Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pri založbi Vigevage knjige je izšel risoroman Ogljik in Silicij francoskega avtorja Mathieuja Bableta v prevodu Saše Jerele. Zgodba pripoveduje o moškem in ženskem robotu, ki sta nastala v nadzorovanem laboratorijskem okolju ter bila ustvarjena za pomoč v domu za ostarele, njuna življenjska doba pa je omejena na 15 let. A kaj se zgodi, če bi robota želela živeti dlje, potovati in videti svet ter občutiti prostost? Ogljik in Silicij, ženski in moški robot, izbereta vsak svojo pot skozi življenjski cikel, a se njuni poti v kataklizmičnem svetu, ki dobesedno razpada pred njunimi očmi, nenehno prepletata.
Tako smo v tokratnem Kulturomatu pred mikrofon povabili urednico založbe Vigevage knjige, Anjo Zag Golob, ki nam bo risoroman, namenjen vsem mladim ljubiteljem znanstvene-fantastike ter filozofije, predstavila in podala teme, o katerih je ob branju tega risoramana vredno razmisliti.
662 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Pri založbi Vigevage knjige je izšel risoroman Ogljik in Silicij francoskega avtorja Mathieuja Bableta v prevodu Saše Jerele. Zgodba pripoveduje o moškem in ženskem robotu, ki sta nastala v nadzorovanem laboratorijskem okolju ter bila ustvarjena za pomoč v domu za ostarele, njuna življenjska doba pa je omejena na 15 let. A kaj se zgodi, če bi robota želela živeti dlje, potovati in videti svet ter občutiti prostost? Ogljik in Silicij, ženski in moški robot, izbereta vsak svojo pot skozi življenjski cikel, a se njuni poti v kataklizmičnem svetu, ki dobesedno razpada pred njunimi očmi, nenehno prepletata.
Tako smo v tokratnem Kulturomatu pred mikrofon povabili urednico založbe Vigevage knjige, Anjo Zag Golob, ki nam bo risoroman, namenjen vsem mladim ljubiteljem znanstvene-fantastike ter filozofije, predstavila in podala teme, o katerih je ob branju tega risoramana vredno razmisliti.
Stin Brinovec je mlad kamniški rapper, ki nastopa z misterioznim psevdonimom, Killa Brin. Do danes je izvedel že dva koncerta in v dveh krajših albumih izdal šestnajst skladb. Je zelo motiviran posameznik, ki mlajšim kolegom v rap svetu svetuje: Pišite, pišite in še enkrat, pišite.
Jon Vitezič je novi mladi glasbeni up, ki se je v preteklem mesecu slovenski javnosti predstavil s singlom in videospotom z naslovom UTRIP. S petjem se je srečal v osnovni šoli, ko je obiskoval zbor nato pa je poprijel tudi za kitaro. Besedilo njegovega prvega singla, ki je izšel pri založbi Nika, je napisal že leta 2018 in je letos dobilo še zvočno ter vizualno podobo. Kot pravi Jon sam, njegov glasbeni slog temelji na sodobnih vokalnih interpretacijah in kitarski melodiki. Pri snemanju singla UTRIP sta sodelovala tudi producent Peter Dekleva in bobnar Martin Janežič - Buco, za mastering pa je poskrbel Gregor Zemljič. Več o Jonovem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. Jon Vitezič o skladbi: »Pesem UTRIP je bila sprva napisana v angleščini, z naslovom BLEED, in je bila nato prevedena v slovenščino. Govori o vzponih in padcih v odnosu med dvema osebama in kako je ljubezen včasih močna, včasih pa zelo oddaljena. UTRIP je pesem, ki sem jo najdlje kreiral in dobro odraža moj stil “songwritinga”. V procesu snemanja in same produkcije sem se povezal s Petrom Deklevo, s katerim sva ustvarila dinamičen in romantičen komad, ki se bo dotaknil mladih src. S pesmijo UTRIP se začenja moja glasbena pot in mi bo zato vedno pri srcu.« Peter Dekleva o sodelovanju z Jonom: »Takoj, ko sem prvič slišal Jonove komade, sem vedel, da je na njem nekaj posebnega. Igral jih je samo na akustično kitaro, brez ozvočenja in bil sem popolnoma očaran. Tekom snemanja plošče sva zgradila posebno vez in lahko rečem, da je to zame eno izmed najlepših sodelovanj.«
Mateja Perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Letos je izdala dva mladinska prvenca. Prvi nosi naslov Miha, #razvajensmrkavec, ki je izšel pri založbi Primus, drugi pa Nad obzorji pri založbi Bogataj. Knjige o mladih in za mlade ali kot pravi avtorica sama: »Glavno sporočilo knjige je tisto, v kar verjamem kot vodilo v življenje. Da se iz vsake težave lahko najdeta izhod in rešitev. Včasih ju ne vidimo, ker imamo svoj način gledanja, ki je že dosti ustaljen, in ne znamo razmišljati zunaj okvirjev. Želim si, da bi se ljudje znali dobro pogovarjati in rešili stiske, ki jih imajo, s pogovorom in prijaznimi stiki drug z drugim. In na tak način sta napisani ti dve knjigi.« O čem govori knjiga Miha #razvajensmrkavec 21letni Miha je hud frajer. Ni navdušen nad študijem ali delom, rajši se zabava s prijatelji in z različnimi triki izvablja denar naivnemu očetu. Že od malih nog mu je dovoljeno vse, zato je poln pričakovanj in visokih ciljev, Ki jih uresničuje včasih z legalnimi, čedalje pogosteje pa tudi z nelegalnimi podvigi. Mladinski roman o odraščanju in zrelosti, ki ne gresta vselej z roko v roki, na hudomušen in realen način ponuja portret razširjene družine, ki odkriva nove načine vzpostavljanja odnosov pod okriljem Srečne žirafe. Kdo pa je to? Prberite knjigo! Odlomek iz knjige Miha #razvajensmrkavec Po vsaki noči napoči jutro, in točno to je jutro storilo in našlo Miho sladko spečega v svoji stari postelji. Bilo pa je precej zgodnje jutro in k napočevanju mu je pomagal Hanin glas: »Sedem je! Miha! Vstani!« Miha na pol odpre oči in se ozira okoli sebe. Kako? Ah, itak. Pri materi je. Zakaj pa ves ta hrup? Odprejo se vrata in v sobo pogleda Hanina glava. »Jutrček, sine! V službo moram. Jasmina je v kopalnici, čez dvajset minut greva skupaj od doma. Ker nimam rezervnega ključa zate in ti bo zato ona začasno posodila svojega, me zanima, kakšen bo tvoj dan, da se uksladimo.« Mihov dan bi moral biti po vseh pravilih doslej uveljavljenega življenjskega sloga sestavljen iz zložnega prebujanja, zgodnjega poležavanja, nato malce poznejšega poležavanja, udobno počasne kave, dveh pljuskov v bližini umivalnika, igranja igric, surfanja po netu v iskanju novih filmov, četanja po FB-ju, ogledovanja najupono privlačnih izdelkov na različnih gejmrskih portalih in mogoče pozneje obiska pri babi ali vožnje s kolesom ter doma postreženega skuhanega kosila. Večeri so bili običajno bolj zamegljene sorte. »Kdaj greš na faks?« A tako bo zdaj to! Miha mukoma izplazi telešček izpod kovtra. Zabolšči se v svojo staro veliko budilko z mačkom Murijem, ki glasno tiktaka. Osem minut čez sedem. Kdo vstaja ob taki uri? Peki? Rudarji? Radijski napovedovalci? »Kdaj greš na faks? »Danes nimamo nič,« zamomlja. Pozabil je že, kako gredo stvari pri mami. »O, to pa ne bo držalo. Sem včeraj preverila na netu. Malo sem poklicala naokoli in izvedela, da vas uči Manca. Prav lepo jo je bilo slišati po dolgih letih. In prišlo je do zanimive pomote, nič ni treba plačati. Spada med redna predavanja. Kaj ni to krasno? Tako da pričakujem vračilo dvestotih evrov.