Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred devetdesetimi leti je bil v Ljubljani dograjen in odprt Nebotičnik, edinstvena zgradba, ki je v tedanji Kraljevini Jugoslaviji zbujala nemalo zavisti, saj se podobno in tako visoko ni mogel pohvaliti niti Beograd kot središče tedanje še mlade države, večje ambicije o visokem objektu pa so imeli tudi v Zagrebu. Zgodnje nebotičnike so pred tem gradili predvsem v ZDA in Angliji. Naša arhitekturna srenja, ki je poskušala združiti nove in moderne estetske tokove z ekonomičnostjo in funkcionalnostjo v novem objektu, se je zgledovala predvsem po tem, kar je nastajalo na drugi strani oceana. Ljubljanski nebotičnik – odprt je bil 21. februarja 1933 – je ob podpori tako različnih pomembnih finančnikov, političnih in drugih elitnikov, alpinistov in gornikov ter predstavnikov prostozidarjev nastal po naročilu Pokojninskega sklada, projektiral pa ga je arhitekt Vladimir Šubic, katerega usoda se je po vojni končala v precej nejasnih okoliščinah. O nebotičniku so bile napisane pesmi in skladbe, v njem so se začenjale ljubezenske zgodbe, snemali filmi in tako kot vedno, razvijale življenjske zgodbe. Arhitekt in sedanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje dr. Bogo Zupančič je pred leti zbral veliko dokumentarnega gradiva in zgodb ter napisal knjigo z naslovom Ljubljanski Nebotičnik: denar in arhitektura. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Kulturni fokus.
715 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred devetdesetimi leti je bil v Ljubljani dograjen in odprt Nebotičnik, edinstvena zgradba, ki je v tedanji Kraljevini Jugoslaviji zbujala nemalo zavisti, saj se podobno in tako visoko ni mogel pohvaliti niti Beograd kot središče tedanje še mlade države, večje ambicije o visokem objektu pa so imeli tudi v Zagrebu. Zgodnje nebotičnike so pred tem gradili predvsem v ZDA in Angliji. Naša arhitekturna srenja, ki je poskušala združiti nove in moderne estetske tokove z ekonomičnostjo in funkcionalnostjo v novem objektu, se je zgledovala predvsem po tem, kar je nastajalo na drugi strani oceana. Ljubljanski nebotičnik – odprt je bil 21. februarja 1933 – je ob podpori tako različnih pomembnih finančnikov, političnih in drugih elitnikov, alpinistov in gornikov ter predstavnikov prostozidarjev nastal po naročilu Pokojninskega sklada, projektiral pa ga je arhitekt Vladimir Šubic, katerega usoda se je po vojni končala v precej nejasnih okoliščinah. O nebotičniku so bile napisane pesmi in skladbe, v njem so se začenjale ljubezenske zgodbe, snemali filmi in tako kot vedno, razvijale življenjske zgodbe. Arhitekt in sedanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje dr. Bogo Zupančič je pred leti zbral veliko dokumentarnega gradiva in zgodb ter napisal knjigo z naslovom Ljubljanski Nebotičnik: denar in arhitektura. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Kulturni fokus.
Grega Ulen, ki je bil nedavno vključen v različne pogovorne teme festivala Mladi levi, je doktorski študent primerjalne književnosti na univerzi Princeton. Zanimajo ga nove oblike boja za družbeno pravičnost, dolgotrajna dekolonizacija in nacionalizmi, raziskovalno se ukvarja tudi z vprašanji t.i. tretjega sveta, vlogo gibanja neuvrščenih držav, s prisotnostjo načel gibanja v afriški, arabski in jugoslovanski književnosti ter s tem povezanimi današnjimi zamislimi o oblikovanju alternativne prihodnosti.
