Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Aleksandra Kuhelj pojasnjuje, da Belgija namreč v manjši meri deluje kot socialna država, zaradi česar so prebivalci sami odgovorni za to, da del svojega mesečnega dohodka (plače so sicer v povprečju precej višje od slovenskih) odmaknejo na stran za zrelo življenjsko obdobje, pa tudi v zapuščino svojim otrokom.
Opaža, da je kvaliteta življenja v Belgiji sicer slabša kot pri nas, v zadnjih letih pa jo presenečajo tudi visoke cene osnovnih življenjskih potrebščin v slovenskih trgovinah.
To je šok v lastni državi. Vem, kakšne so približno povprečne ali minimalne plače v Sloveniji, in včasih se sprašujem, kako ljudje lahko sploh preživijo. V trgovinah so cene včasih iste ali dražje kot tu pri nas v Belgiji. Morda so v Sloveniji cenejše le gostinske storitve, pa še to izven Ljubljane in turističnih centrov.
V intervjuju še o ekološki osveščenosti, kjer smo Slovenci oz. Slovenija menda kot prebivalci, pa tudi država, bistveno močnejši ter o kulturnih razlikah med Slovenijo in Belgijo v zvezi z dojemanjem vlog žensk in moških.
V Belgiji je povsem običajno, da ženska dela samo štiri dni na teden. /.../ Mlajše generacije sicer zdaj vedno pogosteje delajo s polnim delovnim časom, za starejše generacije pa je bilo čisto običajno, da so mame ostale doma, saj je bilo to takrat finančno mogoče. /.../ Pri belgijskih moških opažam, da zato določenih stvari niso vajeni delati sami. Zdi se jim samoumevno, da bo določene stvari in gospodinjska opravila opravila ženska.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Aleksandra Kuhelj pojasnjuje, da Belgija namreč v manjši meri deluje kot socialna država, zaradi česar so prebivalci sami odgovorni za to, da del svojega mesečnega dohodka (plače so sicer v povprečju precej višje od slovenskih) odmaknejo na stran za zrelo življenjsko obdobje, pa tudi v zapuščino svojim otrokom.
Opaža, da je kvaliteta življenja v Belgiji sicer slabša kot pri nas, v zadnjih letih pa jo presenečajo tudi visoke cene osnovnih življenjskih potrebščin v slovenskih trgovinah.
To je šok v lastni državi. Vem, kakšne so približno povprečne ali minimalne plače v Sloveniji, in včasih se sprašujem, kako ljudje lahko sploh preživijo. V trgovinah so cene včasih iste ali dražje kot tu pri nas v Belgiji. Morda so v Sloveniji cenejše le gostinske storitve, pa še to izven Ljubljane in turističnih centrov.
V intervjuju še o ekološki osveščenosti, kjer smo Slovenci oz. Slovenija menda kot prebivalci, pa tudi država, bistveno močnejši ter o kulturnih razlikah med Slovenijo in Belgijo v zvezi z dojemanjem vlog žensk in moških.
V Belgiji je povsem običajno, da ženska dela samo štiri dni na teden. /.../ Mlajše generacije sicer zdaj vedno pogosteje delajo s polnim delovnim časom, za starejše generacije pa je bilo čisto običajno, da so mame ostale doma, saj je bilo to takrat finančno mogoče. /.../ Pri belgijskih moških opažam, da zato določenih stvari niso vajeni delati sami. Zdi se jim samoumevno, da bo določene stvari in gospodinjska opravila opravila ženska.
Bojan Maraž je oblikovalec, pisec in filmski ustvarjalec z afiniteto do filozofije; zlasti budizma, ki ga ob trenutni krizi z epidemijo vse bolj vidi kot edino pot človeštva "stran od teme", v katero je namenjeno.
Na Japonskem, kjer sprva ni bilo veliko obolelih - tudi zaradi manjšega števila testiranj, so vsi lepo doma. Ker tako priporoča vlada. Zanimivo pa je, da ta državljanom ne more prepovedati odhoda od doma, lahko le svetuje, pravi naš sogovornik. "Zanimivo pa je, da se je število okuženih začelo povečevati, ko je Mednarodni olimpijski komite preložil igre na prihodnje leto." Na nepričakovani zastoj svetovnega gospodarstva vidi kot priložnost, saj da nobena kriza ne sme ostati neizkoriščena. Če lahko ljudje stopimo skupaj v boju proti virusu, lahko to storimo tudi v boju za boljše okolje, je prepričan.
