Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko so nekaj kipov iz zbirke s posestva Brdo pri Kranju odpeljali v Park vojaške zgodovine v Pivki, je to sprožilo močan odziv strokovne javnosti, saj je po mnenju številnih premik bil sporen in neutemeljen. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato so na Ministrstvu za kulturo spodbudili razpravo o njihovi prihodnji usodi in organizirali posvet, na katerem je o likovnem vidiku kipov govoril umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu. V politično razgreti debati se pogosto pozablja prav na likovno vrednost teh del, zato je ta bila med drugim tema pogovora, v katerem razmišlja tudi o našem o odnosu do umetnostne dediščine povojnega obdobja.
Foto: BoBo
736 epizod
Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.
Ko so nekaj kipov iz zbirke s posestva Brdo pri Kranju odpeljali v Park vojaške zgodovine v Pivki, je to sprožilo močan odziv strokovne javnosti, saj je po mnenju številnih premik bil sporen in neutemeljen. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato so na Ministrstvu za kulturo spodbudili razpravo o njihovi prihodnji usodi in organizirali posvet, na katerem je o likovnem vidiku kipov govoril umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu. V politično razgreti debati se pogosto pozablja prav na likovno vrednost teh del, zato je ta bila med drugim tema pogovora, v katerem razmišlja tudi o našem o odnosu do umetnostne dediščine povojnega obdobja.
Foto: BoBo
Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda najbolj samosvoj motiv poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Eden od vodilnih poljskih umetnikov dvajsetega stoletja postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. Njegova pozna dela so na ogled v ljubljanski Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s fundacijo Andrzej Wróblewski in inšititutom Adama Mickiewicza. Razstavo in avtorja predstavlja Marko Jenko, eden od treh kustosov, saj se kot kustosa podpisujeta tudi Wojciech Grzybała in Magdalena Ziółkowska. Foto: Andrzej Wróblewski: Čakalnica II (Spremenitev v stol I), 1956, olje na platnu, Narodni muzej, Krakov ter (Raztrgani mož II), n. d., gvaš na papirju, zasebna zbirka, Poljska; vir: Fundacija Andrzej Wróblewski, izrez fotografij
24. junija 2000 je bilo slovesno odprtje razstave Mednarodna zbirka Arteast 2000+. Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodom. Od 60-ih let do danes. V še neobnovljeni nekdanji vojašnici na Metelkovi 22 so bila na ogled dela 85 umetnikov in umetniških kolektivov, ki so vključevali najpomembnejše protagoniste vzhodnoevropske avantgardne umetnosti, skupaj z nekaterimi uveljavljenimi velikimi imeni zahodne umetnosti. Zbirka Arteast 2000+, kot prva muzejska zbirka, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu, je zaslovela po tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji. Pri tem omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju dela umetnikov v nekdanjih socialističnih državah ter pri tem izrisuje, kako so se te države razvijale od šestdesetih let preko tranzicijskega obdobja v devetdesetih letih do sedanjega konteksta globalnega neoliberalnega kapitalizma. Skupaj s sodelavci in z mednarodnimi svetovalci jo je zasnovala Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, ki deluje v sklopu Moderne galerije. Več o mednarodni zbirki Arteast 2000+, ki je v 20 letih zastavljala različna vprašanja ter ponujala različne tematske poudarke in obiskala mnoge galerije po svetu, pa v pogovoru z Zdenko Badovinac, ki jo je pred mikrofon oddaje Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Kazimir Malevič: Zadnja futuristična razstava, Beograd, 1985-86, foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec, www.mg-lj.si
