Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Legendarni Bojan Križaj o smučarskih spominih, zmagah v Kranjski Gori, življenju in delu po karieri ter odnosu do novinarjev
Vprašanje, kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Bojan Križaj je utrl smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče ter s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po lastni državi. Pomembno je zaznamoval tudi obdobje Pokala Vitranc, ki letos doživlja svojo 60. izvedbo. V živo je spremljal prvo izvedbo Pokala Vitranc. Takrat je imel štiri leta in je navijal za svojega očeta Petra, ki je bil takrat naš najboljši predstavnik, dosegel je 12. mesto. Pravi, da se tega ne spomni, ne spominja se niti svojih prvih korakov na smučeh, se pa zelo dobro spomni svojih začetkov na Pokalu Vitranc, kjer je tekmoval na vseh razen na aktualni progi v Podkorenu.
"Ko smo potovali po svetu in tekmovali, praktično nismo imeli stika z domom. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Edina vez so bili novinarji. Ta odnos z novinarji je bil takrat verjetno bolj pristen in bolj direkten."
Bojan je na Pokalu Vitranc zmagal dvakrat. Prvič leta 1982, leta 1986 pa sta skupaj z Rokom Petrovičem spisala zgodovino in dosegla dvojno zmago. O tem, kako velik met jima je uspel, priča dejstvo, da je bil na tretjem mestu Ingemar Stenmark, smučar z največ zmagami v zgodovini svetovnega pokala: "Da sva leta 1986 oba z Rokom premagala Stenmarka, je bil toliko večji uspeh. Res nora zgodba. Ni bila lahka tekma, drugi tek se je že prediral, proga ni bila več enostavna za peljat. Ampak enostavno se je izšlo."
"Lažje je živeti, če te ljudje vzpodbujajo, te imajo radi, so s teboj, navijajo zate, živijo s tabo, kot pa da si nekje peto kolo, pozabljen od vsega. Moramo vedeti, da tudi tisti, ki niso tako uspešni, pustijo dušo in telo na treningih in tekmah."
V svoji karieri je Križaj na stopničke svetovnega pokala stopil 33-krat, 8-krat je zmagal. V sezoni 1986/87 je osvojil slalomski kristalni globus, leta 1982 je na svetovnem prvenstvu v Schladmingu postal svetovni podprvak v slalomu. Ali kaj iz časa svoje športne kariere obžaluje?
"Obžalujem ne, bi si pa želel imeti še olimpijsko medaljo, ne glede na to, kakšne barve bi bila. Sploh ob dejstvu, da mi je ušla samo za dve stotinki."
O tem, ali je kdaj zaradi množice gledalcev, ki ga je spremljala na domačih tekmah, čutil poseben pritisk, razmišlja: "Če si v formi, če si prepričan vase, je strah na startu manjši, sicer pa je to vedno prisotno. Tudi strah pred uspehom." Dodaja, da v profesionalnem športu glava igra tako veliko vlogo, da človek težko verjame.
"Živeli smo v obdobju, ko profesionalizma še ni bilo oz. je bil prepovedan. To je bila tabu tema. Do konca moje kariere smo imeli amaterski status. Nemogoče je bilo zamenjati opremo, čeprav bi se pojavil nekdo, ki bi ponudil več denarja."
Z izjavo, da kot športnik tekmuje najprej zase, potem šele za vse ostale, je takrat dvignil veliko prahu, sploh v reprezentanci so bili jezni nanj. Pravi, da za svojo izjavo še vedno stoji, a poudarja, da za vsako vožnjo, ki jo posameznik opravi na tekmovanju, stoji marsikaj. Na štartu si res sam, a za tabo stoji velika ekipa ljudi in brez ekipe je nemogoče uspeti: "Za tabo je cela ekipa sotekmovalcev, ki te motivira, ti daje impulz na treningih in je indikator tega, kako dober si. Eno brez drugega enostavno ne gre."
"Ob koncu kariere nisem bil sam. To je bila moja prednost. Drugi so mi tlakovali prve korake in to je bila moja sreča. Če bi bil odvisen sam od sebe, vprašanje, kako bi se to končalo oz. kaj bi sploh počel."
Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. Aleš Smrekar je ob 60. jubileju tekmovanj za Pokal Vitranc pripravil dva dela posebnega podkasta, kjer se s sogovorniki spominja razvoja tekmovanja in največjih slovenskih uspehov. Vabljeni k poslušanju!
