Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letos je minilo 25 let od prezgodnje smrti akademskega kiparja Toneta Demšarja, ki je med drugim znan po glavnih vratih ljubljanske stolnice, sicer pa je svoj opus posvetil predvsem glini in temu materialu z dolgo tradicijo dal novo veljavo. V kiparstvo je vstopil v prvi polovici sedemdsetih let in že hitro začel raziskovati likovne učinke različnih oblik pritiska na mehek organski material – glino je gubal, prirezoval, sploščeval in tlačil v različne zabojčke. Motive je pogosto črpal iz domače lončarske tradicije in rastlinskega sveta, pozneje je vpeljal tudi figuraliko. V osemdesetih je začel v svoje delo vpeljevati izrazitejše družbeno-kritične vsebine, ob tem pa ohranjal določene formalne značilnosti. Kiparski opus Toneta Demšarja v pogovoru predstavlja umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki je letos pripravila tudi spominsko razstavo njegovih del v Križevniški cerkvi ljubljanskih Križank.
Foto: Tone Demšar, Veliki karo, 1989; vir: spletna stran Festivala Ljubljana
736 epizod
Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.
Letos je minilo 25 let od prezgodnje smrti akademskega kiparja Toneta Demšarja, ki je med drugim znan po glavnih vratih ljubljanske stolnice, sicer pa je svoj opus posvetil predvsem glini in temu materialu z dolgo tradicijo dal novo veljavo. V kiparstvo je vstopil v prvi polovici sedemdsetih let in že hitro začel raziskovati likovne učinke različnih oblik pritiska na mehek organski material – glino je gubal, prirezoval, sploščeval in tlačil v različne zabojčke. Motive je pogosto črpal iz domače lončarske tradicije in rastlinskega sveta, pozneje je vpeljal tudi figuraliko. V osemdesetih je začel v svoje delo vpeljevati izrazitejše družbeno-kritične vsebine, ob tem pa ohranjal določene formalne značilnosti. Kiparski opus Toneta Demšarja v pogovoru predstavlja umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki je letos pripravila tudi spominsko razstavo njegovih del v Križevniški cerkvi ljubljanskih Križank.
Foto: Tone Demšar, Veliki karo, 1989; vir: spletna stran Festivala Ljubljana
Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala Mleko sanj, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu Mleka sanj poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom Mleko sanj pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega.
Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic. Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja." V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko. Foto: detajl fotografije Aleša Rose
»Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha.« Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.
Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad Nemanja Milenković. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: FB stran Novi sad
Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja. Gost v Likovnih odmevih je ustanovni član Jani Novak, povabil ga je Žiga Bratoš. Foto: Miro Majcen
Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko.
"Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Danico Sretenović in Andraža Keršiča, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider. Foto: EPA
V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja David Nez, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi Zoetrop – kolo življenja v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi. Foto: Grega Salobir/Galerija K18
Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.
Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu dalje pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi, se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon pa je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Valerie Wolf Gang: Robot Series
V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj. Foto: Anton Nowak, Gorska pokrajina, 1905, olje na lepenki, 30 x 41 cm avtor fotografije: Damjan Švarc, UGM, izrez fotografije
Marko Brecelj se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik. Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik Zoran Predin je v dokumentarnem filmu režiserja Janeza Burgerja z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik Blaž Lukan pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen. "Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma Janijem Pirnatom in Vasjo Cenčičem, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena. Foto: Žiga Bratoš
V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se Aleksandra Saška Gruden pogovarja s kustosinjama Ireno Čerčnik in Majo Hodošček. Foto: Festival Račka
Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Avtoportret, 2015, olje na platnu, 30 x 24 cm, avtor fotografije: Damjan Švarc, vir: UGM, izrez fotografije
"Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled." Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave Za Borisa. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem. [foto: Boris Beja, Razstava "Za Borisa", Galerija Škuc, Ljubljana 2022, (c) Boris Beja]
V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal Pavel Brunclík, kustos razstave Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis in umetničin dolgoletni sodelavec. Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo Zlata gos in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC
Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako Beti Žerovc razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi Matija Jama, ki bi ta teden praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamuje dolga, težka poteza, poletni prizori pa s kratkimi, nasičenimi potezami kar vzbujajo občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji Slovenski impresionisti zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko Louise Raders sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod. Foto: Matija Jama, Breze iz Laksenburga, vir fotografije: Wikipedia (izrez)
Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa. Foto: Upodobitev rimskega boga Janusa, ki jo hranijo v etruščanskem muzeju Guarncci; vir: Flickr
Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes med božičnimi in novoletnimi prazniki pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, sta med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t. i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko spet slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Foto: Dve voščilnici Maksima Gasparija, Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva, izrez fotografij
Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Miran Zdovc, vir: MAO
Neveljaven email naslov