Pred desetimi leti se je odpravila na pustolovščino, ki traja še danes. Trenutno bi morala biti v Seattlu, a je zaradi koronavirusa v varnem zavetju svojega doma v mestu greha. Je vir številnih zanimivih zgodb, povezanih z delom na ladji za križarjenja, s turnejami Broadway predstav, ter seveda s trenutnimi razmerami v Las Vegasu. “Načeloma sva z možem 50 tednov na leto na turnejah, trenutno pa na prisilnem dopustu v najinem domu v Las Vegasu. In nama kar malo paše, da sva doma in malo uživava.”
Naša sogovornica, ki službuje na Univerzi v Queenslandu, eni izmed petih najboljših univerz v Avstraliji in med prvimi 50. na svetu, se je v deželo tam spodaj preselila pred poldrugim letom in od takrat je država šla iz katastrofe v katastrofo. Od požarov do koronavirusa. Trenutne ukrepe opisuje kot podobne v Sloveniji, le da ljudje prepovedi dojemajo "malo bolj zrelaksirano". Tudi zaradi prijaznega komuniciranja oblasti. "Avstralci so vsa pravila sprejeli z dobro voljo. Na začetku s strahom, potem pa z voljo, da jih uresničujejo. Zdi se mi, da je vlada celo malo bolj priljubljena, ker komunicira prijazno." Med negativnimi posledicami koronakrize omenja visoko šolstvo, ki je precej odvisno od tujih študentov.
“Filozofinja, ki zdaj bere pogodbe v tehnološki multinacionalki na Nizozemskem.” Tako smo zapisali v naslov objave našega zadnjega pogovora pred skoraj letom dni. Te dni pa prebira precej otroških knjig, ker s hčerko ostaja doma. In skuša biti pozitivna v dani situaciji. Glede življenja v trenutnih razmerah pravi, da je zaprta večina trgovin, zaprti so gostinski lokali, saloni, muzeji in kinoteke. V tamkajšnji javnosti je precej diskusij in polemik o nošenju mask ter o mobilni aplikaciji za nadzor gibanja. Tamkajšnja vlada pa je ubrala nekoliko drugačen pristop do epidemije. “Tukaj ves čas poudarjajo zrelost demokracije, zrelost ljudi. Oblasti verjamejo, da so ljudje dovolj zreli, da bodo razumeli in spoštovali milejše ukrepe in posledično lahko uživali kanček več svobode.”
Guadeloupe je odvisno ozemlje Francije. Je eden najbolj oddaljenih delov sveta, kamor lahko prideš z osebno izkaznico. Naša sogovornica se je tja odpravila tik pred zaprtjem letalskega prometa. Iz Bruslja, kjer ima stalno prebivališče. "Deli otoka so podobni raju, deli otoka pa so bolj vaški. Vasi so podobne kot v Sloveniji, s to razliko, da tu z dreves pobiramo mango, pri nas pa jabolka." Kljub temu, da se je njen svet zaradi novih razmer zožil, pravi, da ji za zdaj ničesar ne manjka. Je pa na otoku zmanjkalo jajc, saj so domačini - po zgledu zahodne ofenzive na toaletni papir - pokupili vse zaloge.
Pravnica, ki že 8 let živi in dela v Alicanteju, kjer - podobno kot v vsej Španiji - veljajo strogi ukrepi zaradi epidemije koronavirusa. "Kazni za kršenje karantene so visoke. če lahko delaš od doma, moraš delati od doma. Iz hiše ne smeš, razen v trgovino ali lekarno. Če imaš psa, lahko greš na sprehod za 10 minut." Naša gostja v smehu dodaja, da je veliko ljudi začelo razmišljati, da bi si omislili psa. Kljub strogim ukrepom, občutka represije ni. Ljudje se držijo doma, tudi zato, ker razumejo nujnost ukrepov. Bo pa ta kriza pustila posledice v Alicanteju, saj je velik del gospodarstva vezan na turizem in gostinstvo.