847 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Legendarni Bojan Križaj o smučarskih spominih, zmagah v Kranjski Gori, življenju in delu po karieri ter odnosu do novinarjev
Vprašanje, kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Bojan Križaj je utrl smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče ter s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po lastni državi. Pomembno je zaznamoval tudi obdobje Pokala Vitranc, ki letos doživlja svojo 60. izvedbo. V živo je spremljal prvo izvedbo Pokala Vitranc. Takrat je imel štiri leta in je navijal za svojega očeta Petra, ki je bil takrat naš najboljši predstavnik, dosegel je 12. mesto. Pravi, da se tega ne spomni, ne spominja se niti svojih prvih korakov na smučeh, se pa zelo dobro spomni svojih začetkov na Pokalu Vitranc, kjer je tekmoval na vseh razen na aktualni progi v Podkorenu.
"Ko smo potovali po svetu in tekmovali, praktično nismo imeli stika z domom. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Edina vez so bili novinarji. Ta odnos z novinarji je bil takrat verjetno bolj pristen in bolj direkten."
Bojan je na Pokalu Vitranc zmagal dvakrat. Prvič leta 1982, leta 1986 pa sta skupaj z Rokom Petrovičem spisala zgodovino in dosegla dvojno zmago. O tem, kako velik met jima je uspel, priča dejstvo, da je bil na tretjem mestu Ingemar Stenmark, smučar z največ zmagami v zgodovini svetovnega pokala: "Da sva leta 1986 oba z Rokom premagala Stenmarka, je bil toliko večji uspeh. Res nora zgodba. Ni bila lahka tekma, drugi tek se je že prediral, proga ni bila več enostavna za peljat. Ampak enostavno se je izšlo."
"Lažje je živeti, če te ljudje vzpodbujajo, te imajo radi, so s teboj, navijajo zate, živijo s tabo, kot pa da si nekje peto kolo, pozabljen od vsega. Moramo vedeti, da tudi tisti, ki niso tako uspešni, pustijo dušo in telo na treningih in tekmah."
V svoji karieri je Križaj na stopničke svetovnega pokala stopil 33-krat, 8-krat je zmagal. V sezoni 1986/87 je osvojil slalomski kristalni globus, leta 1982 je na svetovnem prvenstvu v Schladmingu postal svetovni podprvak v slalomu. Ali kaj iz časa svoje športne kariere obžaluje?
"Obžalujem ne, bi si pa želel imeti še olimpijsko medaljo, ne glede na to, kakšne barve bi bila. Sploh ob dejstvu, da mi je ušla samo za dve stotinki."
O tem, ali je kdaj zaradi množice gledalcev, ki ga je spremljala na domačih tekmah, čutil poseben pritisk, razmišlja: "Če si v formi, če si prepričan vase, je strah na startu manjši, sicer pa je to vedno prisotno. Tudi strah pred uspehom." Dodaja, da v profesionalnem športu glava igra tako veliko vlogo, da človek težko verjame.
"Živeli smo v obdobju, ko profesionalizma še ni bilo oz. je bil prepovedan. To je bila tabu tema. Do konca moje kariere smo imeli amaterski status. Nemogoče je bilo zamenjati opremo, čeprav bi se pojavil nekdo, ki bi ponudil več denarja."
Z izjavo, da kot športnik tekmuje najprej zase, potem šele za vse ostale, je takrat dvignil veliko prahu, sploh v reprezentanci so bili jezni nanj. Pravi, da za svojo izjavo še vedno stoji, a poudarja, da za vsako vožnjo, ki jo posameznik opravi na tekmovanju, stoji marsikaj. Na štartu si res sam, a za tabo stoji velika ekipa ljudi in brez ekipe je nemogoče uspeti: "Za tabo je cela ekipa sotekmovalcev, ki te motivira, ti daje impulz na treningih in je indikator tega, kako dober si. Eno brez drugega enostavno ne gre."
"Ob koncu kariere nisem bil sam. To je bila moja prednost. Drugi so mi tlakovali prve korake in to je bila moja sreča. Če bi bil odvisen sam od sebe, vprašanje, kako bi se to končalo oz. kaj bi sploh počel."
Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. Aleš Smrekar je ob 60. jubileju tekmovanj za Pokal Vitranc pripravil dva dela posebnega podkasta, kjer se s sogovorniki spominja razvoja tekmovanja in največjih slovenskih uspehov. Vabljeni k poslušanju!
Nedeljska gostja je najboljša šahistka vseh časov Judit Polgar. Še vedno je edina, ki se je borila za naslov svetovnega prvaka. Kot najmlajša je osvojila naziv velemojster, ogromno pa je naredila tudi za enakopravnost in razvoj šaha. Zaradi vsega tega je globalna šahovska zvezda. Premagala je več kot 10 svetovnih prvakov in se borila za največje šahovske lovorike.
