Kaj vemo o umetnosti kamene dobe?

Ko si je ogledal 17 tisoč let stare jamske slikarije v francoskem Lascauxu, je Pablo Picasso menda pripomnil, da likovni ustvarjalci v eonih, ki so minili od vznika prazgodovinske umetnosti, v bistvu niso izumili ničesar novega. Druga zgodba pa pravi, da se je po ogledu slik v španski jami Altamira pridušal, da je vse, kar je v polju likovne umetnosti nastalo pozneje, pravzaprav dekadenca. Ali je Picasso resnično izrekel te besede ali ne, se njegovi biografi prepirajo še danes, a eno je gotovo – tehnično mojstrstvo prazgodovinskih umetnikov je neizpodbitno dovršeno, živa moč njihovega stvariteljskega izraza pa jemlje sapo.

In vendar je treba reči, da imamo z recepcijo jamskih slikarij, umetelno graviranih kosti, nakita iz pobarvanih školjk in drobnih kipcev iz slonovine oziroma mamutovine nekaj zagatnih težav. Manjka nam namreč kontekst. Ker ljudje prazgodovine niso poznali pisave, ne vemo prav natanko, v kakšnih okoliščinah in s kakšnim namenom so prvi umetniki ustvarjali svoje podobe. Je bila ta umetnost uporabljana v kultnih praksah in šamanističnih ritualih? Je izražala družbeni status posameznikov v prazgodovinskem plemenu? Je bila njena funkcija čisto preprosto zgolj dekorativna? – Ugank je, skratka, veliko, njihovo skrivnostnost pa seveda le še stopnjuje dejstvo, da se je do danes ohranil le manjši del prazgodovinske umetnosti.

A obupati le ne gre; vsako leto namreč arheologi odkrijejo kaj novega in pomembnega, naše znanje o prazgodovinski ustvarjalnosti pa – vsem objektivnim preprekam navkljub – zlagoma narašča. Zato se bomo v tokratnem Kulturnem foksu spraševali, kakšna je pravzaprav raven našega današnjega vedenja o umetnosti kamene dobe. Pri tem nam bo v pomoč naša gostja pred mikrofonom, dr. Simona Petru, predavateljica na Oddelku za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorica knjige Paleolitska umetnost : magija podobe ali podoba magije.