Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ali se misli očeta indijske neodvisnosti o politiki, zasidrani v iskanju resnice, pa o nenasilnem odporu in državljanski nepokorščini lahko kosajo z brutalnimi družbenimi in geopolitičnimi realnostmi našega časa?
Leto 2022 mineva v znamenju nasilja. Putin je ruski vojski ukazal napad na Ukrajino, oblasti v Iranu izvajajo javne usmrtitve protestnikov, napetosti na severu Kosova se bližajo vrelišču. Poleg tega ne bi smeli pozabiti, da so se oboroženi konflikti v Siriji, Jemnu in Kongu z večjo ali manjšo intenzivnostjo nadaljevali tudi letos, da je oblast talibov v Afganistanu iz dneva v dan bolj brutalna, da vladi Združenih držav Amerike in Ljudske republike Kitajske še naprej izpopolnjujeta spletni nadzor nad svojimi državljani, nadzor, na katerega bi bil najbrž ponosen celo Orwellov veliki brat. Še bolj demoralizirajoče pa je, da nihče ne ve, kako bi pravzaprav presekali ta gordijski vozel, kako bi izstopili iz začaranega kroga nasilja, lakote, teptanja človekovih pravic in njegovega dostojanstva.
V tem položaju idejno-politične dezorientacije bi se morda lahko po navdih obrnili k Mahatmi Gandhiju, ki je leta 1947, pred natanko tri četrt stoletja torej, popeljal Indijo iz kolonialne odvisnosti. Čeprav je bila Podcelina dolgo dragulj v kroni britanskega imperija, čeprav so Angleži obvladali taktiko divide et impera in imeli na voljo še arzenal drugih, manj nežnih prijemov za nadaljnje izkoriščanje svoje ključne kolonije, se je prav okoli Gandhijevih idej vzpostavilo množično gibanje, ki je, upoštevaje okoliščine, z zelo majhnim številom žrtev uspelo Pakistanu, Indiji in Bangladešu zagotoviti neodvisnost.
Kakšne so torej te ideje? Kakšno je njihovo filozofsko in religiozno ozadje? In ali so še uporabne v novih okoliščinah, ki jih je ustvarilo 21. stoletje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofe in predavatelje na dveh fakultetah Univerze v Ljubljani, na Filozofski in Pedagoški, dr. Janeza Kreka pa dr. Nino Petek in dr. Andreja Uleta ter Antona Rozmana iz Teozofskega društva Slovenije. Naši štirje gosti so namreč pod uredniškim vodstvom dr. Petek sodelovali pri nastajanju intrigantnega zbornika Zapuščina miru in resnice : Študije o življenju in delu Mahatme Gandhija, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi Univerze v Ljubljani.
foto: Gandhi ob kolovratu v poznih 20. letih 20. stoletja (Wikipedia, javna last)
882 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Ali se misli očeta indijske neodvisnosti o politiki, zasidrani v iskanju resnice, pa o nenasilnem odporu in državljanski nepokorščini lahko kosajo z brutalnimi družbenimi in geopolitičnimi realnostmi našega časa?
Leto 2022 mineva v znamenju nasilja. Putin je ruski vojski ukazal napad na Ukrajino, oblasti v Iranu izvajajo javne usmrtitve protestnikov, napetosti na severu Kosova se bližajo vrelišču. Poleg tega ne bi smeli pozabiti, da so se oboroženi konflikti v Siriji, Jemnu in Kongu z večjo ali manjšo intenzivnostjo nadaljevali tudi letos, da je oblast talibov v Afganistanu iz dneva v dan bolj brutalna, da vladi Združenih držav Amerike in Ljudske republike Kitajske še naprej izpopolnjujeta spletni nadzor nad svojimi državljani, nadzor, na katerega bi bil najbrž ponosen celo Orwellov veliki brat. Še bolj demoralizirajoče pa je, da nihče ne ve, kako bi pravzaprav presekali ta gordijski vozel, kako bi izstopili iz začaranega kroga nasilja, lakote, teptanja človekovih pravic in njegovega dostojanstva.