Nedeljski gost Goran Novković je poznavalec slovenskega podjetništva, odgovorni urednik spletne strani in revije Podjetna Slovenija ter svetovalec za komuniciranje. Bil je namestnik odgovornega urednika Gospodarskega vestnika in Financ, odgovorni urednik časopisov Žurnal24 in Žurnal. V svoji karieri se je iz novinarstva podal tudi na nasprotni breg, bil je izvršni direktor Gospodarske zbornice Slovenije in SBC – Kluba slovenskih podjetnikov. Pogosto sodeluje kot komentator v slovenskih medijih. O slovenskem podjetništvu, o tem, zakaj ni slišati zgodb uspešnih podjetnikov, kakšno je slovensko gospodarsko okolje in kakšni so izzivi, ki bi jih morale nagovoriti tudi prihajajoče evropske volitve. Z njim se pogovarja Nataša Zanuttini.
Nedeljska gostja je Alenka Sottler, akademska slikarka in mednarodno uveljavljena ilustratorka, ki je poleg številnih nagrad in priznanj, zlasti v Združenih državah, kjer je postala tudi častna članica Združenja ameriških ilustratorjev, nedavno dobila še eno priznanje: newyorška revija 3X3 Magazin, revija za sodobno ilustracijo, ji je namenila sedemnajst strani dolgo predstavitev njenega opusa, skupaj z ilustracijami za nov prevod knjige Bambi, ki si ga je nekoč prisvojil Walt Desney. »Presenečeni smo nad globino in lepoto vaše interpretacije pripovedi,« so zapisali. In nove podobe Bambija slovenske ilustratorke so obkrožile ves svet.
"Ko nam zmanjka humorja, je pa res konec z nami," pravi Vid Kmetič, Mariborčan z dušo in telesom. Ukvarjal se je, in se še vedno, z vsem mogočim, zadnja leta pa predvsem zelo veliko piše. Pravkar je izšla knjiga Mariborsko leto, to je izbor časopisnih člankov, zbral in izbral jih je Vid Kmetič, ki je odličen poznavalec mariborskega življenja nekoč in danes. Tik pred izidom pa sta še njegovi pesniška zbirka z naslovom "…" in knjiga Kurzschluss, dnevniški zapiski o nebulozah, ki smo jih doživeli med pandemijo covida-19.
"Nikoli ne pozabim, koga predstavljam," pravi predsednica najštevilčnejšega sindikata v zdravstvu, Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Irena Ilešič Čujovič. Že pet let je glas in obraz več kot 17 tisoč zaposlenih iz najrazličnejših poklicev, tudi zdravnikov. Kako tudi skozi njihove izkušnje doživlja aktualno stavko, kako pa stanje v zdravstvu nasploh? So pacienti res talci trenutne zdravniške stavke? Je sindikat Fides nepopustljiv predvsem zato, ker je pred njim pokleknila še vsaka vlada? Kakšna je nasploh vloga sindikatov, kakšna je njihova moč, bi bilo treba spremeniti zakonodajo o reprezentativnosti, ki sindikate močno enači, ne glede na velikost članstva in vpliv? Kako ji kot podpredsednici Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije v zahtevnih pogajanjih za plačno reformo pridejo prav dolgoletne izkušnje iz športnega prava, iz arbitriranja pri nogometni zvezi in dela v antidoping komisiji? Kako drugačne poglede na sistem rejništva in posvojiteljstva pri nas ji je prinesla lastna izkušnja in kje med številnimi funkcijami je našla čas za učenje kar šestih jezikov?
Andreas Hoecker je fizik, ki koordinira več kot 3000 znanstvenikov z vsega sveta, predvsem pa zastopa eno izmed tehnoloških čudes sodobnega sveta. Deluje v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave v Ženevi, ki je največji svetovni laboratorij za fiziko delcev. Tamkajšnji najbolj prepoznaven objekt je 27 kilometrov dolg veliki hadronski trkalnik, predor, ohlajen komaj kaj nad absolutno ničlo. V enem od delov trkalnika je postavljen kot katedrala velik detektor, več tisoč ton težka zver, ki ima v sebi za več Eifflovih stolpov železa, predvsem pa je to izjemno sofisticirana gigantska 3D-kamera. O delu na njem in fiziki, glasbi in Franciji, pa tudi o stiku med fascinacijo in frustracijo pri iskanju odgovorov na najtežja vprašanja vesolja se je Maja Ratej z Andreasom Hoeckerjem pogovarjala v nadzorni sobi detektorja Atlas v Cernu.
