Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se kdaj vprašali, kaj je za ograjo opuščenega gradbišča za Bežigradom? V skoraj tridesetih letih je območje ponovno zavzela narava – drevesa, grmovje in drugo rastje. A to ni park in ni gozd, zato to naravo zlahka spregledamo. Prostor pa je opazila skupina ustvarjalcev, ga poimenovala Krater in začela tam delovati z dovoljenjem za začasno rabo. Krater je zdaj prostor razmisleka o trajnosti in drugačnem bivanju. Zakaj in kako pa razložita oblikovalka Gaja Mežnarić Osole in arhitektka Danica Sretenović, ki se zavzemata za njegovo vidnost.
Foto: Amadeja Smrekar, izrez fotografije
736 epizod
Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.
Ste se kdaj vprašali, kaj je za ograjo opuščenega gradbišča za Bežigradom? V skoraj tridesetih letih je območje ponovno zavzela narava – drevesa, grmovje in drugo rastje. A to ni park in ni gozd, zato to naravo zlahka spregledamo. Prostor pa je opazila skupina ustvarjalcev, ga poimenovala Krater in začela tam delovati z dovoljenjem za začasno rabo. Krater je zdaj prostor razmisleka o trajnosti in drugačnem bivanju. Zakaj in kako pa razložita oblikovalka Gaja Mežnarić Osole in arhitektka Danica Sretenović, ki se zavzemata za njegovo vidnost.
Foto: Amadeja Smrekar, izrez fotografije
Eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas, je skoraj tri desetletja neprekinjeno interpretiral ulične situacije ter ustvaril izjemno obsežen cikel samorefleksivnih avtoportretov, hkrati pa je izčrpno dokumentiral alternativno sceno v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Obe plati njegovega delovanja zdaj predstavlja njegova prva obsežnejša posthumna razstava v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Foto: Iz cikla 1 podoba + 1 podoba = 1 podoba, Ljubljana [ II ], 1981/1987, izrez, vir: Moderna galerija
Kako je biti človek v svetu, ki ga določa minljivost, je eno od temeljnih vprašanj slikarja Zdenka Huzjana, znanega predvsem po podobah embriju podobnih bitj, zapredkov, ujetih med življenjem in smrtjo, v stanju mirovanja in tišine. Tišina je tudi v naslovu njegove trenutne razstave – Geografija tišin v Galeriji Murska Sobota. Kot pravi Robert Inhof, kustos razstave, Huzjan s svojimi slikami zasleduje in se vpisuje v tisto smer modernizma, ki se je osredotočila predvsem na človeško figuro in stanje duha po ali pred velikimi svetovnimi kataklizmami, s svojo umetnostjo pa na zelo izviren način spregovori o smrti. Močno ga določa tudi izkušnja otroštva ter prvih občutenj varnega zavetja, strahu in prvinske želje po elementarnosti ljubezni. Kljub temu, da so se motivi in pristopi v njegovem izjemno obsežnem opusu spreminjali, pa osnovne koordinate njegovega dela ostajajo iste, sam celo pravi, da vse življenje slika eno sliko. Foto: Zdenko Huzjan, Strmina srca, 2020 in Preskakovalec sreče, 2020, kolaž izrezanih fotografij, vir: FB stran Galerije Murska Sobota
Umetnostna galerija Maribor (UGM) je eden osrednjih muzejev za moderno in sodobno umetnost v Sloveniji. Hrani več kot sedem tisoč umetniških del slovenskih avtorjev, zaradi prostorske utesnjenosti pa jih ne more prikazovati, kot bi si stroka to želela. V obdobju treh let pa naj bi končno dobili nove, namensko grajene prostore, poimenovane UGM 21, ki se bodo raztezali na več kot 2.200 kvadratnih metrih in bodo del novega Centra Rotovž. Ta pridobitev ni pomembna le za galerijo, ampak tudi zato, ker je Maribor lani decembra zaznamoval 100. let od prve likovne razstave v takratni Kazinski dvorani. Ta mejnik štejemo za začetek organizirane likovne dejavnosti v tem delu Slovenije in od danes naprej bo v UGM Kabinetu na ogled tudi razstava, posvečena temu jubileju. O prvi razstavi pred stotimi leti in jubileju je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedala direktorica UGM Breda Kolar Sluga.