Revija Maska, ki je prvič izšla pred stoletjem, sicer z mnogimi vmesnimi ugašanji, dokumentira dogajanja v lokalnih in mednarodnih prostorih scenske umetnosti, ga razpira, o njem razpravlja, zaznava pojave v ozadju umetnosti in kulture, se kritično odziva na aktualno prakso in teorijo gledališča. V jubilejnem letu so se odprle mnoge potencialne tematike, ki bodo našle mesto tako v reviji kot na napovedanih dogodkih ob 100 letnici delovanja Maske in izdajah 200. številke revije. Še vedno se ustvarjajo projekti, ki so si jih umetniki zamislili v letu 2006 ob izdaji 100. številk Maske, čez tri leta naj bi jih videli na skupni razstavi; za leto 2023 je bila namreč predvidena 200 številka revije, vendar se je tempo izdajanja spremenil, dogovor o razstavi projektov pa bo obveljal. Gostje oddaje so nekdanji odgovorni urednik Emil Hrvatin, danes Janez Janša, direktor zavoda Maska, ki se z revijo sicer še ukvarja, in aktuali urednici Alja Lobnik in Pia Brezavšček.
Nemara najmanj pričakovani – a nikakor ne nezasluženi – prejemnik Nobelove nagrade za književnost vseh časov, Bob Dylan, je letos marca na svoji spletni strani po dolgih osmih letih avtorskega molka javnosti naposled predstavil novo pesem, ki jo je napisal sam. In čeprav je kar 17-minutna skladba, naslovljena Murder Most Foul, govorila o atentatu na Johna Kennedyja, o skoraj 60 let oddaljenih dogodkih torej, se poslušalke in poslušalci z vsega sveta nismo mogli znebiti občutka, da Dylan skozi zgodbo o umoru 35. predsednika Združenih držav pravzaprav govori še o nečem drugem, radikalno aktualnem: o zatonu Amerike in, širše, Zahoda, o zatonu, ki se je v prvih tednih pandemije novega koronavirusa in evidentni nezmožnosti evropskih in ameriških oblasti, da bi se adekvatno soočile z javno zdravstveno krizo, zdel še prav posebej očiten. No, tej pesmi so v kratkem sledile še druge in sredi junija je luč sveta naposled ugledala nova Dylanova plošča, Rough and Rowdy Ways. O čem torej govori ta, že 39. studijski album Boba Dylana? Na kakšen način nam slika našo neveselo resničnost v letu 2020? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dva pesnika in prevajalca, oba vrhunska poznavalca Dylanovega opusa, Mateja Krajnca in Jureta Potokarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Bob Dylan (RichardMc / Pixabay)
Valižan Raymond Williams je bil izjemno produktiven ustvarjalec, čigar dela segajo na področja literarne zgodovine, kritike in teorije, dramatike, filmskih in medijskih študij, kulture in politike. Pisal je tudi leposlovje. Morda v svojem najodmevnejšem delu Dežela in mesto je razmišljal o lažnih opozicijah in ločenostih med tema dvema prostoroma. »Če želimo preživeti«, je menil, bomo morali zapustiti »specializirano moč metropolitanske industrializiranosti«, razviti in razširiti bomo morali naša kmetijstva. Od izida knjige je minilo že več desetletji, zato ga mnogi prištevajo med predhodnika sodobne literarne ekokritike in misleca, ki je zaznal napoved podnebnih in ekoloških problemov, enako pomembno zanj je bilo fizično in umsko delo, ni razlikoval med visoko kulturo in nizko umetnostjo, med estetskim in neestetskim... Zanimivo, navduševal ga je koncept samoupravnega socializma v nekdanji Jugoslaviji. Gost oddaje je dr. Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki je napisal izčrpno spremno besedo h knjigi Dežela in mesto.
