Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Slamnig, živel je med letoma 1930 in 2001, je za časa svojega življenja veljal za enega najbolj vsestranskih hrvaških literarnih ustvarjalcev. Podpisal je deset pesniških zbirk, dve knjigi kratke proze, roman Boljša polovica hrabrosti, ki velja za prvi pomembnejši hrvaški postmodernistični roman ter številne radijske igre. Bil je tudi uveljavljen prevajalec, literarni teoretik in zgodovinar.
V slovenskem literarnem prostoru mu doslej ni bilo odmerjene veliko pozornosti, kar pa se bo morda spremenilo s prvim knjižnim izborom njegove poezije. Pripravil in prevedel ga je Peter Svetina, izšel pa je pod naslovom Nostalgija ostanka v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi.
Ivan Slamnig, živel je med letoma 1930 in 2001, je za časa svojega življenja veljal za enega najbolj vsestranskih hrvaških literarnih ustvarjalcev. Podpisal je deset pesniških zbirk, dve knjigi kratke proze, roman Boljša polovica hrabrosti, ki velja za prvi pomembnejši hrvaški postmodernistični roman ter številne radijske igre. Bil je tudi uveljavljen prevajalec, literarni teoretik in zgodovinar.
V slovenskem literarnem prostoru mu doslej ni bilo odmerjene veliko pozornosti, kar pa se bo morda spremenilo s prvim knjižnim izborom njegove poezije. Pripravil in prevedel ga je Peter Svetina, izšel pa je pod naslovom Nostalgija ostanka v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi.
Kako pomemben je sočlovek za to, da se začnemo odpirati svetu ali samemu sebi? Kdo sodi v našo najožjo skupnost? Je ta skupnost vedno tudi naša primarna družina? Kako nas določa naš družbeni spol? Kako in koliko o tem sploh razmišljamo? Maša Ogrizek, uveljavljena mladinska pisateljica, je teme, ki jih odpirajo omenjena vprašanja, občuteno povezala v razgiban, večplasten roman Gospodična z monstero, ki je izšel pri Mladinski knjigi. Delo nagovarja tudi odrasle, čeprav je morda pisano predvsem za mlade bralce. Z Mašo Ogrizek pa ne razmišljamo le o njem, temveč tudi o drugih temah, ki jo kot posameznico in ustvarjalko vznemirjajo.
Od začetka izraelskega napada na Gazo oktobra lani so palestinski literarni avtorji in avtorice med najbolj vidnimi javnimi glasovi, ki opozarjajo na grozodejstva, ki smo jim priča v Gazi in v Palestini širše. Toda zgodovina se ni začela lanskega oktobra. Za večino Palestincev in Palestink so namreč razseljenost, vojne in okupacija nekaj, kar jih spremlja vse življenje. Z gostjami, prevajalkami, ki so tako ali drugače prišle v stik s palestinsko pisano besedo – Lili Potpara, Zarjo Vršič, Katjo Zakrajšek in Barbaro Skubic premišljujemo na kakšne načine se palestinska izkušnja razkriva v delih palestinskih literarnih avtorjev in avtoric: Susan Abulhawe, Mosaba Abu Tohe, Ghassana Zaqtana, Mohameda Abdula Monema, Sonie Nimr in drugih.
Sylvio Plath, nesporno predstavnico svetovnega pesniškega kanona, skrivnostno, vznemirljivo ustvarjalko s tragično življenjsko potjo, so slovenskim bralcem že približali priznani prevajalci Andrej Blatnik, Miha Avanzo, Ana Pepelnik in Jana Unuk. Z izborom in in pretanjenim prevodom avtoričine mladostne poezije, izšla je pri založbi Sanje pod naslovom Ljubezenska pesem norega dekleta, se jim pridružuje še Andreja Udovč. Kot pravi sama, je njeno delo vodila zavezanost lepoti avtoričinega pesniškega izraza. Razmišljamo pa tudi o tem, kako obsežen je mladostni opus Sylvie Plath, kako je časovno zamejen, v čem se kažejo razlike in v čem stičišča med zgodnjo in zrelo poezijo Sylvie Plath – in še o marsičem.
Pesnica Vittoria Collona velja za eno največjih italijanskih renesančnih pesnic. Kot pesnica se je uveljavila že v mladih letih, z leti pa je postala eno najslavnejših pesniških imen 16. stoletja. Deležna je bila vrhunske humanistične izobrazbe, vse življenje se je gibala v eminentnih kulturnih krogih na italijanskem ozemlju, v katerih je igrala tudi pomembno vlogo. Slovencem je bila relativno neznana do izida dvevojezične italijansko-slovenske izdaje njenih Sonetov. Izšli so v zbirki Sidera pri založbi Družina, v prevodu Alojza Gradnika, Braneta Senegačnika in Mateja Venierja. S tem nam je postal dostopen obsežen del njenega pesniškega opusa, obsežnejši je na voljo le še v angleškem prevodu. Veliko pesnico in intelektualko predstavljata dr. Brane Senegačnik in mag. Matej Venier.
