Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


Med štirimi stenami

874 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


04.11.2024

Kdo in kako skrbi za starejše

Neformalni oskrbovalci v Sloveniji skrbijo več kot 200 tisoč ljudi in tako zagotavljajo 80 % celotne oskrbe. V prihodnosti se lahko skoraj vsi znajdemo v vlogi neformalnih oskrbovalcev, ki skrbijo za starejše odrasle. S težavami in stiskami pa se srečujejo tudi neformalni obiskovalci sami, saj se soočajo z vsakodnevnimi dodatnimi fizičnimi, čustvenimi, socialnimi in finančnimi obremenitvami. O vsakdanjiku neformalnih oskrbovalcev in o vrstah pomoči, ki jo potrebujejo, bo tekla beseda v oddaji Med štirimi stenami po 10. uri.


28.10.2024

Junaki prvega nadstropja

Kdo so junaki prvega nadstropja? To so mali nedonošenčki, ki se skupaj s starši in zdravstvenimi delavci bojujejo za rast in moč, da bi čim prej postali pravi junaki in predvsem zdravi otroci. Ko je Petra Znoj postala mamica prezgodaj rojenima dvojčkoma, so jo pripovedi mamic nedonošenčkov tako ganile, da se je odločila zbrati njihove zgodbe. Tako je želela predati tudi sporočilo, da se ne smemo nikoli vdati, ne glede na položaj. Doslej so izšle tri knjige teh zgodb. Prevzele so tudi Tjašo Bevc, tako da je k nam prinesla idejo o kvačkanih hobotnicah, ki jih prejmejo mali junaki. Petro Znoj in Tjašo Bevc je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.


21.10.2024

Daniel Wutti: Obstaja velika možnost, da hčerke ne bodo diskriminirane, ker govorijo slovensko na Koroškem

Travma, spomin, identiteta – v kotu večine? »Lastni svet, ki ga doživljaš, se ne konča na karavanški meji,« pravi dr. Daniel Wutti, profesor, raziskovalec in psihoterapevt z Inštituta za večjezičnost in transkulturno izobraževanje celovške Visoke pedagoške šole. Svoje raziskovalno delo je posvetil travmi, identiteti in zgodovinskemu spominu. Vse troje je močno zaznamovalo generacije Slovencev na Koroškem. Tudi sam je odraščal v dvojezičnem okolju in okusil stene, ki so postavljene okoli manjšine. O pritisku ustrezati družbi, stiskah, ki jih to povzroči, o iskanju lastne identitete, uporu, sobivanju, preizkušnjah in priložnostih, ki se ob tem odpirajo, je dr. Daniel Wutti govoril v oddaji Med štirimi stenami v celovškem terenskem studiu Prvega. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.


14.10.2024

Sebastjan Kamenik: S slepoto se moraš sprijazniti do te mere, da z njo živiš

Svojo slepoto je vzel kot neprijetno dejstvo, ki se ga ne da spremeniti in ga več ne obremenjuje. Sploh ni tako težko biti slep, pravi, kot mu je težko prenašati čudne odzive polnočutnih ljudi do slepih in slabovidnih. Sebastjan Kamenik je predsednik Društva za pravice invalidov, podpredsednik Združenja prijateljev slepih Slovenije, velik zagovornik brajeve pisave, urednikuje in se novinarsko udejstvuje pri zvočnem časopisu Obzorje, bil je radijski voditelj, je pa tudi pesnik, humorist in pisec besedil. Sebastjan Kamenik bo pred jutrišnjim mednarodnim dnem bele palice v oddaji Med štirimi stenami pripovedoval o svojem življenju, težavah slepih in slabovidnih ljudi v vsakdanjem življenju ter o predsodkih in stereotipih o slepoti. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.


