Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni Mimogrede v divjini smo bili še posebej divji. Nanizali smo nekaj divjih klasik brez katerih preprosto ne gre. Divji špargelj in divji česen ali čemaž sta dve spomladanski nabiralniški klasiki, ena s Primorske, druga iz notranjosti, ki jih Slovenci obožujemo. Spoznali pa smo tudi divjo peso, divji por, pripravili divjo solato iz bukovega in brezovega listja ter si privoščili eno najbolj razširjenih in uporabnih rastlin na planetu, koprivo.
Zakaj je divja, samonikla hrana, ki jo najdemo v naravi, vse bolj priljubljena in jo v sodobnem času pogosteje kot kadar koli prej tako čislamo?
Prvič zato, ker bolj eko in bio in organska hrana sploh ne more biti. Potem zato, ker je trajnostna, saj je ne uvažamo z drugih koncev sveta, je lokalna superhrana, obogatena z okusi, vitamini in minerali. Najbrž tudi zato, ker je zastonj, če divjo hrano res najdemo sami v naravi in je ne kupimo na tržnici. In nenazadnje zato, ker jo ulovimo, naberemo z lastnimi rokami in tako prebudimo dolgo speče, prvinske, nabiralniške vzgibe, zapisane globoko v naših prazgodovinskih genih ... Pa še trendovsko je, če si toliko kulinarično razgledan, da posegaš po divjih sestavinah.
V tokratni Mimogrede v divjini smo bili še posebej divji. Nanizali smo nekaj divjih klasik, brez katerih preprosto ne gre. Divji špargelj in divji česen ali čemaž sta dve spomladanski nabiralniški
klasiki, ena iz Primorske, druga iz notranjosti, ki jih Slovenci obožujemo. Spoznali pa smo tudi divjo peso, divji por, pripravili divjo solato iz bukovega in brezovega listja ter si privoščili eno najbolj razširjenih in uporabnih rastlin na planetu, koprivo.
Dva preprosta recepta s čemažem po priporočilu Primoža Dolničarja, ki dodaja tudi recept za vložene trtine liste.
ČEMAŽEV SHRANEK
Postopek priprave: Bolj preprosto ne gre – zmeljemo čemaž, olje in sol ter shranimo v kozarčke za vlaganje.
Postopek priprave: Čemaž, sol in olje pretlačimo s paličnim mešalnikom, dodamo parmezan in oreščke in še malo zmeljemo. Shranimo v sterilizirane kozarčke za vlaganje.
VLOŽENI TRTINI LISTI
Postopek priprave: Mlade trtine liste operemo, odrežemo peclje in blanširamo tri minute. Liste vzamemo iz kropa in ohladimo v hladni vodi. Zvijemo jih v rolice in naložimo v kozarce za vlaganje. V vsak kozarec vsujemo žičko soli in zalijemo s kropom ter zapremo. Pred uporabo liste speremo z vodo in v njih zavijemo nadev za običajne ali veganske sarme.
V tokratni Mimogrede v divjini smo bili še posebej divji. Nanizali smo nekaj divjih klasik brez katerih preprosto ne gre. Divji špargelj in divji česen ali čemaž sta dve spomladanski nabiralniški klasiki, ena s Primorske, druga iz notranjosti, ki jih Slovenci obožujemo. Spoznali pa smo tudi divjo peso, divji por, pripravili divjo solato iz bukovega in brezovega listja ter si privoščili eno najbolj razširjenih in uporabnih rastlin na planetu, koprivo.
Zakaj je divja, samonikla hrana, ki jo najdemo v naravi, vse bolj priljubljena in jo v sodobnem času pogosteje kot kadar koli prej tako čislamo?
Prvič zato, ker bolj eko in bio in organska hrana sploh ne more biti. Potem zato, ker je trajnostna, saj je ne uvažamo z drugih koncev sveta, je lokalna superhrana, obogatena z okusi, vitamini in minerali. Najbrž tudi zato, ker je zastonj, če divjo hrano res najdemo sami v naravi in je ne kupimo na tržnici. In nenazadnje zato, ker jo ulovimo, naberemo z lastnimi rokami in tako prebudimo dolgo speče, prvinske, nabiralniške vzgibe, zapisane globoko v naših prazgodovinskih genih ... Pa še trendovsko je, če si toliko kulinarično razgledan, da posegaš po divjih sestavinah.