Že ob kratkem brskanju po spletu se lahko poučimo, da so Trbovlje glede na število prebivalcev deveto največje mesto v Sloveniji, da so kulturno in upravno središče Zasavja in da tam stoji najvišji dimnik v Evropi, ki s svojimi impozantnimi 360 metri zgovorno priča o industrijskem značaju kraja. V Trbovljah so namreč že v začetku 19. stoletja začeli z izkopavanjem premoga, z dejavnostjo torej, ki je v ozko, dotlej le redko poseljeno dolino privabila številne nove priseljence, ki so kraj hitro preobrazili v bržčas najbolj industrializirano mesto na tedanjem Slovenskem, toliko bolj ker so poleg rudnikov v Trbovljah sčasoma začeli obratovati še tovarna cementa pa elektrarna in žaga. Skupaj z razmahom teh gospodarskih dejavnosti se je v Trbovljah že zelo zgodaj razvil tudi pravi industrijski proletariat, ki je nato v dvajsetem stoletju z odmevnimi stavkami, z odločnim nasprotovanjem jugoslovanskim unitaristom, zbranim v prosluli Orjuni, in z dovzetnostjo za revolucionarno marksistično politiko, mestu in Sloveniji zapustil prav posebno dediščino. Tako o Trbovljah torej spletna modrost. A to je slej ko prej le vrh pregovorne ledene gore. Če namreč hočemo vedeti, kaj pravzaprav pomeni živeti v Trbovljah, kakšen je specifičen duh tega kraja, kako mislijo in čutijo njegovi ljudje, tedaj bo treba poiskati druge, drugačne informacije. V tem smislu pa nam še kako lahko pomaga čisto sveža Trboveljska knjiga : lepljenka o mestu v času in prostoru, ki jo je pripravil pesnik, esejist in, kajpada, Trboveljčan, Uroš Zupan. Med platnicami knjige, ki je izšla pri Slovenski matici v okviru knjižne edicije Mestne knjige, je Zupan namreč zbral množico literarnih odlomkov ter likovno-umetnostnega gradiva, ki so ga ustvarili slovenski umetniki, ki so bili v življenju tako ali drugače povezani z mestom sredi zasavskih hribov. Kako torej se skozi prizmo te lepljenke, v kateri se med drugim prepletajo pesmi Toneta Seliškarja, oljne slike Janeza Kneza, avtobiografska proza Mire Mihelič ter strip Lucije in Damijana Stepančiča, navsezadnje razkriva specifični genius loci Trbovelj, smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali v pogovoru z Urošem Zupanom. Oddajo pripravil Goran Dekleva. foto: Stojan Batič, Spomenik spopada z Orjuno, skulptura v bronu, 1974 (Goran Dekleva)
eza, da obstajajo različne človeške rase, je konstrukt, na katerem temeljita rasno razlikovanje in mit o večvrednih in manjvrednih civilizacijah in ljudeh. Čeprav se je morda še nedavno dozdevalo, da smo takšne delitve presegli, pa se je ta koncept mišljenja ne le obdržal, ampak tudi izrazil, denimo v klečanju ameriškega policista na vratu temnopoltega Georgea Floyda, ki je umrl zaradi zadušitve, kot v bolj prikritih naracijah in ravnanjih, za katerimi se skrivajo sovraštva do drugih in različnih od nas. Poleg tega je del našega sveta zajela ravnodušnost do pojavov, katerih posledica je lahko vnovična, ostrejša delitev ljudi na rase ali celo na tiste, ki bodo lahko živeli, in na tiste, ki bodo pripadali razredu odvečnih. O tem v oddaji Kulturni fokus z Aleksandro Gačić, literarno komparativistko, filozofinjo in sociologinjo, ki se že dalj časa ukvarja z literaturo in diskurzi o Afriki.
Slovensko pripovedno izročilo, tako kot druga duhovna dediščina, srka iz prepletanja pradavnih večkulturnih prostorov, vendar so nam nekateri ljudski motivi, ki so našli prostor ne le v pripovedi, pač pa tudi v drugih umetnostnih zvrsteh in medijih, bliže kot drugi. In morda izvirnejše slovenski. Med njimi so Zlata ptica, Peter Klepec, Janček ježek, Bela kača s kronico in drugi. V oddaji Kulturni fokus se bomo sprehodili po razstavi Za devetimi gorami na Ljubljanskem gradu, njeni avtorici sta Anja Štefan in Irena Matko Lukan.