07.10.2024

Društvo Viljema Julijana - zgodba malega Miloša

Ko nas življenje preizkuša, ko se na glavo postavi vse, kar smo do takrat gradili ... vse to zelo dobro poznajo starši, ki se srečujejo v Društvu Viljema Julijana, društvu za pomoč otrokom z redkimi boleznimi. Pred sobotnim koncertom, ki ga pripravlja, bomo danes spoznali gospo Daliborko Bunič in zgodbo njenega petletnega sina. Z Daliborko Bunič se bo pogovarjala Lucija Fatur.


30.09.2024

"Privilegij življenja je postati, kdor resnično si"

Kakšen je smisel življenja? To vprašanje je najbrž staro toliko kot človeštvo. Vsak izmed nas se kdaj znajde v situaciji, ko si zastavi prav to vprašanje. Ni povezano ne z materialnim položajem ne s starostjo. Kako torej v današnjem času vzpostaviti polno, izpolnjujoče življenje? O tem bo govorila gostja oddaje Tina Bončina, zdravnica in psihoterapevtka, ki je za knjigo Izgorelost zdaj izdala novo z naslovom A je to vse, kar je?


23.09.2024

Taka nisem bila nikoli

Melita Forstnerič Hajnšek je upokojena novinarka in urednica in avtorica in soavtorica več knjižnih del. Njenemu najnovejšemu delu z naslovom Taka nisem bila nikoli, je botrovala bolezen – plazmocitom. Kljub temu to ni priročnik za samopomoč, pač pa literaren, zelo oseben in razmišljajoč zapis razmislekov, ki so se ji porajali v vlogi osebe, ki jo čisto nepričakovano doleti resno bolezensko stanje, katerega poteka se ne da napovedati. Melito Forstnerič Hajnšek je v oddajo Med štirimi stenami povabila Cirila Štuber.


16.09.2024

Gluhoslepa popotnica in vplivnica Catarina Rivera: Želimo biti del družbe!

Ljubiteljica potovanj, narave, plesa in čaja, spletna vplivnica, predvsem pa borka za pravice in vključenost ljudi z različnimi oviranostmi. Sama je gluhoslepa, a je to ne ustavi in že vrsto let predava o invalidnosti in dostopnosti. V zadnjih letih pa Catarina Rivera iz Združenih držav Amerike potuje po svetu in na družbenih omrežjih objavlja izkušnje z dostopnostjo posameznih destinacij. Avgusta je na povabilo zavoda Turizem Ljubljana, ki od leta 2022 izvaja projekt izboljšanja univerzalne dostopnosti turistične infrastrukture v Ljubljani in ljubljanski regiji, obiskala Slovenijo. Ob tej priložnosti je več o sebi in svojih dejavnostih povedala Andreji Čokl. Prevod bere Lidija Hartman.


09.09.2024

"Izkušnja, težja od Everesta."

Gost tokratne oddaje Med štirimi stenami je izkušen alpinist in gorski vodnik. V svoji zbirki ima kot prvi slovenski vodnik tudi najvišjo goro sveta Mount Everest, preplezal je številne smeri in vrhove. Tomaž Jakofčič je zapisan goram. A pred leti ga je presenetila drugačna izkušnja – doživel je pretreniranost, izgorelost, o kateri pa se pri vrhunskih športnikih ne govori veliko. Pot zdravljenja je bila posuta s številnimi vprašanji in neznankami, o katerih bo pripovedoval v naslednji uri. Na pogovor ga je povabila Lucija Fatur.


02.09.2024

Jolanda Ravnikar: »Življenje mi je dalo drugačno znanje.«

Jolanda Ravnikar je prostovoljka na onkološkem inštitutu v Ljubljani in organizatorka dobrodelnih koncertov. Leta 2017 je za izjemno prostovoljsko delo na področju socialne dejavnosti prejela priznanje Republike Slovenije za prostovoljstvo za leto 2016. Pravi, da ji je življenje dalo drugačna znanja. Že kot otrok se je morala spoprijeti z boleznijo, bolečino in izgubo svojih najbližjih. Svojo bolečino pa je spremenila v pomoč za vse druge, ki jih je na tej svoji poti srečala, saj pomaga najšibkejšim, da jim bo v njihovi bitki vsaj za malo laže. Z gostjo oddaje Med štirimi stenami Jolando Ravnikar se bo o njenem življenju in poslanstvu pogovarjala Petra Medved.


