Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
882 epizod
882 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
4. septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, zato se bomo v tokratni Intelekti spraševali, kaj je danes v spolnosti sploh še tabu? Je pol stoletja po seksualni revoluciji še kaj, o čemer se ne pogovarjamo ali pa je prav to – pogovor o spolnosti – največja tabu tema? Zakaj nam je še vedno nerodno in kakšne bi bile posledice odprtega in iskrenega pogovora o spolnosti staršev z otroki, učiteljev z učenci, zdravnikov s pacienti, vseh z vsemi, tako v javnosti kot v zasebnosti? Oddajo je pripravila Urška Henigman. Foto:free-photos/pixabay
Po zadnjih podatkih OECD skoraj dvajsetim odstotkom Slovencev manjka osnovna veščina, kot je bralna pismenost. Nižje so uvrščeni le še Singapur, Izrael, Turčija in Čile. In čeprav smo na prvem mestu po deležu doktoratov, imamo visok delež odraslih, ki so bralno nepismeni. Tudi med visoko izobraženimi, število bralcev po zadnjih podatkih pada in samo slaba tretjina slovenskih staršev redno bere svojim predšolskim otrokom. O naši bralni kulturi, o tem ali danes res beremo vedno manj, o vzrokih in posledicah, smo govorili v Intelekti.
Trije dnevi ljubezni in miru, vrhunske glasbe in psihedeličnih substanc pa tudi poletnih neviht, blata in pomanjkanja hrane, ki je pestilo polmilijonsko množico obiskovalcev … Z vsem tem se je koncert v Woodstocku, ki je med 15. in 18. avgustom 1969 potekal globoko na podeželju ameriške zvezne države New York, v naš kolektivni spomin zapisal kot nemara največji rock dogodek vseh časov. Še več; obveljal je za simbol neke dobe, njenih aspiracij in zablod. Kakšna je pravzaprav dediščina Woodstocka danes? So tisti avgustovski dnevi izpred pol stoletja samo še zanesljivi predmet sladke nostalgije, ki kvečjemu lahko pomaga nenasitni glasbeni industriji prodajati vedno nove proizvode? Ali pa je v z ognjem prežarjenem glasu, s katerim je Richie Havens takrat pel o svobodi, in v bombah, ki so padale v instrumentalni priredbi ameriške himne, ki jo je zadnji dan festivala na svoji kitari zaigral Jimi Hendrix, izraženo sporočilo, ki nas kot zasebnike pa tudi kot državljane lahko nagovarja, navdihuje in opogumlja tudi danes? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili antropologa dr. Rajka Muršiča, sociologa dr. Jožeta Vogrinca in glasbenega urednika Janeta Webra. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: allyartist (Pixabay)
Dvomov ni več: vedno pogosteje antibiotiki ne primejo, kot bi morali. Zakaj? Odgovor že dolgo ni neznanka: vedno več bakterij je razvilo odpornost na antibiotike. Med njimi so povzročiteljice pljučnic in spolnih bolezni, pa bakterije, ki povzročajo vnetje mehurja, okužbe ran in bolnišnične okužbe. Po besedah dr. Bojane Beović iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani imamo že tudi v Sloveniji primere okužb z bakterijami, ki so odporne na vse znane antibiotike. Situacija se bo še poslabšala, saj naj bi po najbolj črnih napovedih leta 2050 zaradi odpornih bakterij na svetu vsaki dve sekundi umrl en človek. Svetovna zdravstvena organizacija je zato razraščajočo odpornost bakterij na antibiotike uvrstila med deset največjih zdravstvenih groženj in hkrati izzivov našega časa. V oddaji Intelekta bomo problem osvetlili z domačimi in tujimi strokovnjaki. Sodelujejo: prof. dr. Bojana Beović (UKC Ljubljana), prof. dr. Lucija Peterlin Mašič, prof. dr. Tomaž Bratkovič in prof. dr. Stanislav Gobec (vsi Fakulteta za farmacijo Ljubljana) ter dr. Rex Clements (Sandoz). Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc.