Duhovito reklo, ki ga nekateri pripisujejo rokovskemu zvezdniku Franku Zappi, spet drugi pa njegovemu stanovskemu kolegu Elvisu Costellu, pravi, da je pisati o glasbi, kakor da bi plesali o arhitekturi. To slej ko prej pomeni, da najbolj notranje jedro ali bistvo glasbene umetnosti vselej ostaja nedosegljivo za še tako natančne poizkuse ubeseditve, ki se, po vsem sodeč, vedno znova končajo v nekakšnem klavrno-komičnem absurdu. In kar velja za glasbo, bi, mutatis mutandis, utegnilo veljati tudi za slikarsko umetnost. V načinih, kako se v sapo jemajočo podobo spajajo svetloba in tema, linija in barva, perspektiva in ploskev, je praviloma pač skrit nekakšen presežek pomena, ki se izmika preprostemu prevodu v govorico besed. Ali pa tudi ne; ko namreč v roke jemljemo umetnostnozgodovinske eseje in razprave Johna Bergerja, ki so pod naslovom Male teorije vidnega pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina, v knjižni ediciji Koda, se nam kaj lahko zazdi, da smo naposled naleteli na interpreta, ki zna z močjo skrbno izbranih besed, v katerih se občutljivost pretanjenega opazovalca prepleta z obsežno umetnostnozgodovinsko erudicijo in jasno izraženimi, marksističnimi svetovnonazorskimi stališči, prepričljivo poustvariti magijo naslikanega. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili prav Johnu Bergerju in skušali ugotoviti, kako nas je slike učil gledati eden najpomembnejših britanskih umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja. Pri tem nam je bila v pomoč predavateljica na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Rebeka Vidrih, ki je iz Bergerjevega pisanja pripravila obsežen izbor za slovensko izdajo in ga pospremila z izčrpno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Francisco Goya - Gola maja, 1790-1800, olje na platnu, Prado (Wikipedia, javna last)
Med letoma 134 in 27 pred našim štetjem je rimsko republiko pretresala silovita kriza. Naraščajoč vpliv vojske na civilno življenje, suženjska delovna sila, ki je s širitvijo rimske države po sredozemskem bazenu postajala vse številčnejša in vse cenejša, tako da rimske kmetje z njo preprosto niso mogli tekmovati, kar jih je pehalo v težko ekonomsko-socialno stisko, pa notranje-politična nasprotja med aristokratsko in ljudsko stranko ter čezmerne ambicije častihlepnih politikov … vse to je vodilo v niz atentatov, diktatur, nemirov in državljanskih vojn, ki so se končale s smrtjo republike in ustanovitvijo cesarstva pod Avgustom. Dve nadvse pomenljivi epizodi iz tega počasnega propadanja republike – jugurtinsko vojno v zadnjem desetletju drugega stoletja pred Kristusom ter Katilinovo zaroto pol stoletja pozneje – je okoli leta 40 pred našim štetjem v svojih razpravah popisal prvi pravi rimski zgodovinar Gaj Salustij Krisp. Pri tem je, deloma zgledujoč se pri starih Grkih, iznašel čisto nove načine, nove pripovedne strategije, kako analitično poglobljeno in kritično pa obenem razgibano, napeto in prepričljivo pisati o preteklosti. Te inovacije so bile tako posrečene, da jih, ko pišejo, zgodovinarji po svoje menda upoštevajo še danes. Kako je torej Salustij zaznamoval zgodovino zgodovinopisja? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Gregorja Pobežina, ki je Salustijevemu zgodovinopisju posvetil intrigantno razpravo Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo : pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah. Z dr. Pobežinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Cesare Maccari - Ciceron v senatu obtožuje Katilino, olje na platnu, 1888 (Wikipedia, javna last)
Pred letom 1800 je bilo izdano oziroma natisnjeno le majhno število knjig v slovenščini, toda to še ne pomeni, da zgodovine besedne ustvarjalnosti v slovenskem jeziku pred 19. stoletjem ne moremo rekonstruirati. Kjer namreč molčijo knjige, govorijo rokopisi. Drugače rečeno: od druge polovice 10. stoletja, ko so po vsej verjetnosti nastali znameniti Brižinski spomeniki, pa do konca 18. stoletja so različni pisci, ki so delovali od zgornje Soške doline do Prekmurja, na roko zapisovali najrazličnejše molitve, pesmi in pridige v jeziku, iz katerega je navsezadnje nastala sodobna slovenščina. Čemu so to počeli? Komu vse so bili ti zapisi namenjeni? Kaj iz njih lahko razberemo o predstavah, čustvih in vrednotah ljudi, ki so naseljevali slovenske dežele? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Matijo Ogrina, literarnega zgodovinarja in raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ki se je znanstveno-raziskovalno posvetil prav vprašanju rokopisa kot malo znanega veznega člena med ljudsko, oralno literarno tradicijo na eni strani in avtorskim književnim ustvarjanjem na drugi, svoje ugotovitve pa je strnil v knjigi Slovensko slovstveno izročilo, ki je pred nedavnim izšla pri Celjski Mohorjevi založbi. Z dr. Ogrinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: začetek II. Brižinskega spomenika (Wikipedia, javna last)
»Malo ljudi ve, da so Grki, ki so iznašli številne umetnosti, iznašli umetnost spomina, ki jo je, tako kot večino drugih umetnosti, prevzel Rim, od koder je prišla v evropsko tradicijo.« To so uvodne besede, zapisane v knjigi Umetnost spomina Frances A. Yates in tema, ki jo bomo predstavili v oddaji Kulturni fokus. Dandanes, po revolucijah na številnih področjih človekovega življenja, večtisočletnem tehničnem napredku, razvoju pisave, tiska, digitalnih medijev in drugega, kar antika ni poznala ali pa zelo slabo, se umetnost spomina zdi precej zanemarjena človeška dejavnost, znanstveni svet pa jo velikokrat vidi kot manj pomembno vejo, obstranko temo, slepo ulico za raziskovanje… Starogrška iznajdba, kako organizirati, vtisniti, priklicati ali aktivirati spomin, je bila nekdaj vseeno življenjskega pomena. Knjiga Frances Yates, ki je izšla pri Studii Humanitatis, prevedla pa jo je Katja Jenčič, je tudi izhodišče za pogovor z dr. Igorjem Škamperletom, ki je napisal spremno študijo.
Kdo smo je naslov ilustrirane zgodovine slovenstva, ki jo je že pred desetletji zasnoval dddr. Andrej Pleterski, medtem ko je likovni del v knjigi prispevala Janja Rihter. V podobe minulega, nevidnega časa, zlitega v tisočletja in stoletja migracij, se bomo zazrli tudi v oddaji Kulturni fokus in se premestili na poti neprestanih mobilnosti, po katerih so se ljudje različnih identitet zgrinjali do našega, danes slovenskega ozemlja.
Ruska poezija prve polovice 20. stoletja je slovenskim bralkam in bralcem razmeroma dobro znana. Na tem ni pravzaprav nič presenetljivega, saj Ana Ahmatova, Aleksander Blok, Marina Cvetajeva, Velimir Hlebnikov, Sergej Jesenin, Vladimir Majakovski, Osip Mandelštam in Boris Pasternak po splošni sodbi sodijo v kanonično jedro svetovne književnosti. Za razliko od navedenih pesnic in pesnikov pa je naše poznavanje njihov naslednikov – avtoric in avtorjev, ki so ustvarjali v drugi polovici minulega stoletja torej – bistveno slabše. Če namreč odštejemo Nobelovega nagrajenca, Josipa Brodskega, v slovenščini ne premoremo tako rekoč nobenega knjižnega prevoda pesnic in pesnikov, ki so na oder ruske književnosti stopili po drugi svetovni vojni. Bi to lahko pojasnili s preprosto vrednostno sodbo, da poezija, ki so jo v Rusiji pisali po letu 1945, kratko malo ni kaj prida? Če je soditi po pesmih Olge Sedakove, ki so, zbrane v knjigi Vrata, okna, oboki, v prevodu Aljaža Glaserja pred nedavnim izšle pri založbi Družina, v knjižni ediciji Sozvezdja, bo razloge za pomanjkanje zanimanja za novejše rusko pesništvo treba iskati drugje. Toda – kje? Je mar sovjetska cenzura najboljšo rusko povojno poezijo potisnila tako daleč na rob literarnega obrata, da je niti Rusi sami še niso zmogli ustrezno ovrednotiti ali poskrbeti za njeno promocijo v mednarodnem okolju? Je mar posredi nepremostljiv razkorak med sovjetsko in slovensko oziroma zahodnoevropsko bivanjsko izkušnjo, spričo česar nas motivi in teme, ki jih upesnjujejo ruski pesnice in pesniki druge polovice 20. stoletja, ne morejo živo nagovoriti? Ali gre pač za to, da živimo v času, ko tisti, ki sploh še berejo, raje berejo prozo kakor poezijo in je za slovenskega založnika tiskanje sleherne prevodne poezije preveč tvegano početje? – Odgovor na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Sedakove, Aljaža Glaserja, ter dr. Blaža Podlesnika, predavatelja ruske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Obdobje zgodnjega novega veka je že zarisalo arhitekturne obrise današnje Ljubljane in jo uvrstilo na kulturnozgodovinski zemljevid Evrope. Čeprav je morda kdaj puščala vtis provincialnosti, je njena družbena elita spodbujala kulturo in umetnost, znanost in oblike duhovnega življenja. Ljubljana kot središče Kranjske se je odpirala protestantskim in razsvetljenskim idejam. Kljub socialnemu prepadu med plemiško in meščansko elito ter nižjimi sloji ne gre spregledati naporov za vzpostavitev elementarnega šolstva, mobilnosti in priseljevanja, slediti je treba razvoju trgovanja, rokodelstva, obogatitvi znanosti, duhovnosti in ustvarjalnosti. Tudi takrat, od 16. do 18. stoletja, pa niso na glas govorili o nekaterih vsebinah vsakdanjega življenja, saj so v virih redko zapisani tabuji umivanja, stranišč, menstruacije ali prostitucije. Že lani so v ljubljanskem mestnem muzeju odprli razstavo z naslovom KNJIGA. ZNANJE. RAZUM. Od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800), o kateri bo govor v tokratni oddaji Kulturni fokus.
» Sredi 19. stoletja se je na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij. Takrat so, tako kot že prej druge dele Evrope, širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja. Do druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije za stalno zapustilo okrog 440.000 prebivalcev. Takemu demografskemu primanjkljaju na ozemlju, ki je takrat štelo 1,5 milijona prebivalcev, so botrovali migracijski procesi različnih intenzivnosti in usmeritev, umeščeni med politična, ekonomska, kulturna in družbena dogajanja.« To lahko beremo na hrbtni strani monografije Doba velikih migracij na Slovenskem, v kateri se raziskovalni pogledi, premisleki in sklepi, prepletajo s pisnimi pričevanji ljudi, ki so delili izkušnje, motive in vizije ter spregovorili o vodilih za uresničevanje zastavljenih življenjskih načrtov, ali o težkih usodah v neusmiljenih zgodovinskih, ekonomskih, socialnih in političnih okoliščinah, zaradi katerih je bila odločitev za migracijo neizbežna. Gosta oddaje Kulturni fokus sta soavtorja izčrpne knjige dr. Mirjam Milharčič Hladnik in dr. Aleksej Kalc (poleg njiju se je avtorsko podpisala tudi že upokojena dr. Janja Žitnik Serafin ), ki delujeta na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. .
