Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Katere teme in probleme so po razpadu Sovjetske zveze v svojih delih literarno obdelovali ukrajinski avtorji in avtorice? Kakšno sliko življenja v Ukrajini so tako navsezadnje ustvarili?
24. februarja 2022 je Vladimir Putin oboroženim silam Ruske federacije ukazal napasti Ukrajino. Med številnimi argumenti, ki jih je ruski predsednik takrat navedel v podporo svoji odločitvi, je bila tudi osupljiva trditev, da naj bi Ukrajinci ne bili čisto pravi narod, ampak raje nekakšna umetna tvorba, ki da so si jo izmislili Lenin in drugi boljševistični voditelji. No, če je imel v 19. stoletju prav francoski filozof in zgodovinar Ernest Renan, ki je nacijo definiral kot skupino ljudi, ki se, metaforično rečeno, vsak dan znova udeležijo tihega referenduma, na katerem se potem vprašajo, ali hočejo še naprej živeti skupaj in ali hočejo – kakor nemara že kdaj poprej, v preteklosti – s skupnimi močmi dosegati velike stvari, tedaj bi v 12 mesecih, ki so minili od začetka ruske invazije, tudi oblastnikom v Kremlju moralo postati jasno, da Ukrajinci seveda so narod.
Toda kakšen? Kako Ukrajinci vidijo svojo preteklost, kako sedanjost in kako prihodnost? – Ker Slovenci že po tradiciji menimo, da se je po odgovor na to vprašanje najbolje odpraviti h knjigam, k literaturi, smo tokratni Kulturni fokus posvetili sodobni ukrajinski književnosti. Kdo so torej ključni avtorji in avtorice, ki so od razpada Sovjetske zveze leta 1991 ustvarjali v samostojni Ukrajini? Katere teme in probleme so v svojih delih literarno obdelovali? Predvsem pa: kakšno sliko svoje dežele in tamkajšnjih ljudi so na ta način navsezadnje ustvarili?
Odgovore na ta zapletena vprašanja smo iskali v pogovoru z mag. Andrejo Kalc, ki že od leta 2006 prevaja iz ruske in ukrajinske literature, še zlasti poezije, no, študijski leti 2018/19 ter 2019/20 pa je kot učiteljica slovenskega jezika preživela na kijevski Univerzi Tarasa Ševčenka in je torej Ukrajino spoznala resnično od blizu.
foto: Andreja Kalc ob lvovskem grafitu, ki pravi »knjige pozabljenih prednikov«. Gre za parafrazo naslova romana ukrajinskega pisatelja Mihaila Kociubinskega, Sence pozabljenih prednikov, po katerem je znameniti sovjetski režiser Sergej Paradžanov, čigar podoba je tudi na grafitu, leta 1965 posnel istoimenski film (iz osebnega arhiva A. Kalc)
715 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Katere teme in probleme so po razpadu Sovjetske zveze v svojih delih literarno obdelovali ukrajinski avtorji in avtorice? Kakšno sliko življenja v Ukrajini so tako navsezadnje ustvarili?
24. februarja 2022 je Vladimir Putin oboroženim silam Ruske federacije ukazal napasti Ukrajino. Med številnimi argumenti, ki jih je ruski predsednik takrat navedel v podporo svoji odločitvi, je bila tudi osupljiva trditev, da naj bi Ukrajinci ne bili čisto pravi narod, ampak raje nekakšna umetna tvorba, ki da so si jo izmislili Lenin in drugi boljševistični voditelji. No, če je imel v 19. stoletju prav francoski filozof in zgodovinar Ernest Renan, ki je nacijo definiral kot skupino ljudi, ki se, metaforično rečeno, vsak dan znova udeležijo tihega referenduma, na katerem se potem vprašajo, ali hočejo še naprej živeti skupaj in ali hočejo – kakor nemara že kdaj poprej, v preteklosti – s skupnimi močmi dosegati velike stvari, tedaj bi v 12 mesecih, ki so minili od začetka ruske invazije, tudi oblastnikom v Kremlju moralo postati jasno, da Ukrajinci seveda so narod.