V tokratni Mimogrede v divjini smo bili še posebej divji. Nanizali smo nekaj divjih klasik, brez katerih preprosto ne gre. Divji špargelj in divji česen ali čemaž sta dve spomladanski nabiralniški
klasiki, ena iz Primorske, druga iz notranjosti, ki jih Slovenci obožujemo. Spoznali pa smo tudi divjo peso, divji por, pripravili divjo solato iz bukovega in brezovega listja ter si privoščili eno najbolj razširjenih in uporabnih rastlin na planetu, koprivo.
Dva preprosta recepta s čemažem po priporočilu Primoža Dolničarja, ki dodaja tudi recept za vložene trtine liste.
ČEMAŽEV SHRANEK
Postopek priprave: Bolj preprosto ne gre – zmeljemo čemaž, olje in sol ter shranimo v kozarčke za vlaganje.
Postopek priprave: Čemaž, sol in olje pretlačimo s paličnim mešalnikom, dodamo parmezan in oreščke in še malo zmeljemo. Shranimo v sterilizirane kozarčke za vlaganje.
VLOŽENI TRTINI LISTI
Postopek priprave: Mlade trtine liste operemo, odrežemo peclje in blanširamo tri minute. Liste vzamemo iz kropa in ohladimo v hladni vodi. Zvijemo jih v rolice in naložimo v kozarce za vlaganje. V vsak kozarec vsujemo žičko soli in zalijemo s kropom ter zapremo. Pred uporabo liste speremo z vodo in v njih zavijemo nadev za običajne ali veganske sarme.
December je tisti mesec, ko kuhinja in pečica postaneta prostor sladkih cukrnij in drugih čarobnih vonjav, na primer po potici, brez katere za marsikoga ni pravih praznikov. Po njih diši tudi v Živilski šoli Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana, kjer učiteljica praktičnega pouka slaščičarstva Andreja Perčič, sicer na daljavo, prihodnjim mojstrom in mojstricam kaže, kako se pripravi prava potica brez luknje. Povedala pa nam je tudi, kako do sočnih medenjakov in dala recept za njihove posebne ovsene piškote. Praznično vzdušje si bo marsikdo doma popestril s kakim malce močnejšim zvarkom. Kateri topli alkoholni napitki izpodrivajo tradicionalnega "kuhančka" in ali zmaguje kuhan gin ali punč, smo vprašali gostinca, priznanega sommeliera in lastnika spletne vinske trgovine E-vino Gašperja Čarmana.
Gorčico so poznali že tisočletja pred našim štetjem, nekateri viri navajajo, da je bil prvi recept za gorčico za marinado pečenega merjasca objavljen v rimski knjigi. A tudi zgodovina naše gorčice ni zanemarljiva. Kot nam je povedala Nataša Kocijan, vodja proizvodnje v kamniškem prehrambnem podjetju, se njihova gorčica izdeluje po enaki recepturi že vse od leta 1923, ko sta jo v manufakturni delavnici v Kamniku začela izdelovati zakonca Žargi po zamisli iz delikatesne prodajalne Franca Khama. Ta je bila ob trgu Zvezda v središču Ljubljane in je s ponudbo skušala slediti trendom meščanskega življa na Dunaju in po drugih evropskih prestolnicah. Prvi sneg in zima sta tu, a čeprav se zdi, da na vrtu ni kaj več početi, delo na gredicah še zdaleč ni končano. Z agronomko in vrtnarko Jernejo Jošar bomo oskrbeli še zadnjo zelenjavo in solato, ki je pozno v jeseni, na pragu zime, še na vrtovih, predvsem pa pripravili vrt za zimski počitek in prvo spomladansko setev.