V tem položaju idejno-politične dezorientacije bi se morda lahko po navdih obrnili k Mahatmi Gandhiju, ki je leta 1947, pred natanko tri četrt stoletja torej, popeljal Indijo iz kolonialne odvisnosti. Čeprav je bila Podcelina dolgo dragulj v kroni britanskega imperija, čeprav so Angleži obvladali taktiko divide et impera in imeli na voljo še arzenal drugih, manj nežnih prijemov za nadaljnje izkoriščanje svoje ključne kolonije, se je prav okoli Gandhijevih idej vzpostavilo množično gibanje, ki je, upoštevaje okoliščine, z zelo majhnim številom žrtev uspelo Pakistanu, Indiji in Bangladešu zagotoviti neodvisnost.
Kakšne so torej te ideje? Kakšno je njihovo filozofsko in religiozno ozadje? In ali so še uporabne v novih okoliščinah, ki jih je ustvarilo 21. stoletje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofe in predavatelje na dveh fakultetah Univerze v Ljubljani, na Filozofski in Pedagoški, dr. Janeza Kreka pa dr. Nino Petek in dr. Andreja Uleta ter Antona Rozmana iz Teozofskega društva Slovenije. Naši štirje gosti so namreč pod uredniškim vodstvom dr. Petek sodelovali pri nastajanju intrigantnega zbornika Zapuščina miru in resnice : Študije o življenju in delu Mahatme Gandhija, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi Univerze v Ljubljani.
foto: Gandhi ob kolovratu v poznih 20. letih 20. stoletja (Wikipedia, javna last)
O novem koronavirusu vemo še zelo malo. Dr. Ana Gligić iz Beograda, ki je leta 1972 izolirala smrtonosni virus črnih koz, pravi: »Čeprav imam z virusi veliko izkušenj, sem bila presenečena. Novega koronavirusa ni poznal nihče na tem svetu. Nihče ni bil pripravljen na tak virus.« Človeštvo ima z virusi zelo različne izkušnje. Virus črnih koz smo pregnali in izkoreninili, izbruhe ošpic omejujemo s cepljenjem, proti virusu hiv smo odkrili učinkovito zdravilo, virus gripe pa nas vedno znova preseneti. Kako uspešni pa bomo v boju proti novemu koronavirusu? Od česa je odvisno, kako smrtonosen bo drugi val? V oddaji Intelekta sodelujejo: infektologinja prof. dr. Bojana Beović (Infekcijska klinika Ljubljana), mikrobiologinja dr. Ana Gligić iz Beograda, internist mag. Andrej Bručan, epidemiolog Mario Fafangel (NIJZ) in infektolog prof. dr. Andrej Trampuž (Klinika Charite Berlin). O covidu-19 se je z njimi pogovarjal Iztok Konc. Foto: Matryx/ Pixabay
Po dveh mesecih socialne izolacije in izrednih ukrepov zaradi pandemije koronavirusa, se življenje počasi vrača na ulice in v sfero javnosti. Prej prazen javni prostor ponovno zapolnjujejo vsakdanje poti, opravki in srečevanja ljudi. Vprašanje ali se bomo povsem vrnili na stare tire in v znano normalnost pa zaenkrat še vedno nakazuje precej dilem in vzbuja negotovo vzdušje, saj nad nami ves čas bdi realna možnost ponovne vzpostavitve izrednih razmer. V tokratni Intelekti smo spregovorili o tem kako sta se v obdobju epidemije spremenila vloga in pomen javnega prostora, kako se je dokončno zabrisala meja med zasebnim in javnim in o tem kako se je spremenil pogled na naše bivalno okolje. Pred mikrofon smo povabili Zalo Velkavrh iz neprofitnega urbanističnega studia prostoRož in arhitekta, publicista, člana uredništva revije Outsider in člana skupine Nonument, Miloša Kosca.
