Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
229 epizod
229 epizod
Miha Šalehar s poslušalci o družbenih fenomenih.
Malo je mitičnih pošasti, ki na Slovenskem uživajo tako zlovešč sloves, kot ga tašča. Še v šali smo biblični raj definirali kot prostor absolutne brezskrbnosti, ki izvira iz golega dejstva, da Adam ni imel tašče. Če v spletni brskalnik vtipkate besedo tašča, dobite neštete razprave in jadikovanja, ki so v resnici samo tekmovanja, čigav partner ali partnerica ima bolj demonično mamo. Ker tasti in drugo sorodstvo nastopajo v precej boljši luči, vas Nebuloze sprašujejo, čemu pripisujete tako srednjeveški odnos do partnerjeve/partneričine/ženine/moževe mame. Zakaj tašča tako izrazito prednjači?
Kdor bi rad živel v prelepi in beli Ljubljani – in teh ni malo –, naleti na resno težavo. Krediti po novem za povprečne odpadejo! Veliko stanovanj je na krilih turistične okupacije glavnega mesta odromalo na platforme, ki so namenjene kratkoročnemu oddajanju turistkam (Airbnb, Booking.com …). Najemnine so s turisti vred zletele v nebo. Za eno stanovanje tudi do 30 interesentov, komentirajo podivjani stanovanjski trg nepremičninarji. Kdo je kriv, da imamo problem? Turisti? Ljubljančani? Županstvo? Vlada? Banka Slovenije? Vsi, ki bi radi stanovali v Ljubljani? Študentke? In kako bi to težavo rešili vi?
Ob Kolpi so se na manevrih prejšnji teden zbrali uniformirani moški, oboroženi z zračnimi puškami, in tam izvedli operacijo južna zapora: preverili so ograjo na meji in na Donački gori vzpostavili opazovalnico. Zveni kot križanec med slabo lovsko šalo in ponesrečenim team buildingom, toda ideja vaških varuhov blagostanja je na naših tleh prisotna že od pamtiveka in očitno dobiva mlade. Vardisti pravijo, da so njihove po spletu kupljene uniforme in zračne puške samo odgovor na neučinkovitost institucionalnih uniform. Nebuloze pa vas sprašujejo, kako si vi razlagate ljudi, ki namesto martinove gosi z družino čez konec tedna raje jedo konzerve z brati pod orožjem? Bedaki ali junaki?
Kako priti do vsega, kar potrebujemo, če ne gre na kredit, ker zaslužimo premalo?
Slovenci smo, kar zadeva kurjenje nagrobnih sveč, v svetovnem vrhu. Pokurimo 16 milijonov sveč, ki tehtajo 6500 ton. Z energijo, ki jo na grobu letno skuri povprečno slovensko gospodinjstvo, bi lahko greli sanitarno vodo vse leto. Zakaj tako radi kurimo vosek? Kaj sporočamo, kadar prižgemo tri svečke več kot sosed ali skregani družinski član? Kdo in zakaj to počne? Imate morda kako idejo, kaj okoljsko bolj sprejemljivega bi lahko na podobno učinkovit način zamenjalo sveče na grobovih? S čim bi lahko oznanjali ljubezen do pokojnih?
Dobrota še zdaleč ni sirota, dokazujemo zadnja leta. Ne mine teden brez kakšnega dobrotniškega uspeha ali rekorda, s katerim dokažemo, da za pravo ali dobro stvar in seveda za otroke znamo stopiti skupaj, darovati ali pa vsaj všečkati prizadevanja dobrih. Čemu pripisujete epidemijo pozivov k pomoči? Zakaj tudi sami darujete ali sodelujete? Po kakšnem kriteriju se v poplavi različnih platform za aplikacijo vaše dobrote odločate, komu darovati in komu ne? Ali obstaja skupina ljudi, ki ji naša dobrota daje prednost? In nenazadnje: so berači stare šole in eksotična lačna mladež z razglednic Unicefa v obdobju Facebooka blago iz mode?
Prihodnji teden bo (že) spet maraton, po jesenskih gozdovih že tečejo novopečeni strokovnjaki za promacijo, regeneracijo, laktatni prag in podobno. Mesto bo za dva dneva obstalo za vse – za tiste, ki tečejo, in tiste, ki imajo dva dneva hišnega pripora in slabo vest. Če ne tečete vsaj polmaratona, če ne trenirate triatlona, če nimate aplikacije, ki prek Twitterja vsem sporoči, da ste odtekli 7,3 km ob štirih zjutraj, pa da morate ob petih vnesti beljakovine in ogljikove hidrate, se verjetno počutite kot bednica, ki mora jutri za kazen umreti. Ali smo vse skupaj vzeli malo preresno? Je popoldansko ležanje na kavču postalo osmi smrtni greh? Si sploh še kdo upa priznati, da se samo sprehaja, ne da bi si ob tem meril pulz, ali da ne počne ničesar? Kako obvladujete pritiske “rekreacionizma”, ki jih širimo mediji in družbena omrežja?
“Kdaj pride mož iz službe? Če se mudi, lahko zelo zelo hitro končam.” To so besede, ki jih je na novo potrjeni prijatelj na Facebooku poslal znanki nekaj minut potem, ko je ta sprejela njegovo povabilo za prijateljstvo. Sprejela, ker mu je zaupala, saj imata 30 skupnih prijateljev! Seveda je digitalni berač erotike besedilu dodal še sliko organa, ki mu omogoča hitre konce. Kakšna merila uporabljate, kadar potrjujete nove prijatelje? Je dovolj, da imata 30 skupnih prijateljev na Facebooku? Kaj se mora zgoditi, da nekoga blokirate? Kako so vas ljudje, ki ste jih spoznali na spletu, presenetili – v dobrem ali slabem?
V predavalnice je sedla nova generacija bodočih doktorjev, magistrov in tistih manj ambicioznih, ki bodo prilezli samo do čisto navadnih prvostopenjskih bolonjčkov in bolonjčic. Ponosni so bodoči akademiki, sila ponosni smo starši, ponosna je vsa Slovenija, ki si bo danes v poročilih spet metala pesek v oči, kako zelo radi študiramo v teh krajih. Zakaj je študij še vedno takšna vrednota? Zakaj od otrok še vedno pričakujemo, da se vpišejo na fakulteto? Odlagamo stik z realnostjo? Zdravimo svoje lastne komplekse? Zakaj so obrtniški poklici še vedno rezervirani za capinke in capine iz zadnje klopi?
So vas oglasi, s katerimi vas zasipavajo Instagram, Facebook in druga družabna omrežja, kdaj presenetili? So o vas povedali kaj novega?
Ali nam jadro spora, ki toži zgodovinsko javno infrastrukturo, kaj pove o naši družbi? Ali se nam dogaja amerikanizacija?
Kakšni so džentelmeni v drugi dekadi enaindvajsetega stoletja? Ali džentelmenstvo sploh še obstaja?
Koliko ur na dan vaš osnovnošolec porabi za šolo? Je šola primerno usklajena z ostalimi vidiki življenja? Ali ti sploh še obstajajo?
Kako razumeti kmetico, ki ji volk požre pol črede? Kako razumeti zaščitnico živali, ki sanjari o utopiji sobivanja vsega kosmatega s človekom?
Nudistični kampi se množično spreminjajo v “spodobne”. Ljudje se na forumih pritožujejo čez dekleta in žene, ki se sončijo zgoraj brez tam, kjer je bil toples že v osemdesetih norma. Gospa je skoraj omedlela, ker se je par na Savi Bohinjki kopal gol. Nagce varuhi spodobnega preganjajo tudi z divjih plaž, na katerih je še do nedavnega veljalo nepisano pravilo sobivanja oblečenih in slečenih. Zakaj je plažna golota v časih, ko si erotiko svojega telesa ves čas izmenjujemo prek družabnih omrežij, postala tak tabu? Od kdaj so nudisti ekshibicionisti?
Dopustniške stereoptipe o divjih rusoglavih Britancih, čeških gornikih v sandalih, radodarnih Nizozemkah, preudarnih Nemcih in digitaliziranih Kitajcih poznamo. Kakšne pa so vaše izkušnje s čredicami sonarodnjakov in sonarodnjakinj, ki jih srečujete po kampih, plažah in trgih krajev, ki jih obiskujete? Ste ponosni nanje, na nas? Morda kdaj ob srečanju z “našimi” zardite? Se stapljamo z dolgočasnim povprečjem ali imamo kakšno kolektivno lastnost, ki nas v dobrem ali manj dobrem naredi opazne?
Kadar jih gostijo naši kraji, se pritožujemo, da nam turisti kvarijo avtentičnost in kakovost bivanja. Kadar smo turisti, pričakujemo, da bodo kraji obiska pristni. Naravnost protislovno je, da besedni zvezi preveč turizma in preveč turističo postajata slabšalni. Pritožujemo se, da je turistov v naših krajih preveč, hkrati pa rinemo v Berlin, Amstardam, Rim in na Bali, kjer lokalci vse bolj prezirajo milijone tamkajšnjih turistov. Koliko turizma je ravno prav in kako biti odgovoren turist?
Verjetno ste opazili, da na Instagramu, Facebooku in sorodnih aplikacijah za izmenjavo utrinkov popolnih usod ni nesrečnih ljudi, grdih otrok, slabih dni in oksidiranega avokada. Otroci so srčkani, mamice polne energije, avtomobili oprani, nohti postriženi, očiji v formi, na morju nikdar ni dežja, na smučanju ne zmanjka snega. Prav vsi se vedno znajdemo tam, kjer je razgled najlepši. Vsi smo srečni! Kje so vsi osamljeni, zamorjeni in zavaljeni? Kaj nas sili v to, da lažemo sebi in svetu? Kako ti pritiski in zavedanje, da gre vendarle za laž, vplivajo na nas?
Statistka kaže, da nam za priporočila narave ni preveč mar, saj se tudi tod živeči vedno pozneje odločamo za otroka. Predstavniki naše generacije, ki so jih starši spočeli v zgodnjih ali srednjih dvajsetih, se zdaj z odločitvijo za otroke nagibajo že krepko v trideseta leta. In smernice kažejo na še večje staranje. Kaj se je spremenilo? Je danes teže urediti optimalno gnezdo za vzrejo? Smo zrelejši od svojih hipijevskih staršev? Nočemo tvegati? Bolj kompliciramo? Preveč ljubimo udobje? Kdaj je pravi čas za otroke in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da jo mahnemo v lekarno po test nosečnosti in folno kislino?
Neveljaven email naslov