V Listini, premišljeno literariziranem dnevniku, v katerem popisuje svojo partizansko izkušnjo med majem in novembrom leta 1943, Edvard Kocbek piše: »Zgodovinarji bodo zbrali vse, kar bodo našli ostankov in kar se dá izraziti s številkami in s stvarnimi merami, določali bodo razmerja in tehtali prestiže, popisali bodo še tako prepričljivo zunanje dogajanje, slavili junaštva in politično bistrino, določali ofenzive, taktiko in strategijo, obnavljali anekdote in ugibali o datumih, vendar ne bo nihče več zmogel potrebe po odkrivanju naših duševnosti, tesnob in radosti, kajti nihče ne bo v vsem obsegu zaslutil spontanega, odkrivateljskega in stvariteljskega, grozljivega in bogatega značaja dogodkov in njihovega bistva.« Kocbek svojim bralkam in bralcem po vsem sodeč sporoča, da klasično zgodovinopisje s svojimi utečenimi raziskovalnimi metodami nikoli ne bo moglo do kraja razkriti polne resnice dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Še več; kar se bo zgodovinarjem izmuznilo, bi po Kocbekovem prepričanju utegnilo biti tisto, kar je za polno razumevanje obdobja med letoma 1941 in 1945 celo najpomembnejše. Vprašamo se torej lahko: če ne v zgodovinskih študijah, kje bi potemtakem sploh mogli najti oziroma odkriti polno resnico slovenske druge svetovne vojne? Je ta za vselej nepovratno izgubljena? – Kocbek slej ko prej sugerira, da malodušje le ni na mestu, da je kompleksnost takratnega dogajanja vendarle še mogoče razkleniti in da se bralke in bralci ne bomo preveč zmotili, če bomo to težko ulovljivo resnico iskali v knjigah, kakršna je prav Listina. Tezi, da literatura lahko ubesedi bistveno več kot zgodovina, slej ko prej pritrjuje tudi literarni zgodovinar in esejist, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, ki je pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Leta nevarnega življenja. Tu namreč analizira in interpretira nekatera ključna literarna in polliterarna besedila – romane, dnevnike in spomine –, ki tematizirajo okupacijo in upor, revolucijo in kotrarevolucijo, kolaboracijo in povojne izvensodne poboje, izkušnje borcev in izkušnje civilistov, leta med vojno pa tudi desetletja po njej, ki jih je svetovni spopad – kot se še predobro zavedamo tudi danes – nespregledljivo zaznamoval. Do kakšnih zaključkov se je dr. Kos torej dokopal? Kakšna bi utegnila biti resnica o slovenski drugi svetovni vojni, kakor jo je razbral v delih slovenskih književnikov? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Matevža Kosa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ko razmišljamo o preteklosti, o zgodovini, nas praviloma zaposlujejo velike, karizmatične osebnosti in prelomni, dramatični dogodki. Saj veste, cezarji, napoleoni in churchilli tega sveta pa kmečke vstaje in agrarne reforme, oboroževalne tekme in krvave ofenzive, potresi, ki uničijo cela mesta, in kužne bolezni, ki opustošijo cele dežele. Le malo pozornosti pa namenimo načinom, kako so ljudje nekdaj živeli svoja vsakdanja življenja – kam, na primer, so Ljubljančani hodili na pivo v Prešernovem času in kakšnim šalam so se smejali v Cankarjevem in kdaj so ženske začele nositi hlače in zakaj so v boljših družinah še globoko v 20. stoletju verjeli, da se njihovi otroci kratko malo morajo učiti latinščine? Tovrstna vprašanja praviloma ne najdejo poti v šolske učbenike zgodovine, a lahko bi rekli, da šele na njihovem ozadju lahko začutimo preteklost kot nekaj dejanskega, stvarnega, živega, jo rešimo papirnate zaprašenosti in v njej ugledamo deželo, ki je nemara res drugačna, a zato nič manj resnična od naše lastne zdajšnjosti. Nekaj takega smo skušali storiti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja dr. Davida Petelina, avtorja obsežne in vsestransko fascinantne študije Živeti v socialistični Ljubljani : mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, ki je pred nedavnim izšla v založbi Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Dr. Petelin nam je pomagal ponovno zavohati duha polpretekle zgodovine, tiste, o kateri se tako radi prepiramo in ob njej izključevalno preštevamo na leve in desne, da navsezadnje pozabljamo, da so v njej živeli resnični ljudje z zelo resničnimi težavami in nič manj resničnimi radostmi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Avtomobili Fiat 500 in 600 (fičko) na parkiriščih ob Gospodarskem razstavišču. Ljubljana, 1970, foto Viljem Zupanc. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-002-081.
