Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na ukrajinskih tleh divja vojna, ki pa ni omejena samo na omenjeni tloris. Del hibridne vojne je tudi bitka za informacije in interpretacije. Zahod je zatemnil Ruse, Rusi so zatemnili zahod. Prvi in drugi se ne poslušamo več. Na netu se nič več ne najdemo, profili "sovraga" na Twitterju in Facebooku so zaklenjeni. Konsenz je, da so njihove informacije škodljiva propaganda, tiste, ki jih še lahko beremo, pa uporabna resnica. Pri njih je obrnjeno. Hoteli ali ne, postali smo del informacijske koalicije. Kako v časih neštetih virov informacij graditi svojo predstavo o svetu? Kdo govori resnico? Kdo razpečuje propagando? Po kakšnem ključu se o škodljivih in neškodljivih informacijah odločajo uprave velikih družbenih platform? So socialna omrežja, ki kot po tekočem traku zapirajo "škodljive" profile, še orodje demokracije, kot smo jih razumeli na začetku, ob arabski pomladi? O tem in še čem v Nebulozah plus s profesorjem komunikologije dr. Dejanom Verčičem.
Nebuloze plus s profesorjem doktorjem Dejanom Verčičem o medijskem vidiku hibridne vojne
Na ukrajinskih tleh divja vojna, ki pa ni omejena samo na omenjeni tloris. Del hibridne vojne je tudi bitka za informacije in interpretacije. Zahod je zatemnil Ruse, Rusi so zatemnili zahod. Prvi in drugi se ne poslušamo več. Na netu se nič več ne najdemo, profili "sovraga" na Twitterju in Facebooku so zaklenjeni. Konsenz je, da so njihove informacije škodljiva propaganda, tiste, ki jih še lahko beremo, pa uporabna resnica. Pri njih je obrnjeno. Hočete ali ne, postali smo del informacijske koalicije. Kako v časih neštetih virov informacij graditi svojo predstavo o svetu? Kdo govori resnico? Kdo razpečuje propagando? Po kakšnem ključu se o škodljivih in neškodljivih informacijah odločajo uprave velikih družbenih platform? So družabna omrežja, ki kot po tekočem traku zapirajo "škodljive" profile, še orodje demokracije, kot smo jih razumeli na začetku, ob arabski pomladi? O tem in še čem v Nebulozah plus s profesorjem komunikologije dr. Dejanom Verčičem.
"Mi smo del koalicije, o tem ni dvoma. In smo med potencialnimi ruskimi tarčami. Biti nevtralen tukaj ni mogoče, vrednostne sodbe je treba sprejeti. Ko pride do takšnega konflikta in se začnejo širiti zavestne laži, se moramo vprašati, ali je res vsak glas enakovreden, ali vsak glas šteje, ali je treba poslušati vsakega."
Na ukrajinskih tleh divja vojna, ki pa ni omejena samo na omenjeni tloris. Del hibridne vojne je tudi bitka za informacije in interpretacije. Zahod je zatemnil Ruse, Rusi so zatemnili zahod. Prvi in drugi se ne poslušamo več. Na netu se nič več ne najdemo, profili "sovraga" na Twitterju in Facebooku so zaklenjeni. Konsenz je, da so njihove informacije škodljiva propaganda, tiste, ki jih še lahko beremo, pa uporabna resnica. Pri njih je obrnjeno. Hoteli ali ne, postali smo del informacijske koalicije. Kako v časih neštetih virov informacij graditi svojo predstavo o svetu? Kdo govori resnico? Kdo razpečuje propagando? Po kakšnem ključu se o škodljivih in neškodljivih informacijah odločajo uprave velikih družbenih platform? So socialna omrežja, ki kot po tekočem traku zapirajo "škodljive" profile, še orodje demokracije, kot smo jih razumeli na začetku, ob arabski pomladi? O tem in še čem v Nebulozah plus s profesorjem komunikologije dr. Dejanom Verčičem.