Ob posledicah vsesplošnega razvoja tehnologij in njihovega pospešenega vstopanja v vse ravni našega bivanja, se zastavljajo vprašanja o tem kaj je danes biti človeški, kaj je prava bit človeka in kaj je človek v odnosu do narave in drugih živih bitij. Te teme raziskuje razstava Živi objekt, ki je na ogled v Mestni galeriji Ljubljana in jo bomo predstavili v tokratni oddaji Likovni odmevi. Na razstavi, ki jo je kurirala Alenka Trebušak, se predstavlja pet umetnic Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik. Projekte, pri katerih so sodelovali strokovnjaki naravoslovnih in humanističnih znanosti, v oddaji predstavlja kustosinja in nekaj umetnic. Foto: Špela Petrič - Skotopoiesis, avtor fotografije: Miha Turšič, izrez fotografije
Vrhunec praznovanj ob stoti obletnici Novomeške pomladi, slovenske umetniške manifestacije bo - poleg prireditve, ki jo pripravlja Anton Podbevšek teater - odprtje osrednje razstave Let novomeške pomladi v Dolnjskem muzeju. Zasnovana je kot preplet treh različnih umetnostnih zvrsti: likovne, literarne in glasbene in predstavlja poskus retrospektive prve pokrajinske umetniške razstave v Novem mestu. Ob tem: ramislek doktorja Milčka Komelja, slavnostnega govornika na odprtju:
V galeriji Kunsthaus v avstrijskem Gradcu se z veliko samostojno razstavo, imenovano Primal Energies (Prvinske energije) predstavlja Bill Fontana, ameriški pionir zvočne umetnosti, ki že desetletja deluje na mednarodni umetniški sceni. Hkrati v okviru Graškega kulturnega leta 2020 predstavlja projekt Sonic Projections (Zvočne projekcije), ki se odvija v zunanjem, mestnem okolju. Oba projekta, ki ju imenuje „zvočna skulptura“, tematizirata naše okolje. Fontana je zvočne skulpture začel izdelovati leta 1976, pri delu pa uporablja urbano okolje kot živi vir glasbenih informacij, vse s potencialom, da poslušalcu pričara vizualne podobe. Oddajo, v kateri lahko slišite tudi zvočne izseke umetnikove aktualne instalacije, je pripravila Aleksandra Saška Gruden, Fontano in njegove projekte pa predstavlja kustosinja razstave Katrin Bucher Trantow. Foto: Fb stran Kunsthaus Graz, N. Lackner
Darila nas povezujejo, vzpostavljajo odnose med nami, a so tudi obveza. Ko prejmemo darilo, se pričakuje, da ga vrnemo, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja razmišljal že antropolog Marcel Mauss, kakšno vlogo pa ima kulturno darilo v kontekstu politike pa se s svojo razstavo Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova sprašuje priznana umetnica Jasmina Cibic. V ospredju zanimanja avtorice, ki nas je leta 2013 zastopala na 55. mednarodnem beneškem umetniškem bienalu, je že dlje časa t.i. mehka moč, način doseganja političnih ciljev s promocijo skupnih vrednot in ne s silo. Kakšnim ciljem so namenjena kulturna darila v kontekstu politike? Foto: J. Cibic: Darilo: Prvo dejanje (2019), enokanalni HD video, 23 minut 43 sekund, stereo; sonaročnik in soproducent FLAMIN – Film London Artists’ Moving Image Network s finančno podporo Arts Council England, steirischer herbst '19, macLYON; koproducent Waddington Studios London. Film so podprli: Cooper Gallery DJCAD, University of Dundee, Northern Film School, Umetnostna galerija Maribor, Muzej Jugoslavije, OZN Ženeva, Espace Niemayer. Z dovoljenjem umetnice. foto: Jasmina Cibic
Evropska prestolnica kulture spada med večje mednarodne kulturne dogodke. Letos je poleg mesta Galway na Irskem prestolnica nam bližja Reka na Hrvaškem, obe pa je, tako kot ostali svet, zaznamovala epidemija. V oddaji predstavljamo program Kulturne prestolnice v Reki, ki so ga morali na novo vzpostaviti in ovrednotiti. O tem je Aleksandri Saški Gruden spregovorila direktorica družbe EPK Reka Irena Kregar Šegota.