Toda kakšen? Kako Ukrajinci vidijo svojo preteklost, kako sedanjost in kako prihodnost? – Ker Slovenci že po tradiciji menimo, da se je po odgovor na to vprašanje najbolje odpraviti h knjigam, k literaturi, smo tokratni Kulturni fokus posvetili sodobni ukrajinski književnosti. Kdo so torej ključni avtorji in avtorice, ki so od razpada Sovjetske zveze leta 1991 ustvarjali v samostojni Ukrajini? Katere teme in probleme so v svojih delih literarno obdelovali? Predvsem pa: kakšno sliko svoje dežele in tamkajšnjih ljudi so na ta način navsezadnje ustvarili?
Odgovore na ta zapletena vprašanja smo iskali v pogovoru z mag. Andrejo Kalc, ki že od leta 2006 prevaja iz ruske in ukrajinske literature, še zlasti poezije, no, študijski leti 2018/19 ter 2019/20 pa je kot učiteljica slovenskega jezika preživela na kijevski Univerzi Tarasa Ševčenka in je torej Ukrajino spoznala resnično od blizu.
foto: Andreja Kalc ob lvovskem grafitu, ki pravi »knjige pozabljenih prednikov«. Gre za parafrazo naslova romana ukrajinskega pisatelja Mihaila Kociubinskega, Sence pozabljenih prednikov, po katerem je znameniti sovjetski režiser Sergej Paradžanov, čigar podoba je tudi na grafitu, leta 1965 posnel istoimenski film (iz osebnega arhiva A. Kalc)
Začetki evropskih srečevanj z blagom iz bombaža so dokaj slabo zabeleženi v nejasni preteklosti.
Ob deseti obletnici ustanovitve specializirane stripovske založbe smo se z njeno glavno urednico, Anjo Zag Golob, pogovarjali o odnosu Slovencev do devete umetnosti nasploh in žanra risoromana posebej
Kako je znamenitemu italijanskemu pisatelju, ki je preživel Auschwitz, uspelo izreči neizrekljivo resnico o holokavstu?
Krivica, zarota, prenarejanje, maščevanje, samožrtvovanje … Nič čudnega, da znamenita japonska zgodba, ki je pred 320 leti nastala po resničnih dogodkih in vsebuje vse te napete elemente, magnetično privlači tudi sodobno globalno občinstvo
Za Maje, ki nikoli niso oblikovali skupnega, enotnega identitetnega prostora, saj gre za več skupin ljudstev Srednje Amerike, ki so med drugim govorila vsaka svoj jezik, se je marsikdo začel zanimati po kontroverzni hollywoodski filmski upodobitvi Apokalipso. Ta je, čeprav z izkrivljeno sliko, pometla s prejšnjimi romantiziranimi predstavami o miroljubnih, včasih poduhovljenih poljedelcih, ki so se ogibali vojnim napetostim in krvavim spopadom. Čeprav je bila njihova civilizacija v zatonu in je skoraj popolnoma propadla že pred španskim prihodom, arheologi v zarasli džungli še vedno odkrivajo nekdanja urbana središča. Tudi potomci Majev še živijo ter znova spoznavajo svojo staroselsko kulturo, znanja prednikov, ki zajemajo tako astrologijo, matematiko in astronomijo kot umetnost, pisavo in zapletene koledarske sisteme. Dr. Ivan Šprajc, arheolog, zgodovinar in antropolog, je v sodelovanju z drugimi strokovnjaki z raziskovanjem odkril, da uporaba sistema majevskega koledarja z 260-dnevnim ciklom sodi dlje v preteklost, kot je veljalo doslej, Dr. Šprajc, ki je tudi predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU, je v oddaji Kulturni fokus povedal več o arheoastronomskih raziskavah in novih dognanjih. Vse to je namreč pripeljalo do dokazov o zgodnejšem obstoju in razcvetu sofisticiranih astronomskih znanj pri Majih. Magda Tušar
Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ... V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave. V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo. V oddajah bodo sodelovali: - prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami. - dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine. - dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev. - dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih. - dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.
Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ...
Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine
Črtomir Frelih povzema misel svojega kolega, da znanstveniki svoja dognanja neprestano preverjajo, spreminjajo, dopolnjujejo in popravljajo, Mona Liza pa je bila naslikana samo enkrat in za vselej. Nobenih popravkov ne potrebuje več. Tokrat je gost oddaje Kulturni fokus umetnik in pedagog Črtomir Frelih, ki se pretežno ukvarja z medijem grafike. V Mednarodnem grafičnem likovnem centru so namreč nedavno odprli razstavo, na kateri je mogoče videti primerke risarskih in grafičnih del, s katerimi si je štiri desetletja gradil prepoznavno umetniško identiteto, se učil od starih mojstrov, spoznaval vrednost matric likovnih tehnik, se otepal rigidnih form in se vpisoval med inovatorje grafičnih postopkov, večinoma ustvarjal na svetlobi in leta risal v temi. Zadnja leta ga knjigojubna javnost in družbeno medijsko medmrežje poznata po podobah lisic in knjigi umetnika z naslovom Lisice. Breda Ilich Klančnik pa je kurirala aktualno pregledno razstavo z naslovom Grafike in risbe. Štiri desetletja.
S pesnikom in prejemnikom letošnje Rožančeve nagrade za »naj« esejistično zbirko smo govorili o slovenskem pesniškem kanonu pa tudi o tem, da je ubadanje s književnostjo danes pravzaprav urjenje v različnih oblikah beračenja
Kako je teolog Franc Grivec naši javnosti kot prvi sistematično predstavil bogato religiozno tradicijo, ki se je skozi stoletja razvila na slovanskem vzhodu?
Kakšna umetnost je za družbo učinkovita in s čim ter kako naj bi nanjo učinkovala, kakšna naj bi bila družba, ki je učinkovana od umetnosti? Kakšne vrste umetnost je zaželena? Verjetno ne angažirana politična umetnost, subverzivna umetnost? Umetnost, ki razume in prebira lokalne kontekste, okolja in prostore ter se odziva na potrebe ljudi, jih kolektivizira, daje identiteto skupnostim? Je to aplikativna umetnost, umetnost, ki idejno deluje z roko v roki z znanostjo …? Social Impact in Arts and Culture. The Diverse Lives of a Concept je naslov knjižne izdaje, ki sta jo nedavno uredila dr. Iva Kosmos in dr. Martin Pogačar iz ZRC SAZU. V njej so različni avtorji premlevali o tem, kako je "družbeni učinek modna beseda zadnjega desetletja. Je pojem, ki prevladuje v pisanju umetniških in znanstvenih projektov, pa tudi v razmišljanju in govorjenju o umetnosti in znanosti. Vendar pa poleg načel merljivosti in predvidljivosti želenega učinka enostavno ni veliko virov, ki bi jasno pojasnili, za kaj pri tej ideji gre: Kakšno vrsto umetnosti in družbe ter odnosa med njima ta koncept pomeni?"
Konji so v središču številnih pripovedi in legend. Nekdanji divji prebivalci step in savan so v prvih civilizacijah upodobljeni med vojnimi spopadi, v epskih besedilih in v mitologijah nastopajo kot del hibridnih bitji. V mnogih kulturnih izročilih varujejo tuzemsko in posmrtno življenje. Iz prazgodovine so se ohranili primerki keramičnih konjskih kipcev. Tudi v krščanski tradiciji so praznično izpostavljeni tako na martinovo kot na štefanovo. Nedavno je bila v Slovenskem etnografskem muzeju odprta razstava za naslovom Sveti konji - nebesni jezdeci. Avtorsko jo je zasnoval dr. Marko Frelih, zato ga je Magda Tušar povabila v oddajo Kulturni fokus.
