Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko so nekaj kipov iz zbirke s posestva Brdo pri Kranju odpeljali v Park vojaške zgodovine v Pivki, je to sprožilo močan odziv strokovne javnosti, saj je po mnenju številnih premik bil sporen in neutemeljen. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato so na Ministrstvu za kulturo spodbudili razpravo o njihovi prihodnji usodi in organizirali posvet, na katerem je o likovnem vidiku kipov govoril umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu. V politično razgreti debati se pogosto pozablja prav na likovno vrednost teh del, zato je ta bila med drugim tema pogovora, v katerem razmišlja tudi o našem o odnosu do umetnostne dediščine povojnega obdobja.
Foto: BoBo
735 epizod
Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.
Ko so nekaj kipov iz zbirke s posestva Brdo pri Kranju odpeljali v Park vojaške zgodovine v Pivki, je to sprožilo močan odziv strokovne javnosti, saj je po mnenju številnih premik bil sporen in neutemeljen. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato so na Ministrstvu za kulturo spodbudili razpravo o njihovi prihodnji usodi in organizirali posvet, na katerem je o likovnem vidiku kipov govoril umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu. V politično razgreti debati se pogosto pozablja prav na likovno vrednost teh del, zato je ta bila med drugim tema pogovora, v katerem razmišlja tudi o našem o odnosu do umetnostne dediščine povojnega obdobja.
Foto: BoBo
»Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati.
"Nonumentov je toliko kolikor je ljudi, ki v prostoru prepoznavajo spremembe" Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo z naslovom Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič. Foto: Matjaž Rušt
»Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne,« ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik. Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava Svet, kot ga vidi Roger Ballen je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Razstava se začne se z Ballenovimi novimi barvnimi fotografijami, sledi serija, ki obravnava risbo, potem so tu med drugim še teme živali, ljudi in žic Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani. Foto: Matevž Paternoster/MGML
Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi boste slišali pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš. Foto: Tihomir Pinter in Andrej Smrekar, avtor fotografije: Žiga Bratoš
Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili fotografsko razstavo našega velikega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. V šestnajstih poglavjih predstavlja izbor del iz obdobja med 1988 in 1991, ko je dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo skozi objektiv lovil pomembne dogodke in vzdušje v času, ki je vodil do prelomnih sprememb v naši družbi. Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija. Besedila je napisal dr. Ali Žerdin, pri izboru fotografij je sodelovala tudi kuratorka Irena Uršič. Prvega in nekaj desetletij edinega slovenskega prejemnika prestižne nagrade world press photo Joca Žnidaršiča je ob tej priložnosti obiskal Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš
»Že kot otroka me je navdihovala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov.« Tako razmišlja Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej. Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Pogovor z umetnikom Safetom Zecem je za oddajo Iz kulturnega sveta Radia Koper pripravila Neva Zajc. Pogovor je prevedla Almedina Lozić, bral Matjaž Romih. Foto: Francesco Allegretto, izrez fotografije
Tobias Putrih je na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Njegova samostojna razstava Perceptron je tako ena od redkih priložnosti, da njegova dela, ki so vključena v več tujih muzejskih zbirk, podrobneje spoznamo tudi pri nas. Putrih se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih. Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije
Osrednja tema bienala – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov in petih poglavij: prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta. V sklopu nacionalnih predstavitev sodeluje 63 držav, predstavitve paviljonov pred odprtjem so večinoma bile spletne in mnogi kuratorji se začetka bienala niso udeležili v živo. Nekaj vtisov z bienala v času umirjajoče se pandemije smo zbrali v oddaji, ki predstavlja tudi slovenski paviljon. Projekt z naslovom Skupno v skupnosti so kurirali Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko, osredotoča pa se na zadružne domove – večnamenske javne stavbe, ki so jih intenzivno začeli graditi po letu 1947. Njihova javna vloga, široka namembnost in prilagodljivost pa dobro sovpadajo z letošnjo temo, vprašanjem kako bomo živeli skupaj, tudi Sarkis namreč izpostavlja pomen prostorov, ki omogočajo različne načine združevanja, ne da bi jim narekovali načine delovanja in obnašanja. Foto: Jana Jocif, MAO, izrez fotografije