Številne fotografije prekmurske pokrajine, mlinov, lončarjev in drugih prebivalcev krajev ob Muri ter podobe rojstnega mesta so morda tiste, s katerimi se je v naš spomin najbolj zapisal fotograf Jože Kološa Kološ, ki se je leta 1920 rodil v Murski Soboti. A da je bil Kološa nesporno tudi mojster moderne slovenske fotografije in iskalec sodobnih fotografskih izrazov priča razstava v Pomurskem muzeju Murska Sobota, ki bi že lani morala pospremiti stoto obletnico umetnikovega rojstva, v oddaji pove Tamara Andrejek, avtorica razstave. Na njegovo večplastnost v pogovoru opozarja tudi umetnostni zgodovinar Janez Balažic, pisec besedila v publikaciji ob razstavi, ki Kološev termin fotografija brez omejitev postavlja v bližino umetnikovega nenehnega raziskovanja fotografskega medija. Foto: Pomurski muzej, kolaž fotografij Lestvi (1940?) in Otroštvo v Koštaboni (1975), izrez.
Kako iz francoščine v angleščino in slovenščino s skupnimi močmi prevesti krajši izsek iz filma, je naloga, s katero se v video delu Maje Hodošček sooči skupina slovensko in francosko govorečih učenk. V delu z naslovom Preenostavno in prelahko, ki je v Koroški galeriji likovnih umetnosti na ogled v okviru projekta Razmejitve, umetnica ponovno tematizira vpetost šolskega prostora v politiko, tokrat skozi prizmo jezika. V prvem delu učenke iz različnih govornih okolij prevajajo izsek iz filma Tukaj in drugje, ki ga je Jean-Luc Godard posnel z Anne-Marie Miéville, v drugem delu pa jim izbrani stavek v arabščino pomaga prevesti mlada ženska, ki se je v Slovenijo preselila z Bližnjega vzhoda. Maja Hodošček, ki je ob kulturnem prazniku prejela priznanje Celjske zvezde za dosežke na področju kulture, lani pa je bila tudi med prejemniki Jakopičevega priznanja, sicer v svoji praksi pogosto razmišlja o političnih vidikih izobraževanja, o tem, kakšne norme in vrednote posredujemo otrokom ter na kakšen način. Raziskuje bolj ohlapne metode učenja, v katerih so učenci samostojnejši ter prek tega razmišlja o načinih razumevanja in vzpostavljanja skupnosti. Foto: Maja Hodošček, zajem fotografije iz videa Preenostavno in prelahko
Vendar ne kažite tega mojemu otroku je humoren naslov razstave v ljubljanski Galeriji Škuc, ki pa za seboj nosi resno dilemo. Tadeja Vaukmana smo najprej poznali po ekscesnih, neinhibiranih fotografijah prijateljev in okolice, zdaj v družbeno manj sprejemljivi luči razkriva sebe. Posredno se torej med drugim zastavlja vprašanje, kakšen vpliv ima lahko kočljivi avtoportret na bližnje? Njegov obrat v avtoportret je bil opazen že v fotografiji, za katero je prejel nagrado skupine OHO. Tudi v avtoportretnih delih sledi svoji prepoznavni grobi estetiki banalnega vsakdana, poleg fotografij pa so na razstavi tokrat na ogled tudi kolaži, video in umetnikovi zapisi na strani, iztrgane iz knjige. V ospredju je tokrat poleg samorefleksije predvsem vprašanje, zakaj družba na samoerotiko gleda z zadrego. Kot je zapisala kustosinja razstave Kristina Ferk, so razstavljena dela odraz umetnikovih samorefleksij v zadnjem letu, ki se nanašajo na sprejemanje sebe kot skupka družbeno bolj in morda tudi manj sprejemljivih lastnosti in praks. Tadej Vaukman tako z razgaljenim telesom kot z razkritim miselnim tokom, ki ga lahko zasledimo v kratkih zapisih, stremi k nadaljnjemu raziskovanju in dokumentiranju sebstva. Foto: Simao Bessa © Galerija Škuc
Morda ste na ulicah že kdaj srečali majhno mozaično podobo bitja iz arkadne igre Space Invaders. Gre za dela svetovno znanega uličnega umetnika, znanega pod imenom Invader, ki je svoja dela razširil po vsem svetu. Z njegovimi deli na papirju se lahko spoznate tudi na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ki prikazuje razprešenost in natančnost njegove umetniške ideje, s katero duhovito in igrivo omrežuje svet, pravi kustos Božidar Zrinski.
