Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Trine Slabe od leta 2015 naprej prebiva v Združenih državah Amerike, kjer obiskuje srednjo šolo. Glasba jo spremlja že od mladih nog in ostaja z njo še danes. Vse se je začelo s pevskim zborom, nadaljevalo s klavirjem in kitaro, zdaj pa lahko na pretočnih platformah poslušamo že kar štiri njene avtorske skladbe. Te skladbe nastanejo takrat, ko se vrne v Slovenijo. Kako poteka njeno glasbeno ustvarjanje in kakšno je življenje v Ameriki, pa izveste v Kulturomatu z Gašperjem Stražišarjem.
662 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Trine Slabe od leta 2015 naprej prebiva v Združenih državah Amerike, kjer obiskuje srednjo šolo. Glasba jo spremlja že od mladih nog in ostaja z njo še danes. Vse se je začelo s pevskim zborom, nadaljevalo s klavirjem in kitaro, zdaj pa lahko na pretočnih platformah poslušamo že kar štiri njene avtorske skladbe. Te skladbe nastanejo takrat, ko se vrne v Slovenijo. Kako poteka njeno glasbeno ustvarjanje in kakšno je življenje v Ameriki, pa izveste v Kulturomatu z Gašperjem Stražišarjem.
Lara Mavrič je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo. Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva. Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo. »Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«. NJENE SANJE Bila je samo dekle, dekle z mislimi, dekle z željami, dekle s sanjami. Sanjala je o njem, z blond lasmi, z zeleno rjavimi očmi, ki sijale bi samo za njo. Da že en sam pogled namenil bi ji, to je vse kar si njeno srce želi, to je začetek zgodbe, ki v sanjah se ji pripeti. Sanjala je o večnosti, večnosti vezi, večnosti ljubezni, ki ostala bi za vedno. Tistih trenutkov, tistih filmov, tistih dotikov, in tistih noči. A vse lepo enkrat se konča, dekle zbudi se iz sanj, uvidi, da nikoli ne bo samo njen, da nikoli ji ne podari, tistega pogleda, ki si ga tako močno želi. Ker obstaja ona, ki poglede mu je vzela, ki njene sanje živi in je živela.
Vid Verdinek se je z glasbo srečal že v vrtcu, svojo glasbeno pot pa nadaljeval v glasbeni šoli, kjer je sprva želel vpisati klarinet, končal pa pri igranju saksofona. Ta hip obiskuje prvi letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kjer nadaljuje svoje izobraževanje in se spoznava z glasbeno teorijo. Letos je kljub epidemiji sodeloval na dveh mednarodnih tekmovanjih. Na tekmovanju PaMus Flow (Global music competition) je osvojil zlato plaketo in zasedel prvo mesto. Na tekmovanju Saxiana, na katerem sodelujejo države z vsega sveta, pa je v svoji kategoriji dosegel četrto mesto. Več o njegovih začetkih in ustvarjanju pa izveste v Kulturomatu. »Glasba se mi zdi najlepše izražanje čustev. Seveda imaš tudi pisanje pesmi in branje, a zame je to glasba. Na nastopu vsi vadimo, vsi se pripravljamo za občinstvo in vsi ji želimo pokazati, kaj čutimo. Saksofon mi to pomaga izražati, in če v mojem življenju ne bi bilo saksofona, ne vem, kaj bi počel«.