Zoran Smiljanić je risar v celovitem pomenu besede. Stripar, ilustrator, oblikovalec, pa scenarist in še kaj. Ljubitelj filma. In če bi njegove stripe spravili na filmsko platno, bi ogledal najbrž zahteval več ur. Rad namreč postreže z obsežnimi upodobitvami zgodovinskih dogodkov in tokrat je s sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem kot soscenaristom, ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravil 110 strani dolg strip Črni plamen. V knjižni obliki je točno na dan obletnice, 13. julija letos izšel v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. Zorana in Ivana Smiljanića je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. na sliki: izrez iz stripa Črni plamen
V Likovnih odmevih se bomo tokrat posvetili vzporednicam med vizualno umetnostjo in glasbo. Boštjan Jurečič, akademski slikar in novinar na področju kulture in umetnosti na Televiziji Slovenija, je namreč o tem napisal knjigo, ki je izšla v angleščini pri založbi Cambridge Scholars Publishing. V svoji, lahko bi rekli kar radikalni študiji preizprašuje nekatere ustaljene umetnostnozgodovinske definicije kontinuitet med mojstri, kot je na primer Rembrandt, in sodobniki, kot je denimo Jeef Koons. Kot pravi, je pri vizualni umetnosti težava v tem, da v isti predal uvrščamo nekaj, kar ne paše skupaj. To dokazuje v primerjavah s kontinuitetami v glasbeni umetnosti. O njegovih teoretičnih izhodiščih in dognanjih se je z Boštjanom Jurečičem pogovarjal Žiga Bratoš. Foto naslovnice: Žiga Bratoš
Ročka za vino majolika je dobila ime po istoimenski keramični tehniki, ki so jo razvili v osrednji Aziji. Zanimivo, slovenske majolike so po večini narejene v drugačni keramični tehniki, najbolj pa so se razširile v 20. stoletju – tudi zaradi kamniške tovarne Svit, ki je izdelovala kamniške majolike. Majolika kot oblika posode še zdaleč ni samo slovenska, navsezadnje je bila uvožena iz Italije, kljub temu pa je postala del slovenske duhovne identitete, povezana je tudi s simboliko druženja in dobro voljo. Strokovno obdelavo je zdaj majolika doživela z razstavo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi, ki jo je pripravil v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. O majoliki smo se pogovarjali s soavtorico razstave dr. Matejo Kos iz Narodnega muzeja, pred mikrofon pa smo povabili tudi zadnjo vodjo slikarske delavnice v tovarni Svit Kamnik Ireno Radej. Foto: Levo: Ročka za vino – majolika, Nemški dol, pred letom 1871, beloprstena keramika Desno: Ročka za vino – majolika (Mali grad), ETI Svit, Kamnik, 1980-1990, beloprstena keramika Vir: Narodni muzej Slovenije, Tomaž Lauko
Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti. Foto: Tina Dobrajc: Catcalling, 2020, akril in mesana tehnika na platnu, 270x178, vir: Galerija Kresija
Kolaž se je v začetku 20. stoletja uveljavil kot prekinitev tradicije in metafora sodobnega življenja. Kako ga uporabljajo sodobni umetniki, si lahko še dober teden dni ogledate na mednarodnem festivalu sodobnega kolaža KAOS v Kranju. Iza Pevec je pred mikrofon povabila sokuratorko festivala Marušo Štibelj in razstavljajočo umetnico Evo Mlinar. Eva Mlinar je poleg oblikovanja vizualnih komunikacij študirala umetnostno zgodovino, to je razvidno tudi iz njenih kolažev, ki pogosto zajemajo prav iz bogate zakladnice podob iz oddaljenih stoletij. Tudi Maruša Štibelj ni le sokuratorka festivala, temveč umetnica, ki se posveča prav kolažu. Foto: Eva Mlinar Hubris, iz serije Vinjete straholjubca, digitalni kolaž, 2019, vir: arhiv umetnice
V založništvu zavoda Delak je izšla knjiga Edvard Zajec: Pisma (1980 – 2018), Syracuse – Trst. Tržaški Slovenec Edvard Zajec je svetovni pionir računalniške umetnosti, ki se je s spajanjem likovne umetnosti in informacijskih tehnologij ukvarjal od sredine 60.ih let preteklega stoletja. Po končanem študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je odšel v Združene države Amerike, kjer je ustvarjal in deloval vse svoje ustvarjalno življenje. V knjigi so zbrana pisma, ki jih je Edvard Zajec pošiljal prijatelju in umetniškemu sodelavcu, pianistu Aleksandru Rojcu v rodni Trst. O Edvardu Zajcu in pričujoči knjigi je v oddaji Likovni odmevi spregovoril Dragan Živadinov. Vabimo vas k poslušanju! »On ni izgubljeni sin, on ni neznani umetnik, ampak je umetnik, ki zgradil 21. stoletje za Slovence.« Dragan Živadinov Informatrix, stran 44, vir: www.edwardzajec.com
Druga svetovna vojna je bila tudi vojna fotografskih podob, je v katalogu razstave zapisal njen soavtor Miklavž Komelj. Vse vpletene smeri so namreč fotografijo premišljeno uporabljale kot del svoje propagande. Moči fotografije se je zavedala tako okupacijska stran kot odporniško gibanje. Raba fotografije je bila premišljena in regulirana – pravilnik partizanskih fotoreporterjev je tako določal primerne motive in poudarjal, naj fotografije spremlja zapis, kaj predstavljajo. Fotografija pa ima tudi obremenilno moč, zato verjetno ni presenetljivo, da razstava Fotoaparat in vojna v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine Slovenije predstavlja več partizanskega kot domobranskega gradiva. S soavtoricama razstave Katarino Jurjávčič in Moniko Kokalj Kočevar se je pogovarjala Iza Pevec. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Vprašanja povezana s politizacijo umetnosti, vlogo umetnosti v družbi in njenim pomenom nekoč in danes so še vedno aktualna. V prostorih Umetnostne galerije Maribor jih obravnava skupinska mednarodna razstava Galerija za mir, ki je zasnovana na delih iz zbirke in arhiva Koroške galerije likovnih umetnosti. Pobudnik nastanka ne le zbirke temveč tudi Koroške galerije likovnih umetnosti Karel Pečko jo je začel snovati kmalu po ustanovitvi Koroške galerije, leta 1957, ko se je ta imenovala še Umetnostni paviljon. Zaradi štirih velikih mednarodnih razstav, ki so bile leta 1966, 75, 79 in 85, je mesto Slovenj Gradec leta 1989 tudi dobilo naziv Mesto glasnik miru. V oddaji Likovni odmevi bo o razstavi Galerija za mir in njeni zasnovi v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedala kustosinja razstave in direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Andreja Hribernik.
