Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Stečaj tekstilne tovarne Mura razkriva širše spremembe po osamosvojitvi države in vstopu v globalni neoliberalni kapitalistični sistem. Kako je stečaj zaznamoval slovensko družbo in kulturo? Pri založbi Inštituta za novejšo zgodovino je izšla knjiga antropologinje doktorice Nine Vodopivec Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne. V knjigi avtorica izpostavlja, da je bila Mura primer uspešne tovarne, ki je vzpostavljala in sooblikovala specifične družbene odnose in razmerja. Globoko je zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo: izgubo dostojanstva in lastne vrednosti, družbenega prepoznanja in položaja v družbi. Država je s stečajem Mure dokončno postavila profit pred ljudi.
716 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Stečaj tekstilne tovarne Mura razkriva širše spremembe po osamosvojitvi države in vstopu v globalni neoliberalni kapitalistični sistem. Kako je stečaj zaznamoval slovensko družbo in kulturo? Pri založbi Inštituta za novejšo zgodovino je izšla knjiga antropologinje doktorice Nine Vodopivec Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne. V knjigi avtorica izpostavlja, da je bila Mura primer uspešne tovarne, ki je vzpostavljala in sooblikovala specifične družbene odnose in razmerja. Globoko je zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo: izgubo dostojanstva in lastne vrednosti, družbenega prepoznanja in položaja v družbi. Država je s stečajem Mure dokončno postavila profit pred ljudi.
»[N]obenih besed / nobenih opisov / nobenih značilnosti,« preberemo čisto na začetku pesniške knjige To telo, pokončno, za katero je njena avtorica, Nina Dragičević, konec oktobra prejela Jenkovo nagrado za najboljšo zbirko zadnjih dveh let. No, besede potem vendarle pridejo, pridejo v hlastnem, razsekanem, vratolomnem ritmu in krožijo okoli ali – morda bolje rečeno – iz verza v verz zarisujejo tisto točko, v kateri se prečita individualno in skupnostno, v kateri se križata subjektivno izkustvo in objektivni zgodovinski procesi. Točka tega križanja, pogosto travmatičnega, praviloma nasilnega, je, kot menda sugerira že naslov, telo, vedno krhko, vselej ranljivo. In vendar poezija, ki jo piše Nina Dragičević, ni poezija pobitosti, malodušja ali celo zlomljenosti; prav nasprotno – nekaj ireduktibilno kljubovalnega je v njej, nekaj odprtega v boljšo, bolj humano prihodnost za vse in vsakogar, spričo česar najbrž ni presenetljiva, da je Jenkova žirija To telo, pokončno v svoji obrazložitvi jedrnato označila kot knjigo, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo. Prav res, toda: kako jo brati, kako vstopiti vanjo, kako se v njej naseliti, da bomo z njeno pomočjo navsezadnje mogli odgovoriti na potrebe našega časa, naše tesnobne izkušnje sveta, ki je videti iz dneva v dan bolj temačen, bolj grozeč? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Nina Dragičević (Goran Dekleva)
Pred kratkim se je bilo v eni izmed izdaj revije Dialogi mogoče bralsko zatopiti v različna besedila o kantavtorjih in kantavtorstvu. Tej posebni glasbeno – pesniški umetniški podobi skozi čas in v današnjih različicah, so se posvetili sami ustvarjalci in poznavalci področja. Prispevke je zbrala in uredila Teja Klobčar, ki nas na radiu razveseljuje z oddajo Pesem v žepu. Z njo se je pogovarjala Magda Tušar