“Ljudje, ki jim je mar za mir, po koncu hladne vojne ne spimo dobro,” je pred dvema letoma na dan, ko so ruski tanki krenili proti Kijevu, dejal novinar Miha Lampreht. Velja za enega naših največjih strokovnjakov zapletenih odnosov Vzhodne Evrope. Leta 1989 se je kot skupni dopisnik RTV Slovenija in Dela iz Jugoslavije napotil v Sovjetsko zvezo. Leta 1996 se je vrnil iz Ruske federacije v Slovenijo. Od začetka njegove dolgoletne novinarske kariere se je spremenilo vse. Novinarstvo, tehnologija in svet. Ves čas je ostal zvest Radiu Slovenija − kot novinar, komentator, urednik ali kot direktor. Kljub radijski upokojitvi še vedno ostaja v miselnem ciklu analiziranja sveta okoli sebe, še bolj pa v telesnem gibanju. V tem se v resnici nikoli ni ustavil, saj je želja po odkrivanju drobnih stvari, ki jih ne moreš kupiti, preprosto prevelika. Od plezanja in alpinizma do kolesarjenja. V pogovoru tudi o tem, zakaj se vse bolj kaže, da je mir samo odsotnost vojne, česa se je naučil od Ane Politkovske, zakaj so ruske kriminalke drugačne in kako poteka učenje kitare. Z Miho Lamprehtom se pogovarja Gašper Andrinek.
Tako kot se je za Slovence, ozirom takrat za vso Jugoslavijo, v zgodovino zapisal 13. maj 1979, se je v zgodovino poljskega alpinizma zapisal 17. februar 1980. Poljska alpinista Krzysztof Wielicki in Leszek Cichy nista postala le prva Poljaka, ki sta osvojila Everest, ampak tudi prva človeka, ki sta bila na njem pozimi, kar je bil tudi prvi zimski vzpon na kateri koli osem tisočak sploh. Wielicki je pozneje kot peti človek na svetu osvojil Krono Himalaje, vseh 14 osemtisočakov, Cichy pa je prvi Poljak, z osvojenimi najvišjimi vrhovi vseh sedmih celin. Sta pripadnika generacije Ledenih bojevnikov, kot je National Geographic poimenoval generacijo poljskih alpinistov, ki so opravili kar 10 od 14 prvih zimskih vzponov na osemtisočake.
Slovenski slikar Jure Zadnikar že skoraj 30 let živi na grškem polotoku Halkidika. Končal je študij na Akademiji za likovno umetnost, sodeloval pri zasedbi Metelkove in umetniško opremil del Hostla Celica. Na študijski izmenjavi v Solunu je spoznal slikarko Fotini. Življenje sta si ustvarila v mestecu Kassandreia, kjer živita od leta 1997. Pravi, da svetloba v Grčiji drugače slika krajino kot v Sloveniji. Trava ima drugačne odtenke. Slovensko nebo je bolj modro kot grško. Kakšno je življenje ob morju, kje črpa navdih, kako z distance vidi Slovenijo, kakšna je Grčija 15 let po veliki krizi. Tudi o solunskih časih s košarkarjem Juretom Zdovcem in spominih na sorodnika Edvarda Kocbeka.
Rinko Golubović je eden najbolj prepoznavnih televizijskih in radijskih obrazov in glasov na področju nekdanje Jugoslavije. V svoji več kot 50 let trajajoči karieri se je tako na RTV Sarajevo kot pozneje v številnih zasebnih medijskih hišah preizkusil v vseh mogočih vlogah kot voditelj in novinar, bil je urednik, voditelj in snovalec tako informativnih kot zabavnih oddaj, med vojno v Bosni in Hercegovini tudi vojni poročevalec. Kot številni drugi njegovi sonarodnjaki je nekaj let kot begunec preživel v Kanadi, a se je vrnil v Sarajevo. V dneh pred 40. obletnico olimpijskih iger sodeluje v velikem medijskem projektu, s katerim bo mesto Sarajevo praznovalo to obletnico. Z njim se pogovarjamo o tem, kako so zimske Olimpijske igre leta 1984 zaznamovale mesto, o njegovi več kot polstoletni karieri v medijih in kako vidi medijsko-politično krajino v Bosni in Hercegovini.