Francoski pisatelj Édouard Louis je s svojim knjižnim prvencem, Opraviti z Eddyjem, zaslovel tako rekoč čez noč, in to ne le v Franciji, pač pa v mednarodnem prostoru in dodobra poznan je tudi pri nas. Louis je eden izmed tistih ustvarjalcev, ki knjigo razumejo kot orožje, sebe pogosto naslavlja kot pisatelja nasilja – in nedvomno je eden izmed najbolj subtilnih, lucidnih opazovalcev sistemskega nasilja, ki smo mu podvrženi vsi, čeprav nekateri izraziteje in čeprav se nekateri tega zavedajo, drugi ne. O Louisovem življenju in delu razmišljamo ob njegovi knjigi Boji in preobrazbe neke ženske, ki je v prevodu Iztoka Ilca izšla pri založbi cf*. Poglobljeno spremno besedilo je prispevala tokratna gostja, pisateljica in publicistka Dijana Matković.
Švedska pisateljica Selma Lagerlöf, prva ženska, ki je prejela Nobelovo nagrado za književnost in prva švedska oseba s tem priznanjem, je slovenskim bralcem vse prej kot neznanka; prve prevode njenih del smo dobili v dvajsetih letih minulega stoletja, trenutno najnovejšega, Cesar Portugalije, slabih sto let pozneje, leta 2020, ko je v novem prevodu Mite Gustinčič Pahor izšel v zbirki klasična Beletrina. Prav z Mito Gustinčič Pahor razmišljamo o avtorici, ki je s preprostim, liričnim slogom pisanja jasno potrdila, da je manj lahko več.
Decembra 2023 so postali znani rezultati raziskave bralne pismenosti PISA 2022 in pri slovenskih mladostnikih so bili slabši kot doslej: na področju bralne pismenosti je Slovenija zdrsnila pod povprečje OECD, Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Slovenija je dosegla 469 točk, povprečje OECD pa je 476. Poleg tega tudi tudi vse več 15-letnikov ne dosega temeljne ravni bralne pismenosti – v letu 2018 je temeljno raven bralne pismenosti doseglo 82 odstotkov, tokrat le 74 odstotkov mladostnikov. Kje kaže iskati vzroke za slabe rezultate? O čem sploh govorimo, ko govorimo o bralni pismenosti posameznika, kaj vse vključuje? Zakaj je pomembno, da ima neka družba visoko stopnjo bralno pismenih posameznikov? S prof. dr. Igorjem Saksido, predavateljem književnosti na Univerzi v Ljubljani in na Primorskem ter članom maturitetne komisije za slovenščino.
Erika Vouk, letošnja prejemnici Prešernove nagrade za življenjsko delo na področju pesnjenja in prevajanja, se je rodila v Mariboru leta 1941 in še danes živi tam, kjer so nastajali fragmenti njene poezije, ki jih je pogosto dokončno osmislila v Belem križu nad Portorožem. Nemogoče je preslišati mediteranski pridih v njeni poeziji in spregledati belino, s katero ovija pesmi in metafore, da bi sredi te navidezne razbarvanosti ustvarila mojstrske lirične miniature polne melanholije in miru, a tudi življenjskega erosa. Poseben, prevajalski eros pa jo je več let gnal, da je prevedla drugi del Goethejevega Fausta. Gre za pionirsko delo in velik dosežek, ne le zanjo kot prevajalko in pesnico, temveč za slovenski narod. V Literarni matineji pa nekaj več tudi o tem, kako Eriko Vouk vidijo njeni ustvarjalni kolegi, prijatelji in sopotniki, in o tem, kako poezijo in prevajanje razume sama.
Dr. Darja Marinšek je uveljavljena urednica pri Mladinski knjigi, ureja zbirko Roman, zbirko Kapučino in od nedavnega tudi zbirko Skratka, namenjeno izdajanju krajših pripovednih del uveljavljenih, izbranih avtorjev. S širino, izjemnim vpogledom v dogajanje na sodobnem literarnem trgu, z izbranim okusom in literarnoteoretskim ter literarnozgodovinskim znanjem slovenski literarni prostor bogati z raznolikim naborom prevodnega leposlovja. V ta nabor se je uvrstila tudi razvpita novela Vse to smo videli nizozemske pisateljice Hanne Bervoets, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj, v kateri avtorica srhljivo predstavi ne le temno stran interneta, pač pa tudi temno stran naše stvarnosti – dejstvo, kako globoko, tudi usodno nas lahko zaznamujejo digitalna tehnologija in njene vsebine. Z dr. Darjo Marinšek razmišljamo o tem, kako nastaja program knjižnih izdaj, kako se je v njem znašla novela Vse to smo videli, o zanimivosti kratkih oblik za sodobne bralce, pa tudi o tem, kdo so težkokategorniki.