»Rog vam sicer lahko gre na živce, a za mesto je nujen« je bila ena od kritičnih misli, ki so ta teden spremljale nenadno in nasilno deložacijo uporabnikov prostorov. Podobnega mnenja so bili ob prvih poskusih rušenja leta 2016 tudi številni priznani umetniki, ki so Rog podprli s sodelovanjem na razstavi Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog. Ta razstava je bila ad hoc akcija, na katero se je odzvala domala vsa slovenska javnost, ki deluje na področju vizualnih umetnosti. Napovedana rušitev je tedaj spodbudila umetnike vseh generacij k skupnemu nastopu, razstava je tako bila po eni strani heterogen prikaz nekega trenutka na domači likovno-vizualni pokrajini in poskus demokratizacije postopka njenega nastanka. Podporo delovanju Avtonomne tovarne Rog je na tak način izrazilo okoli 100 umetnikov, med njimi tudi Jože Barši, Tobias Putrih, Zora Stančič, kolektiv IRWIN, Marjan Gumilar, Alen Ožbolt, Alenka Pirman, če naštejemo le nekatere najbolj uveljavljene in z nagradami Prešernovega sklada, Župančičevimi in drugimi nagradami priznane umetnike v Sloveniji in tujini. Oddajo o razstavi in pomenu Roga je tedaj pripravila Petra Tanko, govorili pa so – po vrstnem redu: Izidor Barši, Tilen Mihelič Kurent, Arjan Pregl, Viktor Bernik, Nina Pivk, Roman Uranjek, Žiga Kariž in Adela Železnik. Foto: Bojan Salaj
Med razstavnimi vrhunci minulega leta je nedvomno tudi razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v ljubljanski Narodni galeriji. Del iz zbirke, ki jo je v 16. stoletju zasnoval cesar Rudolf Drugi Habsburški, si sicer trenutno ne morete ogledati v živo, a je Narodna galerija pripravila bogate video predstavitve. Tintoretto, Veronese in Rubens je nekaj primerov velikih slikarskih imen iz zgodovine umetnosti, ki jih najdemo v zbirki s praškega gradu. Ko je Rudolf II. Habsburški, cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, leta 1583 svojo rezidenco z Dunaja preselil v Prago, se je ta namreč razcvetela v kulturno in umetnostno središče. O razstavi in Rudolfu je pripovedovala avtorica razstave in poznavalka zbirke Eliška Fučíková, nekaj misli pa je dodala tudi direktorica Narodne galerije Barbara Jaki. Foto: Narodna galerija
Akademska kiparka Dragica Čadež je v slovenskem likovnem prostoru dejavna že od začetka sedemdestih let prejšnjega stoletja. S prepoznavno avtorsko likovno govorico je ustvarila obsežni opus del, med njimi veliko ciklov in pomembne javne skulpture v lesu in keramiki. Pregled njenega več kot 50 letnega dela je trenutno na ogled v Mestni galeriji Ljubljana, tej pa bo sledila še velika pregledna razstava v Kostanjevici na Krki. V tokratni oddaji Likovni odmevi bomo predstavili njeno delo in trenutno razstavo, ki nosi naslov Zgodba o lesu in glini. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico Dragico Čadež pogovarjala o njenem ustvarjanju, ki ga v enem delu zaznamuje tudi posvečenost keramiki, saj je bila pobudnica in ustanoviteljica združenja keramikov Slovenije in trienala keramike UNICUM. Foto: Dragica Čadež, Zgodba o lesu in glini, Mestna galerija Ljubljana, 2020 avtor fotografije: Andrej Peunik