Nebuloze plus s profesorjem doktorjem Dejanom Verčičem o medijskem vidiku hibridne vojne
Na ukrajinskih tleh divja vojna, ki pa ni omejena samo na omenjeni tloris. Del hibridne vojne je tudi bitka za informacije in interpretacije. Zahod je zatemnil Ruse, Rusi so zatemnili zahod. Prvi in drugi se ne poslušamo več. Na netu se nič več ne najdemo, profili "sovraga" na Twitterju in Facebooku so zaklenjeni. Konsenz je, da so njihove informacije škodljiva propaganda, tiste, ki jih še lahko beremo, pa uporabna resnica. Pri njih je obrnjeno. Hočete ali ne, postali smo del informacijske koalicije. Kako v časih neštetih virov informacij graditi svojo predstavo o svetu? Kdo govori resnico? Kdo razpečuje propagando? Po kakšnem ključu se o škodljivih in neškodljivih informacijah odločajo uprave velikih družbenih platform? So družabna omrežja, ki kot po tekočem traku zapirajo "škodljive" profile, še orodje demokracije, kot smo jih razumeli na začetku, ob arabski pomladi? O tem in še čem v Nebulozah plus s profesorjem komunikologije dr. Dejanom Verčičem.
"Mi smo del koalicije, o tem ni dvoma. In smo med potencialnimi ruskimi tarčami. Biti nevtralen tukaj ni mogoče, vrednostne sodbe je treba sprejeti. Ko pride do takšnega konflikta in se začnejo širiti zavestne laži, se moramo vprašati, ali je res vsak glas enakovreden, ali vsak glas šteje, ali je treba poslušati vsakega."
Prijazni, etični in bogaboječi ljudje, ki vozite vozila, pozor! Kadar nas pločevina, znamka in konji obvarujejo identitete in odgovornosti, tudi najbolj obtesani postanemo cestne beštije: trobimo, żugamo, każemo sredince in sovozečim psujemo nerojene otroke. Smo to res mi? Zakaj v besnilu avtomobilske mogočnosti zanikamo vse, v kar v resnici verjamemo?
Najtežja naloga v Sloveniji. Za mizo gostilne sta dva para in en prijatelj. Dami sta jedli solato in pili vodo, njuna fanta pico in sok, samski frend pa stejk in pivo. Na koncu vseka račun, nad omizjem se pojavi vprašaj zadrege: Kdo naj plača? Vsak zase, ker so jedli in pili različno? V enakih deležih, ker so šli skupaj in vrednost zaužitega ni pomembna? Fanta svojima dekletoma, samski sam sebi? Tisti, ki je imel zadnji god? Problem! Zakaj se Slovenci “častimo” na tako bizarne načine? Kaj želimo povedati s komplicirano kulturo dajanja za pijačo in kosila? Kdo na koncu plača? Kako optimizirati običaje plačevanja zajedka in zapitka, da bo zadrega manjša?
Agencija za varnost v prometu gre v smeri ničelne tolerance za alkohol. Najprej bi mejo znižali z 0,5 na 0,2, v prihodnosti pa prešli na popolnoma treznih 0,0. S tem bi skočili na vlak najstrožjih evropskih držav, kot so Madžarska, Romunija, Češka in Slovaška. Zakaj ima strogost v Sloveniji tako podporo? Se ne znamo obvladati sami? Ali bi v duhu merjenja s kemijo povezanih šoferskih zmožnosti pustili, da vam policisti izmerijo snov, ki bi pokazala, da ste nagnjeni k vožnji brez smernikov ali k temu, da ne obdržite varnostne razdalje?