Ameriški predsednik Donald Trump naglo zaostruje svojo retoriko in odnose s Kitajsko. Vse glasneje se omenja novo hladno vojno med glavnima velesilama tega trenutka. Tudi bolj nevarni scenariji se ne zdijo povsem izključeni. Obenem je pandemija je jasno izpostavila številne nevarnosti prevelike odvisnosti od kitajskih proizvodnih moči. Vrstijo se pozivi h skrajševanju proizvodnih verig in vračanju proizvodnje na zahod. Smo prišli do konca globalizacije, ko smo jo poznali? V tokratni intelekti bomo preverili nekatere geopolitične in gospodarske silnice, ki jim je pandemija Covid19 prinesla močne pospeške in se vprašali, kje se v tej zgodbi nahaja Evropska unija. V njej so sodelovali dr. Ana Bojinović Fenko, predstojnica katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ekonomist dr. Matevž Rašković z Univerze Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji in sinologinja ter dolgoletna dopisnica časopisne hiše Delo s Kitajske Zorana Baković. Foto:Pixabay
Strokovnjaki so oblikovali pravila za varno spolnost v času pandemije Covid-19. Ob slabem počutju se ni težko odreči seksu. Ampak, pri novem koronavirusu imamo enak problem, kot s HIV-om – okužbo lahko prenesemo, še preden zbolimo. Če je HIV pred 30-imi leti po večini pomenil smrtno obsodbo, mlade ne skrbi toliko, da bi sami zboleli, temveč da bi virus prenesli na rizične skupine. Kako torej varno uživati v seksu? Če s svojim spolnim parnerjem tudi živite v skupnem gospodinjstvu, potem tu ni ovir, saj se v tem primeru bližnjim stikom tudi sicer ne da izogniti. Kaj pa, če s spolnim partnerjem ne živite, ali pa si ravno iščete novega? Kako zadovoljiti spolno željo? Odgovori v Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Ko se danes oziramo v majske dni leta 1945, ko s eje pred 75. leti končala druga svetovna vojna, se nam kaj lahko zazdi, da je bil to radosten čas. Vsi smo vendar videli fotografije mornarjev, kako ob zmagi poljubljajo dekleta na newyorškem Times Squaru, videli smo tudi nasmejane partizane, kako korakajo po s soncem obsijanih ulicah pravkar osvobojene Ljubljane. Toda te ikonične podobe nas ne smejo preslepiti. Ko so na stari celini puške naposled utihnile, je bilo opustošenje resnično pretresljivo: v vsega šestih letih je umrlo od 35 do 40 milijonov ljudi. Strašljiva je bila tudi škoda, ki je povsod po celini doletela stanovanjske objekte. Od z zemljo zravnanega britanskega Coventryja prek Dresdna in Varšave do Minska Evropejci na koncu povečini niso imeli kje bivati. Kot v knjigi Podivjana celina opozarja sodobni britanski zgodovinar Keith Lowe, so do konca vojne z delovanjem prenehale malodane vse institucije, ki jih običajno povezujemo z normalnim funkcioniranjem sodobne civilizacije, med njimi državne in krajevne oblasti, policija, potniški promet, pošta, prekinjena je bila celo oskrba z najosnovnejšimi živili. Brezzakonje, bolezen, lakota in smrt vsepovsod, torej. Kako se je Evropa znašla v takem položaju? Kako je mogoče, da je po pičlih 21 letih, ki so minila od konca prve svetovne, tako imenovane vélike vojne, za katero se je nekoč celo govorilo, da si v luči opustošenja, ki ga je pustila za seboj, nihče ne bo drznil začeti novega spopada, 1. septembra leta 1939 vendarle izbruhnila še druga svetovna vojna? Kateri zgodovinski dejavniki so pravzaprav vodili v ponovni ples smrti? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri zgodovinarje: dr. Kornelijo Ajlec, predavateljico na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Bojana Godešo, znanstvenega svetnika pri Inštitutu za novejšo zgodovino, in dr. Egona Pelikana, znanstvenega svetnika pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Mati domovina kliče, spomenik padlim branilcem Stalingrada, Volgograd, Rusija (Goran Dekleva)
