Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, ki spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene.
Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar.
Kolaž slik: Equrna
736 epizod
Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.
Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, ki spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene.
Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar.
Kolaž slik: Equrna
Čeprav v Umetnostni galeriji Maribor hranijo dve njeni sliki, o Fredy Koschitz do nedavno ni bilo znano skoraj nič. V galeriji slabo znani slikarki, ki je v Mariboru živela med letoma 1941 in 1945, zdaj vračajo mesto v likovni umetnosti. Razstavo z naslovom Fredy Koschitz in družinske vezi posvečajo ne le njej temveč tudi njenim sorodnicam, ki so sooblikovale tukajšnji likovni prostor. Foto: Fredy Koschitz, Tihožitje, ok. 1940, olje na platnu, Neue galerie Graz, Universalmuseum Joanneum, Austria, avtor fotografije: N. Lackner, vir: UGM, izrez fotografije
Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor. Pomembno je, da vnesemo duha v sliko, ker je ta sicer le mrtev predmet, kadaver. V njegovih delih se pokaže dvojnost na eni strani kristalne slikarske izkušnje, polne detajlov ljudi in objektov, vse od kruha, kamna, planetov in astronavtov, ki jih sicer sestavlja v imaginarne kompozicije, na drugi strani pa čistega etra, nevidnega, ki se kdaj kaže kot vesoljni črni prostor. Bistvo vsega je praznina, pravi. Je edina, ki je večna, in to idejo je z leti vedno bolj ozaveščal. Ima poseben način slikanja površin: če pogledamo povsem od blizu, vidimo pike, potezice, ki se od daleč sestavijo v celoto. Darko Slavec je prodoren premišljevalec in razlagalec vizualnih pojavov – z razkrivanjem podob želi vstopati v notranjost, v bistvo. Išče odgovore, a hkrati tudi skrivnostim pusti svoje življenje. Vse to je močno povezano z njegovim dolgoletnim pedagoškim delom – nič pretirano ni zapisati, da je izrazito zaznamoval številne generacije študentov na področju vizualnega ustvarjanja. V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana si lahko ogledamo njegovo razstavo Realno-imaginarno. Foto: Žiga Bratoš
Marko Jakše in Mitja Ficko sta brez najmanjšega dvoma samosvoja slikarja, ki ustvarjata še kako prepoznavne podobe in svetove. V minulih letih sta večkrat sodelovala. Razstavo njunih skupnih del z naslovom Z neba v nebo so v ljubljanski Mestni galeriji odprli 30. novembra lani. V Likovnih odmevih Mitja Ficko, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Mestni galeriji, predstavlja razstavo in njuno sodelovanje. Skupna razstava Marka Jakšeta in Mitje Ficka je v Mestni galeriji v Ljubljani na ogled do 12. februarja. Nikar je ne zamudite.
Ko občudujemo umetnine v galerijah in muzejih le redko pomislimo, da so se številne od njih od svojega nastanka že precej spremenile in da so jim k izgledu, čim bolj podobnemu prvotnemu, pomagali restavratorji in konservatorji. Prav to zakulisje zdaj osvetljuje razstava v Moderni galeriji, ki je povezala kar šest ustanov pod vodstvom Nade Madžarac iz Moderne galerije, Tamare Trček Pečak iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Mirte Pavič iz Muzeja sodobne umetnosti Zagreb, ki se je osredotočila predvsem na poglavje sodobne umetnosti. Ob treh krovnih ustanovah v projektu sodelujejo še ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, restavratorski center Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije in zagrebška Akademija za likovno umetnost. Razstava je zasnovana projektno, saj jo nenehno spremljajo nove delavnice, objave in dogodki, o katerih sproti obveščajo na spletu. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije
Slika je okno v drug svet, je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojevrstnim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe ljudi – najprej je šlo za njegov avtoportret – je združil z odsevnim ozadjem in tako del njegove umetnine vsakič znova postanemo mi, ki jo gledamo. Na njegovo razstavo Četrta generacija v ljubljanski Cukrarni nas uvede prav prvo delo, ki je vodilo v njegove Zrcalne slike. Na ogled pa so tudi druga ključna dela umetnikovega opusa – na primer Venera cunj, skulptura, ki pred podobo antične boginje lepote položi velikanski kup cunj. A poudarek tokratne postavitve sega v Pistolettovo temno obdobje iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je umetnik poimenoval tudi umetnost bede. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, vidi več podobnosti. Dela Michelangela Pistoleta, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel zlatega leva za življenjsko delo, najdemo v zbirkah velikih galerij, kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja arte povera, ki se je upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Pogovor z Michelangelom Pistolettom bo objavljen tudi v reviji Cukr, prevod pa je nastal v sodelovanju s Cukrarno in Majdo Oblak. Foto: Cukrarna
"Obletnice spreminjajo zgodovino glede na potrebe sedanjosti" Plečnikovo leto je v mnogočem prineslo to, kar pričakujemo od obletnic. Te so priložnost, da ponovno pogledamo teme, ki se nam zdijo znane, pravi Miloš Kosec, arhitekt, publicist in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. A zakaj bi se pravzaprav sploh spominjali ravno ob določenih časovnih enotah? O tej nenavadni, a prepogosto samoumevni človeški navadi razmišlja tudi zgodovinar Marko Zajc iz Inštituta za novejšo zgodovino. Obletnice so lahko pozitivne in negativne. Po eni strani določene teme potisnejo v ozadje in odražajo družbo, kot si jo predstavljajo sturkture moči, po drugi strani pa lahko spodbudijo nove poglede na znano temo. Plečnikovo leto je tako npr. ponudilo priložnost, za razmislek o razkoraku med Plečnikom kot svetovno pomembnim avtorjem in propadanjem njegove dediščine. Foto: BoBo
Ob koncu leta so v Umetnostni galeriji Maribor pripravili pregledno razstavo najvidnejšega mariborskega modernista Saše Deva. Arhitekt je skupaj s sošolcem Jaroslavom Černigojem v tridesetih leti preteklega stoletja Maribor moderniziral ter z drznim dizajnom in izčiščenimi formami vpeljal v mesto svetovljanski duh. Kustosa razstave Stojan Skalicky in Simona Vidmar sta v razstavo vključila njegove številne originalne arhitekturne načrte, del Devovega osebnega arhiva ter arhivske fotografije iz obdobja med obema vojnama. Foto: UGM
Marijan Tršar je bil premišljevalec umetnosti. Pa seveda slikar, grafik in predavatelj. Ob 100. obletnica njegovega rojstva so mu v Moderni galeriji namenili razstavo Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja, ki nas obda z barvnimi ekspresijami v tehniki akrila na platno, vmes pa so postavljene njegove knjige. Tudi njegove najbolj ekspresivne abstrakcije iz zadnjega obdobja, na katerih se barva svobodno preliva, so podložene z risbo, ki se skozi prosojne sloje kdaj vidi in nakazuje željo po načrtu in nadzoru. Na likovnoteoretski pristop k sicer spontani gesti kažejo tudi naslovi, kot na primer Dvonogi ne-predmet, Večplastno centriranje, Luščenje planov, Diagonalna prevlada, Mimo barve izrekati črto. In čeprav se je Marjan Tršar abstraktnega slikanja lotil razmeroma pozno, največji zagon pa mu je dal, ko se je upokojil, je o njem pisal že veliko prej, na primer leta 1948 v svojih dnevnikih. Likovno teorijo in razumevanje likovne skladnje je ozaveščal že takrat, ko ta na akademijah še ni imela take veljave kot danes. Bil je bolj izjema, ob njem lahko omenimo recimo še Milana Butino. Likovno analizo je celo postavljal pred umetnostnozgodovinsko. Med letoma 1969 in 1983 je predaval anatomijo in prostorske zasnove na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Imel je samosvoje metode poučevanja, s študenti se je veliko pogovarjal o delih, razstavah, jih analiziral. Pisal je tudi likovne kritike in uvode v kataloge. To dvojnost sta kustosa Tjaša Šavorič in Robert Simonišek na razstavi v Moderni galeriji torej zajela s predstavitvijo tako njegovih slik kot tudi spisov in knjig, med drugim študije o očetu abstrakcije Vasiliju Kandinskemu, ki ga je Tršar občudoval in mu posvetil svoje magistrsko delo. Foto: Žiga Bratoš
Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, enega od štirih slovenskih impresionistov. Ti so najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti, a je prav Sternen med njimi najslabše raziskan. Zakaj je temu tako med drugim razmišlja Andrej Smrekar, kustos Sternenove razstave v ljubljanski Narodni galeriji, ki je zasnovana trodelno – ob veliki postavitvi slik predstavljajo še njegove risbe in grafike ter restavratorsko prakso. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je peto leto po vrsti razglasilo nagradi in priznanje Ivane Kobilca za umetniške dosežke v slovenski vizualni umetnosti. Za življenjsko delo je nagrado prejel akademski slikar Ivo Prančič, eden osrednjih svoje generacije pri nas, ki se je predstavil že na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je izšla njegova monografija, ustvarjalna moč Iva Prančiča pa še kar vztraja, lani je v galeriji Bažato razstavil 30 novih slik v oljni tehniki. Ta je zanj značilna, tako kot modernizmu zavezane abstrakcije s prevladujočo črno, pa veliki formati iz več platen. V utemeljitvi so poudarili Prančičev "impresiven in koherenten umetniški opus, v katerem zavzeto, temeljito in inovativno raziskuje sliko, zlasti njene nemimetične vsebine ter v ospredje postavlja slikarsko materialnost in proces". Obiskali smo ga v njegovem ateljeju. Na fotografiji atelje Iva Prančiča (foto: Žiga Bratoš)
Ob aprilskem odprtju letošnjega beneškega umetnostnega bienala smo v pogovoru s kuratorko Cecilio Alemani predstavili koncept, okrog katerega je zasnovala osrednjo razstavo. Pred skorajšnjim zaključkom bienala pa vas popeljemo še na krajši sprehod med nacionalne paviljone. Foto: Wikipedia
O delu umetniškega tandema Small but dangers ni lahko govoriti. Prepoznavna nit dela Mateje Rojc in Simona Hudolina - Salčija je izmikanje jasne interpretacije - SBD, kot se imenujeta s kratico, svoje delo gradita na neuresničljivi potrebi po osmišljevanju nesmislov. Podobno velja tudi za njuno trenutno razstavo Odlomki, okruški in ostanki v Centru in galeriji P74 v Ljubljani. Z njo se osredotočata na težko prepoznavne fragmente sveta, ki vztrajajo v prihodnost in vsebujejo sled celote. Foto: Iza Pevec
Če se sprehodite po razstavi Črtomirja Freliha v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, boste videli predvsem temnine in nekaj beline. Boj med svetlim in temnim je likovna govorica eksistencializma, pravi umetnik, ki se je z vprašanji o poslednjih stvareh ukvarjal predvsem v starejših delih, postopoma pa je njegov izraz postal bolj sproščen in celo humoren. Ta razpon je viden tudi na razstavi, kjer sicer prevladujejo predvsem grafike. Grafični medij je Frelihu namreč najbližji, saj mu omogoča vizualno izčiščeno likovno izjavo. O grafiki, eksistencialnih vprašanjih, pa tudi o humorju in njegovih lisicah, s katerimi na svojem Facebook profilu komentira družba, je tekla beseda v pogovoru z umetnikom. Foto: Črtomir Frelih: Wrong x, 2016, izrez, avtor fotografije: Iza Pevec
V Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150-letnico rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, se srečujemo s številnimi razstavami. Odstirajo tudi nova odkritja ter konservatorsko restavratorske projekte in ideje za prenove. V Galeriji Spomeniškovarstvenega centra so se z načrti, umetniško fotografijo, video materiali in arhivskim gradivom posvetili ljubljanskemu pokopališču Navje, najdemo ga nedaleč stran od Gospodarskega razstavišča, kjer se je Plečnik pokazal kot vizionar in ustvarjalec odprtega prostora, parka spomina na pomembne osebnosti slovenske kulturne zgodovine. Izšla pa je tudi monografija Plečnik – živim in mrtvim: Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča. Urednik te je pater dr. Andraž Arko, avtorici razstave pa sta dr. Tanja Simonič Korošak in dr. Tina Potočnik. Foto: Žiga Bratoš