Sodobna tehnologija je danes kos vse bolj sofisticiranim nalogam. In to v veliki meri tudi zaradi materialov, ki se skrivajo v njihovem jedru, čeprav tem le redko posvečamo pozornost. Ena izmed ključnih sestavin celega spektra visokotehnoloških naprav so tudi tako imenovane redke zemlje. Gre za skupino elementov, o katerih se le redko kaj sliši, pa vendar so danes vsepovsod. Najdemo jih v skoraj vseh elektronskih napravah, ključne so za razvoj zelenih tehnologij, najdemo jih v medicinskih skenerjih in satelitih, daleč največ pa jih je v vojaških napravah. V zadnjem času so se redke zemlje znašle nekoliko bolj v ospredju zaradi trgovinske vojne med svetovnima velesilama. Kitajska stran je namreč namignila na možnost, da njihov izvoz prepove. Ko gre za redke zemlje pa ima Kitajska tako rekoč monopol. Azijska velesila namreč po ocenah proizvede 70 odstotkov redkih zemelj na svetu, predela pa jih okoli 90 odstotkov, zato bi imela takšna odločitev nedvomno resne posledice za celo vrsto panog. Toda pridobivanje redkih zemelj je izredno umazan postopek in dolga leta je bila večina držav, ki sicer tudi imajo ustrezne depozite teh elementov, povsem zadovoljna, če lahko umazano delo prepustijo Kitajski. Kitajska pa je to področje tudi zelo načrtno in sistematično razvijala. In z novimi odkritji in aplikacijami je v zadnjih desetletjih pomen redkih zemelj za visoko tehnologijo strmo naraščal. In danes bi se jim praktično ne mogli odreči. Zaradi njih so namreč lahko elektronske naprave prikladno majhne, zasloni bleščeči in električni avtomobili kos razdaljam, ki sploh omogočajo za njihovo širšo uporabo. Iskanje alternativ kitajskemu monopolu je danes postalo nujno, a vsekakor ne bo enostavno. Foto:Pixabay, cc
Novodobna praznovanja otroških rojstnih dni presegajo mejo zdravega razuma, intimni družinski prostor odpirajo javnosti, na družbenih omrežjih iščejo potrditve v številu všečkov, na njih pa svoje moči in družbeni status merijo predvsem starši. To so le nekatere ugotovitve sogovornikov v oddaji Intelekta, v kateri se med drugim sprašujemo, ali so tovrstna praznovanja že dosegla vrh, kakšen vpliv imajo nanje spletni vplivneži ter kako, če sploh, takšne potrošne zabave vplivajo na razvoj vrednot pri otrocih. Gostje oddaje so antropolog iz ZRC SAZU Dan Podjed, strokovnjakinja za marketing Ana Ivandić in mladi raziskovalec s katedre za razvojno psihologijo na FF v Ljubljani Žan Lep.
