Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
582 epizod
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Tokrat vas Damjan Zorc vabi v prav danes uradno priznan Naravni park Debeli rtič. Nekaj ga je v morju, nekaj na obali, delček pa celo na hribu posejanem s kmetijami. Kako se vse to združuje v celoto in kako boste obšli poletno avtomobilsko gnečo na naši obali?
Če česa v sosednji Avstriji ne manjka, so to gotovo naravna jezera. Med njimi najdemo najgloblje, največje, najhladnejše, najbolj zeleno in tudi najvišje ležeče kopalno jezero, ki pa mu zagotovo lahko dodamo tudi oznako najbolj nizozemsko jezero na Avstrijskem. Belo jezero, ki je od slovenske meje oddaljeno dobrih sto kilometrov, namreč vsako zimo zasede nekaj tisoč Nizozemcev, ki na njegovi zmrznjeni gladini pripravijo najdaljši drsalni maraton na svetu, Dirko enajstih mest. Sicer pa je Belo jezero magnet za obiskovalce predvsem poleti, ko nam da vedeti, od kod ime 'belo' in zakaj ga je za najlepše jezero v Avstriji na svojem poročnem potovanju razglasil že sam cesar Franc Jožef. Po njem se je letos zapeljala tudi skupina novinarjev na letošnji ekspediciji We are Alps – Mi smo Alpe, ki jo vsako leto organizira Stalni sekretariat Alpske konvencije.
Pred okroglim mesecem dni je dočakal zaključek glavne faze obnove grad Kôstel, nekoč latinsko Castellum. Na izpostavljeni živi skali so ga zgradili pred osmimi stoletji, pripadajoči trg znotraj obzidja in pristavo pod njim pa postopoma, po potrebi… Vmes je preživel številne turške vpade, pa Napoleona in komuniste. Požgan in porušen je bil večkrat… nič čudnega, da zdaj spet zgleda kot nov, pa čeprav je za zdaj zmanjkalo denarja za okna.
Prebarvana slovenska imena krajev spremljajo pot po Kanalski dolini, od italijanskega Trbiža do Aupaske doline. Zanjo nekateri pravijo, da je najlepša dolina v italijanskih Alpah. Presojo, ali je res, prepuščamo vsakemu posamezniku, gotovo pa je ena bolj zapuščenih. Pred sto leti je dolino poseljevalo 2000 ljudi, danes le še približno 200. Četrtina jih živi v Dordolli, vasici, ki se skriva, in to dobesedno, prav nekje na sredi doline. Legenda pravi, da so se ljudje tja naselili prav zaradi skrivne lege, v iskanju zavetja pred mongolskimi plemeni, ki so nekoč ustrahovala Evropo. Gnezdo med gorami, ki te nežno zmasira, kraj imenuje umetnik, ki se je tja priselil iz Londona in zadnja leta ni edini, ki je raje kot odšel prišel. Dordolla je bila tudi ena od točk letošnje poti We are Alps, Mi smo Alpe, ki ga za boljše poznavanje življenja v Alpah za predstavnike medijev že nekaj let organizira Stalni sekretariat Alpske konvencije.
Tokrat nas pot nese v deželo hmelja, torej v Savinjsko dolino, točneje v Žalec. Od konca 19-tega stoletja mesto velja za središče slovenskega hmeljarstva, zadnja leta pa najbolj slovi po fontani piv. Če pa se z ljubljanske strani zapeljete mimo fontane in potem kmalu zavijete levo, boste prišli do Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo. Za stavbo inštituta pa najdete Vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin.
Plečnikovo hišo so začeli obnavljati pred petimi leti. V njej so vzpostavili nov muzej in raziskovalni center, posvečen arhitektovemu opusu. Pod vodstvom Muzeja in galerij mesta Ljubljane so uvedli tudi stalni program občasnih razstav in izobraževalnih dejavnosti. Hiša je med bolj obiskanimi turističnimi lokacijami v Ljubljani. Plečnikova hiša je prejemnica nagrade Evropske komisije za izjemne dosežke na področju kulturne dediščine.
Čeprav večina ob omembi Turnišča pomislijo na prekmursko naselje pa gremo tokrat res v Turnišče ampak ne v Prekmurje. V okolico Ptuja bomo šli. Streljaj od najstarejšega slovenskega mesta je namreč dokaj neznan grad Turnišče, ki sicer kaže res žalostno podobo in kar kriči po pošteni obnovi, k sreči pa se za razpadajočim poslopjem bohoti prekrasen drevesni park, ob njem pa Turniški ribnik, ena od posebnosti Dravskega polja. Šli smo do parka, ki je bil predolgo časa kot kakšna zaspana kraljična.
