Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebe
Filmi, ki se dandanes valijo iz holivudske tovarne sanj, so v splošnem tako plitki, za lase privlečeni, nabuhli in, kratko malo, slabo narejeni, da si ni več prav lahko predstavljati časov, ko je bilo čisto drugače, ko so v Kaliforniji ustvarjali veliki režiserji, ki so – navkljub cenzurnim pritiskom z dobičkom obsedenih velikih studiev – snemali celovečerce, vredne našega polnega intelektualnega in emocionalnega angažmaja. Režiserji à la Alfred Hitchcock, Billy Wilder ali Orson Welles, o katerih lahko še danes kolikor resno toliko navdušeno razpravljajo kritiki pa zgodovinarji in sociologi umetnosti, psihoanalitiki in filozofi.
Enemu takemu mojstru sedme umetnosti in njegovim filmom smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu; govorili smo namreč o nemško-ameriškem režiserju judovskega rodu, Ernstu Lubitschu. Pri tem smo se naslanjali na knjigo The Ethics of Lubitsch : Comedy without Relief, se pravi Lubitscheva etika : komedija brez olajšanja. Gre za intriganten zbornik filozofsko intoniranih esejev, ki je čisto pred kratkim izšel pri ugledni ameriški akademski založbi Rowmann & Littlefield, v njem pa je moči združilo osem razpravljalk in razpravljavcev, tako ali drugače povezanih s svetovno znano ljubljansko lacanovsko šolo, da bi podrobneje osvetilo opus enega največjih mojstrov holivudske komedije. Ali pa kar: enega največjih mojstrov komedije – in pika.
Kaj nam torej Lubitschevi filmi govorijo in zakaj se v marsičem zdijo 80 ali celo 90 let po nastanku še vedno nepreseženi, smo preverjali v pogovoru s sourednico omenjenega zbornika, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak.
foto: reklamni plakat s prizorom iz filma Ninočka (Wikipedia, javna last)
738 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebe
Filmi, ki se dandanes valijo iz holivudske tovarne sanj, so v splošnem tako plitki, za lase privlečeni, nabuhli in, kratko malo, slabo narejeni, da si ni več prav lahko predstavljati časov, ko je bilo čisto drugače, ko so v Kaliforniji ustvarjali veliki režiserji, ki so – navkljub cenzurnim pritiskom z dobičkom obsedenih velikih studiev – snemali celovečerce, vredne našega polnega intelektualnega in emocionalnega angažmaja. Režiserji à la Alfred Hitchcock, Billy Wilder ali Orson Welles, o katerih lahko še danes kolikor resno toliko navdušeno razpravljajo kritiki pa zgodovinarji in sociologi umetnosti, psihoanalitiki in filozofi.
Enemu takemu mojstru sedme umetnosti in njegovim filmom smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu; govorili smo namreč o nemško-ameriškem režiserju judovskega rodu, Ernstu Lubitschu. Pri tem smo se naslanjali na knjigo The Ethics of Lubitsch : Comedy without Relief, se pravi Lubitscheva etika : komedija brez olajšanja. Gre za intriganten zbornik filozofsko intoniranih esejev, ki je čisto pred kratkim izšel pri ugledni ameriški akademski založbi Rowmann & Littlefield, v njem pa je moči združilo osem razpravljalk in razpravljavcev, tako ali drugače povezanih s svetovno znano ljubljansko lacanovsko šolo, da bi podrobneje osvetilo opus enega največjih mojstrov holivudske komedije. Ali pa kar: enega največjih mojstrov komedije – in pika.
Kaj nam torej Lubitschevi filmi govorijo in zakaj se v marsičem zdijo 80 ali celo 90 let po nastanku še vedno nepreseženi, smo preverjali v pogovoru s sourednico omenjenega zbornika, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak.
foto: reklamni plakat s prizorom iz filma Ninočka (Wikipedia, javna last)
Je kralj Matjaž zgolj ime, v katerega so naši predniki enkrat v srednjem veku preoblekli kakega izmed predkrščanskih, mitoloških junakov, ali pa se za likom tega junaka slovenskega ljudskega slovstva vendarle skriva kak dejanski srednjeveški vladar?
Kaj neki se zgodi, ko v knjigi Tudi pesnik in kipar združita moči ter so- in zoper-postavita svoje stvaritve?
Vojna se je vklenila v človeško zgodovino, čeprav naj bi ljudi 20. stoletje dokončno spametovalo in napravilo stalnim konfliktom in nepredstavljivim grozotam, dokončni konec.
Ko pomislimo na renesanso, se nam pred očmi zarišejo predvsem znameniti slikarji, kiparji ter pisci iz Firenc in ostalih mest na severu današnje Italije. In vendar je to idejno in kulturno gibanje vplivalo na celotno evropsko intelektualno življenje v zgodnjem novem veku. V tokratnem Kulturnem fokusu bomo zato oči usmerili na drug konec naše celine in se posvetili znamenitemu mislecu tako imenovane severne renesanse, nizozemskemu pisatelju, teologu, filologu in filozofu Erazmu Rotterdamskemu, ki ga nedvomno lahko štejemo za enega največjih intelektualcev tistega časa in ki je danes najbolj znan po svojem satiričnem in družbenokritičnem delu Hvalnica norosti, prav pred kratkim pa so pri založbi Studia Humanitatis izdali prevod izbora iz njegovih Pogovorov. O Erazmovi misli in idejnem svetu prelomnega časa, v katerem je živel, se bomo ob novo izdanem delu pogovarjali s klasičnim filologom, podoktorskim raziskovalcem Univerze v Cambridgeu dr. Tomažem Potočnikom, ki je Pogovore prevedel in jim pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Bil je zasužnjen, preživel je državljansko vojno ter prestal vladavino zakonov Jima Crowa. Zora Neale Hurston, antropologinja, etnografka, folkloristka in pisateljica, je poslušala in zapisala njegovo presunljivo in tragično zgodbo, ki se je dramatično odvijala v zadnjih izdihljajih prepovedane trgovine s sužnji.
Zgodovino Balkana so v bolj oddaljeni preteklosti, poleg drugih ljudstev, oblikovali tudi Iliri, o katerih pa vemo veliko manj, kot o recimo o tedaj močnih civilizacijah, s katerimi so trgovali, se vojskovali, in navsezadnje bili plen kolonialnih interesov.
O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jeziku
Poletje je čas, ko so ceste, ki od neznano kdaj vodijo na vse mogoče konce sveta, polne prometa ... Že zdavnaj so utonile v pozabo jantarne in rimske poti, vojaška konjenica in natovorjeni vozovi, izginil je ves staroveški turizem. Nekaj pa je le ostalo v spominu in zapisu kamna.
Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.
Ob zborniku Vrt in prispodoba, za katerega sta njegovi urednici, krajinska arhitektka Ana Kučan in filozofinja Mateja Kurir, prejeli letošnjo Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, skušamo natančneje določiti mesto, ki ga v človekovem bivanjskem izkustvu zasedajo vrtovi in parki
Velikokrat smo pred določeno sliko v galeriji nevedni, zbegani ali brez potrebnega orodja, ki bi nam pomagalo razumeti, interpretirati, ali bolje razbrati umetnino, ki nas je nagovorila.
Tokrat se podajamo v zlato obdobje mladinske književnosti, ki je nastajala skupaj z obnovo povojne države in njene mreže infrastrukture, v katero sta bila zajeta tudi šolstvo in kultura.
Verjetno je le malo reči, ki človeka zaznamujejo močneje kot dejstvo, da je minljiv. Da se skozi čas staramo in da nas na koncu tega staranja, ali pa - če bomo imeli nesrečo - še prej, neizogibno čaka smrt, je zato nekaj, do česar tak ali drugačen odnos vzpostavljajo vse kulture v vseh zgodovinskih obdobjih. Ker je človekov odnos do staranja in minljivosti vedno del širših pogledov neke družbe na svet in na posameznike, pa se gre vprašati, kdaj in kako so v zgodovini začele moč pridobivati ideje, ki so oblikovale poglede današnjega časa. Vneto čaščenje mladosti in obsedenost z množico pripravkov, ki naj bi skrbeli za naše zdravje in vitalnost ter pomlajevali naša telesa - ter na drugi strani naš nelagoden odnos do starosti in smrti - namreč, kot vemo, niso od nekdaj prevevali naše kulture. In vendar izvori teh pogledov segajo precej dlje v zgodovino, kot si praviloma predstavljamo. O tem, kako se je že nekje od 18. stoletja naprej v evropskih družbah začel spreminjati odnos do starosti in smrti ter skozi naslednje stoletje prinesel ne le veliko miselnih premikov na tem področju, ampak tudi celo množico včasih precej bizarnih pomlajevalnih metod, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: plakat iz leta 1929 oglašuje film, ki prikazuje takrat zelo razvpito in zloglasno metodo pomlajevanje s pomočjo presajanja delov testisov ali jajčnikov iz opic v ljudi, ki jo je izvajal francoski zdravnik Serge Voronoff
Kako lahko povežemo posameznikovo in družbeno samozagledanost, arhaične in bolj sodobne mitološke ter umetniške različice, v katerih je naslovni lik Narcis, ter avtofikcijsko literaturo?
So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez omembe vrednih povezav s človeško stvarnostjo, sredi katere znanstveniki živijo, raziskujejo ter postavljajo hipoteze?
V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?
O velikem slovenskem umetniku, ki je menil, da imamo vsi v sebi potencial Leonarda ali Einsteina, vendar se mu le redki posvečajo.
Monumentalni Eseji velikega francoskega misleca in pisca 16. stoletja nam razkrivajo podobo novega, moderni dobi pripadajočega človeka, ki ne zaupa ne avtoriteti svetih ne avtoriteti filozofskih besedil, ampak hoče predvsem misliti s svojo glavo
Ljubezenska simbolika je jezik, ki ga znamo zelo dobro brati, vsaj znotraj svojega kulturnega sistema, čeprav fenomeni ljubezni niso univerzalen jezik. Ponekod je bila podvržena in je še patriarhalnim strukturam, drugod je razumevana skozi spolnost.
Neveljaven email naslov