16 let je bil star, ko ga je vlak pripeljal v Dachau, prvega od šestih koncentracijskih taborišč, v katerih je preživel naslednje leto in pol, dokler se ni končala vojna. Zase pravi, da mu življenje v taborišču ni prišlo do živega in je lahko razmeroma normalno živel povojno življenje. Ta teden je izšla tudi njegova biografija – Nepojmljivo, v kateri le približno tretjino prostora nameni medvojnim dogodkom. Dušan Stefančič je bil namreč po vojni uspešen gospodarstvenik – doma in v tujini. Kot ena res zadnjih živih prič nekega groznega obdobja pa čuti poklicanost, da nas še enkrat opozori nanj. Smo namreč sredi zelo podobnih procesov, kot so se dogajali sredi tridesetih let prejšnjega stoletja.
Čas je za premik od antropocentrične k biocentrični etiki, doba antropocena nas bo v to prisilila, ali pa nas več ne bo, je v knjigi Vrt in prispodoba, ki je pravkar izšla pri švicarski renomirani založbi Birkhäuser, zapisala krajinska arhitektka, dr. Ana Kučan. Njeno raziskovalno delo se prepleta med Biotehniško fakulteto, kjer kot redna profesorica predava teorijo in oblikovanje krajine ter projektivnim birojem Studio AKKA, za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Med številnimi projekti biroja sta prav gotovo največja Športni park Stožice in Nordijski center Planica.
Poslovil se je legendarni dramski in radijski igralec Jurij Souček.
Anže Rozman je skladatelj. Ta oznaka mu je najljubša. Kot majhen otrok je z družino obiskoval koncerte Slovenske filharmonije, simfonikov RTV Slovenija in ugotovil, da v glavi sliši glasbo. Ne glasbe, ki jo je poslušal na koncertih, ampak nekaj čisto svojega.
Z nedeljskim pogovorom bomo odpotovali v čase, ko smo imeli na tekmovanju za Zlato lisico kar štiri slovenske slalomistke v prvi jakostni skupini. V čase »vražjih Slovenk«, ki jih je kot šef ekipe vodil legendarni Jaro Kalan. Dolgoletnega trenerja, v zadnjem obdobju profesionalne kariere tudi direktorja Smučarske zveze gosti Aleš Smrekar.
Pravi, da je v Sloveniji težko biti igralka. Večkrat so jo tudi podcenjevali in poskušali uvrstiti v predalčke. Čeprav se z moškimi kolegi odlično razume, odkrito priznava, da je tako gledališki kot filmski svet v Sloveniji domena moških. Kritična je tudi do vedno glasnejših pozivov k tradicionalizaciji žensk v družbi. Poudarja, da se moramo za že izbojevane pravice, vedno znova boriti.
Novinar Aleksandar Stanković bo na hrvaški javni televiziji kmalu vodil že tisočo oddajo Nedeljom u 2. Gre za unikatni pogovorni format, ki je s pristopom in neposrednostjo že dobri dve desetletji med najbolj gledanimi v celotni regiji, voditelj Stanković pa si je ustvaril legendarni status. Včasih deluje kot tožilec in odvetnik, združen v isti osebi neizprosnega spraševalca. A tudi Stanković je krvav pod kožo. Pred kratkim je v osebno-izpovedni knjigi razkril, da se že več kot 10 let bojuje z depresijo. O svoji bolezni govori odkrito, razmišlja o smislu obstoja, razlogih za nastanek depresije, morebitnih rešitvah, družini, veri in življenju. Tudi o manjših razlogih za srečo, vetru v laseh na plešasti glavi, navdušenju nad Tomosovimi motorji, boksu, petju, poeziji. Praznikih.
Če bi ugodila želji svojega očeta, bi bila Vida Drame Orožim računovodkinja na ljubljanskih Žalah, če bi bili časi njene mladosti drugačni, bi bila najbrž sopranistka, a je zelo zadovoljna, da se je odločila za medicino in opravila kar dve specializaciji.
Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, slikar, popotnik in prevajalec Iztok Osojnik je nedeljski gost. Od branja in klesanja rim umetne inteligence pa do podrealizma in državne literature, pa tudi Indije in Japonske, se z njim pogovarja Gorazd Rečnik.
Ana Petrič vodi center starejših v Notranjih Goricah. Pred skoraj dvema desetletjema je začela kot strežnica, danes v vlogi direktorice uvaja sodobne pristope dela s starejšimi, ki s številnimi aktivnostmi izkoriščajo "zadnje" priložnosti za polno življenje. Od letošnje jeseni se z odprtjem vrtčevskega oddelka v domu razlegata še otroški smeh in jok: medgeneracijsko sobivanje v pravem pomni besede.
Neveljaven email naslov