Da so tudi taki turisti, ki obiščejo Slovenijo, pa jih ne zanimata ne Bled ne Ljubljana, je statistilčno skoraj nemogoče. A vendar so. Nekaj takih smo srečali v dolini Soče, v kateri smo obiskali prav poseben vrt. Juliana po imenu nima nič z Julijskimi Alpami, po vsebini pa zelo veliko. Naš najstarejši alpski botanični vrt, o katerem pravijo, da je najlepši prav maja in junija, je obiskala Veronika Gnezda.
Da so tudi taki turisti, ki obiščejo Slovenijo, pa jih ne zanimata ne Bled ne Ljubljana, je statistilčno skoraj nemogoče. A vendar so. Nekaj takih smo srečali v dolini Soče, v kateri smo obiskali prav poseben vrt. Juliana po imenu nima nič z Julijskimi Alpami, po vsebini pa zelo veliko. Naš najstarejši alpski botanični vrt, o katerem pravijo, da je najlepši prav maja in junija, je obiskala Veronika Gnezda.
Za Nedeljski izlet vam tokrat privoščimo dve aktivni uri vaške idile in miru, združeni s splošno izobrazbo o avtohtonih vrstah dreves in grmovnic. Zágraški log pri Škocjanu na Dolenjskem je neograjena naravna vrednota sredi milih gričev , ki vas z zelenjem ohranja v sedanjosti, z okamninami iz nekdanjega Panonskega morja in muzejem na prostem v preteklosti in zorenjem pšenice in rža v bližnji prihodnosti. Damjan Zorc pravi, da se svobodo meri tudi s tem, da zobanje zrelih plodov s češenj, skorša ali tepk – tu ni prepovedano…
Tokrat vas bomo vzpodbodli na zanesljivo najbolj bodeč Nedeljski izlet, kar si jih v Sloveniji lahko zamislite. Blizu naših največjih solin si lahko v Seči pri Portorožu za en sam samcat evro ogledate Vrt kaktusov. Magda Grašič vam bo rada predstavila vseh 1600 bodičastih prijateljev, ki sta jih skupaj s pokojnim možem že pred leti nastanila v steklenjaku blizu seškega rta. Damjan Zorc je ta teden najbolj občudoval 3 izmed njih: najstarejšega, starega 60 let, pa najvišjega – visokega 6 metrov, za katerega so morali posebej prilagoditi streho, in najdaljšega – ki se po skalnjaku vije več kot dva metra.
Podeželski kino je bil njega dni mogočna inštitucija. Ne le zanos, s katerim so prosvetna društva, vaški odbori in manjša mesta nabavljale znamenite Iskrine projektorje, tudi velik obisk in kulturna ter prosvetna vloga kina v petdesetih, šestdesetih in delno sedemdesetih letih minulega stoletja, vse bolj privlačita tako filmsko, kot splošno zgodovinopisje. In v Ormožu so se odločili podeželski kino obnoviti. V nekoliko bolj urbanem okolju mestnega gradu sicer, pa vendar.
Slovenija je dežela zmajev. Od severa pa do juga je vse polno pripovedk, v katerih nastopajo. Mogoče ima res prednost pred drugimi ljubljanski zmaj zaradi mostu in grba, pa tudi zaradi mita o argonavtih, v katerem zmaja ubije prvi Ljubljančan Jazon. A znan je tudi zmaj na Košuti nad Tržičem, ki je povzročil uničujoči potres, mesto Ribnica pa ima globoko pod zemljo ukročena kar dva zmaja. V svet teh starih, hibridnih in mističnih bitij, ki so jih poznale vse stare kulture, zdaj popelje tudi nova razstava v Kazematah na ljubljanskem gradu. Pripravil jo je arheolog, kustos Slovenskega etnološkega muzeja, doktor Marko Frelih.
Cerkniško polje s svojim jezerom je pred stoletji veljalo za enega najbolj znanih kraških pojavov v Evropi. Pravzaprav je ta del Slovenije, danes Notranjski regijski park, poleg matičnega Krasa po svetu najbolj poznan, preučevan in prepoznan. O naravnih posebnostih in življenju ljudi na Notranjskem je obširno pisal že Janez Vajkard Valvazor, za njim še številni, zato imajo današnji interpreti zgodovine tam lažje delo kot drugod.