Pred pandemijo je veljajo, da bo prav leto 2020 ključno za doseganje ciljev Pariškega sporazuma, številna so bila opozorila, da je zdaj skrajni čas, ko še lahko ujamemo zadnji vlak in se izognemo najhujšim podnebnim scenarijem. Zaradi koronakrize so se prioritete spremenile, svetovna gospodarstva so v krizi, vse bolj negotovi so tudi odnosi med državami. Resda so se tudi izpusti toplogrednih znižali, po trenutnih ocenah Svetovne meteorološke organizacije za 5 odstotkov na svetovni ravni, toda to je lahko dvorezen meč. Po zadnji gospodarski krizi so se izpusti hitro dvignili na nove rekordne ravni, kako bo tokrat, bo odločilno. Za doseganje podnebnih ciljev bodo potrebne temeljite spremembe, tako na ravni tehnologij in procesov, kot na področju naših navad. Pandemija je lahko tudi katalizator za potrebne spremembe. Konec koncev je poskrbela za nekaj radikalnih rezov, ki so se zdeli še včeraj nemogoči. Tudi Evropska unija stavi na zeleno okrevanje gospodarstev. Toda ambiciozne načrte bo potrebno tudi izpeljati v praksi in na tem področju so številne evropske države, tudi Slovenija, v preteklosti precej zaostajale. Bo tokrat drugače? Kakšna bo dolgoročna dediščina aktualne zdravstvene krize za usodo planeta in podnebja, smo preverjali v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali vodja sektorja za okolje in podnebne spremembe na Ministrstvu za okolje in prostor mag. Tanja Bolte, strokovnjak za mednarodne odnose dr. Danijel Crnčec s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Matjaž Česen s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, okoljski ekonomist dr. Jonas Sonneschein iz organizacije Umanotera, klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in Taj Zavodnik iz društva za sonaravni razvoj Focus. Foto: geral/pixabay
Glasba je svoje mesto imela že v antiki, v srednjem veku je bila del sedmih svobodnih umetnosti. Te zajemajo to, kar danes pojmujemo kot znanost. Kasneje v devetnajstem stoletju postane glasba del lepih umetnosti, kjer ima v primerjavi s slikarstvom in kiparstvom prav posebno mesto, saj lahko brez besed nagovori človeka v tistih niansah, kamor druge umetnosti ne sežejo. Pevec skupine U2, Bono, je nekoč dejal: »Glasba lahko spremeni svet, ker lahko spremeni ljudi«. To pa je tudi iztočnica tokratne Intelekte, v kateri smo razmišljali o povezavah med glasbo in družbo; o glasbeni ekspresiji v duha časa, o učinkih glasbe na posameznika in družbo ter o vlogi in funkciji glasbe v izrednih razmerah, ki ga je zaznamovala epidemija Covida-19. Odgovore na ta vprašanja odgovarjajo etnomuzikolog dr. Svanibor Pettan, dr. Ičo Vidmar, kulturni sociolog in glasbeni novinar ter kulturni antropolog dr. Rajko Muršič.
Pred 125 leti je Ljubljano stresel potres, ki je uničil 10 odstotkov stavb v mestu. Čutili so ga od Dunaja, do Firenc in Splita. Na njegovih ruševinah so zrastle zgradbe, ki danes določajo podobo središča mesta in veliko več pozornosti se je namenjalo njihovi potresni varnosti. Danes ima Ljubljana desetkrat več prebivalcev in številne zgradbe, šole in bolnice iz prvih desetletij po 2. svetovni vojni, ki ponovitve takšnega potresa ne bodo preživele. Zakaj je temu tako, kakšne so rešitve in koliko je možnosti, da jih uresničimo pravočasno, preverjamo v tokratni Intelekti.