Nekdanja tovarna MTT v Mariboru je prizorišče trienala EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje. V sicer degradiranem okolju Mariborske tekstilne tovarne so razstavljena dela in umetniški projekti več kot petindvajsetih slovenskih in tujih umetnic in umetnikov, ki jih je izbral umetniški vodja Alessandro Vincentelli in jih združil pod skupno temo Pismo za prihodnost. Trienale je svoje začetke zabeležil v osemdesetih letih prejšnjega stoletje, zatem za nekaj let zamrl, tokrat pa ga Umetnostna galerija predstavlja v prenovljeni obliki. O zasnovi trienala in njegovem pomenu se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Alessandrom Vincentellijem in kustosinjo iz UGM Simono Vidmar. Foto: Sara Rezar, UGM, izrez fotografije
Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš. Fortunat Bergant: Portret Jožefa Antona barona Codellija (1762) in Sedeči moški akt (1756), vir: Narodna galerija v Ljubljani
Sila pozitivnih idej in vrednot, na drugi strani pa sila globalnega kapitala, ki nas obvladuje sta dve nasprotujoči si liniji razstave Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki so jo nedavno odprli rimskem Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi. Kustosinja razstave Zdenka Badovinac z deli petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih, med drugim razmišlja o tem, kako o velikih vrednotah razmišljati v času cinizma in relativizma ter kakšni so izzivi sodobne družbe. Foto: Janko Petrovec
Mariborski krog je izjemno zanimiva zgodba, pravi kustosinja Andreja Borin iz Umetnostne galerije Maribor, kjer hranijo dela fotografov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiji pri nas pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti. Prav letos je minilo 50. let od prve razstave skupine fotografov imenovane Mariborski krog, zato se je Saška Aleksandra Gruden o tem zanimivem poglavju slovenske fotografije pogovarjala s kustosinjo Andrejo Borin. Pogovor sta začeli z omembo letos preminule umetnice Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let, ki je prav tako bila članica Fotokluba Maribor. Foto: Janko Andrej Jelnikar, Človek brez glave, okrog 1970; vir: UGM
Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas. Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. Slika: V-danost (Bližina Daljave), Velika sela, pomlad 2020 - pomlad 2021, olje, platno, 93 x 166 cm, foto: Žiga Bratoš
Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: Identiteta, Moč in Vsakdanje, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. Na drugi strani, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za Likovne odmeve ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža. Foto: Fotoreporterji časnika Delo: Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler; avtor fotografije: Igor Modic; vir: MGML
Zbirateljstvo je tudi akt ljubezni, beremo v nedavno izdanem katalogu razstave Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled postavlja več kot 100 svetovno priznanih umetniških del iz petih zasebnih zbirk. Med njimi je tudi slovenska zbirka Lah contemporary, ki jo predstavljata zbiralca Igor in Mojca Lah, raziskovalni center Lah pa umetnostna zgodovinarka Nataša Ivanović. Razstava skuša na osnovi praktičnih primerov zasebnih zbirk sodobne umetnosti in njihovega javnega delovanja v kontekstu mednarodnega umetnostnega prostora prikazati različne strategije zbiranja in distribucije umetniških del. Kakšne so specifike izbranih petih zbirk in kako se to odraža na razstavi, pa je v pogovoru na začetku oddaje povedal kurator Tevž Logar. Foto: Andrej Peunik / MGML
