Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako dobro preživeti svoje življenje, je eno najstarejših vprašanj, s katerim se človeške skupnosti in posamezniki bržkone ukvarjajo že od nekdaj. In prav to vprašanje je tudi v središču Nikomahove etike, ki jo je pred več kot dva tisoč tristo leti napisal znameniti antični filozof Aristotel, slovenski prevod pa so nedavno ponatisnili pri Slovenski Matici. O tem, na kakšen način Aristotel razmišlja o dobrem in krepostnem življenju ter koliko so uvidi, ki nam jih ponuja, vredni upoštevanja tudi v današnjem, zgodovinsko povsem drugačnem času, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
foto: Aristotel, kot ga je na freski z naslovom Atenska šola naslikal renesančni slikar Rafael, izsek iz freske
715 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kako dobro preživeti svoje življenje, je eno najstarejših vprašanj, s katerim se človeške skupnosti in posamezniki bržkone ukvarjajo že od nekdaj. In prav to vprašanje je tudi v središču Nikomahove etike, ki jo je pred več kot dva tisoč tristo leti napisal znameniti antični filozof Aristotel, slovenski prevod pa so nedavno ponatisnili pri Slovenski Matici. O tem, na kakšen način Aristotel razmišlja o dobrem in krepostnem življenju ter koliko so uvidi, ki nam jih ponuja, vredni upoštevanja tudi v današnjem, zgodovinsko povsem drugačnem času, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
foto: Aristotel, kot ga je na freski z naslovom Atenska šola naslikal renesančni slikar Rafael, izsek iz freske
Če ne zaradi drugega pa zaradi Velikega črnega bika, ki je še vedno na seznamu obveznega branja pri srednješolskem pouku slovenskega jezika in književnosti, je Dane Zajc v naš skupinski kulturni spomin zapisan predvsem kot pesnik. S tem ni sicer nič narobe, kljub temu pa je treba reči, da književni opus, pod katerega je podpisan Zajc, ki bi bil pred dnevi, 28. oktobra, dopolnil 90 let, vendarle pomembno presega poezijo za odrasle. Zajc je bil namreč tudi občutljiv pesnik za otroke, napisal je lepo število tehtnih esejev, no, z vidika zgodovine slovenske literature pa je najbrž bilo še posebej signifikantno njegovo dramsko pisanje. Od zgodnjih šestdesetih, ko je ustvaril svojo prvo igro, Otroka reke, pa tako rekoč do konca življenja, ko je snoval svoje zadnje delo, nedokončano dramsko besedilo Jagababa, se je Zajc posvečal ustvarjanju za oder. In prav tej plati njegove umetnosti smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Po labirintu Zajčeve dramatike smo se gibali s pomočjo naše tokratne gostje, literarne zgodovinarke in urednice pri Slovenski matici dr. Ignacije Fridl Jarc, ki je o Zajčevi dramatiki nedavno predavala na posebnem simpoziju, ki so ga v počastitev umetnikove devetdesetletnice organizirali ZRC SAZU, založba Beletrina in Slovenska matica. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: RTV SLO - foto BoBo
V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani so pred dnevi odprli razstavo del, ki jih je baron Žiga Zois hranil v knjižnici, tudi središču razsvetljenke kulture na Slovenskem. Knjižnica, ki po številu knjig ni bila največja med knjižnimi zbirkami, je bila pa ena najbolj pomembnih v drugi polovici 18. stoletja in pozneje, je predstavljala zbirateljski projekt enega samega človeka. O Žigi Zoisu, od smrti katerega letos mineva 200 let, v oddaji Kulturni fokus avtorja razstave dr. Sonja Svoljšak, ki je skrbnica celotne Zoisove zbirke in dr. Luka Vidmar z Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Z njima se bo pogovarjala Magda Tušar.