Kako na ozadju budističnih konceptov, filozofskih šol in življenjskih praks razumeti podobe in zgodbe, ki razsvetljujejo nočno temo za našimi vekami?
Priznani kipar se je v zadnjem času javnosti predstavil z intrigantnima razstavama na severnem Primorskem in v Posavju
Kako dobro preživeti svoje življenje, je eno najstarejših vprašanj, s katerim se človeške skupnosti in posamezniki bržkone ukvarjajo že od nekdaj. In prav to vprašanje je tudi v središču Nikomahove etike, ki jo je pred več kot dva tisoč tristo leti napisal znameniti antični filozof Aristotel, slovenski prevod pa so nedavno ponatisnili pri Slovenski Matici. O tem, na kakšen način Aristotel razmišlja o dobrem in krepostnem življenju ter koliko so uvidi, ki nam jih ponuja, vredni upoštevanja tudi v današnjem, zgodovinsko povsem drugačnem času, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: Aristotel, kot ga je na freski z naslovom Atenska šola naslikal renesančni slikar Rafael, izsek iz freske
Stečaj tekstilne tovarne Mura razkriva širše spremembe po osamosvojitvi države in vstopu v globalni neoliberalni kapitalistični sistem. Kako je stečaj zaznamoval slovensko družbo in kulturo? Pri založbi Inštituta za novejšo zgodovino je izšla knjiga antropologinje doktorice Nine Vodopivec Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne. V knjigi avtorica izpostavlja, da je bila Mura primer uspešne tovarne, ki je vzpostavljala in sooblikovala specifične družbene odnose in razmerja. Globoko je zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo: izgubo dostojanstva in lastne vrednosti, družbenega prepoznanja in položaja v družbi. Država je s stečajem Mure dokončno postavila profit pred ljudi.
Primož Ekart, igralec in režiser, je nedavno v razpadajoči Palači Cukrarna v Ljubljani režiral in za gledališki prostor priredil intermedijsko uprizoritev z lutkami Severni sij.Erdman svojevrstno dramsko, gibalno, vizualno – zvočno interpretacijo romana Draga Jančarja. V predstavi se historični podatki prepletajo z domišljijskimi elementi, uporabljene so tudi maske.Gre za večpomenskost uporabljenih motivov, ki upodabljajo kaotičnost sveta, nekdaj in danes ter za iskanje zatočišč pred našimi notranjimi in zunanjimi beganji. Intermedijsko zasnovan koncept predstave ustvarja dinamična razmerja in sozvočja med številnih uprizoritvenimi izrazi, vizijami, jeziki, pripovednimi paradigmami in perspektivami. V uprizoritveni manifestaciji časovno in krajevno določene družbene anomije – leta 1938 v Mariboru, se namreč nizajo tako video projekcije, dialoški in monološki dramski elementi, kot koreografija groteskne maškarade in morbidnega dramoleta denimo… Raztrgana duševnost psihotičnega prišleka, ki se v tem mestu metaforično želi povezati s popkovino svojega otroštva, se v nenehnih poskusih bežanja pred morastimi prikaznimi in srhljivo preroškimi sanjami, pokrije z zastrupljenim družbenim ozračjem. Gre namreč za dekadentno obdobje slutenj skorajšnjega razdejanja, kolektivne zmede in etične mizerije, stanje nekontrolirane divje skupnostne patologije, ki se v seštevku individualnih nezavednosti materializira v zločinu razčlovečenih steklih zveri in v poznejši realizaciji masakra globalnih razsežnosti. V predstavi občutenega kafkovskega vzdušja, katere oder je označen z marginalnostjo, kot bi bil ozvočen z glasovi nekdanjih stanovalcev družbenega roba, se prepleta množica opredmetenih pomenov in mističnih, ezoteričnih