« »Mhm.« »Aja, pa dolžnosti moramo na novo razdeliti. Zdaj ko smo trije, bo več za pospravit in pomit. Zato predlagam, da ti prevzameš čiščenje kopalnice ob nedeljah in pomivanje posode, Jasmina bo pa čez teden dvakrat posesala in obesila perilo.« Miha otožno vzdihne. Bi lahko šel zdaj še enkrat spat in se zbudil v svoje prejšnje življenje? O čem govori knjiga Nad obzorji Družina Jenko se iz Ljubljane preseli v Idrijo, kjer bralec začne spoznavati svet Roka in domačinke Mance. Pripoved je postavljena v čas po prvem valu širjenja koronavirusa. Nekaj zapisanega je povzetega po resničnih dogodkih, saj je Perparjeva Idrijo spoznavala že kot dijakinja idrijske gimnazije, nekaj je izmišljenega, mogoče je zraven tudi kanček upanja na boljše čase. Mladina je spet v šoli pouk poteka normalno, vse običajne najstniške dejavnosti in doživljanja pa tudi. Odlomek iz knjige Nad obzorji Počakala me je po pouku in vprašala, ali greva del poti skupaj. Bil sem nem od sramu in strahu, kaj bo zdaj. S kotičkom očesa sem jo plahko opazoval, da bi ugotovil, ali je zelo jezna. Ni dajala takšnega vtisa. Lepo mirno je stopala ob meni in od časa do časa navrgla kakšno razredno novico. Pri matematiki se je Štefcu zlomil tirkotnik, ko je bil vprašan pred tablo. Nemški test je bil kar težek. Za slovenščino ima veliko naloge. Prišla sva do mojega križišča »Tis pa za wice,« je ponovila. Gledal sem v tla. »Juže zna tak nakladat,« je rekla čez nekaj časa. V srcu se mi je prebudilo drobno upanje. »Lepu si napisau.« Dvignil sem obraz, se ji zazrl v oči in poskušal ugotoviti, ali se norčuje. Kot vselej me je obsijal njen dobrohotni, šegavi, odkritosrčni pogled. »Si res ti to sestavil?« »Sem.« »Lepo. Pa se mi zdi, da ne bi mogel tako napisati, če ne bi bilo vsaj nekaj od tega res. A je?« Pomislil sem, kolikokrat v zadnjih nekaj mesecih, odkar mi jo je Jože pokazal na hodniku, sem med odmori smukal v bližini njihovih učilnic in upal, da ujamem pogled nanjo skozi odprta vrata, ali pa kot po naključju v gneči hodil za njo po hodniku in vdihoval vonj njenih las, kože, opranih oblačil. Rahel limonasto-cvetni vonj pralnega praška na topli koži. Imela je prav. Napisal sem, kar sem čutil. Pokimal sem. »Men s ti tut fajn.« Sem prav slišal ali so kosi danes še posebno ubrano peli? In rože so bile bolj živih barv. Zato je bilo na njih na kupe čebel, ki so brenčale kot zmešane. Ves svet je bil ena velika, brnčeča, žvrgoleča, vrteča se krogla sredi mojega divje utripajočega srca. Kdo je Mateja Perpar? Mateja perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleškega jezika. Že v srednji šoli je svoje pesmi objavila v Idrijskih razgledih. Leta 1997 je njena zgodba Skrinja osvojila prvo nagrado na natečaju za najboljšo študentsko zgodbo. Piše tudi pravljice, radijske igre in humoreske, ki jih objavlja v različnih oddajah na Prvem programu in na programu ARS Radia Slovenija. Leta 2005 je angleška različica njenega kratkega dramskega dela Vas lahko zapeljem v avtoričinem prevodu doživela bralno uprizoritev v londonskem gledališču The Blue elephant. Zaposlena je kot napovedovalka na Radiu Slovenija. Jeseni 2021 pa sta izšla njena mladinska prvenca
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika.
Alja Pušič se z zgodbami srečuje že od mladih nog, ko je z domišljijo bežala v svet pravljic in slikanic. Če je sprva pisala le zase in črke ter besede prelivala v skrivno beležko, pa je, ko je začela objavljati svoja besedila, osvojila že kar nekaj nagrad. V lanskem šolskem letu je tako zmagala na natečaju iz emojščine, pretekli teden pa je v sklopu natečaja založbe Beletrina osvojila naslov za Naj pesem 2021, ki nosi naslov Prostočasne aktivnosti. Trenutno obiskuje četrti letnik II. gimnazije Maribor in upa, da bo kmalu lahko izdala pesniško zbirko. Več o Alji in njenem ustvarjanju pa boste izvedeli v Kulturomatu. »Z branjem sem se srečala že z otroškimi pravljicami, ko mi jih je v postelji prebirala mama. To je bil svet, kamor lahko vedno pobegneš in greš tja, za ta pobeg pa ne potrebuješ vlaka ali avtobusa. Vzameš knjigo in greš.« Makove zveri Polje makovih cvetov v vetru, v vetru in v tebi. Skupaj ustvarjata zračne valove, ki jih pritalno pošiljata skozi. Stebla sinhrono klonijo in se klanjajo agresivni osvežitvi na sicer zbiti, prežgani zemlji zapuščene domačije. Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe - takšne, kot si jih narava želi. Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše, prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena: potlačena, posekana, izsušena, zagrajena. Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako, da ji moči nihče ne zmore vzeti. Človeku pristrižeš peruti in se šibkejši pobere, naravi odvzameš hektare, pa ostane - najmočnejša. Zaradi valovanja površja se zdi, da se pod rastlinjem podijo divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci. Jaz vem, da je tako, ker ena teh majhnih skrivnosti med makom sem jaz. Prostočasne aktivnosti In surovost njegovih korakov, ki mi doni v glavi, dokler ne zaprem okna. Občutim ga kot neprijetnost, ki je podobna občutku bruhaja ter dosmrtnega žgečkanja. Boleča nezmožnost upravljanja s solzami in priznanje brezizhodnosti. Zvije me, kot da sem v kamen ujeta z Laokoontovo skupino. V krču, v katerem se več ne prilegam starim tirom, saj so moja ramena naenkrat preširoka, da bi lahko bila med materjo in očetom na starem družinskem portretu. Vse pred zdaj se poruši samo zaradi postavljenega rekorda - petih zaporednih noči za skupno deset ur spanca. In če bi uspelo bolje, bi želela še bolje; še bolje, še bolje. A če bo najbolje, takrat mi ne bo več mar. Teptati osebnost, se čimbolj zmanjšati - to sta aktivnosti, ki ju počnem v prostem času.
Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.
Vita Renko je dijakinja 2. letnika Gimnazije Škofja Loka. Glasba je del njenega vsakdana že vrsto let, poleg igranja na klavir tudi poje, svoj glas pa je v besedi in skladbi posodila glavni junakinji Lucky Prescott v animiranem filmu Neobrzdani spirit. Več o svojem glasbenem ustvarjanju je povedala Tadeji Bizilj.
Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike. Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino predstavil v tokratnem Kulturomatu. Toni Lah: »Glasba je veja umetnosti, ki jo rad delim na dva dela. Na veščino in kreativo. Pomembno se mi zdi, da ima glasbenik oboje. Predstavlja mi vse. Vse lahko vežem na glasbo, vse, kar me zanima, je vedno vezano na glasbo.«
V Kulturomatu bomo tokrat spoznali DUO ROSPPIK, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe. 18-letna pevka Ema Zuka in 19-letni kitarist Žiga Čopi sta sprva nastopala na šolskih prireditvah s pop in jazz skladbami tujih izvajalcev, pozneje pa sta se zaradi pozitivnega odziva poslušalcev odločila, da bosta izvajala tudi lastne skladbe. Za prvo nista prejela pohval le doma, temveč tudi v tujini, zato ni čudno, da že načrtujeta tudi svoj prvi avtorski album. Njuni skladbi pa lahko prisluhnete v oddaji. Njuno glasbeno udejstvovanja je za Kulturomat ujela Polona Grilc.
Današnja kulturna rubrika prinaša pogovore z zmagovalci mednarodnega filmskega festivala Zoom, ki je vedno bolj odmeven med mladimi filmskimi ustvarjalci iz Slovenije in sveta. Tekmovalni program je sestavljen iz slovenske in mednarodne produkcije. Danes bomo spoznali zmagovalce slovenske produkcije iz otroške in mladinske kategorije. Oba filma, pa tudi preostali zmagovalni filmi mednarodne produkcije ter filmi, ki so prejeli priznanje za posebno omembo žirije, so dostopni na spletni strani Pionirskega doma. Vabljeni k ogledu!
Leta 2019 se je ob prihajajoči 120-letnici Gimnazije Poljane učiteljem porodila ideja, da bi ustvarili posebno predstavo. Režiserja, učiteljica filozofije Nina Miri Zalar in učitelj zgodovine Miha Pohar, sta tako k sodelovanju poleg dijakov povabila tudi kolege učitelje, ki prihajajo z vseh strokovnih aktivov Gimnazije Poljane. Na ta način so ob 120-letinici simbolično povezali celotno šolo. Po besedah režiserjev je bila odločitev za besedilo angleškega dramatika Williama Shakespeara – Romeo in Julija preprosta, saj se v njej kaže jasna razločitev med starejšo in mlajšo generacijo, torej lahko dodobra izkoristijo starostno razliko igralcev. Delo na odru se je začelo leta 2019, ko je večina dijakov-igralcev obiskovala 2. letnik. Prišla je epidemija, zaradi karantene so odpadle vaje, šolsko leto je prineslo delo na daljavo, vaje pa so se preselile na Zoom. Dijaki-igralci so v glavi ohranjali besedilo, a premiki po odru so ušli s spomina. Po koncu lasnkega šolskega leta so se dijaki in učitelji dogovorili, da svoje delo dokončajo in kljub temu, da jih je večina v lanskem šolskem letu gimnazijo že končala, so se z veseljem vrnili in ponovno spoprijeli s postavljanjem predstave, ki je svojo premiero doživela 30. septembra 2021. Torej dve leti od prvih začetkov. Poleg režiserja Mihe Poharja smo v Kulturomatu govorili še z dijaki Ano Pribošič, Jakobom Adamičem Šemetom, Nežo Vadnjal, Katarino Sajovic, Amadejo Lavrič More in Aiko Zakrajšek ter jih povprašali, kako je bilo ustvarjati predstavo med epidemijo?
V Kulturomatu se tokrat selimo v poletne čase z novo knjigo pisateljice Cvetke Sokolov in njeno protagonistko romana Raje umrem!, Ajdo. Najstnica, oboževalka priročnikov, ki bi jih morala obvladati vsaka punca, se med poletnimi počitnicami sreča s prvo menstruacijo in fantom, ki ga je težko spraviti iz glave. Kljub vsem prebranim priročnikom pa se izkaže, da je življenje nekaj čisto drugega; do prvega fanta vodi zavita pot, polna dvomov, dilem in vprašanj. Ajda se sprašuje, kaj naj obleče, kaj naj reče, kako naj ga gleda, ali jo je opazil ... Poleg fanta, vrednega vzdihov, se na morski sceni znajde še Ajdina prijateljica Petra, po SMS-ih pa tudi njena najboljša prijateljica Brina, ki počitnice sicer preživlja v Prekmurju. Kaj bi človek brez prijateljev! In brez počitnic! In brez malo hitrejšega utripa srca tu in tam! Za najstnico cela drama! Kakšna drama! No, pravzaprav romanca! Obvezno branje za punce! In za tiste fante, ki jih zanima, kaj se puncam plete po glavah. Knjiga za na počitnice ali kar tako. Cvetka Sokolov, ki je tudi gostja tokratnega Kulturomata in s katero smo v oddaji spregovorili o ustvarjanju knjige ter zakaj je primerna za čisto vse starosti, je v novem romanu izvrstno prepletla citate mnogih priročnikov za punce in dokazala, da se lahko ti pogosto motijo. Predvsem pa, da prva menstruacija in prvi fant nista nikakršen bav bav. Naslov Raje umrem sem izbrala zato, ker v veliko situacijah ko se pripovedovalka znajde v stiski izjavi »Raje umrem, kot da se mi to zgodi«. Raje umre, kot da bi fant zvedel za prvo menstruacijo. Knjigo pa bi priporočila predvsem zato ker, ko sem bila jaz najstnica, bi bila vesela takšne knjige. Je lahkotnejše branje, sočasno pa v veselje, pomoč in zabavo. ODLOMEK IZ KNJIGE Mogoče bi bilo vseeno bolje, če prve menstruacije ne bi dobila ravno na morju ... Ah, kaj, super je, da sem jo dobila! Komaj čakam, da povem Brini, svoji najboljši prijateljici! Brina je sicer precej bolj razvita od mene. Zdaj sem jo končno prehitela – menstruacija te naredi bolj žensko kot poraščenost pod pazduho in sajveškje. Ali velikost jošk. Mojih je za zdaj komaj za dva malo večja oreška ... No, recimo za dve srednje veliki marelici. Trenutno je ena večja od druge, kar je res grdo. Brina ima več sreče – njene že spominjajo na malo manjše ženske dojke. Vem, ker sva si jih pokazali. Mogoče se bo zdaj Tilen končno zmenil zame? Seveda mu ne bi niti v sanjah povedala, da sem dobila ... »mesečno perilo«! Tako se menstruacija imenuje v eni od mojih knjig – kakšen izraz! Vsekakor verjamem, da bo Tilen opazil, da se je nekaj na meni spremenilo. Upam, upam, da mu bo sprememba všeč. (Sokolov, 7)
Bobri je ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje, na katerem lahko otroci in starši odkrijete mnogo zanimivih vsebin. Za prav vsakega se nekaj najde. Na voljo so gledališke, plesne, glasbene in literarne prireditve, ogledate si lahko različne filme ter se udeležite različnih delavnic. Obiščete lahko razstave, z drugimi prebirate strip ali poslušate koncert znane glasbene skupine. Festival traja vse do 2-ega oktobra, kar pomeni, da je še čas, da obiščete svoj izbran dogodek. Vstopnice so na voljo v Prodajni galeriji Slovenskega mladinskega gledališča na Trgu Francoske revolucije 5, ki je odprta vsak delavnik od 12-ih do pol šestih popoldne, ob sobotah od 10-ih do 13-ih.
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu. Kaj ti pomeni pisanje? »Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«. Odlomek iz knjige Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?« Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni. »To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije. Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«
Hana Bujanovič Kokot se z branjem srečuje že od mladih nog, knjige pa prepredajo njeno življenje. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Kako je biti v vlogi urednice, kako se loteva pisanja proze in poezije, pa izveste v Kulturomatu. Odlomek iz kratke zgodbe Pravljica našega časa Vžigalica je počasi dogorevala, a dekle z vranje črnimi lasmi je bila ujeta v čarovniji. Vžigalice ni spustila niti, ko je dokončno dogorela in jo rahlo opekla po prstih, s katerimi jo je držala. Predramila se je šele trenutke kasneje, ko je dim izginil. Pogledala je navzdol, kjer je bila malo prej še vžigalica, zdaj pa samo še pepel. Pogledala je gnezdo pred njo. Sklonila se je naprej, da ji je naramnica bele spalne srajce padla z ramena. Prižgala je vžigalico in jo prislonila ob gnezdo. Želela si je še ene zgodbe. Samo še ene. Gledala je, kako je gnezdo gorelo in je dim plesal v zraku. Vstala je in plesala z njim. Videla je lastovke, ki so plesale z njo, golobe, ki so poleteli labode, katerih glave so krasile krone. Skupaj z dimom se je povzpela po stopnicah stanovanjske hiše in ptice so ji sledile. Stopala je počasi, hlada, ko je stopila na streho, ni čutila. Zazrla se je v nebo, iskala ptice, ki so letele nad njo in preostalim svetom. Zdaj bo letela tudi ona. Letela bo nad glasovi in ljudmi in svetom. Letela bo skupaj z vranom. Delila si bosta nebo. Naredila je še en korak naprej, ni več čutila strehe pod svojimi bosimi stopali. Poletela je.