Za krščansko prebivalstvo Egipta sta se zgodovinska in arheološka stroka v preteklosti zanimali veliko manj, kot za staroegipčansko kulturo, čeprav so Kopti, tudi dandanes etnično verska manjšina in ena največjih krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu, potomci starih Egipčanov. V Narodnem muzeju Slovenije že od konca 19. stoletja hranijo koptske tkanine, ki jih prvič strnjeno predstavljajo v razstavnih prostorih na Metelkovi v Ljubljani. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bodo sodelovali vodja razstavnega projekta Darko Knez, Tomislav Kajfež in Miran Pflaum iz Narodnega muzeja Slovenije in dr.Jan Ciglenečki z Filozofske fakultete. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar.
Severno od Avstralije, tam nekje, kjer se indonezijski arhipelag sreča z otoki Melanezije, leži Nova Gvineja, z 800 tisoč kvadratnimi kilometri površine drugi največji otok na svetu, na katerem živi kakih 11 milijonov ljudi. Politično je otok razdeljen; njegova zahodna polovica pripada Indoneziji, vzhodna pa je od leta 1975 samostojna država – Papua Nova Gvineja. Za obe polovici velja, da sta zaradi gostih priobalnih gozdov mangrov, zaradi obsežnih močvirij in deževnega tropskega gozda, ki je dom več kot petim odstotkom vseh živalskih in rastlinskih vrst na planetu, pa tudi zaradi visokega osrednjega gorovja, ki otok preči v smeri zahod–vzhod in se mestoma pne više od Mont Blanca, izredno težko prehodni. Z vidika sodobnih državnih administracij je to slej ko prej zelo problematično, če ste znanstvenik humanistične provenience, na primer lingvist ali antropolog, pa tamkajšnja zahtevna topografija lahko predstavlja nenavaden in dragocen dar. Geografske značilnosti Nove Gvineje so namreč pomembno prispevale k temu, da se je na otoku, ki so ga prvi ljudje najverjetneje naselili že pred 50 tisoč leti, v počasnem toku časa oblikovalo kakih 1000 različnih plemenskih skupnosti, ki govorijo skoraj toliko različnih jezikov. In če pomislimo, da na vsem svetu danes obstaja samo kakih 5000 jezikov, je hitro jasno, da jih jezikoslovci kar petino lahko srečajo tam, v sicer težko dostopnih gorskih dolinah, močvirjih in džunglah Nove Gvineje. Nič manj pa ni ta otok zanimiv za antropologe. Zaradi splošne odmaknjenosti Nove Gvineje so se v tamkajšnjih plemenskih družbah do danes ohranili številni običaji, navade, verovanja, strukture medčloveških odnosov in vsakdanje materialne prakse, ki nam po eni strani pomagajo sklepati, kako so živeli naši lastni predniki, po drugi plati pa nam pomagajo ugledati neverjetno moč, rodovitnost, iznajdljivost in dostojanstvo, inherentno sleherni človeški kulturi, ki pač povezuje posameznike in posameznice, osmišljuje njihovo življenjsko izkušnjo in jim omogoča preživetje. In prav kulturnemu bogastvu novogvinejskih plemenskih družb smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili dr. Boruta Telbana, antropologa, ki že dobrih trideset let raziskuje na Papui Novi Gvineji. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: svečanost s plesom na Papui Novi Gvineji (ianknabel66 ; Pixabay)