Sodobna tehnologija omogoča, da dobri starši otrokom digitalno sledimo, jih nadzorujemo in uvajamo cenzuro v totalitarni maniri, ki se je ne bi sramovala niti nekdanja KGB. Sodobni starši imamo v žepu informacije o tem, kje se nahajajo, s kom občujejo, kake vsebine konzumirajo, koliko časa igrajo igrice. Obstaja veliko aplikacij, celo ponudniki storitev tekmujejo, kdo nam bo omogočil več nadzora nad otroki. Vse te tehnološke dobrine apliciramo našim najmlajšim v imenu varnosti in skrbi. Kakšen je vaš pogled na to? In zakaj svojim najdražjim počnemo nekaj, kar v resnici preziramo?
Nekoč so bili “kupleraji” na pol mitična domena posvečenih krogov, nihče ni zares verjel, da rdeča ekonomija obstaja; danes se čezmejni in lokalni seksualni turizem oglašujeta na komercialnih radijskih postajah, na oglasnih panojih ob cestah, na ceradah kamijonov in v taksijih. Še vinjeto ti vrnejo, obljublja radijski oglas. Vsi ti marketinški tisočaki kažejo na to, da je slovenski trg seksualnega turizma za možakarje še kako živahen, vlagateljem pa zanimiv. Kako doživljate ta fenomen? Gre za padec tabujev? Vidite v tem znak dozorelosti družbe? Morda njene infantilnosti?
Bruseljska direktiva sporoča, da bomo nehali premikati kazalce na uri. Pristojno ministrstvo in inženir Macura se nagibata k temu, da ostanemo v zimskem času, ker naj bi, ah, kako politbirokratsko, temu, da je tako najboljše, prav in naravno, pritrjeval tudi zakon o izračunavanju časa. Pri podjetju Valicon so naredili raziskavo, ki je pokazala, da si referendumska večina Slovencev želi ostati v poletnem času svetlih popoldnevov. A ker vas očitno spet ne bo nihče nič vprašal, vas sprašujejo Nebuloze na Valu 202. Zimski? Poletni? Zakaj?
Ne poznam človeka, čigar družina še ni posegla po uslugah vse močnejšega alternativnega sektorja obrambe naše blaginje. Kadar gre zares, smo pripravljeni verjeti in razvezati mošnjiček. Bajaličarke, osteopati, bioresonančnice, horoskoparji, hipnotizerji, dostavljavci smole in kristalov za rakavega očeta, mojstri CBD, zdravilci in zdravilke čakajo na nas. Kako presodite, kdaj vas prevarajo, kdaj zacelijo? Kakšne so vaše izkušnje z vse bolj navzočo alternativno sceno? Sleparji ali carji?
Po novem naj bi delali do 67. leta, staranje prebivalstva pa namiguje, da vera v dostojno upokojensko življenje, ki naj bi nam ga omogočilo tisto, kar nam trgajo za pokojnino, ni najboljša naložba. Da o prekarnih delavcih z miminalnimi dohodki ne govorimo. Kako se pripravljate na penzijo? Verjemete v pokojninski sistem? Dajete na stran? Upate na miloščino potomcev? Ste spravljeni z delom do smrti? Računate na evtanazijo ali kupujete garsonjero, ki jo boste oddajali ob pomoči Airbnb?
Poklicnim lepoticam, avtoznalcem, profesionalnim mamam in očkom se po novem reče influencerji: vplivkoti in vplivnice torej. Tisti, ki bi nam radi kaj prodali, jim dajejo izdelke in denar, da to vpletejo v svoj življenjski slog; ob tem pa seveda računajo, da bomo svetlemu zgledu lepotice in očija s Facebooka sledili tudi mi. Število sledilcev jim strmo narašča, kar pomeni, da jih spremljamo, da jih sprejemamo, da so naši “prijatelji”, da so nam za zgled. Kako jih dojemate? Jim zaupate bolj kot oglasom? Zakaj jih sploh spremljate?