Umetniško delo se ne konča v galeriji in ni vezano na predmet ali objekt, ampak nastane šele v mislih, meni Jože Barši, za čigar prakso je poleg rabe minimalnih izraznih sredstev značilno zavzeto razmišljanje o na prvi pogled preprostih, celo samoumevnih stvareh. Podobno velja za njegovo razstavo Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, ki je prva večja samostojna predstavitev tega arhitekta, kiparja in pedagoga po letu 2013. Pogosto razmišlja o mišljenju in učenju – to ob pozabljanju izpostavlja tudi njegova najnovejša razstava, ki bi še morala biti na ogled, a je njena vrata zaprla epidemija. V času epidemije pa so nastajala tudi nova dela na razstavi – saj se je Jože Barši v tem času tudi sam učil od ljudi širom sveta. Umetnik, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela, je sicer pomembno pripomogel k razvoju slovenske sodobne umetnosti po letu 1990, velja namreč tudi za enega tistih avtorjev, ki so konec osemdesetih let 20. temeljito prenovili kiparstvo v slovenskem prostoru. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in si zastavljali vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino. Njegova poznejša praksa se je izraziteje obrnila h konceptualni umetnosti – v zadnjih letih se vse bolj ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli kot umetniškega objekta ter kako tako delo gledati, misliti in brati, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja razstave Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, na katero so vključene njegove risbe, zvezki, knjižne, stenske in prostorske intervencije, objekti in dokumentacija njegovega osebnega arhiva. Foto: Jože Barši, Učenje in pozabljanje, zvezek z risbami in zapiski, 2020-21, vir: MGML
Upodobitev, ki se širše vežejo na celotni velikonočni cikel, je zelo veliko, saj gre za osrednje praznike krščanstva – le motivu križanega je denimo v enem izmed ikonografskih pregledov namenjenih več kot 700 strani. V ožjem smislu pa upodobitve velike noči delimo v dve skupini, glede na to, ali se vstali Kristus fizično pojavi ali pa ne – na eni strani gre za motiv vstalega in poveličanega Kristusa na drugi pa so motivi pričevanj za njegovo vstajenje, na primer prazni grob in tri žene pri grobu. Na kakšen način upodobitve, ki temeljijo na evangelijskih besedilih, govorijo o dogajanju na velikonočno nedeljo pa več v besedilu Mihe Zora. Brala sta Maja Mol in Matjaž Romih, oddajo pa smo prvič predvajali leta 2008. Foto: Tri Marije pri grobu, pripisano Hubertu van Eycku, cca. 1410–20, Museum Boijmans Van Beuningen, vir: Wikimedia
V projektu z naslovom Jesenice, ki je na ogled v Galeriji Fotografija v Ljubljani, so se trije ustvarjalci odpravili v gorenjsko središče rudarstva, ki pa se je izkazalo le za kuliso za raziskovanje umetniške prakse drugega. Roman Uranjek, sicer eden izmed ustanovnih članov umetniškega kolektiva Irwin, je imel vlogo pobudnika. Za začetek je različne točke v mestu, predvsem opustele izložbe, označil s križem. Za motiv svojih kolažev, ki so prav tako del projekta, pa je vzel legendarno serijo fotografij klasičnega fotografa Tihomirja Pinterja, prizore jeseniške železarne. Pinter je nato fotografiral Uranjka in njegove križe, kot tretji in najmlajši sodelujoči pa se je v vlogi fotodokumentarista znašel fotograf snapshot estetike Tadej Vaukman. Križ zaznamuje umetniški kolektiv Irwin in Romana Uranjka, s katerim smo se tokrat pogovarjali. Pojavlja se v njegovih kolažih, naslikan in preslikan, skrit v ozadje ali v ospredju, kdaj pa kdaj na fotografijah kot navidezna prostorska instalacija. Uranjek naredi vsak dan vsaj eno risbo, v kateri kraljuje križ, po navadi pa kar štiri. In teh risb se je nabralo že okoli 25 tisoč. Križ Romana Uranjka je blizu Malevičevi in grški filozofiji – kot oznaka za plus, nekaj pozitivnega. Ko torej križ nanese kot prostorsko intervencijo na jeseniške izložbe, ki niso zdržale pod pritiskom protivirusnih ukrepov, nas opozori na minljivost prostorov in njihovih vlog v družbi, hkrati pa pokaže, da tej minljivosti lahko kljubuje umetnost. Foto: Žiga Bratoš
Borut Krajnc ob obletnici pandemije predstavlja podobe praznin, ki so v tem letu postale del vsakdanjika. Razstava Prehajanje v ljubljanski galeriji Vžigalica praznine ne tematizira le kot učinek boja proti pandemiji, temveč tudi kot metaforo za posledice, ki nas neizogibno čakajo. Gostinski lokali, frizerski saloni in trgovinski obrati s svojo praznino molče napovedujejo prihodnje krize. Projekt se tako jasno uvršča v avtorjevo več kot tridesetletno zapisovanje družbene realnosti in trenutkov, v katerih se ekonomsko-politična zgradba nehote razgali. Foto: Borut Krajnc, iz serije Prehajanje
Eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas, je skoraj tri desetletja neprekinjeno interpretiral ulične situacije ter ustvaril izjemno obsežen cikel samorefleksivnih avtoportretov, hkrati pa je izčrpno dokumentiral alternativno sceno v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Obe plati njegovega delovanja zdaj predstavlja njegova prva obsežnejša posthumna razstava v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Foto: Iz cikla 1 podoba + 1 podoba = 1 podoba, Ljubljana [ II ], 1981/1987, izrez, vir: Moderna galerija
Neveljaven email naslov