27. septembra 1904 se je v Svetem Juriju ob Ščavnici rodil Edvard Kocbek, ena najbolj markantnih, nenavadnih in notranje protislovnih, tudi kontroverznih osebnosti slovenskega dvajsetega stoletja. Saj vemo: Kocbekov angažma v javnem, predvsem političnem življenju – pa naj gre za njegov spopad s predvojnim klerikalizmom, za njegovo medvojno sodelovanje v vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja ali za njegovo povojno oporečništvo – še zdaj buri duhove in nas napeljuje h kritičnemu soočanju z minulim stoletjem in z omejujočo, izrazito izključevalno–antagonistično ideološko strukturiranostjo slovenske družbe. Toda to ne pomeni, da smo tudi tokratni Kulturni fokus posvetili pretehtavanju Kocbekovih političnih odločitev. Kolikor nas Kocbek danes zanima predvsem ali celo skoraj izključno kot človek, ki se je, zvest le svojemu, idiosinkratičnemu svetovnonazorskemu prepričanju, vse življenje donkihotsko boril z ideološkimi mlini vseh vrst in barv, v slepo pego pozornosti pač pehamo tisti del njegove zapuščine, ki bi pravzaprav utegnil biti najpomembnejši, najtrajnejši, najbolj dragocen – njegovo poezijo. Zato smo tokrat pregledali njegov pesniški opus, ki je nastajal od zgodnjih tridesetih do poznih sedemdesetih let 20. stoletja. V tem kontekstu smo se spraševali, katere teme Kocbeka–pesnika zaposlujejo, h katerim vprašanjem se, nepomirjen, v svojih pesmih vedno znova vrača, v kakšnem jeziku oziroma slogu to počne in, ne nazadnje, kako je zaznamoval druge slovenske pesnike in pesnice 20. in tudi že 21. stoletja. Odgovore nam je pomagala iskati literarna zgodovinarka dr. Irena Novak Popov. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Edvardu Kocbeku v ljubljanskem Tivoliju (Goran Dekleva)
Nedavno se je končal nacionalni bienalni festival najboljših slovenskih lutkovnih predstav. Žirijo je najbolj navdušila animirana pripoved s kredno risbo Nekje drugje, ki klasične, tradicionalne elemente združuje z uporabo novih tehnologij, tematsko izhodišče pa je otroško doživljanje vojne. Režiser predstave Tin Grabnar, ki je v Lutkovnem gledališču Ljubljana navdušil tudi s sodobno interpretacijo Martina Krpana, je eden izmed ustvarjalcev, ki z animirano formo presegajo zamejitve v uprizoritveni umetnosti. V svetu lutk se vedno pogosteje brišejo meje med različnimi gledališkimi, plesnimi, cirkuškimi, glasbenimi, zvočnimi, vizualnimi, filmskimi in drugimi izrazi in oblikami, mistična, arhaična čarobnost pa se v intermedijskem prostoru meša z novimi tehnologijami. V oddaji Kulturni fokus tokrat o razsežnostih lutkovnega z Alenko Pirjevec, ki je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo magisterij opravila tik pred tem, preden je lutkovni medij osvojila hibridizacija z vizualno resničnostjo. Z Magdo Tušar se bosta podali v čase jamskih senčnih animacij in se ustavili v imaginarni pokrajini lutk današnjega dne.
Fizična predmetnost, ki nas obkroža, ni le svet mrtvih stvari, ki ima ekonomsko, tržno vrednost, pač pa je velikokrat naše simbolno orodje, s katerim tkemo vezi z družbenim svetom. Z njo pripovedujemo geografijo in zgodovino naših življenj, vanjo so vpisani spomini, identitete in čustva. V oddaji Kulturni fokus bomo preko predmetov in z njimi povezanih obredov, razmišljali o skupnih občutenjih preteklosti, hrepenenjih v nekdanji državi » na čakanju« pred vrati obljubljenega Zahoda, današnji fetišizaciji objektov iz nekdanjega socialističnega sveta, kako danes s predmeti gradimo kolektive in kakšna je emocionalna navezanost nanje. V oddaji Kulturni fokus bomo slišali razmisleke dr. Tanje Petrović z Inštituta za kulturne in spominske študije, dr. Renate Salecl z Inštituta za kriminologijo ljubljanske Pravne fakultete in vizualne umetnice Tanje Radež. Vse sogovornice so sodelovale na avgustovskem festivalu Mladi levi, katerega izhodišče jer bil čustveni materializem.
Habent sua fata libelli, knjige imajo svojo usodo, je pred slabima dvema tisočletjema zatrdil Terencijan Maver, pri čemer je starorimski učenjak to usodo tesno povezal z bralkami in bralci, njihovimi interpretativnimi zmožnostmi. Danes pa bi menda lahko dodali, da tu igra svojo nemajhno vlogo tudi nenehno spreminjajoči se okus bralske javnosti. Da resnično nikoli ne moremo z zanesljivostjo napovedati, kaj se bo v hitrem toku časa zgodilo s tem ali onim naslovom, lahko precej dobro vidimo ob pesniškem opusu Otona Župančiča. Če so bile namreč Župančičeve zbirke poezije za odrasle – tu govorimo o knjigah Čaša opojnosti, Čez plan, Samogovori, V zarje Vidove in Zimzelen pod snegom – dolgo v samem osrčju slovenskega nacionalnega literarnega kanona, če smo jih torej vrsto let vneto brali, citirali in analizirali, jih danes, tak je vsaj vtis, le še malokdo vzame v roke. In kolikor Župančiča leta 2019 beremo, to slej ko prej počnemo zahvaljujoč njegovemu Cicibanu, Pisanicam in drugim delom otroške oziroma mladinske poezije. Da Župančičeva zvezda danes sveti bolj bledo kakor nekdaj, po svoje potrjuje tudi dejstvo, da je junijska sedemdesetletnica pesnikove smrti minila precej neopazno, brez priložnostnih ponatisov njegovih knjig, brez pesniku posvečenih strokovnih simpozijev, celo brez spominskih literarnih branj. Kaj se je torej zgodilo? Zakaj se zdi, da nas Župančičevo literarno ustvarjanje leta 2019 nagovarja s tišjim glasom, kakor poprej? In če pristajamo na ta molk, na to pozabo, čemu se pravzaprav odrekamo, katere trajne odlike Župančičeve umetnosti potiskamo v slepo pego? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili literarno zgodovinarko in predavateljico na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Darja Pavlič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Oton Župančič (Wikipedia, javna last)
Čeprav so zahodno kiprastvo v dvajsetem stoletju globoko zaznamovali genialni umetniki, kot so na primer Constantin Brâncuşi, Alberto Giacometti ali Henry Moore, smemo domnevati, da je kiparska umetnost v idealnih miselnih predstavah večine Evropejcev še vedno kar najtesneje povezana s skulpturami grško-rimske antike. To menda ni posebej presenetljivo, saj se zdi, da so kiparji iz Sredozemskega bazena pred dvema tisočletjema in več oblikovali nabor oblikovalsko-tehničnih postopkov, prepoznavnih motivov pa tudi lepotnih idealov, ki so nato določali horizont možnega v kiparski umetnosti vse tja do Rodina in Meštrovića. Toda: kakšen je v tem kontekstu pravzaprav prispevek stare Grčije in kakšen starega Rima? Je eno kiparsko tradicijo sploh možno ločiti od druge? Je mogoče reči, da so bili v polju kiparskega ustvarjanja izvirni genialci Grki, Rimljani pa le spretni posredniki – ali pa ta stereotip ne zdrži resnega premisleka? Ali je čar rimske skulpture po vseh preobratih dvajsetega stoletja naposled začel bledeti? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko začnemo iskati na razstavi Roma Aeterna: mojstrovine rimskega kiparstva iz Fundacije Dina in Erneste Santarelli, ki je v začetku tega poletja odprla vrata v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, iskali pa smo jih tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo namreč gostili Barbaro Ravnik, direktorico Narodnega muzeja Slovenije, in umetnostnega zgodovinarja, dr. Ferdinanda Šerbelja, da bi v pogovoru z njima bolje ugledali tako rimsko kiparstvo nasploh kakor tudi razstavo o večnem čaru rimskega kiparstva posebej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Roma Aeterna: mojstrovine rimskega kiparstva iz Fundacije Dina in Erneste Santarelli v Narodnem muzeju Slovenije (Blaž Gutman, Narodni muzej Slovenije)
Kamnita gradišča, kaštelirji, ki so odraz nekdaj enovite kulture na geografsko nekoliko težje dostopnih vzpetinah Slovenije in Hrvaške, so dandanes ostaline, ki ne privabljajo le raziskovalcev, pač pa takšna arheološka najdišča navdihujejo tudi umetnike in prebivalce, da se na ustvarjalen način posvetijo dediščini preteklosti v naseljih, ki so bila nekdaj obdana s kamnitim obzidjem. Tako počasi nastaja Dežela kaštelirjev, kamor sodi tudi slikoviti Štanjel, kjer te dni poteka arheološki, etnobotanični in glasbeni festival Gledanica.