in metafizičnih simbolov; med njimi izstopata izmikajoča se modra krogla in historično dokumentiran pojav severnega sija. Poosebljeni gibalci dogajanja (kaotičnost je najbolj potencirana v nervoznem gostilniškem prostaštvu) pa so pričevalci in kronisti, t.i. oči mesta, ki s časovnimi preskoki beležijo spremembe in prelome. Tako angažiranemu in nagovorjenemu gledalcu, igralci in animatorji skoraj ne dovolijo pasivnosti v spremljanju predstave, ki ne glede na bogato asociativnost, ne sili v dekodiranje sodobnega aktualnega stanja v svetu. V oddaji Kulturni fokus, del oddaje je bil posnet tudi za oddajo Oder, bo Primož Ekart več povedal tudi o drugih izkušnjah z odrom, literarnimi adaptacijami, mladimi ustvarjalci in nasploh z raziskovanji sodobnega gledališča in animiranih form. foto: LGL (iz predstave Severni sij)
Družbena poetika zajema kolektivne in individualne pesniške prakse, ki so jih razvile/i predvsem umetnice in umetniki z družbenega roba, čeprav ustvarjajo dobiček za lastnike kapitala. Druži jih zavedanje svojega položaja in upanje, da bo upor enkrat le mogoč in se bo družba preobrazila. Navadno pripovedujejo o porazih in zmagah, delovnih razmerah, skrbeh, trudu, da preživijo, izkoriščanju, zlorabah in diskriminacijah, ki jih doživljajo. Njihova pesem je "ljudska zgodovina, pisana od spodaj", če uporabimo citat iz knjige Družbena poetika, ki tako pesnjenje dokumentira in navaja izkušnje spregledanih ljudi na vseh koncih sveta, ki so prijeli za pero in še pišejo, velikokrat v lokalnih jezikih. Gost oddaje je Blaž Gselman, literarni zgodovinar in prevajalec, ki je prevedel Družbeno poetiko Marka Nowaka in napisal spremno besedo h knjigi, sicer pa je tudi doktorski študent na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar:
Med najbolj prepoznavnimi deli arhitekta Jožeta Plečnika je ljubljanska monumentalna Narodna in univerzitetna knjižnica. Zrasla je na mestu nekdanjega plemiškega dvorca, za katerega je bil usoden uničujoč potres, vendar jo tudi poznejša že dokončana knjižnična palača ni odnesla brez prask in požganega gradiva … Pred začetkom gradnje stavbe in pozneje so bila mnenja ljudi o tem, kako zelo Slovenci potrebujemo takšno ustanovovo, poenotena. Čeprav so pred drugo svetovno vojno dokončani novi knjižnični prostori kmalu postali pretesni, tako za naraščajoč fond knjig, kot za zaposlene in za obiskovalce, čeprav je že dolgo v načrtu nova, sodobnejša osrednja knjižnična ustanova, jih obiskujemo še danes. Arhitekt Jože Plečnik je vendar razmišljal o velikem duhovnem pomenu in za narod dolgotrajnem smislu, ki ga knjižnica predstavlja. V Plečnikovem letu, letos namreč praznujemo 150. obletnico njegovega rojstva, poteka kar nekaj dogodkov, ki jih spremlja tudi citat, z arhitektovo roko zapisan leta 1933: »Knjižnica je nekaj, kar ni važno samo za nas, ampak prav za vsakogar in za vse poklice enako. V knjižnico bi hodili vsi sloji po svoje navdihovanje, svoje zveličanje. To je nekaj, kar je ustvarjeno za vse čase. Zato ni noben napor premajhen.« Gostje oddaje, ki jo povezuje Magda Tušar, so avtorji razstave, ki si jo je mogoče ogledati v Narodni in univerzitetni knjižnici. O Plečnikovi knjižnici: ustvarjeni za vse čase, bodo govorili: dr. Damjan Prelovšek, slovenski umetnostni zgodovinar in plečnikoslovec, mag. Tadej Glažar, ki prihaja s Fakultete za arhitekturo in Žiga Cerkvenik iz NUK-a. Magda Tušar
Neveljaven email naslov