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Na obletnico njegove smrti praznujemo osrednji državni kulturni praznik, na obletnico njegovega rojstva pa ta veseli dan kulture. Po njem so poimenovane najpomembnejše državne nagrade za dosežke na področju umetnosti, del njegove pesmi Zdravljica je besedilo državne himne Republike Slovenije, sprejet je v šolske kurikule in še bi lahko naštevali. Kaj vse se je moralo zgoditi, da je Prešeren postal tako rekoč nacionalni junak? Kaj je kulturni nacionalizem? Kako se je Prešernov kult prenašal iz generacije v generacijo? Je kategorija največjega nacionalnega pesnika nekaj, kar je še danes aktualno? O teh vprašanjih razmišljamo z dr. Marijanom Dovićem, višjim znanstvenim sodelavcem na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter izrednim profesorjem na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Foto: dLib
Pisateljica, filozofinja, politična aktivistka Simone de Beauvoir je kot avtorica najbolj znana po svojem delu Drugi spol iz leta 1949, ki je povzročilo velike premike v razumevanju ženske, v leposlovnem vidiku pa verjetno po romanu Mandarini, za katerega je prejela nagrado Goncourt, in ga imamo tudi v slovenskem prevodu Tomaža Šalamuna. Slabi dve desetletji po izidu knjige Drugi spol je de Beauvoir objavila roman Strta ženska; a če avtorica velja za buditeljico zavesti žensk o njihovi neodvisnosti in moči, da gradijo ter nadzorujejo lastna življenja, se zdi, da omenjeni dnevniški roman prikazuje žensko, ki je pravo nasprotje tega. Ali je temu res tako, razmišljamo s prevajalko Ivanko Sket, ki je podpisala slovenski prevod Strte ženske, in dr. Nadjo Dobnik, prevajalko in urednico založbe Književno društvo Hiša poezije, ki je knjigo izdala.
Avtofikcija, literarni žanr, ki združuje avtobiografijo in fikcijo, je trenutno ena izmed najbolj priljubljenih literarnih oblik pri bralcih in nič manj pri založnikih. A če se na literarnem trgu ta oznaka zdi precej jasna in neproblematična, si literarna teorija v zvezi z njo postavlja še številna vprašanja, ob njih pa izpostavlja tudi pogosto neenotno rabo tega pojma. Kdaj se je sploh pojavil izraz avtofikcija? Kakšno je njeno razmerje do avtobiografije in zakaj sta oba žanra pomembna za ustvarjalke? Kdaj se začne avtofikcija pojavljati v izvirni slovenski literaturi in kako dobro je raziskana v slovenski literarni teoriji? O teh in še nekaterih drugih vprašanjih bomo razmišljali s pisateljico Laro Paukovič, ki se z avtofikcijo ukvarja v okviru doktorskega študija literarnih ved.
Dušan Šarotar je eden izmed tistih pisateljev, ki vse življenje pišejo eno knjigo. Posebnost njegove poetike je zelo kompleksna, razprta in večplastna literarna govorica, v kateri se raztapljajo meje med poezijo in pripovedjo; Šarotarja bi lahko označili tudi za premišljevalca vélikih vprašanj, saj v svojih delih razpira teme, kot so holokavst, vprašanje narave dobrega in zla, smisla življenja, obstoja duše, poslanstva umetnosti. Vse to v morda najbolj koncentrirani obliki doslej odzvanja v njegovi knjigi Nikomah poroča, ki je izšla pri založbi Goga. Delo sestavlja tridesetih lirskih fragmentov, ki jih dopolnjuje vizualna govorica: namreč avtorjeve izbrane fotografije. Čeprav delo nosi kataloško oznako roman se zdi vse kaj drugega kot klasični roman.
Kdaj se začne izoblikovati identiteta posameznika, s kakšnimi vprašanji se povezuje, v razmerju do koga/česa se posameznik opredeljuje? Kako se oblikuje identiteta otroka, kako nanjo vplivajo prve knjige, s katerimi se, s pomočjo staršev, srečuje – namreč slikanice? Kaj slikanice so in kako v mnoštvu njihove ponudbe danes izbrati dobro? O teh vprašanjih tokrat razmišljamo s prof. dr. Matejo Pezdirc Bartol, predavateljico na oddelku za slavistiko Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani.
