Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Trenutno živi v Aarhusu na Danskem, kjer dela v enem izmed klubov za (popoldansko) bivanje otrok in mladostnikov. Navdušujejo jo tamkajšnji bolj odprti in sodobni pristopi k vzgoji in izobraževanju, kot jih je bila vajena iz domovine, ki po njenem še vedno preveč posega po klasičnih avtoritativnih metodah komunikacije od zgoraj navzdol. Slednje namreč po njenih izkušnjah ne omogočajo tako učinkovitega vcepljanja občutka družbene odgovornosti otroku in razvoja njegove osebnosti. Poudarja pa, da pri pedagogiki "po dansko" ne gre za kakšno čislanje permisivne vzgoje.
V Sloveniji je več te represivne vzgoje, vsaj jaz sem jo tako občutila. Več je omejevanja, včasih mogoče celo zastraševanja, pogojevanja. Tukaj pa tega recimo ni. Ne bi rekla, da je permisivna vzgoja kot takšna, ampak je več tega spodbujanja, da bo otrok ali najstnik postal aktiven, da bo dobil več samozavesti, bo odgovoren sam zase in gledal tudi na ostale ljudi. Veliko je poudarka na skupnosti.
O tem, da se tam otrok ne zavija v vato (razen morda dobesedno), med drugim priča tudi tamkajšnja navada puščanja otrok, tudi dojenčkov na svežem zraku ne glede na temperaturo. Ljudje na Danskem, pravi Elena, dejansko že od majhnih nog negujejo svoje stike z naravo. In še dobro, da je tako, če upoštevamo tudi, da se tradicionalno prehranjujejo precej nezdravo.
Po dobrem letu bivanja se na Danskem počuti precej domače, vendar kot dodaja, v njej še vedno vre balkanska kri, medtem ko Danci manj izkazujejo svoja čustva.
Ko sem začela delati, sem pokazala vse občutke. Ni mi težava jok, jeza, jaz pokažem vse in sem avtentična in sem to, kar sem. Menim, da je to tudi dobro za otroke, da vidijo, da je pedagog tudi človek. Sodelavci so se morali kar privaditi na to, zdaj pa mi že pokažejo svoje občutke na neki taki pristni ravni in so mi zadnjič tudi rekli, da so zelo hvaležni, da sem prinesla to balkansko kri, ki je tudi njih odprla.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Trenutno živi v Aarhusu na Danskem, kjer dela v enem izmed klubov za (popoldansko) bivanje otrok in mladostnikov. Navdušujejo jo tamkajšnji bolj odprti in sodobni pristopi k vzgoji in izobraževanju, kot jih je bila vajena iz domovine, ki po njenem še vedno preveč posega po klasičnih avtoritativnih metodah komunikacije od zgoraj navzdol. Slednje namreč po njenih izkušnjah ne omogočajo tako učinkovitega vcepljanja občutka družbene odgovornosti otroku in razvoja njegove osebnosti. Poudarja pa, da pri pedagogiki "po dansko" ne gre za kakšno čislanje permisivne vzgoje.
V Sloveniji je več te represivne vzgoje, vsaj jaz sem jo tako občutila. Več je omejevanja, včasih mogoče celo zastraševanja, pogojevanja. Tukaj pa tega recimo ni. Ne bi rekla, da je permisivna vzgoja kot takšna, ampak je več tega spodbujanja, da bo otrok ali najstnik postal aktiven, da bo dobil več samozavesti, bo odgovoren sam zase in gledal tudi na ostale ljudi. Veliko je poudarka na skupnosti.
O tem, da se tam otrok ne zavija v vato (razen morda dobesedno), med drugim priča tudi tamkajšnja navada puščanja otrok, tudi dojenčkov na svežem zraku ne glede na temperaturo. Ljudje na Danskem, pravi Elena, dejansko že od majhnih nog negujejo svoje stike z naravo. In še dobro, da je tako, če upoštevamo tudi, da se tradicionalno prehranjujejo precej nezdravo.
Po dobrem letu bivanja se na Danskem počuti precej domače, vendar kot dodaja, v njej še vedno vre balkanska kri, medtem ko Danci manj izkazujejo svoja čustva.
Ko sem začela delati, sem pokazala vse občutke. Ni mi težava jok, jeza, jaz pokažem vse in sem avtentična in sem to, kar sem. Menim, da je to tudi dobro za otroke, da vidijo, da je pedagog tudi človek. Sodelavci so se morali kar privaditi na to, zdaj pa mi že pokažejo svoje občutke na neki taki pristni ravni in so mi zadnjič tudi rekli, da so zelo hvaležni, da sem prinesla to balkansko kri, ki je tudi njih odprla.