Blagajne v trgovini, na pošti ali bencinskem servisu že dolgo niso več samo mesta enostavnega opravka. Ponekod te silijo v hitrostne rekorde, drugod strankam omogočajo neskončno dolge administrativne postopke: plačevanje položnic, vplačevanje iger na srečo, izpolnjevanje garancij, nakup vrtnih bazenov, zavarovanj, vinjet itn. To so nebuloze, ki prihajajo od ponudnika blaga in storitev. Kaj pa mi? Vse to lahko, medtem ko stojimo v vrsti, sprejmemo ali pač ne! Kaj se vam zdi nespodobno? Kje bi se lahko ustavili sami? In kje trgovci, poštarji ter črpalkarji?
Spoštovani pari vseh oblik in pojavnosti, stari rek pravi, da se pri denarju vse konča. Pa se res? Kako na fer način uravnavate financiranje življenja v dvoje: gospodinjske izdatke, najemnino, lizing, stroške prostočasnih dejavnosti, frizerja, depilacije in porekreacijskih zapitkov? Imata skupni račun? Igrata po načelu pol pol? Ali je pol pol fer, če on porabi več kalorij in ima dražji hobi, ona pa ima dražjega frizerja? Si razdeljevanje stroškov preračunavata glede na zaslužek in dejansko porabo vsakega? Ali odvedeta del, ki zadeva skupno, ostalo pa porabljata zase? Kaj pa varčevanje? Kaj je fer? In kaj ni?
Pretekli konec tedna je v univerzitetne in srednješolske predavalnice zbobnal na tisoče mladih upov in investitorjev v svetlo prihodnost njihove mozoljaste DNK kontinuitete. In ko zmešaš ambicije staršev, jebivetrstvo odraščajočih in PR izobraževalnih ustanov, ki bašejo o zaposlitvenih možnostih, zmagah na trgu in podobnem, vedno dobiš zanimivo godljo. Kako so se odločali vaše mule in mulci? S kakšnimi nasveti ste jim pomagali? In pa ne nazadnje: se še spominjate, kako ste vi razmišljali pri petnajstih ali devetnajstih? Vam je bilo sploh kaj jasno?
Vama je že kaj dolgčas? Kdaj bo pa naša mami babica? Če tamle prebijemo, je kabinet lahko krasna otroška soba, ne? Ko sva bila z atijem toliko stara, je šel Anže že v šolo; pa vidva? Vama ni še nič dolgčas? Službi imata, stanovanje tudi, a se vama ne zdi, da je … To je le nekaj ponarodelih fraz za ustvarjanje reproduktivnega pritiska na mlade sorodnike brez otrok. Kot so naši mlaji s prometnimi znaki za omejitve hitrosti in na seks namigujoče igre na porokah, so folklora tudi naša vprašanja, ki se pojavijo na vsaki pošteni družinski obletnici. Kako mladi pari brez shajate s temi pritiski? Kako se jim izognete? Kako se vas dotaknejo? In ne nazadnje: zakaj se vam, “tastarim”, zdi tako normalno najedati hčere, sinove, nečakinje in nečake s tako intimnimi vprašanji?
Pred mesecem se je vrtel oglas znanega proizvajalca brivske tehnologije in razdelil svet. Moški zarod je reklama predstavila kot tradicionalno mačističen, seksističen in nasilen. Oglas je možakarjem sveta med vrsticami zažugal, da je čas, da se poboljšajo, saj materializacijo napačnih predstav o moškosti gledajo njihovi sinovi, bodoči možje. “Kajti današnji dečki bodo nekoč možje.” Oblikovala sta se dva tabora. Prvi je trdil, da je sporočilo lepo in času primerno; drugi, da gre za postmodernistični napad na moške in moškost, za kastracijo oziroma kot je slikovito zapisala ogorčenka: “… za še en poskus, kako prave moške spremeniti v cvileče mevže, polne soje.” Kje se najdete vi? Kakšen je sodoben in spodoben in pravi moški?