Če samo s kotičkom očesa ošinemo slikarska dela Uroša Weinbergerja, bomo najbrž pomislili, da umetnik po vsej verjetnosti živi v neki vzporedni, srečni realnosti – na njegovih platnih namreč neutrudno žarijo rožnata, rumena, turkizna in svetlo zelena barva, ljudje so v kopalkah, ne manjka niti palm in otroških igrišč. Če pa Weinbergerjeve stvaritve pogledamo le malce bolj pozorno, ugotovimo, da s svetom, ki ga upodablja, nekaj vendarle ni v redu. Barve so morda res svetle in žareče, a ni se mogoče znebiti vtisa, da so pravzaprav presvetle in brez prave globine, nekako klavrno neonske so. In Weinbergerjevi kopalci, njegove palme, igrišča in podobni motivi so vsi po vrsti videti neskončno osamljeni, derealizirani, izgubljeni; vtis je, da se bodo, naslikani v istih zadušljivo veselih barvah kot njihova okolica, zdaj zdaj zlili s to okolico, se pogreznili vanjo in kratko malo izginili. Sploh pa: kaj neki je tisto tam na nebu – kamera, ki nadzira? Dron, ki strelja? Virus, ki pikira naravnost v naša pljuča? – Ne, Uroš Weinberger po vsem sodeč ne živi v vzporedni, srečni resničnosti ... bi pa utegnil biti prerok (ali vsaj izjemno pronicljiv poročevalec iz) neoliberalnega, kužnega, nasilnega, podnebno pregretega, histerično hedonističnega, dehumaniziranega sveta, ki se – dlje ko trajajo naše krize, recimo zdravstvena, ekološka, politična in socialna – zdi vse bližji in vse verjetnejši. Pri tem pa velja posebej poudariti, da Weinberger, ki se je nedavno znašel tudi na prestižnem seznamu stotih najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov današnjega časa, takih slik ni začel ustvarjati šele v zadnjih, koronskih mesecih, ampak to slikarsko poetiko potrpežljivo razvija že leta. Kako mu torej uspeva držati prst na pulzu naše sodobnosti; kako mu uspeva prepoznavati obrise prihajajočega sveta, v katerega se, kot kaže, levi naš sedanji čas? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo ob robu njegove nove razstave Projectories v ljubljanski galeriji Generali pred mikrofonom gostili prav Uroša Weinbergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Uroš Weinberger, The Projectory Lab, 2021, olje na platnu, izrez (objavljeno z dovoljenjem avtorja)
Čeprav vsakodnevno uporabljamo bančne storitve, vsaj od finančno-gospodarske krize naprej pa se še predobro zavedamo tega, kako močno lahko dogajanje v bančnem sektorju vpliva na naša življenja, se le redko zanimamo za to, kako banke sploh delujejo, kdaj in zakaj so nastale, kako se je njihova vloga skozi čas spreminjala in kakšna je njihova zgodovina v slovenskem prostoru. In vendar bančništvo – ne samo, kadar se zaradi kolapsov velikih bank zamajejo svetovni finančni trgi, ampak tudi s svojim siceršnjim delovanjem – predstavlja pomemben del moderne gospodarske zgodovine in ima močan vpliv na oblikovanje naših družb. Še več, brez finančnih institucij si verjetno lahko le stežka predstavljamo hiter razvoj ob prehodu iz agrarnega v industrijsko gospodarstvo, pa naj se je ta odvijal pod okriljem zasebnih ali državnih bank in hranilnic ter pod takšnimi ali drugačnimi gospodarskimi sistemi. No, nekatere aspekte bančništva – od tega, kako pravzaprav deluje bankomat ali kartična transakcija, pa do spreminjajočih se bančnih praks in seveda bogate, več kot 200-letne zgodovine denarja in bančnih institucij na Slovenskem – od letošnjega poletja v prostorih nekdanje Mestne hranilnice Ljubljanske na Čopovi ulici osvetljuje Bankarium - Muzej bančništva Slovenije. O tamkajšnji razstavi, ki je nastala pod okriljem Nove Ljubljanske banke, ter o zelo raznoliki preteklosti slovenskega bančništva, ki se je s časom in seveda s spremembami držav ter gospodarskih sistemov močno spreminjalo, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili s kustosinjo razstave dr. Meto Kordiš. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Kaj imata skupnega siceršnja dediščina ljudske umetnosti v zbirki tradicije in nastajajoča umetnost, kaj iz identitetnega snovanja preteklosti vzame sodobna umetniška produkcija in kako z njo tvori nove pomene? Tokrat v oddaji Kulturni fokus o razstavi, ki v Slovenskem etnografskem muzeju prikaže skupna in podobna motivna polja ljudske umetnosti in umetnosti NSK. Gostja oddaje je njena avtorica, dr. Bojana Rogelj Škafar, kustodinja zbirk ljudske likovne umetnosti in slikovnih virov.
