Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
716 epizod
716 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V tokratnem Kulturnem fokusu govorimo o slikarju Tonetu Kralju. V knjigi Tone Kralj in prostor meje, njen avtor, dr. Egon Pelikan, predstojnik Inštituta za zgodovinske študije pri koprskem Znanstveno-raziskovalnem središču, osvetli razmeroma slabo poznano poglavje Kraljevega ustvarjanja. Pelikan je pod drobnogled vzel kakih 50 primorskih cerkva, ki jih je umetnik v celoti ali vsaj deloma poslikal med letoma 1921 in 1945, v času torej, ko je bila Primorska pod Italijo, in pokazal, da je Kralj tako rekoč pred nosom fašističnih oblasti dobri dve desetletji pogumno in sistematično ustvarjal freske, na katerih so sicer zlahka prepoznavni, klasični svetopisemski prizori in motivi uslikani tako, da tradicionalno versko vsebino spajajo z antifašističnimi, slovensko domoljubnimi sporočili. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Na sliki: Križev pot; freska v župnijski cerkvi sv. Martina v Hrenovicah, 1942/43; Foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Sodobni argentinski pisatelj in esejist Alberto Manguel v delu Knjižnica ponoči zatrjuje, da celotno intelektualno stremljenje zahodne civilizacije od njenih najzgodnejših začetkov pa do danes pravzaprav simbolizirata dve legendarni zgradbi – v mislih ima svetopisemski babilonski stolp na eni strani in aleksandrinsko knjižnico na drugi. Po Manguelovi interpretaciji je babilonski stolp stal »kot dokaz naše vere v enotnost vesolja«, medtem ko je knjižnica v Aleksandriji zrasla, »da bi dokazala nasprotno – da je vesolje osupljivo raznoliko, vendar se v njegovi raznolikosti skriva red«. K temu pa Manguel dodaja še tele misli: »[A]leksandrinska knjižnica […] si je prizadevala najti skladnjo, ki bi vsaki besedi, vsaki tablici, vsakemu zvitku dodelila njegovo razsvetljujoče in nepogrešljivo mesto. Nedoločna, veličastna, vselej prisotna se nam zamolčana arhitektura te neskončne knjižnice še vedno prikazuje v sanjah o vesoljnem redu. Podobnega dosežka ni bilo nikoli več, čeprav so njeno osupljivo ambicijo skušale posnemati tudi druge knjižnice (s spletom vred). V zgodovino sveta se je vpisala kot edini prostor, ustanovljen z namenom, da bi zabeležil vso preteklost in prihodnost, ki bi mogel predvideti in shraniti tudi kroniko lastnega uničenja in vstajenja«. Manguel piše poetično in vzneseno, o tem ni dvoma, zato mu lahko oprostimo, če v naprezanju zarisati splošni civilizacijski, simbolni, morda že kar metafizični pomen aleksandrinske in prek nje pravzaprav kar vseh knjižnic sveta priročno pozablja, da knjižnica v Aleksandriji ni bila ne prva ne zadnja knjižnica antičnega sveta, ampak je bila le člen v verigi hranjenja, reprodukcije in širitve znanja, ki vodi od začetkov zgodovine do srednjega veka in naprej proti sodobnosti. Antični del te verige smo si podrobneje ogledali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bil v pomoč latinist in grecist, predavatelj na oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matej Hriberšek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: pročelje antične knjižnice v Efezu (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Lani so pri znameniti knjižni zbirki Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev začeli izdajati še specializirano podzbirko, ki prinaša ključna, pogosto avtorsko anonimna dela starejšega slovenskega slovstva. Kot prvi zvezek te podzbirke je konec minulega leta luč sveta ugledal Kapelski pasijon, bržčas eno najpomembnejših dramskih besedil, napisanih v slovenskem jeziku pred 19. stoletjem, ki pa se zdi še posebej zanimivo, ker je bilo odkrito zelo pozno, pred komaj kakimi tremi desetletji, v času torej, ko smo utemeljeno mogli sklepati, da naši literarni zgodovinarji poznajo že vsa besedila, ki so se nam iz stoletij pred Linhartom in Vodnikom sploh ohranila. No, med platnice znanstveno-kritične izdaje Kapelskega pasijona – tako poimenovanega, ker je nastal v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem – smo pokukali v tokratnem, velikonočnem Kulturnem fokusu. To se zdi še posebej primerno, pač glede na to, da je Kapelski – kakor pravzaprav sleherni drug pasijon – tesno povezan s starimi, iz srednjega veka izhajajočimi praznovanji velike noči. Za kaj torej gre v Kapelskem pasijonu in kakšno mesto ta tekst navsezadnje zavzema v zgodovini slovenske književnosti, bomo preverjali v pogovoru z literarnim znanstvenikom, dr. Matijo Ogrinom, ki je skupaj z dr. Erichom Prunčem pričujoče besedilo tudi uredil in pripravil za objavo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Na fotografiji: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ (avtor fotogtrafije: Lawrence OP, Flickr)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Umetniška ustvarjalnost poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja – pa naj gre za literaturo, glasbo, gledališče ali film – dandanes ni le, rečeno z Milanom Jesihom, zanesljivi predmet nostalgije, ampak obenem tudi objekt precej nesramežljivega občudovanja in poveličevanja. Pa tu najbrž ne gre za nekakšno nekritično, slepo potrebo po mitizaciji za vsako ceno, temveč za spoznanje, da sta bili ambicija in vizija umetnikov pred štirimi, petimi desetletji resnično precej brezkompromisni, radikalni in osupljivi, včasih sicer nemara donkihotski, a vendar – ali pa prav zato – že kar herojski. Dober zgled nam v tem smislu ponuja ustvarjalnost legendarnega ljubljanskega eksperimentalnega gledališča Pekarna. Njegovo zgodbo, ki se je odvila med letoma 1971 in 1978, je pred nedavnim v knjigi Gledališče Pekarna : rojstvo gledališča iz duha svobode, ki je izšla v založbi Mestnega gledališča ljubljanskega, popisal eden njegovih dveh soustanoviteljev, sicer nekdanji direktor Slovenskega gledališkega muzeja pa pesnik, dramatik in ta čas tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, Ivo Svetina. Zakaj Pekarne preprosto ni mogoče pozabiti, kakšno mesto zavzema v zgodovini slovenske gledališke umetnosti in kako bi njene lekcije na ploden način mogli uporabiti današnji ustvarjalci, smo v pogovoru Ivom Svetino preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. na fotografiji: logotip gledališča Pekarna, ki ga je oblikoval Matjaž Vipotnik (foto - Goran Dekleva)
Je bil Samuel Beckett irski ali francoski pisatelj? – Rodil se je v Dublinu in svoje prve literarne uspehe izpisal v angleščini, toda nedolgo po drugi svetovni vojni se je za stalno naselil v Parizu in začel pisati v francoščini, v kateri je navsezadnje ustvaril svoja najslavnejša, najpomembnejša dela – od drame Čakajoč na Godota do romana Neimenljivi. Kaj pa neki drug nobelovec, Thomas Stearns Eliot? – Rodil se je v St. Louisu v Združenih državah, toda že od začetka prve svetovne vojne je živel v Angliji, tam napisal vsa svoja ključna dela, od Puste dežele do Štirih kvartetov, nazadnje pa je sprejel še britansko državljanstvo in stopil v anglikansko Cerkev. In kaj reči o še tretjem nobelovcu, Eliasu Canettiju, ki se je rodil v judovsko sefardsko družino v Bolgariji, se še mlad selil po Švici, Nemčiji in Avstriji, tam začel pisati v nemščini, po anšlusu pa se nastanil v Angliji in postal britanski državljan? – Več kot očitno je, da nacionalna identiteta človeku še zdaleč ni položena že v zibko, ampak je produkt tako posameznikovih individualnih izbir in odločitev kakor slepe sile zgodovine. In kakor dokazujejo omenjeni trije Nobelovi nagrajenci, tudi pisatelj, ki zamenja en nacionalni kontekst za drugega, še vedno lahko piše eksistencialno zavezujočo, univerzalno veljavno literaturo. Toda do te poante bi se komaj dokopali, če bi za merilo vzeli zgodbo enega izpovedno najmočnejših slovenskih pesnikov 19. stoletja, Stanka Vraza, ki danes slej ko prej velja za narodnega odpadnika, saj se je v zadnjem desetletju življenja uveljavil kot eden vodilnih predstavnikov hrvaške romantike. Je leta 2017 naposled nastopil čas, da Stanka Vraza na drugačen, bolj afirmativen način vpišemo v kulturno zgodovino našega prostora – ali pa se nacionalističnim izključevanjem še naprej ni mogoče odpovedati? – To vprašanje smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo gostili dr. Andraža Ježa z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU, ki je problematiki, povezani z Vrazom, posvetil še svežo knjigo Stanko Vraz in nacionalizem: od narobe Katona do narobe Prešerna. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Stanko Vraz (portret je naslikal Mihael Stroj)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V zadnjih nekaj letih se v znanosti vse odločneje uveljavlja spoznanje, da je homo sapiens s svojim raznolikim delovanjem pričel tako korenito, tako trajno, tako daljnosežno vplivati na naravne procese na našem planetu, da bomo vsak hip morali začeti govoriti o povsem novi geološki dobi – o antropocenu. Pa tu ne gre samo za podnebne spremembe, se pravi za povečevanje deleža ogljikovega dioksida v zraku, za spreminjanje padavinskega režima in globalni dvig temperatur v atmosferi in oceanih, ampak vsaj še za človekov vpliv na biotsko raznolikost, na rušenje notranjega ravnovesja v tako rekoč vseh ekosistemih na planetu in, če samo pomislimo na izginotje Aralskega jezera, vse bolj tudi na neizbrisljive geomorfološke spremembe Zemljinega površja. V tem smislu so pred nedavnim znanstveniki sporočili, da bi do konca tega stoletja – v procesu, ki se ge je oprijelo precej zlovešče ime: šesto množično izumiranje – utegnila izginiti polovica vseh živalskih in rastlinskih vrst. Jasno je, da je v tem kriznem položaju ogrožena vsaj prihodnost civilizacije če ne že kar človeške vrste v obče. In vendar ni videti, da bi se bilo človeštvo danes dejansko pripravljeno soočiti z nastalim položajem. Znanstveniki sicer res opozarjajo, toda karavana posebnih politično-kapitalskih interesov gre, po vsem sodeč, mirno dalje po svoji poti. Znanstveniki, drugače rečeno, potrebujejo pomoč. Nekaj bi jim je nemara lahko ponudili umetniki najrazličnejših profilov in ustvarjalnih praks, ki bi z novimi, drugačnimi umetninami, zdaj podloženimi z zavedanjem o skrajnih nevarnostih, ki jih prinaša antropocen, nagovorili posameznike in posameznice v njihovem kar najbolj subjektivnem, najbolj notranjem dojemanju sveta. Toda – kako bi bila taka umetnost, umetnost v dobi antropocena, sploh videti? Kako bi učinkovala? Kako naj bi konstituirala svoje občinstvo? Bi bila njena smoter in domet že scela zaobsežena v konkretnem ekološkem angažmaju? – Nekaj odgovorov na ta vprašanja slej ko prej ponuja umetniška instalacija Sonoseizmična Zemlja, ki je od konca februarja na ogled v prostorih Aksiome, ljubljanskega Zavoda za sodobne umetnosti. Kot avtorici se pod Sonoseizmično Zemljo podpisujeta ustvarjalki Saša Spačal in Ida Hiršenfelder. Slednja, sicer tudi kuratorka in kritičarka za intermedijsko umetnost, je bila tudi gostja tokratnega Kulturnega fokusa. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. na fotografiji: Saša Spačal in Ida Hiršenfelder - Sonoseizmična Zemlja (avtor fotografije: Janez Janša/Aksioma)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V tokratnem Kulturnem fokusu smo se lotili na prvi pogled povsem neobvladljive teme: govorili smo namreč o japonski umetnosti. Da je bila naloga pred nami precej nehvaležna in zapletena, je menda zlahka razumljivo. Samo o japonski književnosti, na primer, bi lahko pripravili cel niz oddaj – naprej bi, denimo, pretresali zgolj tamkajšnja najstarejša literarna dela, posebej seveda dve znameniti pesniški antologiji, Manjošu iz sredine osmega in Kokinšu z začetka desetega stoletja. Zatem bi pod drobnogled lahko vzeli japonski dvorski roman, ki ga pri nas poznamo predvsem po zaslugi Murasaki Šikibu in njenega dela iz 11. stoletja Princ in dvorne gospe. Spet kdaj pozneje bi minute Kulturnega fokusa lahko zapolnili z razpravljanjem o Bašu, Busonu, Isi in drugih mojstrih japonskega haikuja, ki so to, kar najbolj zgoščeno pesniško obliko izpopolnili v 17. in 18. stoletju. No, nazadnje bi v precep morali vzeti še japonsko literarno ustvarjanje zadnjega stoletja in pol, ko so na