24.06.2024

Fibromialgijo je težko prepoznati

Ste že slišali za fibromialgijo? Dokaj slabo poznano in prepoznavno bolezen, opredeljeno kot kronični mišično-skeletni sindrom, za katero je značilna nepojasnjena in široko razširjena kronična bolečina v mišicah in v mehkem tkivu, poleg bolečine pa so zanjo značilni tudi številni drugi simptomi – med drugim nenehna utrujenost in slab spanec. Zanjo ni zdravila, v Sloveniji pa tudi ne specialista, ki bi bolnikom, ki so prepuščeni samim sebi, znal pomagati. Tako trkajo na vrata številnih specialistov, okolica jih razglaša za namišljene bolnike in pogosto so deležni posmeha. V veliko podporo jim je Društvo bolnikov Zebra z več skupinami za samopomoč, ki delujejo po državi. Postojnsko je obiskala Sabrina Mulec.


17.06.2024

Prepoznajmo zgodnje simptome diseminiranega plazmocitoma

Diseminirani plazmocitom je drugo najpogostejše hematološko maligno obolenje. Bolezen se prepogosto odkrije prepozno, pogosto šele po več letih, saj so prvi simptomi precej splošni in zato ne pomislimo na to bolezen. Zato Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo opozarja na pomen pravočasnega prepoznavanja bolezni, ki narašča. V oddaji bosta o tem spregovorila Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo in prof. dr. Matjaž Sever, hematolog s Kliničnega oddelka za hematologijo UKC. V studio Prvega ju je povabila Lucija Fatur.


04.06.2024

Doris Kukovičič: "On ni izginil, on je bil vseprisoten."

Še nedavno poln življenja in športno aktiven najstnik je bil Matic, potem pa se je soočil z rakom, ki ga je sprva premagal, a se je ta kmalu vrnil v sekundarni obliki in ga s svojo silovitostjo preklopil v umetno komo, da bi se lahko z vso energijo, ki jo je premogel, branil pred boleznijo in se obdržal pri življenju. Ni se izteklo srečno za njegove drage, kot še pri mnogih Junakih 3. nadstropja, ki so po hudem boju izgubili življenje. Smrt je grobo posegla v življenja vseh, ki so ga imeli radi, še zlasti se je z veliko izgubo soočila njegova mati, Doris Kukovičič, ki je v Pismih Maticu, ki so nedavno doživela knjižno izdajo, opisala svojo izkušnjo s soočanjem s smrtjo svojega prvorojenca. V oddajo Med štirimi stenami jo je povabila Cirila Štuber. Foto: Mankica Kranjec


03.06.2024

Gaja Beč: Bila sem vzgojena v duhu – brez muje se še čevelj ne obuje – za vsako stvar se potrudim in ne obupam ob prvi oviri

Prvi teden v juniju je že tradicionalno namenjen ozaveščanju videčih o potrebah in izzivih, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni v vsakdanjem življenju. Tudi gostja tokratne oddaje Med štirimi stenami Gaja Beč se vsak dan sreča s kakšnim izzivom zaradi svoje slabovidnosti. Zelo blizu ji je tudi zagovorništvo slepih in slabovidnih, saj iz svojih lastnih izkušenj ve, kako pomembno je ozaveščanje splošne javnosti, da so lahko primerno razumljeni in se lahko zato bolje vključujejo v družbo. Z Gajo Beč se bo pogovarjala Petra Medved.