Bilo je pred skoraj 50 leti, 20. julija 1969, malo po deveti zvečer po srednjeevropskem času, ko je lunarni modul Eagle pristal na površju Meseca. Ko so se šest ur pozneje odprla vrata ameriškega vesoljskega plovila in je Neil Armstrong napravil tisti majhen korak za človeka pa obenem orjaški skok za človeštvo, so ljudje po vsem svetu menda verjeli, da smo se vsi skupaj nenadoma znašli v novi zgodovinski dobi: v vesoljskem veku. A tega sklepanja nadaljnji razvoj nekako ni potrdil; Armstrongu je v naslednjih treh letih sicer sledilo še 11 astronavtov, potem pa je Nasa sklenila program Apollo in tako od decembra 1972 nihče več ni obiskal Zemljinega naravnega satelita. To seveda ne pomeni, da se naše vedenje o vesolju nasploh in osončju posebej še naprej ne povečuje, prav nasprotno, a človeške posadke so pri raziskovanju kozmosa izpodrinili teleskopi, roboti in sonde. Bi pa ameriške astronavte, ruske kozmonavte, kitajske tajkonavte in druge pionirje osvajanja osončja lahko že v kratkem ponovno videli na drznih poteh – v vseh pomembnih vesoljskih agencijah, poleg že omenjenih tudi v indijski in evropski, so v zadnjih letih namreč začeli intenzivno razmišljati o obuditvi misij s človeškimi posadkami, misij, ki naj bi nas srednjeročno vrnile na Luno, dolgoročno pa nas celo poslale na Mars. Govori se tudi o tem, da bi lahko objekte v našem osončju v dogledni prihodnosti začeli izkoriščati v gospodarske namene. Najbolj drzni vizionarji pa, jasno, sanjajo že kar o kolonizaciji Meseca in Marsa. Kako uresničljivi pravzaprav so vsi ti načrti? Zakaj jih po slabega pol stoletja dolgem mrku danes spet snujemo? In kako nam bodo, če bodo navsezadnje uspešno realizirani, pomagali razširiti horizonte znanja? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Naši gostje so bili: ekonomist, zunanji sodelavec ljubljanske Ekonomske fakultete, Igor Feketija; astrofizičarka in predavateljica na novogoriški Fakulteti za naravoslovje, dr. Andreja Gomboc; pa inženir elektrotehnike in predavatelj na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, dr. Iztok Kramberger; ter, ne nazadnje, astrofizik, predavatelj na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, dr. Tomaž Zwitter. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ponciano (Pixabay)
Petdeset let mineva od policijske racije v zdaj že znamenitem lokalu Stonewall Inn v New Yorku, ki je sprožila prvi odpor istospolno usmerjenih oseb proti policijskemu nasilju. Vstaja, ki so ji v naslednjih letih sledili upori tudi v drugih mestih, pomeni začetek boja za pravice članov in članic LGBT skupnosti. V Sloveniji je Parada ponosa letos potekala devetnajstič, tokrat pod sloganom “Presežimo kulturo sovraštva” in z jasnim sporočilom, da problematika širjenja sovražnega in diskriminatornega govora, postaja vse bolj sprejemljiv način političnega, družbenega in javnega delovanja. O tem, kje smo v Sloveniji in v tujini na področju doseganja enakopravnosti in enakovrednosti vseh članov in članic družbe, smo govorili v tokratni Intelekti. Z nami so bili Vesna Štefanec iz Društva Parada ponosa, pisateljica Suzana Tratnik, aktivista za človekove pravice Lovro Centrih in Mitja Blažič ter zagovornik načela enakosti Miha Lobnik.
Pred 10-ti leti se je izjemno povečala moč računalnikov, kar je povzročilo pravo revolucijo na področju jezikovnih tehnologij. Razvoj globokih nevronskih mrež je omogočil oblikovanje številnih orodij za pisanje, od Autoccorecta in Grammarlyja do Scrivinerja in Ulyssesa, ki prevzemajo vlogo lektorjev in urednikov. Kaj pa avtorjev? Naše pametne naprave že skoraj samostojno pišejo kratka sporočila. Kako pa je s kompleksnejšimi teksti? Ali umetna inteligenca zna napisati agencijsko novico, novinarski članek, scenarij, pesem ali roman? Je to za človeka zanimivo branje? O vlogi umetne inteligence pri ustvarjanju literarnih del v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman. Sogovorniki: Nejc Gazvoda, Jure Karas, dr. Miha Kovač in dr. Marko Robnik Šikonja.
Ob začetku poletnih počitnic in na dan državnosti bo naše izhodišče najnovejša raziskava Slovenska mladina 2018/2019, ki govori o vrednotah, življenjskem stilu, mobilnosti, religiozni usmerjenosti, politični angažiranosti mladih ter njihovih navadah preživljanja prostega časa in željah glede državne ureditve. Raziskovalci so prišli do ugotovitev, da so mladi v Sloveniji v primežu individualnosti, prekarnosti in stresa. Več pa v oddaji Intelekta.
Vreme nas vse zanima. Tudi polna usta negodovanj imamo glede napovedi, čeprav se nihče od nas laikov nanje ne spozna. Tudi naše predstave o napovedovanju vremena so zelo, zelo površne in zdi se, da si meteorologijo predstavljamo zelo in preveč popreproščeno. Vendarle je to znanost, zelo kompleksna znanost, ki vključuje poleg številnih (zdaj) naprednih tehnologij in modelov, tudi skorajda eruditsko znanje fizike, matematike in še marsičesa. Predvsem človeka strokovnjaka. Meteorološka znanost je postala s pomočjo računalnikov, satelitov, modelov vedno bolj sofisticirana. Koliko in v čem so zato njene napovedi vremena in klimatskih sprememb bolj natančne in zanesljive in kako daljnosežne so sploh lahko? Kako se je meteorološka znanost razvijala in kaj vse danes uporabljajo meteorologi pri svojih vremenskih napovedih ter kako uporabne so tiste ljudske? O vsem tem v tokratni oddaji z vodilnimi strokovnjaki tega področja pri nas. Z nami bodo univerzitetni diplomirani meteorologi: Brane Gregorčič z Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), ki ima več kot 30 let praktičnih izkušenj pri napovedovanju vremena, prof.dr. Jože Rakovec s katedre za meteorologijo Fakultete za matematiko in fiziko UL ter dr. Žiga Zaplotnik podoktorski raziskovalec na FMF UL. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
O nanodelcih v zadnjem času slišimo vse več in v najrazličnejših kontekstih, naj gre denimo za govor o najmanjših delcih v onesnaženem zraku ali za najsodobnejše nanomateriale, z vrsto zanimivih in koristnih lastnosti. Nanotehnologija velja za eno najbolj obetavnih in ključnih področij nadaljnjega tehnološkega razvoja in številni nanomateriali so si s svojimi posebnimi lastnostmi že dobro utrli pot na različna področja, od elektronike in gradbeništva, do prehrambne in kozmetične industrije, pa v medicino, farmacijo in še marsikam. Pravzaprav se zdi, kot da so povod. Zato kljub prednostim, ki jih prinašajo, morda ni presenetljivo, da zbujajo tudi nekaj nelagodja. Kako naj vemo, kaj v okolju počnejo vsi ti nanodelci in kakšen je njihov vpliv na organizme, tudi na ljudi. Konec koncev gre za izredno majhne delce, katerih posebne lastnosti izvirajo prav iz njihovih nano dimenzij, te pa jim tudi omogočajo, da se vedejo povsem drugače, kot bi se ista snov nekoliko večje velikosti. Kje in do kolikšne mere je nelagodje, ki se tu poraja, utemeljeno, koliko pa je povsem odveč? Kdaj so nanodelci dejansko škodljivi in kakšne možnosti uporabe po drugi strani odpirajo, da so deležni tolikšne pozornosti, naj gre za raziskave ali za njihovo uporabo v povsem konkretnih izdelkih? Tem vprašanjem smo se posvetili v Intelekti. V studiu so bile prof. dr. Damjana Drobne, vodja skupine za nanobiologijo in nanotoksikologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, prof. dr. Maja Remškar odseka za fiziko trdnihe snovi Inštituta "Jožef Stefan" in prof. dr. Julijana Kristl, vodja raziskovalne skupine za nanotehnologijo in nanozdravila na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani s Fakultete za farmacijo. Foto:Pixabay
4. junija leta 1919 je ameriški senat sprejel 19. amandma, s katerim je Američankam zagotovil volilno pravico. Po stotih letih je situacija za Američanke precej drugačna od pričakovane. Priče smo poskusom ponovne retradicionalizacije družbe, pojavljajo se težnje po odvzemanju že priborjenih pravic. Položaj žensk se v nekaterih pogledih izrazito slabša. V Združenih državah Amerike mediji že nekaj časa govorijo o Trumpovi vojni proti ženskam. Tudi v Evropi so trendi slabšanja položaja žensk zaskrbljujoči. O vzrokih in posledicah aktualnega globalnega dogajanja v zvezi s pravicami žensk bomo spregovorili v tokratni oddaji Intelekta. Z nami so bile dekanja Fakultete za socialno delo prof. dr. Vesna Leskošek, sociologinja prof. dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete ter politologinja in raziskovalka Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Tekmovalni šport se je z razvojem tehnologije spremenil na številnih področjih. Športniki s pomočjo senzorjev in meritev ves čas izboljšujejo svoje telesne sposobnosti, najnovejša oprema z novimi materiali omogoča vse boljše rezultate, zmogljive kamere zabeležijo vsak gib in vsako napako, razvoj videa pa omogoča vznemirljive video prenose, ki kljub veliki pestrosti vsebin na naših ekranih še vedno pritegnejo ogromno gledalcev in pomagajo ustvarjati to milijardno industrijo. Postavlja pa se vprašanje, ali izguba človeškega faktorja športu kaj odvzema? Kdo pravzaprav tekmuje – športniki ali tehnologije? V studiu so o tem razpravljali filozof dr. Milan Hosta, dr. Janez Vodičar s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani in športni novinar Radia Slovenija Aljaž Golčer. Z njimi se je pogovarjala Urška Henigman.
Letos pozno jeseni bomo slavnostno obeleževali stoletnico ustanovitve ljubljanske univerze, bržčas ene ključnih institucij slovenskega dvajsetega stoletja. A še preden se prepustimo jubilejni vznesenosti, se lahko pomudimo še pri eni okrogli obletnici, tesno povezani z univerzo: pozno spomladi 1999, pred dvajsetimi leti torej, so ministri za izobraževanje iz 29 evropskih držav podpisali tako imenovano Bolonjsko deklaracijo, ki je v visoko izobraževanje na stari celini uvedla pomembne ter daljnosežne spremembe. Z uvedbo petletnega dvostopenjskega študija, ki ima za deklariran cilj predvsem poučevanje tistih znanj in takšnih kompetenc, ki jih evropsko gospodarstvo potrebuje v tekmi na globalnem trgu, z ukrepi, ki naj bi tesneje povezali znanstveno-raziskovalno dejavnost, ki poteka na univerzah, z industrijo, ter z oblikovanjem vseevropskega sistema kreditov in točkovanj, ki naj bi omogočil primerljivost diplom in olajšal prehajanja študentov in profesorjev med različnimi univerzitetnimi okolji v prostoru med Lizbono in Vladivostokom, naj bi zagotovili, da se bo v Evropi sčasoma oblikovala tako imenovana družba znanja, pripravljena na véliko konkurenčno soočenje z Vzhodno Azijo in Severno Ameriko. Pa se je to res zgodilo? In tudi če se je, ali so študentki in študentje, ki gredo zdaj skozi bolonjsko izobraževanje, še vedno deležni tudi vsega tistega, kar smo ne neutemeljeno pričakovali od univerze včasih: da bo namreč mlade ljudi omikala, jim široko odprla horizonte in jih navsezadnje oblikovala v samostojne, polno realizirane posameznice in posameznike, ki morejo misliti z lastnimi glavami? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Dvajsetletne rezultate bolonjske reforme so nam pomagali misliti dr. Primož Krašovec, predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, pa dr. Rastko Močnik, upokojeni profesor z istega oddelka iste visokošolske ustanove, ter dr. Pavel Zgaga, predavatelj na Oddelku za temeljni pedagoški študij Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in v času sprejetja bolonjske deklaracije državni sekretar, pozneje pa tudi minister za šolstvo in šport Republike Slovenije. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: harishs (Pixabay)