Zakaj je pomembno ali je Jezus gol ali ne? Kakšna je Jožefova vloga ob rojstvu? Katere konvencije upodabljanja Jezusovega rojstva je s svojo sliko kršil Caravaggio? To je le nekaj poudarkov pogovora z umetnostnim zgodovinarjem Levom Menašejem, med drugim tudi avtorjem knjige o Mariji v slovenski umetnosti. V oddaji pa tudi o tem, kako se je motiv, ki se je začel uveljavljati v 4. stoletju, razvijal skozi čas. Foto: Caravaggio, Jezusovo rojstvo s sv. Frančiškom in sv. Lovrencom, izrez fotografije, vir: Wikimedia
“Rojenemu v Jugoslaviji v socializmu, leta 81, mi je bila romantizirana podoba Amerike vžigosana. Pod prste sem dobil zgodbe Huckleberryja Finna in Toma Sawyerja, iz zvočnikov pa so se drli Dylan, Young, Rollingi in Zeppelini. S kokakolo.” Tako umetnik Mark Požlep razmišlja v projektu Southwind, v okviru katerega sta z Maximom Berthoujem preplula Mississippi, da bi doživela sodobno ameriško družbo ob tej mitološki reki. Projekt je na ogled na spletni strani ljubljanske Galerije Gallery, nove objave bodo sledile še do konca leta. Foto: Mark Požlep
Žarišča intermedijske umetnosti se svojevrstno in angažirano odzivajo na družbene spremembe, menijo ustvarjalci novogoriškega festivala Pixxelpoint. Letošnja, 21. izdaja je posvečena slovenskim festivalom, ki delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. S projekti domačih in tujih umetnikov se bodo predstavili MFRU, KIBLIX, Specuulum Artium, SONICA, Svetlobna gverila in IZIS. Zaradi epidemije je organizator Kulturni dom Nova Gorica festival v celoti preselil na splet in družbena omrežja. Oddajo je pripravila Tatjana Gregorič, sodelavka Radia Koper v studiu Nova Gorica, festival pa bosta predstavila Pavla Jarc, vodja projekta in direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, ter Sendi Mango, koordinatorka festivala in članica umetniške skupine BridA. Foto: BridA, Trackeds Houston računalniška animacija na digitalno fotografijo, 2014
Mednarodni festival računalniške umetnosti v Mariboru je v začetkih, poteka že od leta 1994, opravil pionirsko delo pri predstavljanju in razvoju teorije in umetniške prakse računalniške umetnosti in novih medijev pri nas. Letošnja 26. izdaja festivala se je zaradi znanih razmer po večini preselila na splet. Spletna platforma predstavlja umetnike, teoretike ter druge strokovnjake, ki se posvečajo širšemu področju računalniških tehnologij ter z njimi povezanim družbenim, ekonomskim, političnim in ekološkimi vprašanjem. O festivalu MFRU se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z Mihom Horvatom, vodjem projekta Kons, ter kuratorko festivala Tjašo Pogačar. Foto: spletna stran MFRU
»Slovenska kultura še nikoli ni imela take konkurence kot v času pandemije«. Tako je v prvem valu epidemije v zapisu na spletnem portalu Kulturnik razmišljala Alenka Pirman - umetnica, urednica, publicistka in doktorandka heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kakšne trende smo lahko v odzivu razstavišč opazili v prvem valu in kakšne v drugem? Kako se lahko kulturna ponudba na spletu sooči s številnimi motnjami pozornosti in z nenadzorovanim kontekstom? Kakšne specifike naj upošteva vizualna umetnost, ko se preseli na splet? Foto: EPA