Kadar govorimo o zgodovini Evrope po drugi svetovni vojni, se skoraj ne moremo izogniti letnicama 1968 in 1989. Prva je seveda sinonimna z utopično-revolucionarnim študentskim gibanjem, ki je na obeh straneh tedanje železne zavese nastopilo zoper etatizem, kapitalizem, imperializem, nereflektirano potrošništvo in konservativno meščansko moralo, medtem ko je leta 1989 pod pritiskom ideološko precej heterogenih vzhodnoevropskih civilnih družb, ki so terjale svobodo govora, svobodo političnega udejstvovanja in svobodo gospodarske pobude, padel berlinski zid, z njim tudi realno obstoječi socializem, vse to pa je, kot vemo, odprlo pot naši današnji sedanjosti. V obeh primerih, tako leta '68 kakor '89, so bili v dogajanje močno vpeti umetniki ter družboslovno-humanistični teoretiki. Ne tako redko so bili ti ljudje – književniki, gledališčniki, filmarji in likovniki pa filozofi, sociologi in umetnostni kritiki – kar v prvih vrstah množic, ki so terjale spremembe. Zato nas menda ne more presenetiti, da je pod okriljem Instituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pred nedavnim izšel obsežen zbornik Med majem ’68 in novembrom ’89, katerega avtorice in avtorji si v nizu razprav prizadevajo osvetliti, kako sta umetnost in teorija v obdobju med šestdesetimi in osemdesetimi leti minulega stoletja pomagali spremeniti Slovenijo, Jugoslavijo, obe polovici Evrope in, navsezadnje, svet. In vendar se lahko vprašamo, ali razpravljavke in razpravljavci, ki so sodelovali pri nastanku omenjenega zbornika, tu ne mešajo jabolk in hrušk. Če se namreč zdi vrenje leta 1968 podloženo z eksperimentalnimi sanjami o svetu, ki sploh še ne obstaja, je leto 1989 vendarle mogoče videti kot preobrazbo, ki se napaja iz zelo konkretnega, še kako obstoječega zgleda, zgleda zahodnoevropskih liberalnih, meščanskih demokracij. Kako neki je torej letnici ’68 in ’89 sploh mogoče misliti skupaj? Zakaj je to potrebno? In, jasno, kakšno vlogo sta v obeh primerih odigrali umetnost in teorija? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega zgodovinarja in teoretika dr. Marka Juvana, ki je nad zbornikom Med majem ’68 in novembrom ’89 bdel po uredniški plati. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: "Prepovedano je prepovedovati," eno izmed gesel pariškega maja '68 (Wikipedia, javna last)
Povsem samoumevno se nam zdi, da je otroka, ki bi se danes rad naučil igrati klavir, kitaro ali violino, treba poslati v uk – k zasebnemu tutorju ali, nemara še bolje, v glasbeno šolo, kjer se bo naučil ne le pravilne tehnike rokovanja z izbranim instrumentom ampak tudi branja notnega zapisa in osnov glasbene teorije. To se, kot rečeno, zdi samoumevno. Precej drugače pa je, kadar slišimo, da posebne vzgoje ne terja le igranje glasbe temveč tudi njeno poslušanje. Ob soočenju s tako trditvijo se nam menda porajajo sami pomisleki, češ, kaj ni poslušanje glasbe vendar povsem spontano in samoumevno, človeku tako rekoč naravno prirojeno početje? Mar zanj ne zadoščata že gramofon in plošča oziroma, če zdaj s konca 19. preskočimo v 21. stoletje, pametni telefon z delujočo povezavo do svetovnega spleta? Sploh pa: če nas nihče ne uči gledati filmov ali televizijskih nadaljevank, čemu neki bi se morali učiti, kako poslušati godbo? - No, če vprašate mag. Ivana Vrbančiča, glasbenega pedagoga in dolgoletnega predavatelja glasbene metodike, didaktike in pedagogike na univerzah v Mariboru in v Ljubljani, obstaja precejšnja razlika med tem, da glasbo poslušamo, in tem, da jo zares slišimo. In če se je ne naučimo intelektualno poglobljeno in emocionalno intenzivno dojemati že dovolj zgodaj, najraje kar v rosnih otroških letih, smo, kot piše Vrbančič v knjigi Poslušam glasbo : didaktični in metodični vidiki, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Obzorja, prav mogoče za vselej zamudili. Drugače rečeno: takemu človeku bo glasba, eden človekovih ključnih izraznih načinov, najverjetneje ostala nedosegljiva tudi v odraslih letih. A če je tako, tedaj se lahko vprašamo, kaj je pravzaprav tisto, česar naj bi se naučili, da bi glasbo navsezadnje bolj kvalitetno poslušali? In kako naj bi bil tak pouk pravzaprav videti? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav mag. Vrbančiča. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Victoria_Borodinova (Pixabay)