27.05.2024

Nik Miškovič: Ni vse črno in belo, ampak je treba iskati tudi v sivi coni med tema dvema poloma

Multipla skleroza je neozdravljiva avtoimunska bolezen. Najpogosteje se pojavi od 20. do 40. leta. Bolezen še vedno ni ozdravljiva, brez ustreznega zdravljenja pa lahko vodi tudi v invalidnost. Za obvladovanje bolezni in kakovostno življenje bolnikov je pomembna celostna obravnava. Kakšno je življenje z multiplo sklerozo in kako pomembna je za bolnike nevrorehabilitacija – o tem se bomo pogovarjali v oddaji Med štirimi stenami z gostoma bolnikom Nikom Miškovičem in magistrico Jelko Janša, delovno terapevtko iz službe za nevrorehabilitacijo Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Z njima se bo pogovarjala Petra Medved.


20.05.2024

"Življenje ni premica. Življenje je krog."

Da je pisanje lahko tudi terapija in pomoč pri premagovanju najtežjih obdobij v življenju, pove tudi gost današnje oddaje. "Za vse nas" je knjiga izpod peresa Bojana Jurine, zgodba, ki ju je z ženo Branko doletela, in na katero ni pravega odgovora, pojasnila. Ko je bila bolečina ob izgubi obeh otrok najhujša, sta morala iti naprej, v življenje. Z Bojanom Jurino se pogovarja Lucija Fatur.


13.05.2024

"Camino - od suženjstva do svobode"

Na pogovor v tokratno oddajo je prišla Petra Škarja. Petra Škarja, ki je prehodila Camino in o tem napisala tudi knjigo Camino - od suženjstva do svobode. Petra Škarja, ki ji je življenje že v ranem otroštvu namenilo izkušnjo, zaradi katere se je kasneje Camino tudi zgodil. Koliko poti Camina moramo prehoditi, da v življenju najdemo pravo pot in sebe na njej? Kakšne izkušnje moramo prestati in zakaj? Je zmaga dokončna, ko o vsem lahko pripovedujemo na glas? S Petro Škarja se bo pogovarjala Lucija Fatur.


06.05.2024

Odnosi so pomembnejši od kariere, a jih v sodobni družbi močno ogroža stres

Damjana Bakarič je komunikologinja, publicistka in predavateljica, avtorica knjig Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Raziskovalka človekove psihologije, čustev in duše. Zadnja leta se posveča partnerskim odnosom in si prizadeva, da bi se potencialni partnerji srečevali prek poglobljenih pogovorov. Zato prireja debatno družabne večere za moške in ženske, ki si želijo ustvariti kakovostne partnerske odnose. Damjano Bakarič je v oddajo Med štirimi stenami povabila Cirila Štuber.


29.04.2024

Igor Plohl

Igor Plohl, učitelj v bolnišnični šoli na Oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo v mariborskem Kliničnem centru, je od svojega 29. leta invalid na vozičku. O svoji težki življenjski preizkušnji in spoprijemanju z invalidnostjo je pred leti v zahvalo za pomoč svojim učencem na Osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru ustvaril slikanico o Levu Rogiju, ki je bila začetek novega življenja in poslanstva. O srečevanju z mladimi, aktivizmu za boljši položaj invalidov in delu bolnišničnega učitelja se je z Igorjem Plohlom pogovarjala Brigita Mohorič.


22.04.2024

Petra Strelec: "Neka neznana sila me je vlekla v njegov objem, danes bi temu rekla zanka."

»Nikoli ne bom pozabila, kako mi je srce zaigralo, ko sem ga prvič zagledala. Njega in njegov začudeno preplašeni pogled. Zares me je nekaj privlačilo na njem. Neka neznana sila me je vlekla v njegov objem. Danes bi rekla, da me je vleklo v njegovo zanko.« Zgodba Petre Strelec je zgodba o družinskem in partnerskem nasilju in njeni moči, da je izstopila iz kroga nasilja. Je medicinska sestra in absolventka na Fakulteti za uporabne družbene študije, kjer bo diplomirala iz psihosocialne pomoči na temo vpliv travm iz otroštva na odnose in življenje v odrasli dobi. Je avtorica treh knjig: V postelji s sovražnikom?, Pot v svobodo – s preprostimi koraki do osebne svobode in Moje življenjske lekcije.


Stran 1 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov