Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine
V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas.
Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepletenost geografsko oddaljenih koncev sveta sploh ni preveč nov pojav. Če, denimo, v roke vzamemo knjigo Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila, ki je v prevodu Mateja Veniera, našega radijskega kolega s programa Ars, pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, hitro ugotovimo, da je bil svet bistveno bolj, kakor si mislimo, povezan že v 15. in 16. stoletju. Alan Mikhail, predstojnik katedre za zgodovino na sloviti univerzi Yale, namreč v Božji senci govori o sultanu Selimu, ki je Osmanskemu imperiju vladal med letoma 1512 in 1520 in v tem kratkem času svojo državo pomagal preobraziti v svetovno velesilo, ki je s svojo trgovsko, vojaško in kulturno močjo spremenila tok zgodovine – in to ne le zgodovine dežel, ki so jim neposredno vladali iz Istanbula, temveč kar zgodovino vsega sveta, saj sta, kot prepričljivo pokaže Mikhail, natanko pod vtisom naraščajoče turške moči vsak na svojem področju delovala tudi tako različna človeka, kot sta bila Krištof Kolumb in Martin Luther.
To pa slej ko prej pomeni, da je edina zgodovina, ki je resnično vredna svojega imena, zgodovina vsega človeštva, saj nihče ni, kot je rekel angleški pesnik John Donne, za njim pa ponovil Ernest Hemingway, otok sam zase; vsi smo pač del iste kopnine. Kako je torej Osmanski imperij preobrnil človeško zgodovino, kako je preobrnil zgodovino islamskega in krščanskega sveta, zgodovino sredozemskega bazena, zgodovino Evrope in Azije, navsezadnje zgodovino Slovenije in kakšno vlogo je pri vsem tem igral pri nas danes povsem spregledani sultan Selim? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Božje sence, Mateja Veniera.
foto: Nakkaş Osman - portret sultana Selima, izrez (Wikipedia, javna last)
715 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine
V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas.
Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepletenost geografsko oddaljenih koncev sveta sploh ni preveč nov pojav. Če, denimo, v roke vzamemo knjigo Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila, ki je v prevodu Mateja Veniera, našega radijskega kolega s programa Ars, pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, hitro ugotovimo, da je bil svet bistveno bolj, kakor si mislimo, povezan že v 15. in 16. stoletju. Alan Mikhail, predstojnik katedre za zgodovino na sloviti univerzi Yale, namreč v Božji senci govori o sultanu Selimu, ki je Osmanskemu imperiju vladal med letoma 1512 in 1520 in v tem kratkem času svojo državo pomagal preobraziti v svetovno velesilo, ki je s svojo trgovsko, vojaško in kulturno močjo spremenila tok zgodovine – in to ne le zgodovine dežel, ki so jim neposredno vladali iz Istanbula, temveč kar zgodovino vsega sveta, saj sta, kot prepričljivo pokaže Mikhail, natanko pod vtisom naraščajoče turške moči vsak na svojem področju delovala tudi tako različna človeka, kot sta bila Krištof Kolumb in Martin Luther.
To pa slej ko prej pomeni, da je edina zgodovina, ki je resnično vredna svojega imena, zgodovina vsega človeštva, saj nihče ni, kot je rekel angleški pesnik John Donne, za njim pa ponovil Ernest Hemingway, otok sam zase; vsi smo pač del iste kopnine. Kako je torej Osmanski imperij preobrnil človeško zgodovino, kako je preobrnil zgodovino islamskega in krščanskega sveta, zgodovino sredozemskega bazena, zgodovino Evrope in Azije, navsezadnje zgodovino Slovenije in kakšno vlogo je pri vsem tem igral pri nas danes povsem spregledani sultan Selim? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Božje sence, Mateja Veniera.
foto: Nakkaş Osman - portret sultana Selima, izrez (Wikipedia, javna last)
Menda se ni težko strinjati z melanholičnim Jacquesom, ko v drugem dejanju komedije Kakor vam drago pravi, da je ves svet oder, a Shakespearov junak ničesar ne pove o tem, kako je ta oder pravzaprav videti. Je prazen, pust in brezobličen, da stojimo sredi njega goli in do skrajnosti ranljivi? Je, prav nasprotno, napolnjen z množico bleščečih predmetov, s katerimi se lahko brez konca in kraja brezskrbno igramo? Ga nemara stene, zidovi in pregrade prelamljajo v zamotano, labirintno strukturo, v kateri se vsak dan znova izgubljamo? Ga kratko malo določa nenehno menjavanje svetlobe in teme, senc in luči, menjavanje, ki simbolizira svetle in temne plasti naših vselej protislovnih značajev? – Zdi se, da vselej lahko odgovorimo pritrdilno: oder je pač takšen, kakršna je igra, ki se na njem odvija. Zato seveda ni nepomembno, ko oder življenja enkrat zamenja gledališki oder, kako je odrski prostor oblikovan. Umetnik pa, ki za to navsezadnje skrbi, umetnik, ki mora torej veliko vedeti tako o gledališki kakor o likovni in arhitekturni umetnosti, je scenograf. In prav njegovo delo smo pod drobnogled vzeli v tokratnem Kulturnem fokusu. To se zdi upravičeno vsaj z dveh plati. Najprej zato, ker ustvarjalnost scenografov in scenografinj v zavesti širšega gledališkega občinstva slej ko prej še naprej ostaja v senci režijskih in igralskih prispevkov drugih soustvarjalcev gledališke predstave. No, po drugi plati pa smo se scenografiji posvetili zato, ker je pred nedavnim v založbi Slovenskega gledališkega inštituta izšel Prostor v prostoru. Gre za pionirsko in prelomno delo, za prvo pregledno zgodovino razvoja scenografske umetnosti na Slovenskem od 17. stoletja do osamosvojitve. Njegova avtorica, umetnostna zgodovinarka mag. Ana Kocjančič je bila, kajpada, naša tokratna gostja pred mikrofonom. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: lillaby (Pixabay)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Izlet v kak slikovit, a ne preveč oddaljen kraj, ki se konča z dobrim kosilom – to je na Slovenskem menda ena najbolj razširjenih predstav o idealnem preživljanju prostega časa. A kaj če bi na takem izletu lahko za nameček spoznali še zgodovino obiskanega kraja? Kaj če bi iz kake knjige ali spletne aplikacije lahko izvedeli za stare ljudske legende, bajke in povedke, tesno povezane z izletniško destinacijo? Bi bilo doživetje tedaj še polnejše? – Snovalci projekta Živa coprnija Pohorja in Istre – izleti po poteh pripovednega izročila, so prepričani, da je odgovor pritrdilen in da bi kulturni turizem, kjer klasično gostinsko ponudbo nadgrajujejo kulturno-umetniške in izobraževalne vsebine, dostopne na papirju in na spletu, mogel veliko dodati k ponudbi, ki je na voljo tujim in domačim gostom. Kako so torej zastavili svoj projekt in kakšne vsebine so v kontekstu Žive coprnije navsezadnje pripravili za navdušene izletnike? Kako so, skratka, poskrbeli, da ljudsko pripovedno izročilo zdaj vabi v gozdove Pohorja in med griče Istre na hrvaški strani meje? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostje pred mikrofonom so bili: pesnica in urednica pri založbi Beletrina Miljana Cunta pa fokloristka, raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje dr. Barbara Ivančič Kutinin pisatelj Dušan Šarotar. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Slovensko kulturno krajino bogati trinajst tisoč čebelnjakov, panjske končnice pa tako ali tako predstavljajo izvirno zvrst ljudske umetnosti, ki je pri nas živela od sredine 18.stoletja, s prvo svetovno vojno pa slikanje tako sakralnih kot posvetnih, satiričnih, zbadljivih motivov, ki so tudi odraz časa, v katerem so nastali, začne počasi zamirati. Dandanes se tudi z urbanim čebelarjenjem vedno bolj začenjamo zavedati pomena obstoja čebel in likovne panjske dediščine. Že pred letom dni so v Slovenskem etnografskem muzeju postavili razstavo z naslovom Kjer so čebele doma, ki si jo lahko ogledate že na jutrišnji Mednarodni muzejski dan ali na ponedeljkov Svetovni dan čebel. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bosta gosti avtorici muzejske razstave dr. Bojana Rogelj Škafar in Barbara Sosič. Z njima se bo pogovarjala Magda Tušar.
Šamanizem, prastara tradicija, ki je ki je bila od najstarejših dob razširjena povsod po svetu, pri nekaterih ljudstvih pa so se do danes ohranili nekateri njeni izvirni elementi, združuje stara znanja in spiritualne tehnike. Mogoče je reči, da gre za najstarejšo filozofijo, psihologijo, religijo in medicino. Šamanizem črpa iz praspomina arhaičnih ljudstev, ki so videla to, v kar so verjela, zato tudi ne potrebuje nobene ideologije. V svojih širokih duhovnih razsežnostih nezdružljivo povezuje človeka in naravo in skupaj z duhovi ustvarja harmonično celoto. V Slovenskem etnografskem muzeju je tako na ogled gostujoča razstava o oblikah šamanizma avtohtonih ljudstev Sibirije. Razstavljene predmete, fotografije in zvočni film, ki obiskovalce seznanjajo z mitološko podobo tega sveta, v katerem najpomembnejšo vlogo igra lik šamana, je prispeval Ruski etnografski muzej iz Sankt Peterburga. V oddaji Kulturni fokus, v kateri se bo Magda Tušar pogovarjala s filozofom, sociologom in religiologom dr. Igorjem Škamperletom, ki bo fenomen šamanizma predstavil širše, bomo nekaj minut posvetili tudi tej razstavi. Foto:Jure Rus
Rok Vevar se v minulih letih intenzivno ukvarja z zgodovinskim pregledom razvoja plesa na Slovenskem. Je ustanovitelj Začasnega slovenskega plesnega arhiva, ki ima zdaj svoj dom v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Gradivo se pretežno osredotoča na sodobne scenske umetnosti, ples in gledališče zunaj institucionalne scene v minulih dvajsetih letih, sicer pa so vsebuje tudi gradiva, ki pričajo o zgodnjih začetkih sodobnega plesa pri nas. Dan, noč + človek = ritem je naslov knjige, v kateri so zbrana dela slovenske sodobnoplesne publicistike od leta 1918 do 1960. O vsem tem se je Urška Henigman z njim pogovarjala v tokratni oddaji. foto: Nada Žgank
»Da bi ljubezen kupil, vse sem, / svet in sebe, dal naprodaj; / če, kar je ustvarjeno, bilo bi moje, / bi vse za ljubezen dal brez vsakršne pogodbe.« Ko pravkar navedene stihe slišimo prvič, iztrgane iz slehernega konteksta, bi bržčas pomislili, da imamo opravka z izpovedjo kakega Puškina, Heineja ali katerega drugega izmed nesrečno zaljubljenih romantičnih pesnikov prve polovice 19. stoletja. Pa ni tako; dotični verzi so namreč nastali pred debelimi sedmimi stoletji na Apeninskem polotoku, napisal jih je mož po imenu Jacopone iz Todija, ljubezen pa, o kateri je tu govora, ni povezana s kako nedosegljivo lepotico, temveč s Kristusom, z Bogom. To seveda pomeni, da smo se nenadoma znašli v pesniški pokrajini, ki je naši vsakdanji bivanjski izkušnji bistveno bolj tuja, kakor to velja za romantiko 19. stoletja, vendar pa je treba reči, da je v govorici, ki jo uporablja Jacopone da Todi, nekaj nenavadno svežega, neposrednega, intenzivnega in prepričljivega, nekaj, kar nas živo nagovarja tudi v 21. stoletju. Kaj bi ta »nekaj« utegnil biti, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal dr. Alen Širca, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za založbo Kulturno-umetniškega društva Logos pred nedavnim pripravil in prevedel Brezmerje, izbor iz pesniškega opusa Jacoponeja iz Todija. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: portret Jacoponeja iz Todija, ki ga je v stolnici v Pratu naslikal Paolo Uccello (Wikipedia; javna last)
Obseg kulturnih vplivov in spodbud, ki k nam prihajajo iz dežele vzhajajočega sonca, nenehno narašča. Če na Slovenskem že razmeroma dolgo oblikujemo ikebane, izdelujemo origamije ali pišemo haikuje, smo nekatere druge, sicer globalno odmevne japonske umetnostne prakse – denimo stripe manga ali pa risanke anime – spoznali šele pred nedavnim. No, bržčas najnovejša umetnostna disciplina, ki je k nam prišla z Japonske – to se je menda zgodilo pred vsega šestimi leti –, pa se imenuje kamišibaj in v sebi na unikaten način združuje elemente književnosti, slikarstva, gledališča in filma. Za kaj torej gre pri kamišibaju? O čem govori? Kako sproža umetniške učinke? Komu je pravzaprav namenjen? Kako priljubljen je pri nas? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovore sta nam pomagala iskati pionirja kamišibaja na Slovenskem, Igor Cvetko in Jelena Sitar, ki je tudi avtorica še čisto sveže knjige Umetnost kamišibaja – priročnik za ustvarjanje, ki je izšla pri založbi Aristej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Predstavljajte si z mogočnimi vršaci obdano, neokrnjeno alpsko dolino. Predstavljajte si cvetoč travnik in na njem plešoča dekleta v slovenski narodni noši. Predstavljajte si deklico, ki v rokah drži kako majhno domačo žival, recimo kokoško ali pa pujska. Predstavljajte si, skratka, pregleden, razumljiv, obvladljiv, mehak, ljubek in varen svet. Zdaj pa si, če je mogoče, vse te podobe predstavljajte še enkrat – le da tokrat v negativu. Vršaci naj se preobrazijo v špičasto skalovje, pomlad naj postane zima in na avbo dorišite kak zlovešč simbol, ki zbuja totalitarne asociacije. Barve večidel opustite; v igri bele, črne in sive naj ostane le rdeča, rdeča kot kri. Celo tista kokoška naj prične zbujati tesnobo in nelagodje, še bolje pa bo, če jo kratko malo zamenja strašni volk. Tako; zdaj ste vstopili v svet Tine Dobrajc, umetnice, ki jo z nenehno naraščajočo gotovostjo smemo označiti za ključno protagonistko sodobnega slovenskega slikarstva. Kako pravzaprav razumeti ta njen svet, v katerem aktualna družbena kritičnost, značilna za dobršen del sodobne likovne oziroma vizualne ustvarjalnosti, vedno znova podaja roko nekakšnim poganskim arhetipom, enigmatičnim pošastim iz bajk in skrbno potlačenih nočnih mor? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili prav Tino Dobrajc. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tina Dobrajc - Slavic Fusion; izsek (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Da je svet vržen iz tira, je sicer ugotovil že Hamlet okoli leta 1600, a večina umetnikov je začela to stanje kaotičnosti, dezorientiranosti, poškodovanosti in fragmentarne razbitosti naše eksistence tematizirati šele nekako ob koncu devetnajstega ali na začetku dvajsetega stoletja. Toda od tedaj naprej s podvojenimi močmi. Dobršnemu delu te umetnosti – to je: likovnih, literarnih, gledaliških, glasbenih in arhitekturnih umetnin prve polovice dvajsetega stoletja, ki razgaljajo temeljno nepopolnost človeškega izkustva – danes rečemo modernizem. Se pa znotraj velikega projekta modernistične umetnosti vendarle najdejo tudi umetniki, ki plavajo proti prevladujočemu toku svojega časa; ki so torej premislili in absolvirali tako idejne premise kakor tehnopoetske prijeme modernističnih umetnostnih praks, a jih nekako uspeli uporabiti proti njim samim, da bi navsezadnje ustvarili umetnine, ki hočejo človeka nagovarjati z jezikom neskaljene lepote, skladnosti, preglednosti in notranjega miru. Z jezikom popolnosti, skratka. Eden takih je bil, če je verjeti umetnostnemu zgodovinarju in likovnemu ter arhitekturnemu kritiku Petru Krečiču, tudi Jože Plečnik. Dr. Krečič je namreč pred nedavnim pri založbi Beletrina izdal obsežno, temeljito raziskano pa vendarle močno literarizirano biografijo našega največjega arhitekta in jo nadvse pomenljivo naslovil Plečnik – živeti za popolnost. Slišati je imenitno, kajne, toda pri tem se lahko vprašamo, ali ni Plečnik – če je resnično ustvarjal predvsem z mislijo na nekakšno fantomsko popolnost, medtem ko so vsi okoli njega hiteli razkrinkavati temeljno nepopolnost našega sveta – pravzaprav fantast in konservativec, ki si krčevito zatiska oči, taji resnico in ostaja v žalostnem razkoraku z duhom svojega pa tudi našega časa? – No, prav tega vprašanja nismo spustili izpred oči, ko smo se v tokratnem Kulturnem fokusu s Petrom Krečičem pogovarjali o Plečnikovem razgibanem življenju in delu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Poslopje NUKa v Ljubljani, pogled z Vegove ulice (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ko je govora o vizualni ustvarjalnosti danes, praviloma vsi najprej pomislimo na plakat, na fotografijo in video pa, jasno, tudi na raznorazne konceptualne instalacije, ki se bolj ali manj organsko povezujejo in prepletajo z elementi glasbene in performativne umetnosti. Pri tem pa, se zdi, nekako pozabljamo na tisto disciplino likovnega ustvarjanja, ki je dolga stoletja veljala za osrednjo, najpomembnejšo, najbolj dovršeno, hja, najbolj pravo obliko likovne umetnosti – na slikarstvo. Vtis je celo, da se je na sodobnem Zahodu slikarstva in slike prijela stigma nekakšne preživetosti in preseženosti, kakor da sta razvoj novih tehnologij in vznik novih senzibilnosti sliko, ustvarjeno na platnu s pomočjo čopiča in palete, spremenila v anahronističen objekt, ki ga ni več treba jemati z vso resnostjo. Pa to drži? – Če je soditi po razstavi Čas brez nedolžnosti : novejše slikarstvo v Sloveniji, ki je zadnji dan januarja odprla vrata v ljubljanski Moderni galeriji, z osmrtnicami nikakor ne gre hiteti. Tam namreč lahko vidimo, da današnjim slikarkam in slikarjem nikakor ne manjka ne provokativnosti ne nebrzdane ustvarjalne domišljije ne tehničnega znanja. Res pa se ob ogledovanju njihovih del lahko zazdi, da se tudi sami zavedajo, da se je simbolno mesto, ki v sodobni kulturi sliki in slikarstvu pripada, spremenilo in premaknilo. Spremenilo in premaknilo … kam in kako? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri iskanju odgovorov nam je bila v pomoč avtorica razstave Čas brez nedolžnosti, kustosinja Moderne galerije, dr. Martina Vovk. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tina Dobrajc - Pussy Riot, 2018, izsek (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
O kateri umetnostni disciplini bi bilo na slovenski kulturni praznik, na obletnico Prešernove smrti torej, v kontekstu Kulturnega fokusa kar najprimerneje govoriti? – Odgovor se ponuja tako rekoč na dlani – v tokratni oddaji je beseda pač tekla o pesništvu. A tu je na delu le težko spregledljiv paradoks; kolikor namreč Slovenci na deklarativni ravni še vedno poveličujemo poezijo in poudarjamo njeno ključno vlogo v procesih narodne prebuje sredi 19. stoletja, toliko jo v živčnem, pogosto brezbrižnem, na vse strani razpršenem življenjskem vsakdanjiku prve tretjine 21. stoletja le še redkokdaj beremo zares, to je: pozorno, zbrano, počasi in z občutkom. Bolj ali manj smo se je odvadili, kajne. No, na srečo se ji brez pretiranega naprezanja lahko ponovno tudi privadimo. V tem kontekstu pa nam na pomoč lahko prijazno priskoči antologija Pesem sem : razumljive pesmi za nerazumljive čase, ki je pred nedavnim luč sveta ugledala pri založbi Beletrina. Gre namreč za pesniški cvetober, v katerem sta njegova urednika – to sta pesnik in prevajalec Aleš Šteger ter literarni zgodovinar in predavatelj na ljubljanski Pedagoški fakulteti, dr. Igor Saksida – na dobrih 150 straneh zbrala pesmi slovenskih in svetovnih pesnikov in pesnic, pričujoča besedila pa vsa po vrsti krasi – ne da bi bila njihova globina zato že izdana – nekakšna sporočilna komunikativnost, razumljivost, ki se zdi kot nalašč za vse tiste, ki se na pesniško govorico še nismo navadili ali pa smo jo nekje na življenjski poti pozabili. Toda – ali sporočilna komunikativnost sama po sebi res že zadošča za popularizacijo poezije kot take? Ali so pesmi, ki niso hitro razumljive, avtomatično slabše? In kdaj pravzaprav smemo reči, da neka pesem sploh je komunikativna? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z Alešem Štegrom in Igorjem Saksidom. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Sredina prvega stoletja pred našim štetjem; Rim. Osvajalski pohodi, pospešeno socialno razslojevanje, kronična politična nestabilnost in niz državljanskih vojn so republiko, takrat staro nekaj več kot 400 let, pripeljali na rob zloma. Iz njenih ruševin bo že čez nekaj kratkih desetletij, malo pred časom Kristusovega rojstva, vstalo cesarstvo, ki bo nato še skoraj pol tisočletja obvladovalo Sredozemski bazen in navsezadnje položilo temelje zahodni civilizaciji. In vendar se zdi, da našo pozornost danes kar najbolj priteguje prav propadanje republike. Julij Cezar in Mark Junij Brut, Kleopatra in Mark Antonij – to so imena, ki jih vsi poznamo, imena, ki nas nagovarjajo z gledaliških odrov, izmed platnic zgodovinopisnih in leposlovnih knjig, s filmskega platna in televizijskih zaslonov in še vedno burijo našo domišljijo. No, pozornemu bralcu ali gledalcu pa praviloma ne uide, da v njihovi zgodbi nastopa – v sicer nekoliko vstran pomaknjeni vlogi – še eno znamenito ime. In čeprav ta mož ni bil velik osvajalec, čeprav ni bil razvpit ljubimec, čeprav v zgodbi o propadu rimske republike ni bil na strani zmagovalcev, je v dolgem teku stoletij vendarle obveljal za enega največjih Rimljanov, čigar prispevka k civilizaciji kratko malo ni mogoče preceniti. Ta mož je seveda Mark Tulij Ciceron, govorec, politik, filozof in pisatelj, o katerem je beseda tekla tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. O njem smo govorili zato, ker je pred nedavnim v založbi Kulturno-umetniškega društva Logos izšel prvi slovenski celovit prevod Pogovorov v Tuskulu, enega Ciceronovih ključnih filozofskih del, ob katerem je menda mogoče pokazati, zakaj natanko je Ciceronova slava, kot se reče, neumrljiva. Pri tem nam je pomagala latinistka, grecistka in filozofinja, Polonca Zupančič, ki je Pogovore v Tuskulu prevedla. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ciceronov spomenik pred Palačo pravice v Rimu (DEZALB/Pixabay)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Komaj je minilo Cankarjevo leto, že smo stopili v leto Valentina Vodnika. Na ta način se bomo v naslednjih 12 mesecih namreč poklanjali spominu velikana slovenske kulture, ki je v 61. letu starosti umrl pred natanko dvestotimi leti, januarja 1819. Toda – zakaj Vodnik sploh velja za velikana; kakšen je pravzaprav njegov prispevek? – Literarna zgodovina ga pač ne šteje, kakor denimo Cankarja, za našega največjega pisatelja. Za razliko od svojega sodobnika, Antona Tomaža Linharta, tudi ni napisal prvih dramskih besedil v slovenščini. Še manj je, jasno, videti podoben Trubarju, ki je, kot vemo, utemeljil slovensko pisano besedo. In če Vodnikove pesmi primerjamo s Prešernovimi ali Župančičevimi, tedaj ni dvoma, da njegovi preprosti, v ritmu alpske poskočnice pisani verzi po umetniški moči oziroma globini še zdaleč niso na primerljivi ravni. In vendar so bili ljudje, ki so sredi 19. stoletja vodili slovensko narodno prebujo, trdno prepričani, da bi bili vsi njihovi napori zaman, ko bi se ne mogli naslanjati na dosežke in zgled Valentina Vodnika. Še več; dolgo preden je Prešeren obveljal za nacionalnega junaka par excellence, je to mesto zavzemal prav Vodnik. Kaj vse je torej ta pesnik, prevajalec, jezikoslovec, novinar, urednik, učitelj in duhovnik dal slovenskemu prostoru? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal naš gost, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, strokovnjak za književnost baroka in razsvetljenstva, dr. Luka Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Valentinu Vodniku v Ljubljani (Žiga Živulovič jr. / BoBo)
Neveljaven email naslov