Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
883 epizod
883 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. Toda na tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in številni oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Ko pa je sredi lanskega decembra na platna kinematografov po vsem svetu prišla Sila se prebuja – najnovejša, sedma, epizoda Vojne zvezd – je v vsega petih tednih postala eden najuspešnejših filmov vseh časov. Videli so jo milijoni ljudi. Zato se menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih zgodbenih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd? – Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem. Gostje pred mikrofonom so bili filmski režiser, scenarist in pisatelj Nejc Gazvoda, filozofinja dr. Bara Kolenc in filmski kritik Gorazd Trušnovec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Še do nedavnega smo mislili, da imajo problem z orožjem predvsem Američani. Temu v prid nedvomno govori tudi njihova »črna statistika«. Zaradi terorističnih napadov v Parizu ter nasilja, ki je izbruhnilo na silvestrski večer v Nemčiji,pa je prišlo do preizpraševanja odnosa do strelnega orožja tudi v Evropski uniji. V tokratni Intelekti smo spregovorili o fenomenu strelnega orožja kot eni izmed manifestacij in praks človeškega nasilja, o razmerju med orožjem in varnostjo ter o antropoloških vidikih rabe orožja. Ob tem smo osvetlili razumevanje širših družbenih procesov, ki so povezani z nasiljem, vojnami, konflikti, politično uporabo nasilja in terorizmom. Pogovarjali smo se s prof. dr. Božidarjem Jezernikom z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ter z dr. Rokom Zupančičem iz katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Foto: www.lazinc.com
Kokain, alkohol, tobak in zdaj – sladkor! Ko je dr. Robert Lustig leta 2009 škodljive učinke sladkorja primerjal s škodo, ki jo povzročijo prepovedane droge, je šokiral tako strokovno kot tudi širšo javnost. Danes – dobrih 6 let kasneje - pa njegovim trditvam pritrjujejo številni strokovnjaki; mnogi govorijo celo o tem, da nas je sladkor zasužnjil in da nas sla po sladkorju dobesedno ubija. O razsežnosti problema govori podatek, da je seznam živil, ki jim je sladkor dodan, skoraj neskončen. In posledice? Le sladkorno bolezen zdravniki pri nas vsako leto na novo odkrijejo pri kar 11.000 ljudeh. O perečem problemu in o škodi, ki jo povzročijo prevelike količine sladkorja, so za oddajo Intelekta spregovorili strokovnjaki, ki jim ni vseeno za naše zdravje. Sodelujejo prof. dr. Nataša Fidler Mis, dr. Marjeta Recek, dr. Tanja Pajk Žontar, asist. dr. Aleš Skvarča, dr. Matej Gregorič in prof. dr. Tadej Battelino. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Paul/ Flickr, cc
Z novim letom začenja delo nova Direkcija za vode Republike Slovenije. Z njeno pomočjo naj bi se področje upravljanja z vodami v Sloveniji končno začelo celostno urejati. Glede na dolgoletno zanemarjanje tega področja so pred novo direkcijo nedvomno številni izzivi. Poplave, ki so namreč spodbudile nastanek, niso edini dokaz, da z najdragocenejšo dobrino, ki jo imamo v izobilju, ne znamo najbolj pametno ravnati. Vodam v Sloveniji smo se zato posvetili tudi v prvi Intelekti v tem letu. Foto: Wikipedia
V izteku leta 2015 vam v poslušanje ponujamo jagodni izbor – izseke iz oddaj, ki so vam in nam odgovorile na relevantna vprašanja o življenju na Zemlji. Vprašali smo se, kako bo kapitalizem krojil usodo našega planeta in ali bomo uspeli zavarovati biotsko bogastvo, ki se skriva v tleh? So tudi živali lahko sočutne, empatične in modre? Ali lahko to v povezavi z varovanjem človekovih pravic sploh še rečemo za ljudi? Ob izjemno hitrem razvoju tehnologije nas je med drugim zanimalo, ali nam bo internet stvari olajšal življenje na našem planetu pa tudi, kdaj, če sploh, bomo spoznali, da Zemlja ni edina v vesolju, ki naseljuje inteligentna živa bitja? FOTO: Davide Restivo/Flickr