V oddaji Kulturni fokus bomo na hitro prehodili različne zgodovinsko – kulturne kontekste krajev ob Muri, ki so pomembni za jezikovno ustvarjalnost. Leposlovna, strokovna in publicistična beseda Prekmurja je bila namreč vse do procesov jezikovno – kulturne integracije in centralistične jezikovne politike po upravno - politični priključitvi slovenskemu prostoru, pisana v prekmurskem knjižnem jeziku. Prisluhnite pogovoru o dragoceni duhovni doti, ki jo je novi geografski karti Slovenije, z literaturo in drugimi kulturnimi izrazi, pred 100 leti dala nova, pridružena pokrajina. S tem področjem se raziskovalno ukvarja publicist in literarni zgodovinar Franci Just, ki se je Magdi Tušar pridružil v studiu v Murski Soboti.
Priznajmo si, z modernistično likovno umetnostjo imamo – več kot stoletje po njenem vzniku – še vedno težave. Čeprav smo se v šolskih klopeh naučili, da so Picasso in Dalí, Kandinski in Malevič, Rothko in Pollock, Giacometti in Brâncuşi veliki umetniki, pravi geniji dvajsetega stoletja, nam to načelno védenje le malo pomaga, ko stojimo neposredno pred njihovimi deli. Kako jih gledati, kako jih analizirati, kako intepretirati? Če nam namreč starejša likovna dela praviloma ponujajo kopico nelikovnih opornih točk za razumevanje likovne umetnine – pomislimo samo na zlahka prepoznavne svetopisemske motive od Giotta do Michelangela ali na tradicijo avtoportreta od Dürerja do Rembrandta –, je s slikarstvom in kiparstvom 20. stoletja drugače. Kdo, na primer, so Picassove Avignonske gospodične? Kaj sploh predstavlja Malevičev Črni kvadrat? In kako si pomagati z naslovom, kakršen je Kompozicija VII Vasilija Kandinskega? – Očitno si je treba pot v to umetnost utreti z drugačnimi prijemi. Toda s katerimi? – Eno izmed možnosti v tem smislu ponuja slikar in filozof, profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, akad. dr. Jožef Muhovič, ki je pred nedavnim pri Inštitutu Nove revije izdal obsežno monografijo Vidno in nevidno, ob kateri se bralke in bralci lahko seznanimo z osnovami tako imenovane formalne likovne analize, ki naj bi nam pomagala streti interpretativno še tako trde orehe likovne umetnosti. Kako se torej lotiti modernističnega (pa tudi nekoliko starejšega) slikarstva s pomočjo formalne likovne analize, smo v pogovoru z dr. Muhovičem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: suprematistična dela Kazimirja Maleviča na razstavi v Peterburgu, 1915 (Wikipedia, javna last)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred slabimi štirimi tisočletji so iz step srednje Azije prek gora današnjega Afganistana in Pakistana v ravnice ob zgornjem toku reke Ind začela prihajati plemena, ki jim je zgodovina nadela skupno ime: Indo-Arijci. Ti prišleki sicer niso bili prav številni, niti niso stopali v prazen prostor – v širšem porečju Inda so takrat pač že kakih tisoč let obstajala velika mesta, kakršna sta bila Harappa in Mohenjo Daro. Kljub temu so Indo-Arijci uspeli v nekaj stoletjih podobo Indije povsem preoblikovati. S seboj so namreč prinesli jezik, verjetja, običaje in navade pa specifično strukturo socialnih odnosov ter, ne nazadnje, elemente materialne kulture, ki so v vsega nekaj stoletjih izbrisali večino tistega, kar je na Podcelini obstajalo poprej. Ključni dosežki klasične indijske civilizacije v poljih mitologije, religije, filozofije, umetnosti in znanosti tako izraščajo natanko iz kulture, ki so jo prinesli in v ravnicah severne Indije potem naprej razvijali Indo-Arijci. Kdo so torej bili ti ljudje? Kako so živeli? V kaj so verjeli, kaj so mislili in kako so to počeli? – Glede na morje časa, ki nas loči od njihovega sveta, bi bilo utemeljeno pomisliti, da na tovrstna vprašanja ne bomo nikoli mogli dobro odgovoriti, a ni čisto tako. Indo-Arijci se nam namreč presenetljivo jasno in zgovorno razkrivajo v Vedah, v obsežnem korpusu starih svetih besedil. In prav Vedam, njihovi jezikovni in vsebinski podobi smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal nekdo, ki zna ta besedila dejansko brati. V izvirniku. Pred mikrofonom smo gostili dr. Luko Repanška, predavatelja indoevropskega primerjalnega jezikoslovja na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete in avtorja berila vedske proze Bogovi in asure so se dajali. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: rokopis Rigvede (Wikipedia; javna last)
V tokratnem Kulturnem fokusu smo se posvetili Literaturi. Pa ne tisti z malo, temveč oni z veliko začetnico. Danes ena osrednjih literarnih revij pri nas namreč prav letos praznuje tridesetletnico samostojnega delovanja oziroma izhajanja. V kakšnih okoliščinah se je ta revija pravzaprav pojavila na slovenski literarni sceni? S kakšnim idejno-estetskim programom je tedaj nastopila in kako je potem vplivala na spremembe v načinih branja, pisanja, mišljenja in interpretiranja literarnih del? Zakaj je revija Literatura čez čas razširila svoje delovanje tudi na področja knjižnega založništva, literarnih delavnic in prirejanja literarnih dogodkov? Kako se je soočila s spremembami, ki jih je v naše bralne navade prinesel internet, in kakšna bi navsezadnje utegnila biti srednje- pa tudi dolgoročna prihodnost papirnate publikacije v digitalni dobi? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v pogovoru s prvim, predzadnjim in aktualnim odgovornim urednikom revije Literatura, s pisateljem Janijem Virkom, kritikom Urbanom Vovkom in pesnikom Primožem Čučnikom. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Med imena srednjeveške preteklosti, ki so pomembno vplivala na dogajanje v Evropi - zapisana in ustno prenesena pričevanja o njihovih življenjskih zgodbah pa so zavita v legende in mite -, gotovo sodi ogrska, rimsko-nemška in češka kraljica Barbara Celjska, druga žena Sigismunda Luksemburškega. V književnih delih - v zgodovinopisju se je skoraj povsem izgubila - so jo doslej zaradi slabega slovesa, domnevne mističnosti, demonskosti, vampirskega značaja, nenravnosti, prešuštva, krivoverstva in agnosticizma stereotipno opisovali kot Črno kraljico. Opis njene podobe se do današnjih dni skoraj ni spremenil, zato tudi za raziskovalce ostaja skrivnostna. S popačenimi pogledi nanjo se je pred kratkim spoprijela zgodovinarka Daniela Dvořáková z Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi, ki je z upoštevanjem doslej neznanih virov o Barbari Celjski napisala knjigo ter tako popravila številne napake in krivice, ki so bile prizadejane tej resnični zgodovinski osebi. Z dvojnim doktorjem Igorjem Grdino in doktorjem Andrejem Rozmanom smo se ji posvetili v oddaji Kulturni fokus.