Oljka je ena najstarejših kulturnih rastlin. V Stari Grčiji je bila tako cenjena, da je poleg umora za najhujši zločin veljal posek oljčnega drevesa. Plodove oljke že izpred antičnih časov uporabljajo za pridobivanje oljčnega olja, pa tudi za vsakodnevno prehrano. Postopek, kako neužiten, trpek sadež oljke pripravimo do tega, da postane ne le užiten, ampak celo cenjena delikatesa, je precej nezahteven, a dolgotrajen. Razložil nam ga bo dr. Vasilij Valenčič z Inštituta za oljkarstvo iz Izole. Skupina korenovk in gomoljnic je široka in raznovrstna in vanjo ne sodita samo korenje in krompir. Barbara Remec, novinarka tednika Kmečki glas, je v knjigi z naslovom Slastno iz korenin opisala pripravo šestdesetih jedi iz korenovk in gomoljnic. Krompirju se je tokrat izognila, zato pa v knjigi najdemo recepte za jedi, kot so čokopesne kroglice, njoki iz sladkega krompirja in sladki mufini s kolerabo.
Zelje in paprike so ponavadi tista vrsta zelenjave z vrta, ki prideta v obdelavo in predelavo na vrsto na vrhuncu jeseni. Včasih so zelje kisali predvsem zato, da so si zagotovili skoraj edini odmerek vitaminov tudi globoko v zimo, dandanes pa si tradicionalne slovenske kulinarike brez njega skoraj ne moremo predstavljati. Malo naš je tudi ajvar, čeprav jed izvira iz Turčije, kjer je dobil tudi ime, a za najbolj svojega ga imajo praktično v vseh državah bivše Jugoslavije. Po kislem zelju in ajvarju bo danes zadišalo tudi z radijskih valov, kajti Miha Švalj se je na eni od primestnih ljubljanskih kmetij učil skrivnosti kisanja zelja, Veronika Gnezda pa išče odgovor na večno vprašanje: kaj je doma najbolj pravi ajvar.
Kaki, ta zadnji jesenski sadež, poznamo tudi z imenom zlato jabolko ali pa hrana oziroma sadež bogov. Cenili so ga že na Kitajskem. Od tam tudi izvira. Na Japonskem je narodni simbol, sadike drevesa, ki je preživelo atomsko bombo v Nagasakiju, pa so kot simbol miru posadili tudi v Strunjanu, v katerem je bila pred prvo svetovno vojno posajena tudi prva sadika kakija pri nas. Danes tam pridelajo približno 150 ton kakija na leto. Med pridelovalci je tudi Mladen Knez z domačije Knez, ki ima največ kakija sorte TIPO, pri kateri na istem drevesu zrastejo tako tisti plodovi, ki so užitni takoj, še trdi, kot tisti, ki se morajo zaradi trpkosti omediti. Zadnja leta smo se z nekajletno zamudo tudi v Sloveniji vdali priljubljenosti gina in z večjo porabo te pijače raste tudi trg. Ne samo, da se police trgovin šibijo pod raznovrstnimi znamkami ginov z vseh koncev sveta, vsako leto je tudi več domačih proizvajalcev, ki ponujajo gine z raznovrstnim razponom okusov. Pionir slovenske kraft proizvodnje gina je Erik Sarkič iz vasi Rodik ob vznožju Brnikov, ki se je žganjekuhe in predvsem kuhe brinjevca učil od svoje none in očeta.
Metina potica z ocvirki in hruškova marmelada s sivko sta samo dva predloga kako na neobičajen, a presenetljivo učinkovit in okusen način uporabiti zelišča z domačega vrta. V tokratni oddaji Mimogrede smo se spet odpravili pod Krvavec, kjer ima zeliščno kmetijo Mirjam Grilc, zeliščarica in avtorica številnih knjig o zeliščih, med drugimi tudi knjige Sladice z zelišči. Čeprav sadja v sadovnjakih, namenjenega predelavi v takšno ali drugačno obliko že zmanjkuje, smo z njo kuhali marmelade in pekli sladice. Z zelišči. V oddaji pa vas spomnimo tudi, da je skrajni čas za še enega zadnji opravkov na vrtu pred zimo, čas, da posadite jesenski česen.
K jabolčnemu vinu, ki ga štejemo med naravne in tudi najstarejše kulturne napitke, se poda tudi pravi kostanj, divji pa je cenjen predvsem kot zdravilna rastlina.