"Kadar gre za unikatno oblikovanje, je razumljivo in sprejemljivo, da naredimo stol, ki je mogoče slabo funkcionalen, celo nefunkcionalen, je pa skulptura. Industrija si tega ne more privoščiti. Treba je prisluhniti novim materialom, idejam, konstrukcijam, novim tehnologijam, proizvodnim postopkom, ekonomijam, ki so glavni motor oblike, in iz teh potegniti novo obliko. Kot oblikovalec pa imaš še posebno pravico, da k tej obliki dodaš še nekaj svojega, svojo obliko." ( iz zapiskov Nika Kralja, devetdeseta leta 20. stoletja)
»Na sredi našega življenja póta / sem gozdu črnemu zašel v globine, / ker me na stranpot je zavedla zmota.« Takole se – v mojstrskem prevodu Andreja Capudra – začenja Božanska komedija, po splošni sodbi eno največjih, najpomembnejših, najvplivnejših, najbolj dovršenih del v vsej evropski literaturi od njenih najzgodnejših začetkov pri Homerju pa do danes. Več kot 14 tisoč verzov obsežna, na sto spevov razdeljena pesnitev, ki pripoveduje o potovanju grešne duše po onstranstvu od pekla do raja, od greha do ljubezni, je svojemu avtorju, Danteju Alighieriju, prinesla slavo, ki, tako pravijo, ne mine. In res: čeprav je od njegove smrti septembra 2021 minilo že okroglih 700 let, se morajo gimnazijke in gimnazijci še vedno učiti o Danteju, o njegovi veliki ljubezni do Beatrice, o strašnih, z izjemno imaginativno močjo izpisanih mukah, ki čakajo grešnike v že katerem od devetih krogov pekla. Je to ta slava, ki ne mine? – Morda, a po drugi strani ni mogoče prezreti, da je Božanska komedija vendarle delo, prežeto s srednjeveško miselnostjo, to pa slej ko prej precej otežuje njegovo branje in razumevanje. Strahovi in veselja srednjeveškega človeka, njegova čustva, verovanja in stremljenja pa filozofske in teološke ideje, ki so ga intelektualno razgibavale, ter materialna kultura in celo srditi politični boji tistega časa – vse to je v Božanski komediji zajeto najbrž bolj popolno kot v kateremkoli drugem delu, nastalem med 6. in 16. stoletjem, a mi danes živimo, kaj bi tajili, v močno sekularizirani družbi, ki se ji utegne vse to zdeti precej oddaljeno, težko umljivo, tuje. Če torej hočemo zares stopiti v Dantejev literarni svet, če ga hočemo polno okusiti – kako neki lahko to storimo? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Kristino Lazar, strokovnjakinjo za starejšo italijansko književnost in asistentko na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Dantejev kip na trgu Santa Croce v Firencah (daniram90 / Pixabay)
Človek že dolgo ne nabira in išče hrane več le v neobljudeni naravi, prav nasprotno, dolgo je že od takrat, ko jo je najdeval v divjini in bil glavni predator v njej. Z najrazličnejšimi postopki in tehnologijami grano zna pridelati in pripraviti sam. Med verjetno najbolj razširjenimi jedmi v nam bolj znanem svetu Zahoda in med kulturami, ki so izšle iz današnjega pretežno arabskega in azijskega sveta, so tiste, ki so nastale iz različnih vrst žita. Tokrat se podajamo raziskovat pašto, nekateri bi rekli ali zapisali: testenine. To je zgodba o Špagetih v paradižnikovi omaki, ki je nastala v območjih mita in zgodovine, napisal pa jo je italijanski zgodovinar Massimo Montanari. Gost oddaje pa je dr. Bojan Baskar.
V oddaji Kulturni fokus se bomo posvečali arhiviranim spominom, ki jih lahko s pomočjo uporabe različnih vrst tehnologij prikličejo tako običajni objekti in sredstva, kot umetniške podobe in zvoki, povedane zgodbe, vtisi iz otroštva in mladosti. Gre za posredno spominjanje iz vsebin skupnih ali intimno - osebnih zgodovin, ki je okrepljeno s pripovedmi drugih ljudi, z materializiranimi sledmi v obliki glasbenih posnetkov, fotografij, filmov ... Spomnimo se lahko pomenov, ki jih je nekdaj imelo kultno prevozno sredstvo ... Tako nastajajo številne vporednice s kolektivnim življenjem znotraj določenega režima. Pri tem imajo veliko vlogo že opuščene tehnologije in nova digitalna okolja. Gost oddaje bo kulturolog, dr. Martin Pogačar iz Znanastveno raziskovalnega centra SAZU, ki se ukvarja s konteksti socialistične Jugoslavije in spreminjanji spominskih praks v post-socialističnem času.