Na šolskih in vrtčevskih proslavah, nastopih in tekmah snemamo vsi vse. Verjetno pa ne veste, da po novi zakonodaji fotografij, na katerih se ob vaših pojavljajo še otroci drugih, ne smete objavljati brez privolitve njihovih staršev. Nekatere šole so snemanje prireditev že prepovedale, drugod ste morali podpisati kakšno izjavo. Dejansko vas lahko toži tudi vaš znanec, če ste na Facebooku objavili njegovega Taya, kako na praznovanju rojstnega dne v bazenu plava ob vašem Tianu. Pretiravamo? Kakšne so vaše izkušnje? Kdo ga zdaj biksa? Zakonodaja? Mi, ki moramo vse posneti ali objaviti? Ali tisti očetje, ki so vas zaradi tega morebiti pripravljeni privesti pred sodnika?
Preverjamo mit, ali obstaja korelacija med tipom avtomobila in vedenjem voznikov. Ali volvo res vozi več levičarjev in veganov? Ali vozniki audijev res ne uporabljajo smernikov? Ali majhni res vozijo velike? So veliki res agresivnejši?
Ste vedeli, da je ljubljansko redarstvo vozilom UKC-ja, ki so bila na nujni vožnji, lani izdalo več kot 900 odločb za prehitro vožnjo? Ste vedeli, da tamkajšnja pristojna služba za dokazovanje, da ni šlo za greh, porabi dva od petih delovnih dni v tednu? Kdaj ste nazadnje pri kakem uradniku, policistki ali tretjem izvajalcu zakona doživeli ignoriranje smisla nekega družbenega dogovora/zakona? Na slepo sledenje paragrafom? In obrnjeno: kdaj in v kakšnem primeru ste nazadnje naleteli na koga, ki ni slepo sledil črki zakona, temveč je ravnal razumsko, nekako smiselno? Na tehničnem pregledu? Na oddelku za prostor? Na CSD? Na FURS? Na cesti?
Adventni čas ni samo festival konzumerizma, je tudi obdobje, ki nam zapoveduje, da moramo postati boljši, bolj filantropski. Klasične Unicefove voščilnice so samo vrh ledene dobrote; vrstijo se dobrodelni koncerti, človekoljubne prireditve in dobrotnostni izleti vseh vrst. Zadnji dnevi leta računajo z nami. December je mesec, ko moramo iz sotesk sebične potrošniške duše izbezati tisto trohico sočutne dobrote, ki je tam še ostala. Kako razmišljaš o adventni dobrodelnosti? Zakaj moramo biti okoli božiča boljši kot sicer? Komu, s čim in pa predvsem zakaj izkazujete dobroto te dni?
Slovenske alkoholne statistike nas uvrščajo med mojstre evropskega požirka; tudi izrazov za opitost imamo več kot Inuiti za sneg. Na eni strani so nerealna priporočila stroke, ki težijo z nesprejemljivima malo ali nič, na drugi pa naša folklora, ki ne govori veliko, sugerira pa, da je normalno, če po šihtu spiješ kak pir ali dva, po rekreaciji, koncertu ali čem tretjem pa kozarce pomnožiš s tri. Vsaj. Ker vstopamo v mesec, v katerem ni nič čudnega, če si vsak drugi dan malo “fajhten”, vas sprašujemo, kolikokrat na teden, koliko in ob kakšnih priložnostih je za vas spodobno – “normalno”?
Prvi je lučke tik pred volitvami prižgal županski Prometej v Kopru, sledil je Beograd, Ljubljana bo s kultnim stavkom “… tri, štiri, lučke!” zažarela še v tem tednu. Vse zgodnejše svetlobne “čudolandije” postajajo nov standard lokalnih vladarjev. Če tisočerih zvezd v vašem zaselku še ni, drobna brlivka, ki župana ali županjo nagovarja k zgodnji umetni svetlobi adventa, zagotovo že tli. Kaj vam pomenijo županske lučke? Komu zares svetijo? In kaj, česar o sebi nismo vedeli, dejansko osvetljujejo?
Neveljaven email naslov