Akutagavo, Mišimo, Kavabato, Murakamija in druge književnike dežele vzhajajočega sonca začele vplivati literarne tradicije iz dežel zahajajočega sonca. Vsaj štiri oddaje torej samo o japonski besedni umetnosti, tu pa so potem še slikarstvo, gledališče, film in strip, ki so od druge polovice 19. stoletja dalje vsi močno odmevali povsod po svetu. Zato se govora o japonski umetnosti tokrat nismo lotili skozi prizmo njenih posameznih disciplin, njihovega razvoja, zgodovine ali periodizacije, ampak smo se raje panoramsko vprašali, kaj vso to raznoliko ustvarjalnost skozi dolgi tek stoletij sploh povezuje. Spraševali smo se, kaj v besedni zvezi »japonska umetnost« pravzaprav označuje pridevnik »japonski«. Ali resnično obstaja nekaj takega kot je japonski narodni značaj, nezamenljivo japonsko občutenje sveta, nekakšen duh japonstva, skratka, ki ga lahko bolj ali manj zanesljivo prepoznavamo od enega umetniškega dela do drugega – ali pa velja, nasprotno, ta pridevnik razumeti kot izključni geografski kvalifikator in je potemtakem »japonska« preprosto tista umetnost, ki je nastala na ozemlju današnje Japonske? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v pogovoru z japonologom in sociologom kulture, dr. Luko Culibergom z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Utagava Hirošige, lesorez iz serije Osem pogledov na Omi
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o stvarnem, racionalističnem princu Andreju Bolkonskem, življenja polni grofični Nataši Rostovi, nerodnem iskalcu smisla življenju, grofu Pierru Bezuhovu, njegovi kronično nezvesti ženi Helene in številnih drugih nesmrtnih junakih, ki domujejo med platnicami Vojne in miru, znamenitega romana Leva Nikolajeviča Tolstoja. Zakaj je ta epopeja o Rusiji v času napoleonskih vojn še vedno živa in aktualna, je v pogovoru z antropologinjo, dr. Svetlano Slapšak, preverjal Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Prav kakor gradovi, palače, obzidja, cerkve, mestni trgi in druge stvaritve arhitekture oziroma urbanistike menda tudi vrtovi, parki in drevoredi pričajo o času, v katerem so nastali. Krajinski arhitekti pravijo, da razporeditev nasadov ter izbor in oblikovanje individualnih rastlin govorijo o okusu dobe, to pa pomeni, da iz njih lahko izvemo marsikaj o gospodarskih in socialnih razmerah, o civilizaciji in kulturi, o miselnosti in čustvovanju ljudi, ki so jih zasadili. Ko na primer opazujemo park ped Versaillem ali Schönbrunnom se lahko dobro poučimo o absolutizmu. Kako pa je z manjšimi, manj vpadljivimi, manj ekstravagantnimi vrtovi in parki, s katerimi so se v preteklosti ponašala slovenska mesta? So tudi pri nas znali ujeti duha svojega časa in prostora? Preverjamo v pogovoru z dr. Ines Unetič, ki je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete nedavno objavila monografijo Kultura vrtov – odlikovanje zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Prav kakor gradovi, palače, obzidja, cerkve, mestni trgi in druge stvaritve arhitekture oziroma urbanistike menda tudi vrtovi, parki in drevoredi pričajo o času, v katerem so nastali. Krajinski arhitekti pravijo, da razporeditev nasadov ter izbor in oblikovanje individualnih rastlin govorijo o okusu dobe, to pa pomeni, da iz njih lahko izvemo marsikaj o gospodarskih in socialnih razmerah, o civilizaciji in kulturi, o miselnosti in čustvovanju ljudi, ki so jih zasadili. Ko, na primer, opazujemo park ped Versaillem ali Schönbrunnom, se lahko dobro poučimo o absolutizmu. Kako pa je z manjšimi, manj vpadljivimi, manj ekstravagantnimi vrtovi in parki, s katerimi so se v preteklosti ponašala slovenska mesta? So tudi pri nas v vrtovih znali ujeti duha svojega časa in prostora? – Odgovor na to vprašanje smo v tokratnem Kulturnem fokusu iskali v pogovoru z dr. Ines Unetič, ki je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete pred nedavnim objavila monografijo Kultura vrtov – odlikovanje zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ljubljana iz Tivolija, jeklorez ok. 1855 (Wikimedia Commons)
Neveljaven email naslov