Odnos družbe do umetnosti in njene vloge verjetno nikoli skozi vso pestro zgodovino različnih krajev in časov ni bil premočrten ali celo neproblematičen. Tako rekoč vedno je prisotna določena napetost, določena pričakovanja, kakšna naj bi umetnost pravzaprav bila, kakšna dela naj bi umetniki in umetnice ustvarjali, kaj konec koncev sploh velja za umetnost. Družbeno vrednotenje umetnosti se seveda kaže tudi v obliki povsem konkretnih možnosti za ustvarjanje ter v pozornosti, ki jo je deležna, saj umetniško ustvarjanje vendarle nikoli ni samo sebi namen, ampak je vedno tudi neke vrste poseg. Poseg v družbo, v aktualni trenutek. Da se s spremembami v družbi, novimi spoznanji in tehnološkimi inovacijami spreminjajo tudi načini, kako in s kakšnimi sredstvi je torej možno umetniško reflektirati človeka, družbo in čas, se po eni strani zdi skoraj preveč samoumevno. A nemara je potem še toliko bolj presenetljivo, da je - vsaj pri nas - le bolj obrobne pozornosti deležno umetniško raziskovanje sodobnih družbenih dilem in prelomov, ki se odpirajo z novimi, velikokrat prebojnimi znanstvenimi spoznanji ter naglo tehnološko transformacijo, kot to že desetletja počne tisti segment umetniških praks, ki jih označujemo zdaj kot intermedijsko, novomedijsko oziroma multimedijsko zdaj kot hibridno ali raziskovalno umetnost. A v današnjem svetu digitalizirane komunikacije, vseprisotnih sistemov tehnologij t. i. umetne inteligence in naglo napredujoče biotehnologije, ter na ozadju podnebnih sprememb, ki so človeštvo že redefinirale kot tudi povsem geološki dejavnik, se zdi relevantnost tega segmenta sodobne umetnosti vse bolj na dlani. Do tovrstnih spoznanj so v zadnjih letih po svetu prišli tako v znanstvenih institucijah kot v visokotehnološkem sektorju. Danes namreč interdisciplinarni projekti na teh področjih vse pogosteje aktivno vključujejo tudi sodobne umetnike in umetnice. Čemu? Kaj pravzaprav vidijo, česar ne opazijo znanstveniki in znanstvenice? Pa tudi: na kakšne načine poteka ta dialog, katera vprašanja so v njem prvenstveno naslovljena, kako globoko gre, ter kakšne perspektive pravzaprav odpira sodobna raziskovalna umetnost danes? Ta vprašanja bomo odpiramo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost je programski vodja Zavoda Kerstnikova in kurator Galerije Kapelica Jurij Krpan. Foto: Gilberto Esparza - Plantas autofotosinteticas (arhiv umetnika)
V prihodnost tečemo z obljubami o novejših, boljših, tehnološko izpopolnjenih, popolnoma funkcionalnih in estetsko dovršenih stvaritvah uma, znanja in nadarjenosti. Vajeni smo že embalaž s staro ali novo izpraznjeno vsebino, vendar še vedno nismo ozavestili tega, da nas tržni produkti ali izjemni dosežki na številnih področjih, ki smo jih deležni ali pa se jim lahko le čudimo, ne bodo vsestransko obogatili, nadgradili, popravili in izpolnili naša življenja. Zavreči želimo nekdaj počasno nastajajoče, uporabne ali neuporabne stvaritve preteklosti in stremimo k produkciji novega in inovativnega. S podobnimi razmisleki so se letos srečevali tudi na festivalu Mladi levi v Ljubljani, ko so sodelujoči razpravljali o tem, kako v času digitalizacije in potrošništva ohraniti in negovati dobro produkcijo v polju umetnosti in kulture, kako vzpostaviti sisteme, ki bodo ob sprotnih stvaritvah skrbeli tudi za muzejsko in arhivsko zapuščino ter nastajajočo sodobno produkcijo in za okoliščine, v katerih deluje, ne da bi hlepeli po vedno novih izumih. Gostje oddaje Kulturni fokus bodo zgodovinarka, dr. Mateja Ratej iz ZRC SAZU, kulturologinja dr. Natalija Majsova s Fakultete za družbene vede in nekdanji urednik na hrvaški javni radioteleviziji Đelo Hadžiselimović. Oddajo je pripravila Magda Tušar.