Pandemija novega koronavirusa bo po vsem sodeč povzročila katastrofo tudi v svetovnem gospodarstvu. Vrednosti delnic na borzah so že strmoglavile, nezaposlenost pa raste v nebo in vse kaže, da bo samo še slabše. Bruto družbeni proizvod v najbolj razvitih državah naj bi se po nekaterih ocenah letos zmanjšal za okoli 10%. Tako slabih številk menda nismo videli vse od velike depresije leta 1929. Kaj vse to pomeni za globalno ekonomsko ter družbeno-politično življenje? Kaj za razmerja moči med državami? Kako bi se iz »koronarecesije« mogli izkopati čim hitreje in kaj nas utegne čakati na drugi strani krize? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in predavatelja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Gorazda Kovačiča, ter ekonomiste: predavatelja na ljubljanski Ekonomski fakulteti, dr. Jožeta P. Damijana, strokovnega sodelavca iste visokošolske ustanove, Igorja Feketijo, in predavatelja na Victorijini univerzi v novozelandskem Wellingtonu, dr. Matevža Raškovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)
Prvo cepivo proti novemu koronavirusu pričakujemo že julija, nas z optimistično napovedjo opogumlja prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo. Hitro širjenje novega koronavirusa in naraščanje števila hudo bolnih zaposluje številne strokovnjake: farmacevte, zdravnike, virologe, raziskovalce. Z nekaterimi smo govorili za oddajo Intelekta. S tem, kako napreduje iskanje učinkovitega cepiva in zdravila, se ukvarja sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta. Kaj že vemo o virusu, bo pojasnila virologinja prof. dr. Maja Ravnikar z Nacionalnega inštituta za biologijo. V oddaji bosta sodelovala tudi infektologa prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani in prof. dr. Andrej Trampuž s klinike Charite v Berlinu, ki oba zdravita najtežje bolnike okužene z novim koronavirusom. Kako nam bo v boju proti COVID-19 v pomoč farmacevtska stroka, pa bo povedal prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo. Oddajo Intelekta je pripravil Iztok Konc. Foto: Ri_Ya/ Pixabay
Površina, na kateri se zdaj gibamo, se je omejila na skoraj nekaj 10 kvadratnih metrov, kolikor meri naše stanovanje, saj so se ljudje z vsega sveta, da bi se uprli koronavirusu, samoizolirali. S tem so se na glavo obrnile naše vsakdanje rutine in navade. Med te bi moralo biti vključeno tudi gibanje našega telesa; zdaj, v tem času, ko marsikoga prevevajo negotovost, tesnoba in strah, še toliko bolj. To, da smo obtičali doma, namreč nikakor ne pomeni, da ves dan obtičimo na kavču ali za pisalno mizo, saj lahko telesne vaje izvajamo tudi na majhni površini. O pomenu gibanja in o priljubljenosti spletne telovadbe z gosti. – direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana psihiater in psihoterapevt prof. dr. Borut Škodlar – vodja Ambulante za klinično prehrano na ljubljanskem Onkološkem inštitutu doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek –športni filozof in učitelj dihanja dr. Milan Hosta -fitnes trenerka, diplomantka fakultete za šport, ki ponuja spletni program telovadbe, Nuša Gnezda
Pandemije nalezljivih bolezni so grožnje, proti katerim se človeštvo bojuje že vso svojo zgodovino. Informacijska družba zaradi hitrega prenosa informacij te grožnje obvladuje bolje kot kadarkoli, veliko vlogo pri tem igra umetna inteligenca, ki jo uporabljamo pri spremljanju, preprečevanju in napovedovanju širjenja okužbe, pa tudi pri razvoju cepiv in zdravil. Uspešno? Bo tehnologija prestala preizkušnjo Covid-19? O tem v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Eden vodilnih evropskih raziskovalcev osamljenosti nemški psihiater prof. Manfred Spitzer pravi, da osamljenost boli, da je nalezljiva in da se pogosto celo konča s smrtjo. Tudi raziskave kažejo, da je smrtonosnejša od kajenja, debelosti, alkoholizma in še številnih drugih bolezni, za katere vemo, da ogrožajo človekovo življenje. Osamljenost zamaje človekovo fizično in psihično zdravje. Prav zato smo v središče oddaje Intelekta postavili problematiko osamljenosti. Ob prof. dr. Manfredu Spitzerju (Univerzitetna klinika Ulm) sodelujejo še: antropologinja dr. Jerca Legan Cvikl, socialna delavka prof. dr. Jana Mali (Fakulteta za socialno delo Ljubljana), pravnica Rožca Šonc (ZDUS) in antropolog prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay
Menite, da si vsi ljudje zaslužimo enake pravice in enake možnosti? Nasprotujete nasilju v družbi? Ste za pravičnost? Zahtevate za enako delo, enako plačilo? Če je tako, potem ste feminist oziroma feministka. Ima beseda feminizem še vedno negativen prizvok in vam povzroča nelagodje? Ali pa feminizem doživljate kot nekaj povsem samoumevnega? O feminizmu, torej o dolgoletnih prizadevanjih za dosego enakosti in enakopravnosti, o vlogi aktivizma danes, pa o aktualnem lokalnem in globalnem dogajanju, smo govorili v tokratni Intelekti. Svoje poglede so predstavili pisateljica in publicistka Tea Hvala, raziskovalka z Inštituta za proučevanje enakosti spolov Ana Pavlič, direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač in urednik ter publicist dr. Aljoša Harlamov.
Številke o stranski škodi industrije mode in tekstila so zastrašujoče in le še naraščajo. Danes na svetovni ravni zavržemo 92 milijonov ton oblačil letno, po ocenah pa se utegne proizvodnja oblačil v prihodnjem desetletju podvojiti. Če ob tem upoštevamo, da za izdelavo ene majice porabimo toliko vode, kot je človek popije v dveh letih in pol, potem ni presenetljivo niti, da je tekstilna industrija odgovorna za 20 odstotkov vse onesnažene vode na svetu. Prispeva tudi 10 odstotkov toplogrednih izpustov in še bi lahko naštevali. Obenem je danes že vsakomur jasno, da je kvaliteta velikega dela oblačil izredno slaba, da bodo zagotovo v manj kot letu za stran. Toda recikliramo le 1 odstotek tekstila. Do nedavno se temu preprosto nihče ni posvečal. Toda slovensko znanje utegne to spremeniti. V Mariboru so uspešno postavili sploh prvo demonstracijsko linijo za kemijsko recikliranje na svetu, kjer lahko učinkovito reciklirajo štiri najpogostejše sestavine oblačil. Za to znanje se zdaj zanimajo tudi velikani tekstilne industrije. O ceni tekstilne industrije in možnih rešitvah z gostjami prof. dr. Aleksandro Lobnik z mariborske Strojne fakultete in Inštituta za okoljevarstvo in senzorje, Živo Lopatič, vodjo Zavoda za pravično trgovino Tri muhe in dr. Katjo Simončič, raziskovalko na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Pixabay
Že dobra tri leta, vse od razvpitega referenduma junija 2016, se malodane vsak dan sprašujemo, kaj bo z Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske po brexitu. Neprimerno manj pozornosti pa smo, tako se vsaj zdi, doslej namenjali vprašanju, kakšna prihodnost pravzaprav čaka Unijo samo. Se bo, zdaj ko je ne bo več oviral tradicionalni britanski integracijski skepticizem, uspela institucionalno trdneje in globlje povezati? Se bo – še posebej če so bodo potrdile napovedi, da se Združeno kraljestvo utegne po brexitu spremeniti v nemočnega kmeta na svetovni geopolitični šahovnici – tudi med navadnimi državljankami in državljani sedemindvajseterice okrepilo zavedanje, da na nemajhne izzive 21. stoletja lahko ustrezno odgovorimo samo skupaj in povezani? Ali pa se bodo, nasprotno, notranja razmerja moči med članicami povsem porušila in bo Unija začela malodane izključno služiti nemškim interesom, nemški hegemoniji? Bo gospodarstvo Unije brez britanskega prispevka globalno sploh še konkurenčno v tekmi z Američani, Kitajci, Japonci in drugimi? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši gostje: ekonomist, predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač ter politologa, predavatelja na Fakulteti za družbene vede iste univerze dr. Danica Fink Hafner in dr. Jure Požgan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Danes obeležujemo dan varne rabe interneta, ki ga vsak drugi torek v februarju obeleži več kot 140 držav. Točka osveščanja o varni rabi interneta safe.si želi letos na pretirano rabo mobilnih telefonov opozoriti starše. Medtem ko svojim otrokom omejujejo in prepovedujejo uporabo, sami mobilne telefone uporabljajo med kosilom, večerjo, zvečer v postelji, med igro in pogovorom z otroki, celo med vožnjo in med mnogimi drugimi dejavnostmi. O varni rabi interneta v današnji Intelekti, goste je v studio na pogovor o tem povabila Urška Henigman.