Na vrhu držav največjih izvoznic limon je bila lani Španija, na naših policah pa so tudi limone iz Turčije, Italije, Cipra. Ta naravni vir vitamina C pa je mogoče vzgojiti tudi doma. Seveda lahko limonovec, pomarančevec ali mandarinovec kupimo, lahko pa drevo vzgojimo tudi sami, iz pešk. Marsikdo se podobnega poskusa loti z gojenjem avokada, vendar je ta rastlina zelo hitro rastoča in zanjo hitro zmanjka prostora. Več o skrbi za eksote z raziskovalko dr. Blanko Ravnjak iz Botaničnega vrta v Ljubljani, z agronomko Jernejo Jošar pa več o motovilcu, pozno oktobrskih opravkih na vrtu, kako pripraviti zasipnico ter kako s pripravkom iz baldrijana zaščiti rastline na vrtu pred pozebo.
Genske banke so izjemno pomemben del svetovnega in evropskega rastlinskega prostora. Začetki teh segajo v konec 19. stoletja, ko je ruski botanik Michurin ljudi pozval k ohranjanju rastlinskih virov. V Sloveniji imamo razmeroma mlado rastlinsko gensko banko, del te pa je tudi genska banka sadnih rastlin. Njen nasad je v kartuziji Pleterje, prve sorte sadnih dreves pa so tja posadili leta 1994. Danes tam raste 119 sort, oziroma, kot pravijo strokovno akcesij, jablan, 48 hrušk, 10 orehov in 8 češenj. Več nam je povedal prof. dr. Gregor Osterc z ljubljanske Biotehniške fakultete in skrbnik banke. Sredi oktobra je že skrajni čas, da z vrtov poberemo še zadnje začimbnice in zelišča, jih posušimo ter si pripravimo čajne in začimbne mešanice. Kako jih pravilno posušiti in shranjevati ter za kaj vse jih lahko še uporabimo, nam bo pojasnila zeliščarica Mirjam Grilc s Šenturške gore izpod Krvavca, ki jih med drugim uporablja tudi za popestritev marmelad in z njimi peče sladice.
V prvi oddaji nove sezone se bomo lotili jesenskih opravil na vrtu z avtorico številnih knjig o vrtnarjenju in agronomko Jernejo Jošar ter se spoznali z enim najstarejših načinov konzerviranja sadja, sušenjem. Včasih so ga sušili na soncu in zraku, tudi v krušni peči po peki kruha, danes pa si večina za to nabavi električne sušilnice. Nekaj napotkov o sušenju nam je povedala tudi Vera Kodrič iz vasi Budanje, ki pravi, da je najboljši posušeni kaki.
V zaključni oddaji druge sezone vrtičkarsko-urbane oddaje Mimogrede smo pred poletjem obiskali vrtiček s telefonom v roki in pogledom uprtim v prihodnost. Tudi vrtičkarska dejavnost je še kako zanimiva za razvijalce različnih aplikacij, tako ali drugače povezanih z delom in opravki na vrtu. S pomočjo le-teh ne bomo nikoli več pozabili zaliti vrta, z njimi lahko strateško načrtujete zasaditev z dobrimi in slabimi sosedami, spremljate lunine mene in podobno. Mobilne aplikacije nam celo pomagajo prepoznavati rastlinske škodljivce, najbolj napredne diagnosticirajo rastlinske bolezni in kondicijo rastlin. Obstajajo pa tudi aplikacije, ki vam bodo pomagale, da se boste izmojstrili pri cepljenju rastlin.
Na podlagi razmišljanja o neskončni proizvodnji in prodaji najrazličnejših predmetov, celo umetniških del in rastlin, je leta 2015 v Ljubljani nastalo Zavetišče za zavržene rastline. Zasnovali sta ga umetnici Eva Jera Hanžek in Anamari Hrup, med drugim zato, da pokažeta in spomnita, da so tudi rastline živa bitja, ki potrebujejo nego. Od začetnih težavah s prostorom jima je leta 2018 na pomoč priskočila občina Ljubljana in ju usmerila na Masarykovo cesto, na eksperimentalni prostor Teren, kjer sta iz odpadnega materiala zgradili samooskrbni rastlinjak, v katerem si lahko izberete novo rastlino ali pa svojo oddate vsak torek med 16. in 18. uro. Šli bomo tudi med vrtičke, pri dojemanju katerih se Slovenci spet delimo na dva dela: na tiste, ki imajo na polikanih vrtičkih brez ene same bilke plevela solato posajeno v ravne vrste, in tiste, ki prisegajo na bolj divji videz; na teh vrtičkih je na debelo nastlana zastirka.