Revija Razpotja, v kateri na argumentiran način avtorji prispevkov že več kot deset let soočajo različna stališča o fenomenih sodobne družbe, poskuša delovati kot agora novega humanizma. Namen Društva humanistov Goriške, ki je revijo tudi ustanovilo, je bil odpreti prostor za dialog in razpravo v goriškem in v širšem prostoru ter tako soustvarjati civilno družbo. V vsaki številki tematsko zastavljene in sodobno oblikovane revije, ki izhaja vsake tri mesece in s katero sodelujejo tudi likovni umetniki, pisci sledijo temu prvotno zamišljenemu konceptu uredniške politike, ki se zavzema predvsem za pluralnost različnih pristopov in stališč.
Le malokdo ve, da Slovenci nimamo le enega knjižnega jezika – ampak kar dva. Prvega, starejšega, tistega, ki se je začel razvijati s Primožem Trubarjem sredi 16. stoletja, seveda poznamo in – bolj ali manj uspešno – uporabljamo vsi. Kaj pa je z drugim? – Ta se je začel razvijati v prvi polovici 18. stoletja na skrajnem severovzhodu slovenskega narodnega ozemlja in ga danes poznamo kot prekmurski knjižni jezik. V še ne tako oddaljeni preteklosti je bil na desnem bregu Mure na precej slabem glasu, češ da predstavlja nedopusten odklon od osrednjeslovenske knjižne norme, da torej slabi našo narodno enotnost, spričo česar bi ga bilo treba čim hitreje poslati na pregovorno smetišče zgodovine. No, danes pa, ravno obratno, skupaj z jezikoslovci in literarnimi zgodovinarji končno spoznavamo, da je med 18. stoletjem in koncem prve svetovne vojne razmeroma obširna slovstvena produkcija v prekmurskem knjižnem jeziku pravzaprav odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja. Drugače rečeno: ko bi ne bilo številnih knjig, časopisov, koledarjev in rokopisov, napisanih v knjižni prekmurščini, bi najbrž ne mogli, kakor to storimo vsakega 17. avgusta, obeleževati praznika združitve Prekmurcev z matičnim narodom. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu pod drobnogled vzeli prekmurski knjižni jezik, njegov nastanek, najvišje dosežke in usodo v zadnjem stoletju, to pa smo dopolnili še s premislekom o literarni ustvarjalnosti sodobnih prekmurskih avtorjev in avtoric, ki seveda pišejo v, pogojno rečeno, Trubarjevi slovenščini. Pri vsem tem nam je pomagal publicist, urednik in literarni zgodovinar Franci Just, eden vodilnih poznavalcev literarne zgodovine slovenskega panonskega prostora. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: originalna izdaja Küzmičevega Nouvega Zakona na razstavi v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota l. 2009 (Wikipedia, javna last)
Zdi se, da je v prvih letih po slovenski osamosvojitvi zanimanje za kanonizirano književnost, ki prihaja iz hrvaškega, bosanskega, srbskega in črnogorskega prostora, pri nas nekoliko upadlo. Če smo namreč še prevajali in brali mlajše pisatelje, ki so tako ali drugače tematizirali krvavi razpad Jugoslavije oziroma umazano tranzicijsko sodobnost, Dubravko Ugrešić torej pa Miljenka Jergovića, Andreja Nikolaidisa ali Davida Albaharija, če omenimo samo nekaj imen, smo Miroslava Krležo, Mešo Selimovića, Danila Kiša in Iva Andrića večidel odrinili, kakor da nam nimajo nič več povedati. Pa to seveda še zdaleč ne drži; zato je še kako dobrodošlo, da na naše knjižne police v zadnjem času prihajajo novi prevodi starejših mojstrov južnoslovanskih literatur. Pred nedavnim smo tako lahko brali zanimiv Krležev potopis po porevolucijski Rusiji in Kiševe eseje o umetnosti, prav v zadnjih tednih pa smo dobili novi izdaji Njegoševega epa Gorski venec, ki je v svežem prevodu Miklavža Komelja izšel pri Beletrini, in Andrićevega klasičnega romana Travniška kronika, ki ga je založila Mladinska knjiga, na novo pa prevedla dr. Đurđa Strsoglavec, predavateljica hrvaške in srbske književnosti na Oddelku za slavistko ljubljanske Filozofske fakultete. Slednje delo sicer govori o dogajanju v precej zaspanem bosanskem mestecu, ki pa je v Napoleonovem času gostilo francosko ter avstrijsko diplomatsko misijo in se tako proti vsem pričakovanjem znašlo v vrtincu burne vseevropske zgodovine. Zakaj sta torej Andrić na sploh in Travniška kronika posebej vredna naše pozornosti, smo v pogovoru s prevajalko preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Ivo Andrić, 1961 (Wikipedia, S. Kragujevic, CC BY-SA 3.0 RS)