Watson, peta knjiga poezije Anje Zag Golob, je konceptualno zasnovana. Avtorica je z njo vstopila v prazno polje naše pesniške tradicije, saj je v njeno središče postavila psa, psa kot »metaforo« in psa kot »meta foro«. Oziroma, z besedami dr. Irene Novak Popov, avtorice spremnega besedila h knjigi: pes v zbirki watson figurira kot mesto, na katerega se lahko pripenjajo številne podobe, metaforični nosilci, pomenska in tematska izhodišča. Knjigo odlikujejo večplastnost, zvočne in jezikovne igre, humor, etična občutljivost in še bi lahko naštevali.
Poezija Lisel Müller je vzklila iz žalosti, ki jo je avtorica sklenila preseči z močjo jezika. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi te moči odkrila v jeziku, ki ni bil njen materni – in ki ga je začela načrtno, sistematično usvajati prav z namenom pisanja poezije. Za svoje pesniško delo je pozneje prejela eminentna priznanja in nagrade, med njimi tudi Pulitzerjevo nagrado. Izbor njene poezije z naslovom Kar se zgodi, se zgodi v tišini je izšel v zbirki Sozvezdja pri založbi Družina, pripravila in prevedla pa ga je Miljana Cunta, ravno tako odlična pesnica, letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada. Z Miljano Cunta tudi razmišljamo o poetiki, življenju in poeziji Lisel Müller.
20. decembra mineva 100 let od rojstva enega najpomembnejših makedonskih pesnikov, Aca Šopova. V Makedoniji so temu jubileju posvetili celotno leto 2023 in ga zaznamovali s številnimi dogodki, umeščen je tudi na UNESCOv koledar. Šopov velja za enega izmed utemeljiteljev makedonskega knjižnega jezika, bil je prvi avtor, ki je objavil pesniško zbirko na ozemlju današnje Severne Makedonije, iniciral pa je tudi preboj intimizma v makedonsko pesništvo. Medtem ko smo bili Slovenci v 20. stoletju precej ažurno seznanjani z njegovo poezijo, je danes – vsaj mlajšim – slovenskim bralcem manj poznan. Ob izidu dvojezičnega makedonsko-slovenskega izbora njegove poezije, Zlati krog časa, smo o poeziji Šopova razmišljali s prevajalkami njegove poezije Majo Kovač, izr. prof. dr. Namito Subiotto in pesnico Sonjo Cekovo Stojanosko.
Pouk književnosti je eno od dveh temeljnih področij pouka slovenščine kot maternega jezika v našem javnem šolskem sistemu. Ste se kdaj vprašali, kakšno razumevanje pojma 'književnost' določa poučevanje književnosti, kdo vse odloča o tem, kateri avtorji, katera dela bodo del kurikuluma? Kateri dejavniki vplivajo na ta pouk, kakšen naj bi bil kompetenten učitelj književnosti? Na ta in številna druga vprašanja odgovarja dr. Boža Krakar Vogel v svoji znanstveni monografiji Didaktika književnosti pri pouku slovenščine. Tokrat podaja nekaj odgovorov na raznolika vprašanja, ki jih odpira literarna socializacija mladih bralcev.
Danica Ručigaj, rojena leta 1934 v Skopju, je bila slovenskih korenin, njen oče je bil Slovenec. Leta 1960 je izšel njen pesniški prvenec Srebrne nočne igre, izida druge zbirke Ujetniki vetra leta 1963 pa žal ni dočakala, saj je umrla v potresu, ki je 26. julija 1963 prizadel Makedonijo. Danes velja za prvo makedonsko pesnico, saj je ženska makedonska poezija prej obstajala le v ustnem izročilu. Po njej je poimenovana tudi nagrada, ki jo Društvo pisateljev Makedonije od leta 2005 podeljuje pesnicam za najboljšo pesniško zbirko. V slovenščino imamo preveden ves njen opus, zasluga za to pa gre prevajalki Maji Kovač in Kulturno-umetniškemu društvu Police Dubove, ki je izdalo avtoričino knjigo zbranih pesmi Srebrne nočne igre in Ujetniki vetra. O življenju in poetiki Danice Ručigaj razmišljamo z izredno profesorico dr. Namito Subiotto, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Zamejska mladinska revija Galeb izhaja od leta 1954, njen namen pa je širiti slovenski jezik in kulturo med pripadniki mlajše generacije Slovencev v Italiji. Od samih začetkov v njej sodelujejo najbolj priznani slovenski avtorji mladinske književnosti in ilustratorji s Slovenije ter z zamejstva. Revija je v svojem dolgoletnem življenju prejela številna priznanja, v svojem sedemdesetem, jubilejnem letu pa med bralce prihaja v osveženi podobi in z novo ustvarjalno ekipo. Vodita jo urednica Maša Ogrizek ter likovni urednik in oblikovalec Ivan Mitrevski. Z njima tudi razmišljamo o tem, kako si predstavljata življenje Galeba v prihodnjih letih.
Neveljaven email naslov