Kako so nastale vse tisočere sorte rastlin, ki jih uporabljamo danes tako na amaterskih vrtičkih kot kmetijskih površinah? Koncept sort je v svojem bistvu zelo preprost: človek je že v obdobju prazgodovine, ko je postajal poljedelec, začel za gojenje izbirati tiste rastline, ki so bile boljše, večje in so dajale večji pridelek ter jih razmnoževal. Obstajajo dokazi, da so se s selekcijo z žitom bogatih trav ukvarjali že pred 12 tisoč leti. Danes sodobno žlahtnjenje rastlin poteka v laboratorijskih pogojih z najsodobnejšimi metodami, a načelo ostaja skozi stoletja enak: med seboj oprašimo matične rastline z najboljšimi lastnostmi, ki bi jih radi poudarili in najboljše očetovske rastline s spet specifičnimi najboljšimi lastnostmi. In ko to večkrat ponovimo, dobimo popolnoma nove sorte rastlin s tistimi poudarjenimi lastnostmi, ki jih pri rastlini želimo - pa naj bo to okus, odpornost, rodnost ali kaj četrtega.
Kako sestaviti domačo past za voluharja, kaj sejemo in sadimo junija, kaj sta andska jagoda in perujsko volčje jabolko. To je le nekaj vsebin videonasvetov, ki si jih lahko ogledate na našem najobsežnejšem vrtnarskem spletnem portalu Zeleni svet. Vodja portala je Davor Špehar, soustvarjata ga tudi Primož Brezovec in Igor Donkov. Na Kmetijskem inštitutu Slovenije že nekaj let preverjajo in spremljajo kakovost zemlje in vsebnost fitofarmacevtskih izdelkov tudi na vrtičkih po Sloveniji. V eni od oddaj iz prve sezone Mimo grede smo tako z vami delili njegove ugotovitve, da so slovenski vrtički praviloma močno pregnojeni, po drugi pa je ekološka ozaveščenost med vrtičkarji na zavidljivi ravni.
Krompir je ena od najpriljubljenejših vrtnin, za katero na majhnih urbanih vrtičkih praviloma ni prostora. Najprej zato, ker je treba na pridelek čakati vso sezono, donos je glede na zasajene površine relativno majhen, poleg tega je krompir poceni, zaradi česar dajejo vrtičkarji prednost drugi, hitreje rastoči zelenjavi. Pri butični pridelavi krompirja pa lahko izkoristimo sicer neizkoriščene vertikale vrta. Krompir namreč lahko posadimo v večje posode, spretnejši pa zasnujejo tudi krompirjev stolp. Med vrtičkarske eksperimente pa zagotovo sodi tudi gojenje gob, za katero moramo zagotoviti le dovolj vlažen in senčen prostor skozi vse leto ter veliko časa. Gojenje gob je zelo preprosto, potrebujemo le debelejši kos veje ali drevesnega debla, z miceliji prepojene lesene čepke in potrpljenje.
Že Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva na Dunaju, je pisal o tem, da ni vsako leto za čebele idealno. Pomanjkanje hrane, predvsem tiste zdrave iz narave, pa lahko pripelje do oslabitve družin, bolezni in odmrtja. Da se to ne bi zgodilo, pa lahko pomaga vsak posameznik z vsaj pedjo ali dvema zemlje, in sicer tako, da posadi medovite rastline in ohrani čebele. Čebelja družina v enem letu porabi približno 70 kg medu in od 20 do 30 kg cvetnega prahu. Za kilogram medu morajo čebele prinesti v panj od tri do štiri kilograme medičine, za vsak kilometer poti pa čebela porabi miligram medičine. Čebelar Trajče Nikoloski je avtor knjige Medovite rastline, ki jo je pred kratkim izdala Čebelarska zveza Slovenije. To je pripravljal 20 let, v njej pa zajel 200 medovitih rastlin, opisal njihov čas cvetenja, zdravilne lastnosti, različna slovenska ljudska imena in tudi to, katere sodijo med zelenjadnice. Kranjska čebela je marljiva opraševalka, a raziskave so pokazale, da je tudi vloga divjih opraševalcev veliko večja, kot smo domnevali v preteklosti. Ti naj bi oprašili vsaj polovico kmetijskih rastlin, velik delež tega dela pa opravijo čmrlji, ki so presenetljivo hitri in letajo tudi v slabem vremenu.