Frančiško Šonajo smo poklicali v času veljave ukrepov zaradi epidemije koronavirusa. Sudanske oblasti so med drugim razglasile policijsko uro, ki velja od šestih popoldne do šestih zjutraj, a naša sogovornica pravi, da ni tako strašno. Ljudje so se navadili, vse trgovine s hrano so odprte, deluje tudi dostava mleka in zelenjave na dom z oslom in tuk-tukom, v šali dodaja Frančiška. Kaj pa pomoč države? »Ljudje od države ne pričakujejo dosti, ker vejo, da nima te možnosti. Zato se že zbirajo prostovoljni prispevki za pomoč ljudem. Nadomestilo od države pa dobivajo lokali in ženske, ki prodajajo kavo in čaj ob reki, kjer se ponavadi zadržuje veliko ljudi, zdaj pa so oblasti to prepovedale.«
Tina Smole je svobodna novinarka, ki živi v Kampali. Tudi tam veljajo posebni ukrepi zaradi epidemije koronavirusa, zaradi česar se je spremenil tudi njen vsakdan. Javnega prevoza ni, z avtomobilom se lahko voziš samo s posebno dovolilnico, v veljavi je policijska ura od sedmih zvečer do pol sedmih zjutraj. In oblasti so jo strogo uveljavljale. “Policija, vojska in paravojaška enota so enostavno tekali za ljudmi in jih včasih tudi fizično preganjali. Prav te lokalne obrambne enote so premalo usposobljeni ljudje, ki na srečo nimajo orožja, imajo pa palice in biče. Ker nimajo imena, nimajo niti odgovornosti, težje jih je izslediti. Razmere so take, da so začeli zlorabljati in izkoriščati svojo moč. Zadnjih nekaj dni pa so se razmere umirile.” Naša sogovornica opaža, da so na udaru bolj tujci: belci, tudi Azijci. “Ker se covid-19 smatra kot uvožena bolezen, je opaziti strah med tukajšnjimi prebivalci.”
Bil je začetek februarja, ko je mlada Slovenka dobila potrditev pripravništva v mestu Varese. Ko se je sredi meseca selila, o vsej tej epidemiji še ni bilo govora oziroma je bila neka oddaljena stvar na Kitajskem. V treh tednih pa so se začele stvari zapletati. “Na začetku se mi je zdelo, da virusu nihče ne pripisuje prevelikega pomena. Potem se je začelo govoriti o hudi nalezljivosti, prišli so pozivi k previdnosti in umivanju rok, na koncu pa obvezno delo od doma. Počasen začetek ter zelo hiter konec, bi lahko rekla.” Priznava, da je tudi sama zamahovala z roko, nato pa je postala precej bolj pazljiva, a ne panična.
Podiplomski študent sinologije v Nandžingu na Kitajskem, kjer se življenje po več mesecih karantene in omejitve javnega življenje počasi vrača v ustaljene tirnice. Pogovarjali smo se o njegovem bivanju v karanteni v študentskem domu, o kitajski politiki v povezavi z njihovimi pristopi k omejevanju epidemije ter razmišljali o razlikah med vzhodom in zahodom.
Nataša Obermajer živi in dela v Antwerpnu. Zaposlena je v podjetju, ki se ukvarja z razvojem zdravil – predvsem za raka. Se pa ena njihovih ekip že ukvarja tudi s testiranjem seruma z okužbo novega koronavirusa. Po njenem bo to trajalo najmanj 12 mesecev. Kot farmacevtka se kritično sprašuje tudi o zdravstvenih sistemih po svetu. Vlade so namreč v paniki in želji po zaščiti okuženih z novim virusom v veliki meri pozabili srednjeročno planirati in tako morda povzročili več škode ostalim bolnikom.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.
Ana Žigo na Otoku prebiva že dobrih deset let, a se še vedno čudi temu, da zaprejo ceste in šole že, če zapade pet centimetrov snega.
Živa je po nekaj letih v Avstraliji preuredila svoj uradni status. Po izteku delovne in počitniške vize je zaprosila za tako imenovano partnersko, ki ji omogoča bivanje tam pod pogojem, da dokaže pristnost svojega ljubezenskega razmerja z domačinom. Opisovanje intimnosti njune zveze neznanim pristojnim birokratom in predložitev vseh dokazil o resničnosti razmerja, kot so zelo osebna SMS sporočila ipd., je bila ena najbolj nenavadnih in tudi neprijetnih izkušenj, ki si jih je nabrala med spoznavanjem Avstralije. To pa je že pred izselitvijo iz Slovenije prečesala po dolgem in počez.
Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Neveljaven email naslov