»Menim, da so pesmi, ki jih pišem, pravzaprav že napisane. Kraji, dogodki in ljudje nosijo te pesmi v sebi, jaz pa sem tu le zato, da jih zapišem in delim s svetom v oprijemljivi obliki.« Gaja Kuščer je maturantka, njeno življenje je prežeto z glasbo. Z njo se srečuje že od malih nog, na začetku srednje šole pa se je z glasbo začela ukvarjati resneje in premišljeno. Mlada kantavtorica je svoje skladbe sprva objavljala na YouTube kanalu, pozneje pa se ji je pri ustvarjanju pridružil Žan Koprivec Perjet, ki je ob Gaji zbral izvrstne glasbenike - in nastala je skupina Regen. Skupino sestavljajo Gaja Kuščer kot pevka in tekstopiska, kitarist Gašper Sedej, bas kitarist Andraž Dražumerič, klaviaturist Jan Mori in bobnar Maks Rozman. Več o Gajinih glasbenih začetkih in o tem, kako je nastala skupina Regen, pa izveste v Kulturomatu. »Glasba mi zares pomeni vse – ne dramatiziram! Vedno je bila nepogrešljiv del mojega življenja. Ne mine dan, da je ne bi poslušala. Glasba mi pomaga procesirati čustva in stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Včasih najdem pesem, ki tako lepo opiše stvari, da se v njej najdem - povzame moje doživljanje in počutim se manj samo.«
Jakob Hočevar je maturant in ustanovitelj ter lastnik znamke JH Boards. Izdeluje unikatne deske oziroma rolke, narejene iz naravnih in lokalno pridelanih materialov. Prvo rolko je izdelal v osmem razredu osnovne šole, v gimnaziji pa je svoje znanje nadgrajeval. »Pri unikatnih deskah pravim, da če imaš idejo, kaj bi dal na desko, kaj bi rad narisal, kaj bi rad predstavil in izrazil ter deski tako dal pomen... tu ni meja! Vse je mogoče!« Rolke je sprva izdeloval za zabavo in prijatelje, nato pa se je izdelave lotil resneje. Ustvaril je svojo znamko in rolke ponudil širši javnosti. Na vprašanje, zakaj so njegove rolke posebne, je Jakob odgovoril: »Ta možnost, da si naročnik ustvari svojo zgodbo, obliko in design rolke ter sodeluje pri procesu ustvarjanja, od začetka do konca je nekaj posebnega. Nato sledi lokalna pridelava desk iz kakovestnega lesa s FSC certifikatom (Forest Stewardship Council). Edini elementi, ki niso lokalni, so koleščka, podvozja in ležaji rolke. Ampak najpomembnejše je to, da je vsaka rolka unikaten izdelek. 'Sky is the limit'« KRATKA ZGODOVINA ROLKANJA Prve rolke so bile podobne skirojem in so se pojavile že okoli leta 1900. Šlo je za deske s pritrjenimi podvozji kotalk. V petdesetih letih se začnejo spreminjati podvozja, kar je omogočilo lažje manevriranje rolk, leta 1959 pa se v trgovinskih izložbah pojavi prva rolka, imenovana Roller Derby. Let 1963 je bilo izvedeno prvo rolkarsko tekmovanje v osnovni šoli Pier Avenue v Kaliforniji, do leta 1965 pa so nastali prvi filmi o rolkanju ter prva rolkarska revija. V sedemdesetih letih je surfer Frank Nasworthy razvil model plastičnega kolesa, namenjenega rolkanju, kar vzpodbudi nastanek prvih množičnih proizvajalcev rolkarskih podvozij in vedno večji trg rolk. Prvi rolkarski poligon nastane na Floridi leta 1976, od tam pa se le ti širijo po celotni Severni Ameriki. Z evolucijo poligonov za rolkanje (sleng: skejtpark) se razvije prosti slog in slalom ter vertikalno in ulično rolkanje. Prav tako se razvijejo triki iz enostavnih dvodimenzionalnih trikov (vožnja po sprednjih ali zadnjih kolesih, vrtenje na mestu itd.) do prvih trikov, ki so rolkarjem omogočali skok v zrak, danes pa jih je vedno več. V sodobnem rolkanju ulično rolkanje še vedno prevladuje pred vertikalnim, rolkanje pa pridobiva vse večjo priljubljenost prek družbenih omrežij.