Navajeni smo misliti, da gre samostalnik »demokracija« malodane naravno, brezšivno skupaj s pridevnikom »liberalna«. Teoretiki namreč že dolgo govorijo o liberalni demokraciji kot tisti značilni zahodni družbeno-politični ureditvi, v kateri svobodne parlamentarne volitve spremljajo neodvisnost različnih vej oblasti, močna civilno-družbena sfera in vladavina zakona, ki vsem zagotavlja temeljne človekove pravice in svoboščine. Toda leta 1997 je indijsko-ameriški zunanjepolitični novinar in komentator Fareed Zakaria skoval besedno zvezo »neliberalna demokracija«, s katero je označil tiste države, v katerih večstrankarske volitve sicer potekajo, v katerih pa temeljne svoboščine spoštujejo kvečjemu arbitrarno in v katerih v pravem pomenu besede ne poznajo ne trdne ločitve oblasti, ne resnično odprte javne debate. Zakaria je s svojim neologizmom takrat precej eksplicitno meril na post-sovjetski prostor, toda junija lani je Viktor Orbán brez dlake na jeziku oznanil, da želi njegova vlada Madžarsko preoblikovati v neliberalno državo, v kateri sicer še naprej obstaja prostor za liberalni koncept svobode, vendar pa ta ne more biti več osišče, okrog katerega naj se strukturira družbeno-politično življenje. Namesto tega naj bi, tako Orbán, državo zdaj vodili predvsem v skladu s specifično madžarskimi nacionalnimi vrednotami. In če se ozremo na politike, ki jih vodita sveže pečena poljska in že dodobra utrjena turška vlada, če pomislimo na obljube in predloge, ki jih na svojih predvolilnih shodih razglašajo ameriški republikanci in francoski ter še kakšni nacionalisti, tedaj se lahko zazdi, da bi neliberalna demokracija utegnila postati življenjsko dejstvo še kje drugje kakor le v deželah na drugi strani vzhodnih meja Evropske unije in Nata. Pa je to verjetno? Mar ni liberalna demokracija v državah kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija, Združene države Amerike ali Kanada postala del tamkajšnjega družbenega, kulturnega in političnega DNK-ja? –Ta vprašanja so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonomso bili novinar in komentator dr. Janez Markeš ter politologa, dr. Danica Fink-Hafner in dr. Andrej Lukšič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Množičen prihod beguncev v Evropo, teroristični napadi v Parizu, vojna v Siriji in napetosti med svetovnimi velesilami. V ljudeh in družbi kot celoti se je naselil strah. Strah pred tujci, strah pred islamom, strah pred novimi izbruhi nasilja v Evropi. Pravimo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Pa je res? Pod vplivom strahu se posamezniki odzivamo drugače, države na meje pošiljajo vojsko in postavljajo ograje. Strah nas hromi in nam jemlje prostor za razmislek, brez katerega uspešno soočenje z vzroki in mehanizmi pričujoče in prihodnjih »kriz« preprosto ni mogoče. Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani so na celodnevni prireditvi z naslovom Proti kulturi strahu odprli prostor za soočenje teh strahov z akademskim mišljenjem in angažirano državljansko držo. Zakaj se bojimo beguncev in kaj nas resnično ogroža? Kako se boriti proti kulturi strahu? Odgovori v tokratni Intelekti. Sogovorniki: dr. Eva Vrtačič, dr. Metka Mencin Čeplak, dr. Peter Stanković in dr. Aleš Črnič. Pripravlja Urška Henigman.
»Zadnje stoletje smo prebivalci Zemlje ustvarili toliko smeti kot naši predhodniki skozi celotno človeško zgodovino, kar je žalosten rekord,« opozarja Joan Marc Simon, direktor organizacije Zero Waste Europe, ki se zavzema za družbo brez odpadkov. Rekli boste, da gre za iluzijo. Prav imate. Družba brez odpadkov ni cilj, temveč pot. Posamezni koraki vodijo k zmanjševanju in ločenemu zbiranju. V družbi brez odpadkov prebivalci vidijo in razumejo problem trenutne prevelike potrošnje in ogromnih kupov črnih vreč, so odgovorni in zavzeti in od industrije zahtevajo, da proizvaja izdelke, ki imajo dolgo življenjsko dobo, ki se jih da popraviti, ponovno uporabiti, reciklirati, kompostirati. Koncept Zero Waste bomo v nadaljevanju pretresli v Intelekti, ki jo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Gosti bodo Joan Marc Simon (Zero Waste Europe), Urša Zgojznik (Ekologi brez meja), Nina Sankovič (Snaga) in Elizabeta Žust (Vrtec Vrhnika). Foto: Flickr
Nekoč smo govorili, da je znanje najboljša naložba za prihodnost. Ravnanje Slovenije v letih gospodarske krize je pokazalo, da v to očitno ne verjamemo več. Državni proračun za raziskave in razvoj se je v obdobju med letoma 2009 in 2014 zmanjšal za več kot tretjino in škoda, ki je pri tem nastala, se bo čutila še dolgo. Čeprav se slovenski znanstveniki se vedno lahko pohvalijo z vrhunskimi dosežki, raziskovalni sektor, ki bi moral biti motor razvoja vsake države, komaj še diha. Hudo pomanjkanje finančnih sredstev namreč še zdaleč ni edina težava slovenske znanosti. Da so zadeve res alarmantne, potrjuje tudi peticija Brezprihodnosti.si, ki jo je podpisalo že več kot 800 slovenskih znanstvenikov. Koliko prihodnosti je znanosti v Sloveniji še ostalo, preverjamo v tokratni Intelekti z gosti dr. Petrom Klepcem, dr. Ksenijo Vidmar Horvat in dr. Martinom Klanjškom. Foto: Albertijeva spirala na Santa Maria Novella v Firencah, Wikipedia, CC
Zdi se, da je množičen prihod beguncev v Evropo sprožil pri ljudeh skrajne odzive. Na eni strani strah, sovražnost in odpor, na drugi pa sočutje, ljubezen in pripravljenost pomagati. Zato bomo v tokratni oddaji Intelekta iskali izvore altruizma. Od kod izvira altruistično vedenje, kako pomembna je zanj empatija, kaj se dogaja v naših možganih, kako pomemben je altruizem za družbo in za preživetje človeške vrste? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: nevrolog Zvezdan Pirtošek, sociologinja Srna Mandić in psihologa Andreja Avsec ter Robert Masten.
Čigave pravzaprav so človekove pravice? – Na prvi pogled se zdi odgovor samoumeven: to so vendar pravice, ki ne glede na okoliščine neodtujljivo pripadajo vsaki posameznici, vsakemu posamezniku. Toda konkretne izkušnje nas učijo, da so tovrstne samoumevnosti lahko sila varljive. 14. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah Združenih narodov, denimo, pravi, da ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem, a ko smo soočeni s sirskimi begunci na svojih mejah, nenadoma nismo prepričani, ali jih res lahko opišemo z besedo »vsakdo«. Podobno je z debato o družinskem zakoniku. 14. člen Ustave sicer pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, a ob misli, da bi homoseksualce pravno dejansko izenačili s heteroseksualci, močno oklevamo. Če nominalni retoriki navkljub niso zares univerzalne, se je potrebno vprašati, čigave torej so človekove pravice? Kako se v družbi oblikuje in vzdržuje razlika med ljudmi, ki človekove pravice dejansko uživajo, in tistimi, ki jih ne? – To je vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili pravnica dr. Barbara Rajgelj, filozof dr. Igor Pribac in sociolog dr. Gorazd Kovačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe na poti stoji globalni kapitalizem. Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. Kakšna je torej podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma, smo preverili v tokratni Intelekti. Foto: Posek tropskega pragozda na Sumatri za palmove nasade, Wikipedia, CC
Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – od tega, koliko zvezd se vsako leto rodi v Mlečni cesti; prek števila zvezd, ki imajo planete, na katerih bi se sploh moglo razviti življenje; do verjetnosti, da evolucijski procesi na takih planetih življenje navsezadnje priženejo od njegovih preprostih, enoceličnih začetkov do visoko inteligentnih bitij, ki so sposobna razviti tehnološko napredno civilizacijo. Ko je Drake dodal še oceno tega, koliko časa bi takšna civilizacija mogla obstajati, to je, koliko let lahko mine, preden podleže kakšni naravni ali tehnološki katastrofi, je dobil sila vznemirljiv, čeprav ne najbolj natančen odgovor. Drakeova enačba je namreč pokazala, da v galaksiji ta hip lahko obstaja vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. No, od časa, ko je Drake prvič formuliral to enačbo, je znanost občutno napredovala na prav vseh področjih. S kakšnimi rezultati nas torej oskrbi Drakeova enačba danes? In če je ta rezultat še vedno večji od 1, zakaj potem – čeprav stik z zunajzemeljsko inteligenco prizadevno iščemo že dolga desetletja – še vedno nismo odkrili nikogar tam zunaj? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Nina Gunde-Cimerman z ljubljanske Biotehniške fakultete ter astrofizika dr. Tomaž Zwitter in Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Materinstvo vse bolj prelagamo. Starostna meja se je v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji zvišala za dobra štiri leta. Slovenke danes prvič rodijo pri 31ih. Če je kontracepcija ženskam omogočila, da premlade niso postale mamice, jim nove tehnologije ponujajo možnost, da to lahko postanejo tudi, ko so starejše. Reproduktivna medicina je sprva pri spočetju otroka pomagala neplodnim parom in pri tem upoštevala le zdravstvene razloge, danes pa se njene metode poslužujejo tudi zdrave ženske. Mlade Američanke in Angležinje se vse pogosteje odločajo, da zamrznejo svoje jajčne celice in s tem preložijo materinstvo. Govorimo o zamrzovanju jajčec iz socialnih razlogov. Pojasnila, premisleke in pomisleke bosta v Intelekti podala eden od vodilnih strokovnjakov za zdravljenje neplodnosti pri nas prof. dr. Veljko Vlaisavljević in raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje doktorica Zalka Drglin. Pred mikrofon ju je povabila Barbara Belehar Drnovšek, ki se tudi podpisuje pod današnjo oddajo. Foto: Flickr
Biotehnologija je nedvomno v razmahu. Poznamo orodja in metode, ki omogočajo natančne posege v genski zapis organizmov, in kot vse, kar ljudje znamo početi, to tudi počnemo. Še več, opremljen s primernim znanjem lahko načeloma vsakdo eksperimentira in spreminja dnk preprostih organizmov. Oprema je cenovno vse bolj dostopna, želene gene se naroči prek spleta, prav tako so na spletu vse potrebne informacije. Z biohekerstvom si je biotehnologija utrla pot iz akademskih krogov in laboratorijev industrije ali vojske, v domače garaže ali javne laboratorije lokalnih skupnosti, čeprav res predvsem v Združenih državah Amerike in ponekod v zahodni Evropi. Nekateri v tem vidijo določen emanipatorni potencial, neke vrste demokratizacijo znanosti ali pa prostor za bolj svobodno uporabo idej. Za druge biohekerstvo predstavlja predvsem nevarnost. Biohekerjem in dometu, ki ga ima oziroma bi ga lahko imelo biohekerstvo, smo se pogovarjali z vodjem laboratoraija za biotehnologijo na Kemijskem institutu v Ljubljani dr. Romanom Jeralom, intermedijsko umetnico in doktorico biomedicine Špelo Petrič, biokemikom dr. Markom Dolinarjem s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani in dr. Tonijem Pustovrhom s Centra za proučevanje znanosti na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: Theresa Schubert, Ars Electronica, CC
Digitalna tehnologija je postala pomemben del našega sveta in tako vse bolj vpliva tudi na partnersko in seksualno življenje posameznikov. Mali oglasi in ženitne posredovalnice so se hitro preselile na splet, popuralizacija pametnih telefonov pa je omogočila tudi uporabo mobilnih aplikacij, ki v realnem prostoru in času omogočajo srečevanje, spoznavanje, spolne stike. Internet je uporabno orodje za seksualne manjšine, med njimi tudi tiste, ki želijo vzporednega spolnega partnerja. Afera Ashley Madison, v kateri so hekerji razkrili, kdo prek spleta išče seksualne partnerje za varanje svojega zakonca, je pokazala, da je prevara partnerja nesprejemljiva bolj kot kadarkoli. Z internetom se je povečala tudi produkcija pornografije. V tokratni oddaji bomo zato odgovorili na vprašanje, ali so spremembe na področju spolnosti že tako pomembne, da moramo govoriti o novi, digitalni seksualni revoluciji? Sogovorniki sociolog spolnosti doktor Ivan Bernik, psihoterapevt doktor Miran Možina in sociolog doktor Roman Kuhar. Pripravlja Urška Henigman.
Možgani otroka so fascinanten ogran, v kratkem času so se sposobni naučiti veliko novih veščin. So bolj prilagodljivi, učljivi in plastični kot pozneje v življenju. Nanje v veliki meri vpliva okolje, zato je pomembno, kakšne izkušnje pridobiva otrok. O tem, kakšno je za otroka in njegove možgane spodbudno družinsko, šolsko in socialno okolje, izveste v tokratni Intelekti.
V zadnjih nekaj mesecih sta v Ljubljani vrata odprli dve razstavi – gre za Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici –, ki obiskovalcem na ogled ponujata kopico propagandnega gradiva iz časa druge svetovne vojne. Ko danes opazujemo udarne podobe, preproste parole in ne prav sofisticirane simbole, s katerimi so partizani in domobranci nagovarjali svoje sodobnike, si kaj lahko mislimo, da takšni propagandi v letu 2015 ne bi nihče nasedel. Pa je to res? Je propaganda v današnjem svetu izgubila svojo moč? Če smo v povprečju bolj izobraženi, če imamo na voljo več različnih kanalov obveščanja in če si predstavljamo, da nas je spomin na krvavo dvajseto stoletje streznil nasilnih ideologij, ali smo zato že kar imuni na propagando? In če ne – kje najdemo propagando danes? Kaj vse nam pravzaprav sporoča? S kakšnimi sredstvi nas nagovarja? Kdo vse jo širi? V kolikšni meri ji navsezadnje prisluhnemo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje v studiu so bili zgodovinar dr. Aleš Gabrič, sociolog kulture dr. Primož Krašovec, umetnostna zgodovinarka dr. Cvetka Požar in komunikolog akademik dr. Slavko Splichal. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. fotografija: posneta na razstavi Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani
Ko je leta 1996 v živalskem vrtu v Chicagu triletni deček padel v ogrado z gorilami in v njej nezavesten obležal, so se obiskovalci ustrašili za njegovo življenje. Vendar brez potrebe. Ena od samic je dečka zaščitila pred samci, ga odnesla proti vratom ograde in ga nežno predala oskrbnikom živalskega vrta. Resnična zgodba, ki pa še zdaleč ni osamljena. Slišimo o pričevanjih, kako so ljudi pred napadi morskih psov rešili delfini, pred utopitvijo kiti, pogoste so zgodbe o psih, ki so pomagali svojim gospodarjem. Znan je posnetek Slovenca Aleksandra Medveša, ki kaže, kako je medved v živalskem vrtu v Budimpešti rešil utapljajočo vrano. Na spletnem portalu YouTube si ga je ogledalo že več kot 19 milijonov ljudi. Študije kažejo, da so živali sposobne sočutja, simpatije in empatije. Številne živalske vrste čutijo in izražajo čustva kot so veselje, jeza, hvaležnost, žalost. Vedno več je znanega tudi o razvoju njihove osebnosti – in tudi o tem, da nas na nekaterih področjih inteligentnosti nekatere vrste prekašajo. O teh spoznanjih bomo govorili v oddaji Intelekta, ki jo je pripravil Iztok Konc. V studio smo povabili psihologinjo dr. Maksimiljano Marinšek, ornitologa Tomaža Miheliča in biologa mag. Tilna Genova ter dr. Miha Krofla. Foto: FerenghiFoto/ Flickr, cc
Do interneta lahko danes dostopamo kjerkoli in kadarkoli. V Sloveniji imajo skoraj vsa gospodinjstva z otroki dostop do interneta, sicer pa internet redno uporablja približno 80 odstotkov prebivalcev. Nekatere države so dostop do interneta razglasile za temeljno človekovo pravico. Evropski parlament bo v prihodnjih tednih glasoval o novih pravilih regulacije dostopa do interneta. Operaterji in ponudniki storitev si želijo odrezati svoj kos finančne pogače, vendar bi s ponujanjem različnih dostopov močno vplivali na nevtralnost in odprtost interneta. Slovenija je sicer pred dvema letoma uzakonila nevtralnost interneta. Napredna zakonodaja, s katero se lahko pohvali malo držav. Zakaj je nevtralnost interneta pomembna, kako je z nevtralnostjo interneta po svetu, kaj nevtralnost pomeni za digitalno ekonomijo in kako bi izgubo nevtralnosti občutili uporabniki? Odgovori v tokratni Intelekti. Pripravlja Urška Henigman. Gostje: Domen Savič, Aleš Špetič, dr. Dušan Caf. foto: flickr/Stephen Melkisethian
Neveljaven email naslov