Nekoč oglaševalka, danes pa lastnica podjetja, ki se ukvarja s prodajo kozmetike.
Anja Catherine Limon je v približno enakem deležu Slovenka in Angležinja. Po študiju pri nas in na Otoku je pristala na "tretjem" koncu Evrope – v Berlinu.
Kaja Doupona že šest let živi na Švedskem, tja se je po končanem študiju komunikologije odpravila študirat matematiko. Čeprav je nikoli prej ni marala!
Celjanka, učiteljica nemščine se je 100 let potem, ko se je na pot okrog sveta odpravila njena someščanka in ena največjih svetovnih popotnic Alma Karlin, odpravila po njenih stopinjah.
Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Zarja Protner je novinarka in komunikologinja, ki večino svojega časa preživi na Facebooku.
Generativni fonolog se po letih preseljevanja z ene na drugo svetovno univerzo v Torontu prvič počuti domače.
Slavica Tucakov je pred dvema letoma Slovenijo zamenjala za Cardiff. Pustila je redno službo in se v Wales odpravila na avdicijo za glasbeno skupino. Avdicijo za mesto basistke je sicer prestala, a je nato sodelovanje padlo v vodo. A vendar: slab začetek, dober konec! Trenutno dela v Chapter Arts Centru, ki daje dom številnim umetnikom in ki so ga ob ustanovitvi – pred skoraj 50 leti – s koncertom podprli člani skupine Pink Floyd. Tudi z glasbo se ukvarja, med drugim je nastopala z zasedbo Kosheen.
Poleg naravnega bogastva ozemlja, na katerem bivamo, smo si Slovenci in Novozelandci podobni tudi po življenjskem slogu.
Luka Golež je bil v najstniških letih obetaven košarkar, a je namesto športne kariere zaplaval v akademske vode.
S prijateljem sta se tako pred nekaj leti v iskanju novih izzivov in močno željo po uspehu podala na pot do zvezd. Kot primerno izstrelišče v vesolje, ki ga krasijo zvezde svetovne estrade, odete v oblačila najmočnejših blagovnih znamk, sta izbrala London. Tam se je Jožef pogovarjal z velikimi imeni šovbiznisa, kot so Robert De Niro, Adriana Lima, Sophie Turner, David Schwimmer in Naomi Campbell. Slednja ga je samo s svojo prezenco in par besedami tako navdušila, da je pozneje spisal knjigo s protagonistko, katere osebnost temelji na njeni, za “Rossa iz Prijateljev” pa pravi, da je eden najbolj pristnih in priljudnih zvezdnikov, kar jih lahko spoznaš.
Fotograf in reportažni novinar zadnjih deset let prebiva v največjem južnoameriškem mestu Sao Paulo v Braziliji, kjer se po njegovih besedah zaradi gneče, neprijazne infrastrukture, kaotičnih razmer v prometu ter socialnih razlik in kriminala ne živi prav dobro. Zato razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.
Fotograf in reportažni novinar zadnjih deset let prebiva v največjem južnoameriškem mestu Sao Paulo v Braziliji, kjer se po njegovih besedah zaradi gneče, neprijazne infrastrukture, kaotičnih razmer v prometu ter socialnih razlik in kriminala ne živi prav dobro. Zato razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.
Aprila Cotič Jasaitiene dela v valutni banki, kjer je zadolžena za komuniciranje s poslovnimi partnerji z Balkana. V baltski državi, ki ji je dolga desetletja vladal komunistični režim nekdanje Sovjetske zveze, povprečna bruto plača dosega manj kot osemsto evrov. Veliko je sive ekonomije; podjetja delavcem uradno izplačujejo minimalno plačo. Da bi državi plačevala čim manj prispevkov, dodatke k plačam podjetja urejajo z raznimi aneksi ali pa izplačujejo kar “na roko”.
Boštjan Božič z ženo Vietnamko prebiva v Vancouvru v kanadski provinci Britanska Kolumbija, a v glavnem meni, da se tako v Sloveniji kot na jugovzhodu Azije – če prezremo onesnaženost – živi bolje. Za Vancouver sicer pravi, da je »Slovenija v malem«: tako kot mi tam so zelo ponosni na to, da imajo na tako majhnem ozemlju gore in morje, radi se pa tudi primerjajo s sosedi Američani – tako kot mi z Avstrijci, pri katerih je trava vselej bolj zelena, plače so višje, najemnine stanovanj in davki nižji itn.
Gostja prve epizode nove sezone je Jasmina Gregor, ki je več let delala na luksuznih križarkah. O dragocenih izkušnjah življenja na ladji, bivanju v majhni sobici (praviloma brez oken), ter o skupni točki križarjenja in resničnostnega šova.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Neveljaven email naslov