Medijske podobe lova na kite in delfine v večjem delu javnosti zbujajo odpor in negativna čustva. Čeprav je leta 1986 začela veljati prepoved komercialnega kitolova, so nekatere države z njim nadaljevale. Med njimi je bila tudi Japonska, ki pa je te mogočne morske sesalce lovila in ubijala le še v raziskovalne namene. Decembra pa so sporočili, da se umikajo iz Mednarodne komisije za kitolov in letošnjega julija v svojih vodah ponovno uvajajo tudi komercialni kitolov. Odločitev je takoj naletela na odziv mednarodne skupnosti; oglasili so se politiki, strokovnjaki in okoljevarstveniki. Poteza japonske vlade je prišla ravno v trenutku, ko Mednarodno komisijo za kitolov vodi Slovenija. Pogovarjali smo se z biologom Andrejem Bibičem, ki predseduje Komisiji. Pravi, da so razprave o kitolovu le težko samo racionalne, vedno so tudi zelo čustvene. V oddaji Intelekta se bomo vprašali, kakšne bodo posledice japonske odločitve? Kakšen življenjski prostor za kite in delfine so svetovna morja enaindvajsetega stoletja? In katere so nevarnosti, ki ogrožajo njihov obstoj? Gosta oddaje bosta biologa Andrej Bibič in Tilen Genov, ki je član znanstvenega odbora Komisije. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Ladja Nisshin Maru vleče mrtvega ščukastega kita na krov ©Sea Shepherd / Marianna Baldo
Avtonomna orožja se zdijo stvar znanstvene fantastike. Žal niso. S tehnološkega vidika so že danes povsem izvedljiva. Gre za orožja, ki so opremljena z napredno umetno inteligenco in so zmožna samostojnega odločanja, katero tarčo bodo napadla, koga bodo ubila. Načeloma ima danes še vedno človek zadnjo besedo in izda ukaz za napad. Številni obrambni sistemi pa so že v tem trenutku bolj samostojni. In v praksi je lahko meja med zgolj pametnim, avtomatiziranim orožjem, ki ga od daleč pri ključnih odločitvah vendarle upravlja človek, in avtonomnim orožjem zelo zamegljena; posledice tega, da odločitev o življenju in smrti v nekem trenutku prevzame stroj, pa izredno daljnosežne. Toda razvoj gre brez dvoma naglo v tej smeri in morda se utegnemo v kratkem znajti na drugi strani te izredno odločilne ločnice. Gostje oddaje so eden pionirjev razvoja umetne inteligence, akademik prof. Ivan Bratko, filozof dr. Luka Omladič in pravnik izr. prof. dr. Aleš Završnik. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Pixabay
Če pogledamo malo dlje v preteklost, hitro ugotovimo, da so literarne revije igrale nenavadno pomembno vlogo v slovenskem javnem življenju. Na straneh publikacij, kot so bile – ali so še – Ljubljanski zvon, Dom in svet, Sodobnost, Revija 57, Perspektive, Nova revija in Literatura, se je v zadnjih stotih letih in več pač zrcalil duh slovenskega časa. Tu so se vedno znova artikulirale ideje, ki so v pomembni meri določale kolektivne predstave o tem, kaj je lepo, kaj dobro in kaj pomembno v slovenskih življenjih. Tu so se kresala mnenja o tem, kako naprej v poljih politike, gospodarstva, družbeno pogojenih medčloveških odnosov ali znanstvene in umetnostne produkcije. Natanko prek literarnih