Nekatere oblike in površine, kot jih srečamo v industrijskem oblikovanju, se širijo vsepovsod. So skoraj nalezljive, tako kot melodije pop pesmi, ki se nam popevajo proti naši volji. Podobno velja za predimenzionirane črne skulpture umetnika Andreja Škufce, ki se trenutno na videz nenadzorovano razraščajo po prostorih Mednarodnega grafičnega likovnega center v Ljubljani. Naslov Črni trg med drugim namiguje na prostor trgovanja zunaj pravnih okvirov in lovkasto širjenje komunikacije in dobrin v tem kontekstu, a ima razstava več plasti, o katerih se je z Andrejem Škufco pogovarjala Iza Pevec.
Islamski versko-kulturni center v Ljubljani je urbanistični, arhitekturni in izvedbeni presežek tudi v evropskem merilu. Tako je odločila žirija za Plečnikovo nagrado 2020. V ponedeljek so nagrado prejeli Vasa J. Perović, Christophe Riss in Matija Bevk. Kot piše v utemeljitvi, je veduta Ljubljane z nagrajenim versko-kulturnim centrom po nekaj desetletjih zatišja končno pridobila vrhunsko javno arhitekturo senzibilne monumentalnosti. Ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo Likovni odmevi, v kateri je o kompleksu v pogovoru z Markom Goljo razmišljal Matija Bevk. Foto: BoBo
Ta teden so v Moderni galeriji v Ljubljani podelili osrednjo nagrado in priznanja na področju vizualne umetnosti. Nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo je prejel umetnik in teoretik Sergej Kapus, ki ga v slikarstvu zanima časovni vidik, v njegovih slikah pa zaznamo odmev ameriškega visokega modernizma, od katerega se je sicer tudi ključno odmaknil. Ključna zanj je problematizacija vidnega in raziskave njegovih zmuzljivih odnosov. Njegova dela so trenutno na ogled tudi na razstavi v Galeriji ZDSLU v Ljubljani. Več o svojem delu in razumevanju umetnosti pa je Sergej Kapus povedal v oddaji Likovni odmevi, ki sledi. FOTO: Klemen Smrtnik
Poskus zajemanja izmuzljivih vidikov realnosti je v ospredju dela umetnice Uršule Berlot. Pri tem se pogosto naslanja na znanstvene postopke in tehnologije. To velja tudi za njeno novo razstavo Telesni razlom v Mestni galeriji Nova Gorica, ki razmišlja o vprašanjih realnosti in posnetka ter načinih naše zaznave. Umetnico, ki je prepoznavna po svojih prosojnih prostorskih postavitvah, tokrat zanimata predvsem zamegljevanje realnega in simuliranega in fleksibilnost našega pogleda.
Društvo likovnih umetnikov Maribor letos praznuje jubilej, 100 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru. Zato so se že v letu 2019 posvetili strokovni pripravi gradiv, ki analitično obdelajo stoletno obdobje likovnega delovanja s stališča zgodovinske faktografije in umetnostno-zgodovinske analize ter vrednotenja viškov likovne dediščine s popisom vseh ustvarjalcev v stoletnem obdobju. V oddaji bomo predstavili dejavnosti Društva likovnih umetnikov Maribor ter monografijo DLUM 100 let OLD, ki predstavlja v jubilejnem letu enega ključnih dokumentov presečne analize likovnega delovanja v okviru klasičnih likovnih disciplin. O tem je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedal predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor akademski slikar doktor Vojko Pogačar.
Neveljaven email naslov