Ko se ukvarjamo s sakralno platjo Japonske, se moramo nujno odpraviti na dolgo pot spoznavanja množice duhov iz animističnega, šintoističnega nabora božanskih bitji, ki so se drug za drugim pojavljali v zbiru starodobnih verovanj in v mitoloških predstavah otoških naseljencev. V tem vrelišču kozmogonije, katere smisel je ustvarjanje določenega kozmičnega reda, ki je harmoničen in spremenljiv, a realen v razvoju in prepletanju veselega, srečnega, dobrega, slabega in uničujočega, so kamiji mistična bitja, ki uravnavajo vse silnice življenja in ponazarjajo moč, ki jo imata narava in stvarstvo. Pomen besede šintoizem, religije, ki velja za prvo, najstarejšo, najosnovnejšo, vendar v preteklosti in sedanjosti Japonske ne vedno najpomembnejšo, si je mogoče razlagati kot pot kamijev. V številnih svetiščih jih častijo ob različnih zasebnih priložnostih in javnih praznikih. Različni rituali in obredi, ki temeljijo na šintoizmu, se med seboj močno razlikujejo, čaščenja so lahko lokalna in ruralna ali pa izhajajo iz cesarske tradicije in državne ravni. V postmoderni Japonski, v kateri srečamo mavrico najrazličnejših novih religijskih gibanj, ki razglašajo svojevrstne prenove sveta, nekatera med njimi pa so bila odgovorna tudi za teroristične napade, se tako tradicionalni politeizem različnih izvorov prepleta z velikimi, v svetu monopolnimi monoteističnimi verovanji in stopa v interakcije z drugimi, novimi in prenovljenimi verskimi praksami. Posameznik lahko meša religijske tradicije, izbira med različnimi sistemi in jih poljubno kombinira. Gostja oddaje bo antropologinja in japonoliginja dr. Nataša Visočnik Gerželj, profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Pravijo, da je Ljubljana Plečnikovo mesto. In res, kdor se sprehodi od NUK-a čez Čevljarski most, mimo Tromostovja, do mestne tržnice in še naprej, proti zapornicam na Ljubljanici, bo zagotovo dobil ta vtis. Kaj pa se zgodi, če se naš hipotetični pohajkovalec z Vegove ne spusti dol, proti Ljubljanici, temveč zavije v nasprotno smer? – No, v tem primeru ga bo pot vodila mimo Ferantovih blokov, Cankarjevega doma, stolpnic na Trgu republike in Maximarketa, nekje pri Moderni ali najpozneje pri prizidku Narodne galerije pa si bo najbrž moral priznati, da poleg Plečnikove obstaja še ena Ljubljana – Ljubljana Edvarda Ravnikarja. In vendar se zdi, da ta, druga Ljubljana ostaja nekako ob strani, v senci, da nanjo ne arhitekti in urbanisti ne običajni meščanke in meščani ne gledajo s tisto toplo ljubeznijo, s katero sicer zrejo na Plečnikovo. Dobro, če za starimi Rimljani še lahko ponovimo, da se o okusih se ne razpravlja, pa moramo vendar pošteno priznati, da bi bilo naše glavno mesto brez Edvarda Ravnikarja povsem drugačno. Pa ne, seveda, samo naše glavno mesto – Ravnikar je brez najmanjšega dvoma svoj pečat pustil tudi na Kranju, no, Nove Gorice, ki so jo v dobršni meri gradili prav po njegovih urbanističnih načrtih, pa bi najbrž sploh ne bilo brez Ravnikarjeve smele vizije. Toda: kakšna je pravzaprav bila ta vizija? Kako bi lahko kar najbolj sežeto opredelili Ravnikarjevo razumevanje arhitekture in urbanistike? Kakšno naj bo razmerje med lepim in funkcionalnim, med modernim in tradicionalnim, ki naj ga arhitekt po Ravnikarjevem prepričanju zasleduje v svojem delu? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aleša Vodopivca, Ravnikarjevega učenca in dolgoletnega profesorja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Naš gost je poleg tega po uredniški plati bdel nad Umetnostjo in arhitekturo, zbornikom Ravnikarjevih esejev, razmišljanj, intervjujev in refleksij o arhitekturi, urbanizmu in umetnosti, ki sta ga že pred poldrugim desetletjem izdali in ga prav pred nedavnim ponatisnili Slovenska matica in Fakulteta za arhitekturo. Z dr. Vodopivcem se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Trg republike v Ljubljani (Goran Dekleva)