»Umetnost je vedno nekaj drugega«. »Umetnost se nenehno izmika«. Tako je razmišljal ta teden umrli umetnik in akademik Ivan Kožarić. Eden najpomembnejših hrvaških kiparjev, rojen leta 1921, je duhovito in pronicljivo tematiziral nenehne spremembe in preizpraševal temelje svoje umetnosti. Leta 1971 je tako denimo prebarval svoj celotni atelje, ki je pozneje kot osrčje njegovega ustvarjanja doživel še vrsto transformacij, Kožarić pa je znan tudi po uničevanju svojih eksponatov. V njegovem svetu se je vse lahko spremenilo v umetnost in obratno, v umetniško vrednost je bilo vedno mogoče dvomiti. Umetnost Ivana Kožarića se izmika definicijam. Med drugim je bil član kultne neoavantgardne hrvaške skupine Gorgona, pred svojim časom pa so bila tudi njegova kiparska dela, s katerimi je razmišljal o negativnem prostoru in praznini. Maja Žel Nolda je ob priložnosti njegove pregledne razstave v Mestni galeriji Ljubljana pred štirimi leti pred mikrofon povabila sokustosinjo razstave Matejo Podlesnik. FOTO: Boris Cvjetanović, MSU Zagreb, Kožarićev atelje
Medtem, ko je naše kulturno življenje bolj ali manj ustavljeno, pa institucije ne počivajo – tako napreduje tudi prenova Cukrarne v Ljubljani. Prostor s pestro zgodovino počasi dobiva novo podobo, kakšna pa bo vsebina novih prostorov za sodobno umetnost, bo razmišljala Alenka Gregorič, umetniška vodja Cukrarne. Foto: arhiv MOL-a
Vrata galerij so trenutno zaprta – a v ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma so zato odprli okna. Razstavo Oblomo Saša Sedlačka si namreč lahko ogledate kar s ceste, od koder lahko kujete tudi svoje kriptovalute, in sicer – z mirovanjem. Ko aplikacija zazna našo nedejavnost pred kamero, nas namreč nagradi z nakazilom kriptokovancev. Umetnik želi tako odpreti razmislek o lenobi ter delu v sodobnem času.
Spomnimo se predvsem njegovih platen domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto, a je njegov opus prešel številne spremembe. Vena Pilona, enega od pomembnejših slovenskih umetnikov, ob petdeseti obletnici njegove smrti predstavlja Tina Ponebšek, direktorica galerije v Ajdovščini, ki nosi njegovo ime. Foto: Veno Pilon: Ajdovščina, 1925, olje na platnu, PGA 12S, vir: Pilonova galerija
Oglaševalski slogani, politične parole, spletne modrosti, fragmenti popularne kulture, citati iz filmov, literature in gledališča … vsi ti jezikovni izseki se nehierarhično znajdejo v intenzivnih in glasnih performansih Nore Turato. Pastiš fragmetnov našega z lingvističnimi dražljaji nasičenega vsakdanjika druži predvsem oseba same umetnice. Sestavlja jih asociativno, prej po zvočni bližini, kot logiki pomena – njeni performansi bolj zvenijo, kot pomenijo, je ob razstavi zapisal kurator Vladimir Vidmar. To se kaže tudi v njenih likovnih delih – monumentalne slike žarijo v močnih barvah in kombinirajo umetničin rokopis z tipografijami, znanimi iz oglaševanja. Kako v svojem delu prepleta različne vire, v oddaji razmišlja umetnica Nora Turato, njeno razstavo eto ti na v ljubljanskem MGLC pa predstavlja tudi kurator Vladimir Vidmar. Foto: Hrvoje Franjić
Neveljaven email naslov