Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Partizanski pesnik Karel Destovnik Kajuh je kot mlad pesnik že pred vojno pisal lirične čustvene pesmi in poleg njih tudi take s socialno vsebino. Bil je vodja kulturniške skupine 14. divizije in je med drugim napisal tudi njeno himno. Njegove vsebinsko bogate pesmi so radi uglasbili mnogi slovenski skladatelji, tudi povojne generacije. Kajuha v glasbi nam v oddaji razkriva muzikolog dr. Fran Križnar, pisec monografije o njem (ponovitev).
400 epizod
Nov projekt domovinskih oddaj, razdeljenih v dva tematsko, vsebinsko in izvedbeno različna sklopa: v sklop „Mejniki identitete“ in „Domovina v srcu“. Sklop „Mejniki identitete“ zajema oddaje s poudarjeno zgodovinskim temeljem ter s kontinuiteto iz oddaje v oddajo. Zasnovan bo kot serija oddaj v premišljenem zaporedju, od davnih časov naselitve slovanskega življa na tem prostoru, prek sprejema krščanstva in postopne izgube samostojnega odločanja in izbiranja svojih knezov, do Trubarja in vse večjega samozavedanja kdo smo, kar je v obdobju vseevropske ”pomladi” privedlo do nastanka naroda, do vse bolj odkritih teženj in poskusov pridobitve samostojnosti ob razpadu habsburške monarhije, do bojev za združitev Slovencev med drugo svetovno vojno in sklepne oddaje o mejnikih, kakršni danes opredeljujejo identiteto slovenskega naroda, tudi kot državljanov Slovenije in Evrope. V drugem sklopu „Domovina v srcu“ bomo predstavljali posameznike, ki so veliko prispevali za osamosvojitev in samostojno pot naše domovine, ne samo na vsedržavni, marveč tudi na lokalni ravni. Prav slednje radi zelo hitro prezremo, čeprav so nesebično veliko storili na svojem območju. Oddaje bodo pogovorne. Z njimi se bomo sicer spomnili prelomnih časov osamosvajanja in vojne za Slovenijo, kot ji pravimo, hkrati bomo prikazali sogovornike v sedanjem času kot razmišljujoče osebnosti o sebi in vsem, kar jih obdaja.
Partizanski pesnik Karel Destovnik Kajuh je kot mlad pesnik že pred vojno pisal lirične čustvene pesmi in poleg njih tudi take s socialno vsebino. Bil je vodja kulturniške skupine 14. divizije in je med drugim napisal tudi njeno himno. Njegove vsebinsko bogate pesmi so radi uglasbili mnogi slovenski skladatelji, tudi povojne generacije. Kajuha v glasbi nam v oddaji razkriva muzikolog dr. Fran Križnar, pisec monografije o njem (ponovitev).
V Zgornjem Posočju so se rojevali številni miti, ki so si jih ljudje pripovedovali v dolgih zimskih večerih, ko so se greli ob domačem ognju. Že zgodaj so jih tudi začeli zapisovati. Pripovedovalce zgodb na Tolminskem lahko srečamo še danes.
V drugi oddaji o mitih in legendah na Slovenskem smo preverjali zgodbe iz Kamnika in drugih krajev pod Kamniškimi Alpami (ponovitev).
Slovenci nismo veliki rejci drobnice v svetovnem pogledu, a imamo kar nekaj avtohtonih pasem ovc, ki so prilagojene na življenje v zelo raznoliki slovenski pokrajini. Predniki so gojili ovce za meso, mleko in tudi zaradi runa, iz katerega so pridobivali volno za oblačila. Veščina priprave in uporabe volne je pomemben del naše dediščine.
So miti samo plod domišljije, želja in poenostavljenih predstav o življenju, svetu in vesolju? Zakaj se enaki mitološki motivi pojavljajo na različnih koncih sveta, čeprav v vsebinskih različicah? Ali je v mitih vendarle prastaro izročilo večne resnice? (ponovitev oddaje)
Življenje okoli nas se nenehno spreminja, sprejema novo in pozablja staro. Človek s svojo dejavnostjo pa ves čas spreminja prostor in naravo. Po navadi nezavedno, pa vendar tudi fizične sprememebe v prostoru vplivajo na naše, človeško dojemanje prostora. To lepo vidimo ob primeru Idrije, mesta, ki ga je pet stoletij spreminjal rudnik živega srebra, zdaj pa ga spreminja to, da rudnika ni več.
Idrija je imela zaradi rudnika živega srebra posebno vlogo v habsburškem cesarstvu. Vanjo se je stekal šolan kader iz drugih, neslovenskih delov monarhije, zato je bil pretežni del meščanstva kar nekaj stoletij nemško govoreč. A v 19. stoletju se tudi tam prebudi slovenska narodna zavest.
Zaradi posebnosti slovenskega prostora pri nas ni velikih razlik med mesti in vasmi in te se še zmanjšujejo. Pa vendar nas zgodovina uči, da ne smemo mešati pojmov meščani in meščanstvo. To določa način ravnanja, razmišljanja in zavedanja meščanov od zadnjih stoletij tja do druge svetovne vojne.
Slovenci smo ponosni na marsikatero jed, za katero čutimo, da je naša, kot pravimo. Toda v srednjeeveropskem prostoru že stoletja delujejo močni medsebojni vplivi na področju prehranjevanja, zato so si marsikatere jedi v osnovi podobne. Pa vendar je nekaj povsem naših (ponovitev oddaje).