Razstavo, ki je nastala 200 let po tem, ko je v Ljubljani zaživela prva muzejska ustanova: Deželni muzej za Kranjsko, so morda muzejski sodelavci, tudi z vizijami o svetli prihodnosti, poimenovali Zlata sled. Zlato ima namreč prestižno mesto med kovinami, je dragoceno v materialnem smislu, odlikuje pa ga tudi simbolna vrednost. Ljudje, ki si ga lastijo, so bogati, obdani s častjo in slavo. Zlato je vir brezmejme umetniške fantazije, ki se spogleduje z nečim, kar je absolutno in popolno, kovano v visoke vrednote ali zlito v vrednost, ki ljudi dela nečimrne, pohlepne, neetične in barbarske.Razstava, na kateri s predmeti sodeluje več kot 30 slovenskih muzejev, je nastajala kar tri leta. Gostje oddaje prihajajo iz Narodnega muzeja Slovenije: razstavo Zlata sled sta koordinirali kustodinji dr. Mateja Kos in dr. Alenka Miškec, simbolne vidike zlata pa je raziskala Tinka H. Selič. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar:
Znanstvenik, vrhunski poznavalec starih knjig, vstopi v tiho, odmaknjeno knjižnico in tam, na neki zaprašeni polici povsem nenadejano odkrije nepojmljivo starodavno, legendarno besedilo, ki je dolga stoletja veljalo za izgubljeno, zdaj pa se zdi, da bo srečno najdeni rokopis v povsem novi luči osvetlil preteklost. Tole se sliši kot zaplet iz kakšnega pogrošnega romana, kajne, a v resnici se je nekaj podobnega zgodilo pred slabim desetletjem, oktobra leta 2012, ko je avstrijski filolog Lukas Dorfbauer v kölnski stolni knjižnici v rokopisu iz 9. stoletja odkril Razlage evangelijev, besedilo, ki ga je okoli leta 350 po Kristusu spisal tedanji oglejski škof Fortunacijan. To je tekst, v katerem sicer ne bomo našli, kakor bi nemara pomislil kdo, ki je preveč bral Dana Browna, nobenega prepovedanega nauka ali skrivne vednosti, je pa vendarle izjemno pomemben, saj predstavlja bržčas najstarejšo v latinščini spisano interpretacijo novozaveznih evangelijev. Opravka imamo, drugače rečeno, z besedilom, v katerem upravičeno lahko ugledamo enega temeljev zahodne teološke tradicije. Še več; ker so Fortunacijanove Razlage evangelijev nastale v letih, ko je rimsko krščanstvo najmočneje pretresala tako imenovana arijanska herezija, nam lahko novoodkrito besedilo oglejskega škofa pomaga bolje razumeti nemara ključni doktrinarni spor, ki je zaznamoval zgodnjo Cerkev, to je spor glede razmerja med Bogom Očetom in Bogom Sinom. Videti je torej, da so Fortunacijanove Razlage evangelijev – pa četudi o Dorfbauerjevem odkritju Hollywood menda ne bo snemal filmov – vredne vse naše pozornosti. In kar nekaj smo jim je namenili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili frančiškana Jana Dominika Bogataja, sodelavca pri Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakultetu Univerze v Ljubljani in doktorskega študenta patristike na Papeški lateranski univerzi v Rimu. Naš gost je namreč spisal spremno študijo k slovenski izdaji Fortunacijanove izgubljene in najdene knjige, ki je, zahvaljujoč prevajalskim naporom Doroteje Novak, prav pred kratkim izšla v založbi Celjske Mohorjeve družbe. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Oglejska bazilika Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata (I, Sailko/Wikipedia)
Neveljaven email naslov