Tokrat v fokus postavljamo šparglje. Špargelj je kralj vrtnin, aristokratska zelenjava, ki so jo pri nas po drugi svetovni vojni prepovedali. Zadnja leta je vse več kmetov, ki gojijo to vrtnino, eden prvih pa je bil Milan Ramovž iz Ljubljane, ki je danes največji pridelovalec špargljev v Sloveniji. Vse bolj priljubljen je tudi med vrtičkarji, saj je zelo nezahtevna rastlina, potrebujejo le veliko prostora in zelo malo oskrbe. A gojenje špargljev ni za neučakane, to je tek na dolge proge, kajti na prvo letino boste morali čakati od dve do tri leta. A ko enkrat začnejo rasti, rastejo neverjetno hitro – čez noč lahko zrastejo tudi 20 centimetrov in več. Obiskali pa bomo tudi vrtiček v starem mestnem jedru Ljubljane, na pobočju grajskega griča, kjer so nekdanji meščani pridelovali zelenjavo, a so danes po večini zapuščeni. Pred nekaj leti sta Gaja Klarendić in njen fant enega obudila, najprej odstranila večdesetletne plasti smeti in ga spremenila v zeleno oazo v starem mestnem jedru.
Z doktorico Majo Simoneti, krajinsko arhitektko in urbanistko z Inštituta za politike prostora, smo se pogovarjali o zgodovini vrtičkarstva. Zadnje tedne so številni na novo prekopali svoje ali najete vrtičke ali pa v mini gredo preuredili svoj balkon. Prav krizni časi so tisti, v katerih se zgodi, da več ljudi išče možnosti, kako obogatiti svoj jedilnik, izboljša kakovost prehrane, razbremeni proračun, pa tudi zapolni čas. Med drugo svetovno vojni je menda park Zvezda na Kongresnem trgu v postal njiva, na kateri so ljudje gojili krompir. Vsi tisti, ki boste ostali pri svojih vrtičkih in vsaj delni samooskrbi, pa se boste morda srečali tudi z dilemo, kako je s semeni. Poseči po tistih iz ekološke pridelave, doma pridelanih ali hibridnih. V naši prvi sezoni oddaje smo v eni od prvih gostili Darjo Kocjan Ačko z oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki nas je takrat potolažila, da se nam vsaj s kakovostjo kupljenih semen ni treba ukvarjati.
Preden se oddaja Mimo grede odpravi na dopust, vas bomo oborožili z vsemi podatki, potrebnimi za oskrbo urbanega ali klasičnega vrtička poleti. Daleč na prvem mestu bo v prihodnjih tednih zalivanje. Še tako zgledno urejen vrtiček bo, če samo za nekaj dni pozabimo nanj, postal kaj klavrn. Poskrbeti moramo tudi za oskrbo, predvsem plodovk, z gnojili, po možnosti pripravljenimi doma in ekološko neoporečnimi. Z enim očesom pa že pogledujemo tudi proti jeseni in mimogrede bomo pojasnili še, kaj posejati julija in avgusta, da bodo sosedje nevoščljivi, ko boste še pozno jeseni rezali endivijo ali tržaški radič.
Slovenci smo menda nori na gobe, včasih celo tako zelo, da se zaradi njih spremo. Zato nam je všeč zamisel o gojenju gob, ki v naravi rastejo na lesu, kar na vrtu. Micelij na lesenih čepkih je zelo preprost način gojenja gob, kot so na primer šitake ali bukovi ostrigarji, če imajo le dovolj vlage. Če niste za gobe, a vendar na vašem vrtu vladajo vlaga in plesni, pa sta dobra rešitev soda bikarbona in surovo mleko.
Neveljaven email naslov