Nizozemski dramatik, pesnik in pisatelj Jaap Robben (1984) je svetu postal znan z romanesknim prvencem za odrasle Birk, ki je izšel leta 2014. Zanj je prejel več nagrad. Sledile so izdaje v tujih jezikih, leta 2018 pa je ustvaril pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju, ki je bil sprva namenjen odraslim, a so ga navdušeno sprejeli tudi mladostniki. Prav ta roman, ki nosi naslov Bratov kožuh, je tudi današnja tema Kulturomata. V slovenskem prevodu Stane Anželj je pri založbi Mladinska knjiga in v zbirki Odisej izšel leta 2020. Letos pa si je roman prislužil tudi nominacijo za mednarodno nagrado booker 2021. V studiu se mi je tako pridružila urednica slovenskega prevoda Alenka Veler. Govorila sva o romanu in ga predstavila mlajšim bralcem oziroma našim mladim poslušalcem. O ČEM GOVORI KNJIGA Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odmaknjenem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete … ODLOMEK IZ KNJIGE »Po mokrem hrbtu mi kot rakovičje nogice priplezajo njegovi prsti. Potem se me oklene, tako da imam roke ujete v njegovem objemu. ''Ne premočno,'' strogo rečem. Izvijem roke iz primeža. Lucien mi položi glavo na ramo. Čisto preblizu ušesa slišim škripanje njegovih zob. ''Ne smeš me ugrizniti.'' Sopiha, drgeta, od njega kaplja. Omahovaje ovijem roke okrog njega. Pod mokro majico začutim vretenca. Grbinice so nanizane vse do vratu. Za vsak primer mu zarijem prste v lase na zatilju. Če bo treba, ga bom lahko za lase povlekel stran od sebe. ''Če me boš po nesreči ugriznil,'' zašepetam. Rico spleza na breg poleg naju in si med praprotjo otrese kožuh. S prosto roko gladim Luciena po hrbtu. Pusti se božati po vdolbinici pod vratom. Utrujeno naslanja glavo na mojo. Okrepim prijem, njegovo dihanje se umiri. Tam torej sva. Če bi se kdo zdaj pripeljal po cesti nad nama, bi med drevesi zagledal dva fanta, ki do kolen stojita v potoku. In videti bi bilo, kot da se objemata. ''Ti si moj brat,'' rečem. ''Brata sva.''« (Robben 273) Knjigo lahko dobite tukaj. Alenka Veler: »To je zelo napeto branje, kjer si ves čas v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Ko se stvari odvijajo, ne veš kam bo zgodba zavila. Notri je ljubezen, notri so borbe in vse kar življenje je. Dolge počitnice, ki so sicer nenavadne a zelo zanimive.«
Kinodvor že vrsto let sodeluje pri koordinaciji mednarodne mladinske žirije na francoskem festivalu Ciné-Jeune de l’Aisne. 39. Festival otroškega in mladinskega filma po navadi poteka v mestu Laon, letos je potekal med 23. marcem in 9. aprilom, mladi žiranti pa so udeležbo na festivalu opravljali kar z domačega kavča. Slovensko mladinsko delegacijo mednarodne otroške žirije so letos sestavljali Zara Čater, Iza Napotnik in Leon Cvetković, vsi nadobudni učenci francoščine, ki so se festivala udeležili med 6. in 8. aprilom. Seveda na festivalu niso bili sami, spremljala jih je namreč tudi mentorica Nives Syed Mihelič, učiteljica francoščine ter Anja Banko, sodelavka Kinodvorovega programa za mlada občinstva. Mednarodno žirijo, ki podeljuje glavno nagrado festivala, sestavljajo še trije učenci iz Francije – letos tri dekleta z lokalne gimnazije ter mladi žiranti s partnerskega nemškega festivala otroškega in mladinskega filma Schlingel, od koder se je tokrat pridružil en žirant. Ogledali so si tri tekmovalne sklope kratkih filmov, v treh dneh se je tako nabralo kar 17 kratkih filmov različnih žanrov in zvrsti. Po ogledu filmov je sledila diskusija, mladi žirantje pa so morali svoje mnenje o filmu zastopati ter izpostavljati tako pozitivne kot negativne poglede na film. Razpravljali so o kvaliteti barv, zvočni podobi filmov, scenografiji, kostumografiji ... Po treh dneh gledanja in diskutrianja o filmih, so mladi žirantje glavno nagrado podelili igranemu filmu Beauty Boys režiserja Florenta Gouëlouja. Film pripoveduje zgodbo dveh mladih fantov, ki na vaškem odprtem odru nastopita kot drag queena, in tako poudarja pomembnost sprejemanja samega sebe ter premagovanja strahu pred drugačnim. Režiser, ki je film posnel po spominih iz svojega lastnega otroštva sredi francoskega podeželja konec devetdesetih, si je po mnenju žirije nagrado prislužil zaradi izvirnosti obravnavane teme, režije igralcev in zgodbe ter navdihujočega sporočila. Mednarodni festival Ciné-Jeune de l’Aisne je letos razdeljen na dva dela: na spomladansko edicijo, ki je potekala od 23. marca in se končala s podelitvijo nagrad 9. aprila, ter na jesensko, ki upa, da bo mladim občinstvom filme oktobra lahko prikazala tudi v kinodvoranah.
Šestnajsletna Lana Klemen se s plesom srečuje že od tretjega leta starosti. Takrat jo je prevzel in ostaja njena strast še danes. Začela je s hip hopom, nato pa nadaljevala z jazz baletom in klasičnim baletom. Trenutno obiskuje 1. letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani ter 2. letnik baleta. Ob šolskem baletnem programu pleše tudi sodobni ples, trenira ga v plesni šoli Kazina. »Ples me nikoli ne utrudi, imam ga tako rada, da tudi kadar sem slabe volje, pa grem na balet, se vrnem dobre volje. To mi je užitek, sprostitev, nobeno breme. Nikoli nisem niti pomislila, da bi ga opustila.« Poleg treningov se udeležuje tudi velikega števila tekmovanj in nastopov. Sodelovala je že na odru Opere in baleta Ljubljana, na katerem se je preizkusila v vlogi otroka v baletu Hrestač, nato pa še v Trnuljčici, Doktorju Živagu in Don Kihotu. Trenutno nosi naslov svetovne prvakinje v show danceu med dekleti v mladinski kategoriji. »Pred nastopom imam samo zdravo tremo, ki je potrebna! Nikoli pa toliko, da ne bi uživala v nastopu in ne bi mogla plesati.« Pred letom dni se je začela epidemija, a Lana se ni vdala in je pridno trenirala naprej. Udeležila se je tudi več spletnih tekmovanj, na Dance Star gala večeru je osvojila glavno nagrado. »Najtežji del treniranja po Zoomu je zrcaljenje kamere. Ko trener dvigne desno roko, mislim, da je leva. To je bil kar precejšen izziv za mojo koordinacijo.« Še več o njeni plesni poti in treninigih v obdobju epidemije lahko izveste, če boste poslušali Kulturomat. Na vprašanje, kaj ji pomeni ples, pa je Lana odgovorila: »Uf, to je pa težko opisati z besedami. Rekla bi, da mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu. Je kot del mene in brez njega kot da ne bi bila Lana. Ne predstavljam si, da plesa ne bi bilo na moji življenjski poti. Upam, da me bo spremljal vse do konca.«
Eva Brank je dijakinja 4. letnika gimnazije Vič. S fotografijo jo je seznanil oče, jo nad njo navdušil in ji priskrbel prvi fotoaparat. "Čisti začetki ukvarjanja s fotografijo so bili že v otroštvu. Oče je bil ta navdušenec nad tehnologijo in fotografski nadobudnež zaradi katerega imam doma evolucijo spominskih kartic. Od takrat mi je fotografija postala domača, sama pa se ukvarjam s tem kako lahko nekaj prikažem oziroma v fotografijo vpletem simboliko." Sprva je fotografirala vse, kar se ji je zdelo zanimivo, resneje in s premislekom pa se je fotografije lotila z vstopom v srednjo šolo. Do zdaj je pripravila že tri fotografske projekte. Prvi, ki ga je ustvarila v prvem letniku gimnazije, nosi naslov Edvard. Drugi projekt in tudi prva samostojna razstava se imenuje Naše pokrajine. Kot tretji projekt pa jo v prihodnjih mesecih čaka izid prve fotoknjige z naslovom Razglednice. "Fotografija mi je zelo pomembna, ker je moj glas. Imam veliko načinov preko katerih se lahko izrazim in fotografija je ena glavnih vrst mojega izražanja. S fotografijo pa lahko dam glas še komu drugemu."
Inja Ajda Hvala prihaja iz Postojne, obiskuje pa 3. letnik ljubljanske Gimnazije Vič. S pisanjem se je prvič preizkusila že v osnovni šole, resneje, s premislekom in izlivanjem svojih čustev na papir pa pred tremi leti ob vstopu v srednjo šolo. O svojem pisanju proze in poezije se je Inja pogovarjala s Tadejo Bizilj.
Filmska kritika se razvije kot odmev filmu kot ene najkompleksnejših oblik človekovega izražanja. Skozi posamezna obdobja se je tako strukturno kot vsebinsko spreminjala in sčasoma postala povsem samostojen literarni žanr. S filmsko kritiko se je ob koncu osnovne šole srečal tudi tokratni gost Kulturomata Oskar Ban Brejc. Sprva ga je film samo zanimal, nato je filme začel gledati in podrobneje preučevati. Ogledal si je film, napisal kritiko in jo poslal na spletno stran revije Ekran, njegovo besedilo pa je bilo nemudoma objavljeno. Tako se je s kritiko spoznal, nato pa svoje znanje razvijal na delavnici Mad about film ter na delavnicah Ostrenje pogleda. Na vprašanje, kaj je filmska kritika, je Oskar odgovoril: »Zdi se mi, da je pomembno ločiti filmsko kritiko. Poznamo tako, ki nastane na festivalih, te niso poglobljene in so namenjene predvsem predstavitvi filma. Poznamo pa tudi daljšo in poglobljeno kritiko, ki morda ni vezana na to, kdaj mora biti izdana, zato je lahko daljša in se že bliža eseju.« Več o tem, kaj filmska kritika pravzaprav je, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar, izveste v Kulturomatu. Kaj pa Oskar svetuje tistim mladim poslušalcem, ki se s kritiko šele začenjajo ukvarjati: »Najboljši nasvet je ... glejte filme. Zabavno je in iz tega se največ naučimo.«
»S filmom sem se prvič srečal že kot otrok. Nato pa je v srednji šoli to zanimanje preraslo v nekaj večjega. Gledal sem več filmov, začel o njem pisati in se ustvarjanja lotil tudi sam.« Pred mikrofon smo povabili dijaka četrtega letnika Gimnazije Poljane, Dana Grabnarja. Najprej je bil gledalec filmov, nato je o njih začel pisati, z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumil in sedel na režijski stol. Začel je z ustvarjanjem poskusnih filmov, nadaljeval z ustvarjanjem kratkih, v času epidemije pa ustvaril svoj prvi kratkometražni film o zgodovini božično-novoletnega koncerta Gimnazije Poljane. Kaj ustvarja trenutno, kaj ga čaka v prihodnje in kako snemanje filma poteka, izveste v Kulturomatu. “Težko rečem, da mi umetnost trenutno kaj pomeni. Ampak pomeni mi toliko, da bom ustvarjal še naprej, dokler mi ne bo nečesa zares pomenila”
V današnjem Kulturomatu so se nam pred mikrofonom pridružili trije dijaki: Nika Škodic, Kiana Petrič in Jaka Lopez Vernik. Kot zastopniki 2. letnika Waldorfske šole Ljubljana so nam predstavili potek ustvarjanja gledališke predstave Visoška kronika, ki so jo odigrali po spletni platformi Zoom. Jaka: »Potem ko smo se naučili besedilo, so prišla na vrsto čustva. Povedali smo nek stavek na več načinov: veselo, žalostno, jezno ...« Pri ustvarjanju predstave jim je na pomoč priskočil režiser Juš Milčinski, njihova učiteljica matematike Lenka Blejec pa se je prelevila v producentko. V spletni predstavi, ki so jo igrali vsak v svoji sobi, ni manjkalo niti glasbene podlage, scenografije in kostumov. Nika: »Paziti je bilo treba na veliko stvari. Bilo je povsem drugače kot na odru. Snemani smo bili le do prsnega koša, zato smo morali vsa čustva pokazati le z obrazom.« Kiana: »Najprej smo se naučili besedilo, ga velikokrat prebrali in se učili, kako pokazati čustva. Časa, v katerem se odvija Visoška kronika, sprva nismo razumeli. Kakšno vero so imeli, kako so živeli ... tako da smo se morali tudi s tem dobro spoznati.« Kako so se spoprijeli z besedilom, igranjem prek kamer in kako je vse skupaj potekalo, izveste v Kulturomatu.
Aneja Lončarič je 16 letna gimnazijka s Srednje šole Slovenska Bistrica, ki se je s petjem začela ukvarjati že v vrtcu. V prvem razredu je začela obiskovati pevski zbor in glasbeno šolo, kjer je igrala violino. Konec 4-ega razreda pa je začela obiskovati ure solo petja. Tako se je podala na pot proti glasbenim uspehom. Glasba po Anejinem mnenju vsakega človeka izpopolnjuje in bogati, predvsem z nastopi in festivali. Tam si pevci in pevke utrjujejo samozavest, nabirajo lepe izkušnje in spomine. Izkušnje s pevskih tekmovanj pa lahko človeku pomagajo tudi pri vsakodnevnem spopadanju z izzivi. Aneja sicer ne piše avtorske glasbe, ampak te možnosti v prihodnosti ne izključuje. Želi si uspešno zaključiti šolanje in se zaposliti v poklicu, ki jo bo razveseljeval, glasba pa jo bo ob tem spremljala na njeni poti.
Ples je vrsta izražanja, umetnosti in zabave. Plesati doma v sobi ali na zabavi s prijatelji je seveda nekaj čisto drugega kot profesionalno ukvarjanje s plesom. Tanisa Potočnik z Waldorfske šole v Mariboru se je že kot deklica navdušila nad plesom in se z njim začela aktivno ukvarjati pri treh letih, zdaj pa kot osmošolka osvaja državna prvenstva v športnem plesu. Državna prvakinja je bila kar devetkrat. V evropskem merilu je leta 2019 v DSE lestvici dosegla tudi tretje mesto v standardnih in četrto mesto v latinsko-ameriških plesih. S Taniso se je pogovarjala Lara Gril.
V Kulturomatu se nam tokrat predstavlja Jaka Nikitović, osemnajstletni dijak, bolj znan pod umetniškim imenom – JunioR. Skupaj z bratom je ustvaril založbo Rose valley records, s katero izdaja svoje skladbe in snema videospote. Ustvarja trap, zvrst rapglasbe, ki prevladuje na glasbenih lestvicah, njeno poslušanost in oglede videospotov pa štejemo v milijonih. Začetki trapa segajo v 90. leta 20. stoletja, ko so se na ameriškem jugu pojavili raperji, ki so začeli ustvarjati drugačen rap z enostavnimi besedili, ki prenesejo ulično življenje v glasbo. Med mladimi postane popularen po letu 2010, ko se prične pojavljati tudi v Sloveniji. »Brez glasbe sploh ne morem živeti. Če sem slabe volje, si prižgem najljubšo glasbo ali pa ustvarim kakšno novo besedilo in si s tem polepšam dan. Tudi vse težke prepreke v življenju sem prebrodil z ustvarjanjem glasbe. Glasba je zame vse.« JunioR je dosedaj izdal že petnajst skladb in kmalu načrtuje svoj prvi album. Njegove skladbe oziroma videospote, ki presegajo 200.000 ogledov, si lahko ogledate na YouTube profilu Rose valley records ali pa jim prisluhnete v Kulturomatu.
Manca Marinko je dijakinja tretjega letnika gimnazije Ledina. V času prvega zaprtja šol zaradi epidemije koronavirusa je ustvarila e-pesniško zbirko z naslovom Pomlad vate staplja čute. Pesmi je začela pisati ob prvem zaprtju šol ter s pisanjem nadaljevala v času poletnih počitnic. Ko se je le teh nabralo dovolj, je ob pomoči prijateljice pričela oblikovati pesniško zbirko. Sprva sta jo sicer nameravali ustvariti v tiskani obliki, nato pa sta se odločili za e-pesniško zbirko, ki je tako dostopna vsem in jo lahko preberete na naslednji povezavi: Pomlad vate staplja čute. »Poezija mi predstavlja možnost drugačnega načina razmišljanja o sebi in o svetu okoli sebe, ker pa jo dojemam izključno kot umetnost, si pri pisanju ne postavljam meja in to mi največ pomeni. Je kot neke vrste dnevnik, le da vanj pišem tisto, kar želim, da drugi vejo ali pa tako, da nihče ne ve, o čem zares govorim.« Več o tem koliko pesmi je napisala, kako so nastale in kakšnih verzoloških pravil se drži, pa izveste v Kulturomatu.
Inti Pucihar je sedemnajstletni gimnazijec, ki se z glasbo srečuje že od malih nog. Sprva se je sicer učil igranja klavirja, vendar že po mesecu dni ugotovil, da ima raje tolkala. Inti: »Najprej sem se ukvarjal z glasbenimi pripravnicami, potem sem začel z učenjem klavirja, kjer sem se obdržal le en mesec, nato pa s petimi leti pričel z igranjem tolkal.« Nadaljeval je šolanje, svoje znanje o tolkalih pa še poglobil z vstopom na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer se pobližje spoznava z vibrafonom in marimbo. Nastopanje mu vsekakor ni tuje, na klavirju ga pogosto spremlja oče – Jaka Pucihar, trenutno pa v sodelovanju z mlajšim bratom Lianom pripravlja koncert za marimbo in orkester. Poleg marimbe in vibrafona, Inti poprime tudi za lesene paličice, se usede pred bobne in se pridruži bendu, s katerim spremlja šansonjerko Vito Mavrič. Svoje razmišljanje o Intijevem ustvarjanju je preko telefona z nami delil Intijev profesor tolkal in komorne glasbe – Simon Klavžar. Simon Klavžar: »Inti je zelo ognjevit dijak, v smislu načina muziciranja. V sebi ima zelo divjo energijo, ki jo s pridom izkorišča pri igranju, kar pomeni, da mu zelo dobro uspe interpretirati kar igra.« Vibrafon je glasbilo iz družine melodičnih tolkal, ki ima kot »igralno ploskev« razporejene kovinske plošče, podobno kot ksilofon ali marimba. Od marimbe pa se razlikuje po tem, da ima namesto lesenih kovinske plošče, pod vsako pa se nahaja resonator – na eni strani zaprta cev, uglašena z lastno frekvenco plošče, ki ojača in podaljša ton. Vibrafon ima tudi pedalo, podobno klavirskemu, s katerim dušimo zvok. Nanj pa igramo z dvema, s štirimi ali šestimi palicami. Marimba izhaja z afriške celine in je starejša kot vibrafon ter predstavlja največji inštrument v družini paličnih tolkal. Po zgledu je podobna ksilofonu, le da je večja, ima večji razpon tonov (pet oktav) in večje tipke, ki so lesene. Marimba ima topel, temen in polen zvok, ki pa se ga ne da podaljševati. Inti: »Z glasbo lahko nekako izražam vse kar je v meni, vsa svoja čustva. Skozi to lahko izražam in pritegnem občinstvo. Brez glasbe ne vem kako bi preživel. Je neka radost v življenju in z njo se ves čas ukvarjam.«
Ali še pišete ljubezenska pisma? Ko jih pišemo, razmišljamo o človeku, do katerega čutimo naklonjenost in ljubezen. A ni nujno vedno tako. Dijak tretjega letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica Dejan Gavrić je za svojo ljubljeno izbral Svobodo. Z ljubezenskim pismom, ki ga je nanjo naslovil, pa je zmagal na natečaju za najboljše ljubezensko pismo v državi. O otroštvu, odraščanju in z njima povezani svobodi se je z njim pogovarjala Lara Gril.
Štirinajstletna Dita se z mamo in očetom znajde v »družinskem taborišču«, natančneje v bloku številka 31 znotraj Auschwitza. Blok 31 pa ni vsakdanji spalni blok, temveč nekaj nenavadnega, skorajda nemogočega. To je prostor, v katerem svoje dni preživljajo otroci skupaj s svojimi učitelji, njihova največja skrivnost pa je osem skrbno varovanih knjig. Skrb zanje je bila zaupana Diti, ki je tako postala »knjižničarka iz Auschwitza«. Čeprav jo spremljajo grozote taborišča in večno hladni pogledi »angela smrti«, se Dita ne preda in je pripravljena storiti vse za ohranitev knjig, družine in prijateljev. »Vsi so že slišali za največjo knjižnico na svetu, jaz pa bom napisal knjigo o najmanjši knjižnici na svetu in njeni knjižničarki.« Antonio Iturbe (1967, Zaragoza) je španski novinar, profesor novinarstva in pisatelj. Pisal je za številne španske časopise in revije ter jih urejal, trenutno pa je zaposlen kot direktor kulturnega magazina Librújala. Doslej je izdal precej otroških knjig, pa tudi pet romanov, s Knjižničarko iz Auschwitza, ki je bila prevedena v številne jezike, zaživela pa bo tudi na filmskem platnu, pa je doživel mednarodni preboj. Za založbo Učila jo je v slovenščino prevedla Manica Baša. V studiu se nam je pridružila Branka Fišer, urednica slovenske izdaje Knjižničarke iz Auschwitza. Z njo smo se pogovarjali o Diti, zgodbi, sporočilnosti knjige, kako je knjiga nastala in zakaj je pomembna za mlade bralce.
Devetnajstletna Koprčanka Selma Skenderović je jeseni postala študetnka slovennistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na natečaj 19. Festivala mlade literature Urška pristopila z dvema zgodbama, ki nosita naslov Brezimni obraz in Plitvine. Kljub mladosti je v pisanju že precej izkušena, saj piše od svojega devetega leta, resneje pa se je s pisanjem začela ukvarjati v srednji šoli. Naslov Uršuljanka leta 2020 si je prislúžila s svojo drzno pisavo, v kateri samosvoje prepleta različne sloge in se pri tem suvereno loteva težkih tem, kot so brezdomstvo, sovražnost, tesnoba in potrošniška miselnost. Poleg častnega naziva ji pripadata dve nagradi. S pomočjo pisateljice Suzane Tratnik bo namreč ustvarila svoj knjižni prvenec, ki bo prihodnje leto izšel v zbirki JSKD Prvenke.
Neveljaven email naslov