Po nedavnih raziskavah je povprečen človek izpostavljen 3600 reklamam na dan. Naša življenja so prežeta z oglasi, ki vplivajo na to kako razmišljamo o sebi in svetu. Dnevno smo izpostavljeni oglasom, v katerih ženske nastopajo na pol gole ali reklamirajo gospodinjske pripomočke, pa oglasom, v katerih so moški prikazani kot uspešneži, ki pa ne znajo uporabljati pralnega stroja ali nahraniti otroka. Kako naj razumemo zgodbe, ki nam jih pripovedujejo reklame? Kako oglaševanje definira družbo? Kaj sporoča otrokom? Zakaj so stereotipi v oglaševanju škodljivi? Ali obstajajo omejitve in kakšne so? O vsem tem smo spregovorili v oddaji Intelekta. Svoja mnenja so soočili raziskovalka Ana Pavlič iz Inštituta za proučevanje enakosti spolov, predsednik oglaševalskega razsodišča Jaka Repanšek ter antropologinja dr. Renata Šribar.
V letošnji rekordni sezoni požarov je v Avstraliji do zdaj umrlo 32 ljudi in več kot milijarda živali. Pogorela so tudi obsežna območja naravnih parkov, kjer so domovali nekateri zadnji predstavniki starodavnih vrst še iz dobe dinozavrov. Kakšne bodo posledice tako hude izgube življenjskega prostora za avstralske avtohtone in edinstvene vrste, je težko ocenjevati. Toda trendi niso obetavni. Na vse toplejšem planetu so ekstremni vremenski dogodki postali bolj pogosti. V rekordno sušnem poletju je bil tudi obseg požarov v Amazoniji rekorden. V času, ko se intenzivno pogozdovanje vse pogosteje omenja kot odgovor na segrevanje planeta, izginjajo v plamenih vse obsežnejša gozdna območja. Daleč od oči javnosti gorijo tudi obsežni severni gozdovi, kjer so izpusti toplogrednih plinov daleč največji. Kaj nam lahko povejo ti požari? V času šestega masovnega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst, ki smo mu danes priča, tako obsežne izgube naravnih gozdov nedvomno pomenijo katastrofo, katere domet si težko predstavljamo. Foto:Pixabay
Slovenski 15-letniki so v mednarodni raziskavi pismenosti PISA 2018 izkazali višje znanje bralne, matematične in naravoslovne pismenosti od povprečja dosežkov drugih držav članic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj. A primerjava rezultatov v daljšem časovnem obdobju in bolj temeljita analiza podatkov kažeta na kar nekaj izzivov slovenskega šolskega sistema: povprečni dosežki slovenske mladine rahlo, a konstantno padajo, bolj kot v drugih državah OECD-ja se opažajo razlike med spoloma, slabši dosežki mladih z migrantskim ozadjem in tistih, ki izhajajo iz šibkega socialno-ekonomskega okolja. Prav tako so slovenski dijaki nadpovprečno žalostni in zaskrbljeni ter ne občutijo podpore učiteljev.
Neveljaven email naslov