Višnja Gora je eno starejših slovenskih mest, če sodimo po mestnih pravicah, ki jim jih je podelil sam presvitli cesar Friderik III. in to še preden so odkrili Ameriko in se je začel nov vek. Zaradi tega so imeli Višnjani svojo sodno oblast in gauge za najhujše nepridiprave. In zakaj so priklenili polža?
Bliža se obletnica konca druge svetovne vojne. Zato ponavljamo oddajo o letalskih napadih zavezniških letalskih sil tik pred koncem druge svetovne vojne na nemške postojanke na Colu, v Idriji in drugih krajih na obrobju Trnovskega gozda. Cilj teh napadov je bil pomagati borcem 9. korpusa, ki so Primorsko branili pred umikajočo se vojsko več kot 100 tisoč Nemcev, četnikov, Kozakov in drugih nemških podanikov na zahod.
Pekrski dogodki iz leta 1991 so bili uvertura v vojno za samostojnost Slovenije. V pripravah na samostojnost je Slovenija vzpostavila dve učni središči za slovenske vojaške obveznike, in sicer na Igu in v Pekrah pri Mariboru. JLA je zahtevala zaprtje učnih centrov, Slovenija pa je to zavrnila, zato je tedanja armada iskala izgovor za posredovanje. In 23. maja 1991 zjutraj je JLA z oklepnimi vozili obkolila učno središče. A vdor vanj so preprečili Mariborčani, ki so se z golimi telesi uprli jugoslovanski vojski. Generalmajor dr. Alojz Šteiner je preučeval dokumente, zapise in pričevanja in odkril, da je imela JLA podroben načrt delovanja, da bi izzvala nemire in našla povod za oborožen poseg.
Slovenci že stoletja sodimo med pomembnejše čebelarske narode na vsem svetu. V času razsvetljenstva je čebelar Anton Janša postal prvi učitelj čebelarstva na Dunaju in v vsem tedanjem cesarstvu. Stoletje pozneje pa je družina Rošič z gradu Podsmreka pri Višnji Gori razpošiljala kranjske čebele – kranjsko sivko – po vsem svetu.
Začetki pokristjanjevanja Slovencev segajo v čas kmalu po prihodu naših prednikov v podalpski prostor naše sedanje domovine. S propadom Zahodnega rimskega cesarstva in s prevlado Frankov v osrednji Evropi pa se začneta močna valova pokristjanjevanja iz Salzburga in Ogleja. Stoletje pozneje prevzameta pobudo slovanska apostola sveta brata Ciril in Metod, ki prinašata slovanskim ljudstvom, v določeni meri tudi našemu, blagovest v domačem, vsem razumljivem jeziku.
Zgodovina krščanstva na Slovenskem je starejša od naše, slovenske navzočnosti na tem prostoru. Sega namreč že v rimski čas. Po prihodu naših prednikov se je kmalu začelo pokristjanjevanje, ki je zajemalo in prilagodilo tudi mnoge elemente identitete prišlekov.
Romanja so med Slovenci že stoletja zelo priljubljena. Resnici na ljubo nimamo velikih mednarodnih romarskih središč, kot so Lurd, Fatima ali Kompostelj, a smo med vsemi zahodnoevropskimi narodi verjetno najbolj goreči privrženci romanj ali božjepotnih potovanj. Zato so osrednja slovenska romarska svetišča Brezje, Sveta Gora nad Gorico, Ptujska Gora in druga, vselej dobro obiskana. Ali lahko govorimo o pravi romarski kulturi?
Na stiku dveh svetov, brkinskega in kraškega je kraj Rodik. Nad njim sta hriba Čuk in Ajdovščina; na prvem je prebival Lintver, na drugem pa Ajdi. Vsaj tako pravijo rodiške pravce. Veliko prigod pa je bilo tudi v jamah kraškega, spodnjega dela vasi in polja.
Na Gori, kraški planoti nad Ajdovščino, je zima dolga osem mesecev, druge štiri mesece pa zebe, pravijo domačini. In v dolgih zimskih dneh so si v preteklosti pripovedovali »pravce« o tem in onem ter jih prenašali iz roda v rod.
Bela Krajina je zaradi geografske odmaknjenosti tudi med Slovenci premalo znana. Pa vendar ima bogato zgodovino in nekatere značilnosti prostora in ljudi, ki jo naseljujejo.
Ljubljanica, smaragdno zelena reka naše prestolnice, je zanimiva z več vidikov, od geološko geografskih, saj je takorekoč sestavlena iz šestih ponikalnic širokega kraškega zaledja, do zgodovinsko antropoloških. V reki in ob njej so našli toliko arheoloških ostankov, da lahko arheologi iz njih spoznavajo, kako živahno je bilo življenje že pred tisočletji.
Pred 300 leti, ko slovensko čebelarstvo z Antonom Janšo dobi primat v tedanji habsburški monarhiji, se začnejo na Gorenjskem in Koroškem pojavljati poslikane panjske končnice na panjih, imenovanih kranjiči. Največji razmah doseže to svojevrstno ljudsko slikarstvo v 19. stoletju, na prelomu v 20. stoletje pa počasi zamre. Danes je ohranjenih še kakih 3.000 izvorno poslikanih panjskih končnic. A končnice poslikujemo tudi danes.
Neveljaven email naslov