Nekako ob koncu 9. stoletja je v ravnicah vzhodne Evrope, med Baltikom in Črnim morjem, začela nastajati prva državna tvorba vzhodnih Slovanov, tako imenovana Kijevska Rusija. Ta je svoj vrhunec dosegla nekje v sredini 11. stoletja, nato je začela zlagoma slabeti, dokončno pa je propadla pod pritiskom mongolskih vdorov v 13. stoletju. Toda teh 400 let Kijevske Rusije je pustilo neizbrisen pečat v kulturni, verski in politični zgodovini slovanskega vzhoda in še danes se Belorusi, Ukrajinci in Rusi – kadar pač mislijo svojo preteklost in identiteto – sklicujejo natanko na zgodnjesrednjeveško državo v porečju Dnjepra. S čim je torej Kijevska Rusija tako zaznamovala ta prostor, da danes, v času zaostrenih odnosov med Rusijo in Ukrajino, med tamkajšnjimi intelektualci – še bolj pa menda med politiki – plamti debata o tem, čigava naj bi Kijevska Rusija pravzaprav bila, kdo si jo sme lastiti in, kajpada, kakšne politične konsekvence bi morali iz posedovanja te preteklosti potegniti v geopolitičnih razmerah zgodnjega 21. stoletja? – To je tudi bilo vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, pri čemer pa je bil, menda razumljivo, bolj kakor na sedanjosti in politiki poudarek na preteklosti in kulturi. Pred nedavnim je namreč pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Pismenost in kultura Kijevske Rusije, ki prinaša prevode in komentarje izbranih spomenikov vzhodnoslovanske pismenosti 11. stoletja. Kako je v luči teh dokumentov, zdaj prvič dostopnih v slovenščini, videti Kijevska država, smo se pogovarjali z Aljažem Glaserjem in dr. Simonom Malmenvallom, ki sta stara besedila prevedla in bogato komentirala, ter z dr. Blažem Podlesnikom, ki je za pričujočo knjigo poskrbel po uredniški plati in ji pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: prva stran najstarejšega ohranjenega zapisa Ruske pravde, druga polovica 13. stol. (Wikipedia; javna last)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Slovenija je dežela na prepihu. Tu se namreč stikajo štiri velike evropske geografske enote: Alpe in Panonska kotlina, mediteranski svet in Dinarsko gorovje. Gledano na zemljevidu, se po vertikalni osi prek naših krajev potuje iz Sredozemlja prek gora v nemške dežele in dlje na sever stare celine, po horizontalni pač iz starih urbanih središč zahodne Evrope, še zlasti, kajpada, Italije, v Podonavje in naprej proti prostranstvom evropskega Vzhoda. Vse to pa pomeni, da so slovensko ozemlje skozi celotno zgodovino redno prečkala cela ljudstva in do zob oborožene vojske, podjetni potujoči trgovci in (dandanes) turisti, željni južnega sonca. Razumljivo je, da so vse te množice tujcev – med katerimi so, jasno, številni navsezadnje tudi prenehali biti tujci – za seboj pustile pomembne sledi, ki jih zdaj lahko razbiramo s pomočjo socialne in vojaške, gospodarske in umetnostne zgodovine. No, prav nič pa ne bomo storili napak, če si, ko se sprašujemo, kako so slovenski prostor zaznamovali ljudje, ki so vanj vstopili od drugod, pogledamo, kako smo si jih v svoj kolektivni spomin vtisnili domačini. V tem smislu neizmerno bogat vir predstavlja slovenska slovstvena folklora, kjer pač ne manjka zgodb o Turkih in Francozih, Judih in Romih, uskokih in, bolj nedavno, priseljencih iz bivših jugoslovanskih republik. In prav te zgodbe smo pod drobnogled vzeli v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagala zgodovinarka, arheologinja in etnologinja, dr. Anja Mlakar, ki je pri Založbi ZRC SAZU pred nedavnim izdala študijo Skrivnostni tujec in demonski sovražnik : drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: detajl z naslovnice knjige Skrivnostni tujec in demonski sovražnik Anje Mlakar (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov