišnici za kenguruje - potovala pa še po nekaj deset drugih državah. Vprašanj o tem, kdaj se bo ustalila, ne dojema kot nekaj slabega. Enostavno uživa v svojem življenjskem slogu, ki je resda nekoliko drugačen od večinskega. “Meni je to kot ena šola v življenju, ne vem, zakaj bi vsi morali živeti po nekih načelih, ki so nas jih naučili v šoli. Da moramo študirati, da bomo imeli dobro službo, pa potem dobro službo, da bomo lahko kupili hišo, imeli družino …”
Ko pride Slovenec na Finsko, se vpraša, kam bi z vsem prostim časom, pravi glasbena pedagoginja in zborovodkinja Kristina Bogataj. Dodaja, da ljudje stvari cenijo po učinku, deloholizem pa ni vrlina. “Že na akademiji nisem bila prisotna po 6 ali 12 ur, takrat sem bila tam po dve ali tri ure na dan, potem sem šla domov premišljevat in vadit.”
Po enem letu bivanja v Izraelu je Matic Kastelec dovolj obvladal jezik, da so mu dovolili študij na hebrejski univerzi. “Zame, vegana, je Izrael meka,” pravi in kot dokaz omenja obisk očeta, sicer zapriseženega mesojedca. “Tako je užival v raznih humusih, falaflih, šakšukah, da je bilo vse, kar je v desetih dneh pojedel mesnega, neka salama, ki jo je s seboj prinesel za izredne okoliščine.” Večino časa sicer preživi v pisarni, kjer piše magisterij o dvesto let starih nemških besedilih. In čeprav sta z ženo v Jeruzalem prišla bolj po naključju, v mestu vztrajata že štiri leta.
Ni iskala boljše službe ali višje plače. Oboje je imela že v Sloveniji. Pia Rančnik se je preselila zaradi partnerja, ki je zaposlitev najprej iskal v Franciji, ker pa v zimskem času službe ni našel, sta kupila letalski vozovnici za Guadeloupe in tam ostala. Otok ji je všeč zaradi raznolikosti. Del otoka prekriva tropski gozd s slapovi, rekami in plažami s črnim peskom, na drugem delu pa so dolge bele rajske obale, palme in turkizno morje. Dodaja, da tudi ni veliko hotelskih kompleksov, ki bi imeli zakupljene plaže, “zdi se mi, da otok ni tako turističen, duh domačnosti je prisoten, domačini pridejo s hladilnimi torbami na piknik na plažo.”
Alen Faljić, podjetnik in ustvarjalec podkastov, zdaj deluje v Berlinu, ki postaja evropska prestolnica zagonskih podjetij. Ustvarja prvo poslovno šolo za oblikovalce, saj je prepoznal, da jim najbolj manjka prav teh znanj. Že pred tem je živel v Nemčiji: "V Berlinu so mi bolj všeč ljudje, v Münchnu pa mesto."
Neveljaven email naslov