revij so v naš intelektualni prostor iz tujine prihajale tudi nove estetike in filozofije, ki so potem oplajale ustvarjalnost in mišljenje pri nas. Tako je bilo nekoč; kaj pa danes? – Da se, gledano v globalnem merilu, bralstvo tradicionalnih, tiskanih medijev nezadržno krči, čivkajo že vrabci. Da se, prav tako v globalnem merilu, družbeni pomen, ki ga pripisujemo vsestranski razgledanosti oziroma široki omiki, manjša, je tudi obče znano. Če pa k temu prištejemo še spoznanje, da imamo na Slovenskem zdaj celo vrsto drugih, to je: političnih, znanstvenih, gospodarskih in kulturnih institucij, ki so prav tako poklicane k poganjanju javne debate, tedaj ni več jasno, ali literarne revije kdorkoli sploh še potrebuje. Je, nekoliko drastično rečeno, slovenska literarna revija kratko malo umrla, a nas o tem ni še nihče uradno obvestil? Ali pa je v zadnjih desetletjih vendarle našla druge, tako analogne kakor digitalne načine, kako biti relevantna tudi v 21. stoletju? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši tokratni gostje: pisatelj, knjižni urednik, predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete ter pred tremi desetletji soustanovitelj revije Literatura, dr. Andrej Blatnik, pa literarni kritik, knjižni urednik in publicist, pred leti urednik spletne literarne revije AirBeletrina, zdaj pa glavni urednik literarne revije Mentor, dr. Aljoša Harlamov, ter literarna in gledališka kritičarka, knjižna urednica, novinarka in urednica kulturne redakcije pri mariborskem Večeru, Petra Vidali. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Herbicid glifosat spremlja slab sloves. Če je njegova raba v zadnjih treh desetletjih porasla za stokrat in še vedno narašča, se tudi med ljudmi povečujeta zaskrbljenost in strah. Razprave o škodljivosti glifosata ne potihnejo, prav nasprotno; vse glasnejše so. Eni trdijo, da ogroža zdravje ljudi in povzroča raka; drugi, da je strupen za živali; tretji opozarjajo, da ni boljšega; četrti kažejo na študije, ki ne dajejo jasnih in enoznačnih odgovorov. Čeprav bi o glifosatu morala v prvi vrsti odločati stroka, pa se vedno bolj zdi, da imajo škarje in platno v rokah lobiji ter politika. V oddaji Intelekta bomo predstavili nekatere aktualne vidike uporabe herbicida glifosat v našem okolju. Sodelujejo: Štefan Domej (Rinkole pri Pliberku), Heidi Hautala (Evropski parlament), Anca Paduraru (Evropska komisija) in Erich Roscher (Kmetijska zbornica Celovec). Svoje poglede bodo delili tudi prof. dr. Janko Božič (Biotehniška fakulteta), dr. Jernej Drofenik (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin), prim. Lucija Perharič (NIJZ), Sonja Tomšič (Onkološki inštitut) in prof. dr. Vesna Zadnik (OI). Novinarji: Petra Kos Gnamuš, Igor Jurič, Nina Slaček in avtor Iztok Konc. Foto: LJNovaScotia/ Pixabay
Rihard Jakopič, pionir slovenskega impresionističnega slikarstva, eden ključnih umetnikov prve polovice 20. stoletja pri nas. Ob 150. obletnici njegovega rojstva bomo v oddaji spomnili in razgrnili, zakaj je bil Jakopič tako izjemna osebnost slovenske umetnosti in zakaj si posebnega mesta v našem umetniškem panteonu ni zaslužil le kot slikar, temveč tudi kot človek, ki je umetnost strateško vpel v širši družbeni okvir. Gostimo dr. Andreja Smrekarja, muzejskega svetnika iz Narodne galerije, in Dragico Trobec Zadnik, nekdanjo kustosinjo in muzejsko svetnico Mestnega muzeja Ljubljana, oba velika poznavalca življenja in dela Riharda Jakopiča.Avtorica oddaje je Liana Buršič
Neveljaven email naslov