Ste se kdaj vprašali, kaj je za ograjo opuščenega gradbišča za Bežigradom? V skoraj tridesetih letih je območje ponovno zavzela narava – drevesa, grmovje in drugo rastje. A to ni park in ni gozd, zato to naravo zlahka spregledamo. Prostor pa je opazila skupina ustvarjalcev, ga poimenovala Krater in začela tam delovati z dovoljenjem za začasno rabo. Krater je zdaj prostor razmisleka o trajnosti in drugačnem bivanju. Zakaj in kako pa razložita oblikovalka Gaja Mežnarić Osole in arhitektka Danica Sretenović, ki se zavzemata za njegovo vidnost. Foto: Amadeja Smrekar, izrez fotografije
Arhitektura je že od nekdaj v odnosu s človekom, a pogosto se mu prilagaja predvsem fizično. Akademik, arhitekt in pedagog Stanko Kristl pa je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ospredje postavil človekovo dojemanje in humanost prostora. To določa tako njegove stanovanjske zgradbe in vrtce, kot tudi bolnišnice, med katerimi je najbolj znan Univerzitetni klinični center v Ljubljani, zgrajen leta 1975. Kristl je letos praznoval 100. rojstni dan in ob tej priložnosti je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Kristlovo delo so na njem med drugim osvetlili prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s Fakultete za arhitekturo ter arhitektka in kustosinja v MAO Maja Vardjan, ob koncu pa je spregovoril tudi Stanko Kristl. Foto: RTVSLO
Grafiti, ta svojevrstna izraznost, doma na ulici in povsod drugje, ki so jo desetletja navdihovali junaki stripov in glasba, oblast pa preganjala, je prešla v novo dobo. Danes grafitarsko sceno oblikujejo mlajši, med njimi so DJ-i, glasbeni ilustratorji, slikopleskarji, ki zahtevano eksperimentalnost in tehnič dovršenost grafita uspešno in spretno postavljajo ob bok agresivnim jumbo plakatom, prekrivajo dolgočasne beline in sivine mesta ter predmestja, z risanjem v alternativnih kulturnih središčih na dovoljenih lokacijah. Nekateri še vedno izzivajo nejevoljo oblasti in prebivalstva. Tako je leta 2015 zapisala Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo, v kateri se je pogovarjala s kustosom Mednarodnega grafičnega likovnega centra Božidarjem Zrinskim, umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, tedanjo umetniško vodjo mariborske galerije KIBELA Aleksandro Kostič, legendarnim mariborskim grafitarjem in DJ-jem Splinter-jem, grafitarjem Teoson-om in članom grafitarske skupine 1107 Klan. Foto: Ljubljana Street Art Festival
Minilo je 60 let od smrti in 140 let od rojstva Helene Vurnik, rojene Kottler, avstrijsko-slovenske oblikovalke in slikarke. Dunajčanka z ustrezno likovno izobrazbo je že začela svojo ustvarjalno pot, ko se je leta 1913 poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom in se z njim leto pozneje vrnila na Kranjsko. Od tedaj je bila popolnoma odvisna od njegovih naročil. Njeno delo, ki je do tedaj ostajalo v moževi senci, je leta 2017 osvetlila razstava v Narodni galeriji v Ljubljani. Tedaj se je s kustusom razstave dr. Andrejem Smrekarjem pogovarjala Maja Žel-Nolda. Foto: kolaž fotografij, vir: Wikipedia in Narodna galerija
Razstava Prevzetnost in pristranost narodne noše predstavlja narodno nošo in njene upodobitve, pripadnost in identiteto ter vlogo in položaj ženske v družbi. Izhodišče so dela slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka, ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Tako je tudi razstava nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem v Pragi in Muzejem Lužiških Srbov v Bautznu v Nemčiji. Več pa je v pogovoru s Saško Aleksandro Gruden povedala Andreja Borin. Foto: levo: Ante Trstenjak, Lužičanka 2, 1961, vir: UGM, avtor fotografij: Damjan Švarc; desno: Trine Sondergaard, Hovedtoj 6, 2019, z dovoljenjem umetnice in Galerije Martin Asbak; kolaž in izrez fotografij
Neveljaven email naslov