Špela Šivic je mlada fotografinja, ki je v preteklem letu izdala svojo prvo fotoknjigo z naslovom Brugnon. V fotoknjigi, ki je nastala v sodelovanju z njenimi bližnjimi prijatelji, prevladujejo črno-bele fotografije, ki se jim tu in tam pridruži tudi kakšna barvna. Špela se je s fotografijo prvič srečala na družinskih potovanjih in ji sčasoma začela posvečati vse več pozornosti. Najraje fotografira z analognim fotoaparatom, saj kot pravi sama, je proces razvijanja fotografije najbolj vznemirljiv. »Fotografija ima nek čar. Ujame trenutek, ki bi morda šel mimo nas. In sama lahko čustva izražam le s fotografijo.« Avtorica o fotoknjigi Brugnon BRUGNON. Variété de peche a peau lisse et noyau adhérent. / Vrsta breskev z gladko kožo in oprijemljivo sredico. V dobro znanih okoliščinah preteklega leta je bilo ves čas čutiti ujetost v svetu, kjer negativna energija prihaja z vsakega ovinka. Kot močna izpovedna oblika je umetnost nekaj, kar omogoča pokazati drugačen pogled, odpreti vrata v neko drugo resničnost. Knjiga poskuša ponuditi pobeg v svet preproste lepote, večne mladosti, občasne zmerne brezbrižnosti. Skrbno negovana, je BRUGNON nastajala v domačem okolju prijateljev. Črnobel okus fotografij je bil ustvarjen v preprosti temnici v kuhinji majhnega stanovanja sredi mesta ter nato uravnotežen s sočnimi barvnimi poletnimi spomini. Gre za drug svet, vzporednao različico tega ali so vse morda zgolj sanje - odločitev je prepuščena vsakemu posamezniku, ki želi poskusiti.
»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.« V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš. O ČEM GOVORI KNJIGA Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega. »Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.« ODLOMEK IZ KNJIGE Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je. Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren. Vse to ti bom povedala. Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež. Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo. To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim. KDO JE MATEJA GOMBOC? Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.
V petek, 11. 6., so v Kulturnem domu Črnomelj izpeljali zaključno srečanje Župančičeve frulice 2021, 31. srečanja mladih pesnikov in deklamatorjev. Zmagovalci so postali: Izak Pirih, Kranj, dobitnik pastirskega roga za najboljšega deklamatorja Župančičeve frulice 2021; Zara Kavčič, Črnomelj, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega osnovnošolskega pesnika; Brina Podgajski Kampuš, Murska Sobota, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega srednješolskega pesnika. Vse tri slišite v tokratni oddaji Kuturomat, ko bodo povedali več o svojem pisanju in ustvarjanju.
Ela Romih je dijakinja srednje šole za oblikovanje in fotografijo, kjer obiskuje tretji letnik fotografske smeri. Svojo fotografsko pot je začela s pametnim telefonom, ko je fotografirala družinske trenutke in sprehode. Resneje, s premislekom pa se je s fotografijo spoprijela konec prvega letnika gimnazije, ko je razvila tudi ljubezen do črno-bele fotografije. V mesecu maju je odprla tudi svoj tetraptih z naslovom Prezrti-končno uzrti?, na katerem je razstavila štiri črno-bele fotografije starostnikov med epidemijo. Fotografije so bile razstavljene v Ulični galeriji TrainStation SubArt v Kranju. »Pri fotografiji se mi zdi najpomembnejša simbolika, pomen in svetloba. Najlepša pa so tiste, kjer je kombiniran spoj tako tehničnega znanja, kot poznavanje svetlobe in seveda nek oseben vidik človeka.«
V Kulturomatu bomo tokrat spoznali dve mladi umetnici in glasbenici, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe, z njo pa se ukvarjata že od malih nog. Uma Leona Flisar je osmošolka Osnovne šole Martina Krpana, ki igra kitaro in klavir ter poje. Oba inštrumenta in petje se uči v Pionirskem domu, centru za kulturo mladih. Poleg glasbe jo zanima tudi film. Lucija Nemec pa je sedmošolka Osnovne šole Vižmarje-Brod. Igra kitaro in ukulele, ki se ju uči sama. Petja se uči že šesto leto, minulo leto se ga, tako kot Uma, uči v pionirskem domu. Obe dekleti poleg priredb ustvarjata tudi svojo avtorsko glasbo. Z dekleti je klepetala Lara Gril.
Neveljaven email naslov