Za socialno in kulturno antropologijo je leto 1922 pomembna prelomnica: tako za področje samo kot njegovo metodologijo. Takrat sta namreč izšli za antropologijo ključni monografiji Andamanski otočani Radcliffe-Browna in Argonavti zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega, ki sta nastali na podlagi terenskega dela in dolgotrajnega raziskovanja z opazovanjem in udeležbo med staroselci. Stote obletnice izdaje omenjenih knjig še ni bilo, je pa šele pred dobrima dvema letoma pri nas v prevodu izšlo monumentalno delo Malinowskega, ki v svojem jedru poleg sorodstva, ekonomije, pravil porok, raziskav magije in drugih vidikov življenja nezahodne kulture domačinov na Trobriandskih otokih opisuje tamkajšnjo kulo. V oddaji Kulturni fokus bodo o pomenu in idealizaciji očeta britanske socialne antropologije, njegovem odkritju do tedaj še neznanih načinov življenja v Melaneziji ter o njegovem stoletnem odmevu v humanistiki, govorili dr. Rajko Muršič, dr. Peter Simonič in podiplomslka študentka Nežka Struc.
Da so pri ustvarjanju odrske magije nepogrešljivi igralci, režiserji in dramatiki, ni menda nobena skrivnost. A ko pogledamo pobližje, vidimo, da je gledališče življenjsko odvisno tudi od številnih drugih, od ljudi, ki nemara ne stojijo v soju najbolj bleščavih žarometov, katerih delo pa je vendarle bistveno. Mednje gotovo lahko prištejemo dr. Lada Kralja, dramaturga, prevajalca, urednika, literarnega in gledališkega zgodovinarja ter dolgoletnega predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kot soustanovitelj ter prvi umetniški vodja dveh eksperimentalnih in v marsičem prelomnih gledaliških institucij, Gledališča Glej in Pekarne, je bil Kralj od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ključna figura pri utemeljevanju in širjenju povsem nove, avantgardne estetike v našem teatru, se pravi pri uveljavljanju novega odnosa do občinstva in do dramskega besedila, novih uprizoritvenih načel in rešitev, ki so navsezadnje trajno razširili meje možnega oziroma predstavljivega v slovenskem gledališču. Pozneje je bil Kralj umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, predsedoval je tudi žiriji Borštnikovega srečanja in žiriji, ki podeljuje Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo. Ta praktični gledališki angažma pa je v vseskozi dopolnjeval z znanstvenim raziskovanjem. Kot literarni zgodovinar se je posvečal predvsem zgodovinski avantgardi in ekspresionizmu, v vlogi urednika je bdel nad izdajo zbranih del Slavka Gruma, za naš intelektualni milje pa se zdi še prav posebej dragocena njegova temeljna literarnoteoretska študija Teorija drame s konca devetdesetih let. Spričo vsega povedanega se zdi malodane samoumevno, da mu je konec prejšnjega meseca Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije podelilo nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo. OB tej priložnosti smo dr. Kralja povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
"Med Indijance!« je bilo geslo dr. Branislave Sušnik, ki je vse svoje življenje posvetila znanstvenemu, akademskemu in terenskemu delu. Čeprav jo je po študiju na Filozofski in Teološki fakulteti in po pridobivanju številnih znanj na tujem, ki so vključevala zgodovino in etnozgodovino, kulture in religije ter klasično primerjalno jezikoslovje, vleklo proti Kitajski, je po drugi svetovni vojni dokončno zapustila Slovenijo in vse življenje ostala v Južni Ameriki. Tam je kot etnologinja in antropologinja teoretično razvijala socialno antropologijo in zgodovino Paragvaja, po več mesecev bivala med staroselskimi skupnostmi te dežele, preučevala njihove jezike, navade, običaje ter religiozno življenje. Pred 100 leti v Medvodah rojena in v Sloveniji dolgo časa zamolčana znanstvenica, ki je poleg tega vodila Etnografski muzej dr. Andrés Barbero iz Asuncióna, predavala ter vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo na tamkajšnji državni univerzi, je v Paragvaju dobila številna najvišja priznanja za znanost. Paragvajska pošta je izdala znamko z njenim portretom, odkrili so ji spominsko ploščo, po njej sta poimenovani tudi ulica in znanstvena nagrada.
Neveljaven email naslov