Z garaškim delom so rudarji v 500 letih izkopali za 700 kilometrov rovov. Le delček tega podzemnega labirinta je urejen tudi za turističen ogled. Obiskovalcem je prikazano pridobivanje cinabaritne rude od primitivnih začetkov rudarjenja do njegovega tehnično izpopolnjenega konca. Rudarji so si enolično delo znali popestriti s pristnim humorjem. A zaradi živega srebra so tudi prekmalu zbolevali in umirali. Iz teme rovov v svit življenja, je eden od sloganov, s katerim skrbniki tega dela Unescove dediščine vabijo na obisk Idrije.
Vedenje o izumitelju, tovarnarju in tudi dobrotniku Janezu Puhu se je v zadnjih letih močno razširilo. Zavest, da gre za Slovenca, se je pričela širiti najprej med tehnično inteligenco, nato pa med vedno večjo skupnostjo ljubiteljev starodobnih vozil v začetku devetdesetih let minulega stoletja. Takrat so ob 130-letnici rojstva na Ptuju pripravili veliko pregledno razstavo, od takrat pa Puh po kapljicah bogati našo tehnično dediščino in z njo tudi tehnološko samozavest. Kamenček v tem mozaiku je tudi njegov muzej, ki je ob zasebnih zbirkah in podobni ustanovi v avstrijskem Gradcu referenčna točka ljubiteljev Puhovih vozil, kot tudi njegove izjemne osebnosti.
Tokrat pa res ni bilo potrebno dosti možganskega naprezanja za izbor glasbe, ki bo spremljala tale nedeljski izlet. Svetovno najbolj prepoznan glasbeni virtuoz, rojen na tleh današnje Republike Slovenije - je Guiseppe Tartini. Eden najprepoznavnejših slovenskih trgov, brez katerega si težko predstavljamo turistično razglednico dežele med Alpami in Jadranom, je po njem poimenovan krožni trg na najdlje v kopno zajedenem koncu piranskega mandrača. In naravnost proti barčicam domačih ribičev je usmerjeno pročelje Tartinijeve rojstne hiše.
Še vedno se pogosto dogaja, da naši Štajerci in Korošci obstanejo odprtih ust in nejeverno priprtih oči, ko zaslišijo znani slogan “Kamnik, Maistrovo mesto”. Potem jih kmalu potolaži dejstvo, da se je njihov pogumni Rudolf sredi starega mestnega središča na Šutni rodil – in tukaj tudi preživel svoja predšolska leta. Še preden je postal odločni general, ki je Slovencem ob severni meji prihranil diplomatsko cincanje z arbitražo, pa ga je življenje gnalo po vsej srednji Evropi. Njegovo rojstno hišo sredi Šutne je tudi zaradi mogočne silhuete z brki tik pred vhodom – zlahka našel Damjan Zorc.
Dolenčeva kajža na koncu Doslovč je ena tistih hiš, kjer še lahko vidimo, kaj pomeni, da je hiša v “žakl djana”. Prav na tej domačiji, v leseni hiši, ometani z apnom, se je 9. februarja pred 147 leti rodil župnik in mojster ljudske besedne umetnosti Fran Saleški Finžgar. Pravzaprav je bil Franc, ali kot je sam zapisal Francetovega Franceta France, a se je potem za potrebe objav preimenoval v Frana. Čeprav se je družina pozneje, tudi zaradi dobrega zaslužka od očetove obrti in znanja preselila, so se prav v tej kajži odvile številne zgodbe, pozneje zapisane, kot sta Tudi pajčevina bi me držala ali pa Miklavžev nožič. Finžgar je večkrat dejal, da se mora za svojo nadarjenost zahvaliti prav očetu, ki mu je dal več napotkov za življenje kot vse knjige. Čeprav je njegova mama menila, da duhovniški poklic za njenega sina živahnega značaja ni najboljša izbira, si ga je vseeno izbral in to zato, da bo kot duhovnik lahko izboljšal življenje preprostega kmečkega človeka. A Fran Saleški Finžgar ni bil le duhovnik, bil je tudi pisatelj, avtor zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem, za katerega je prejel celo klic iz Hollywooda, in Slovenec, ki mu je bilo najbolj pomembno, ne glede na oblast, postaviti se na stran preprostega človeka. O Finžgarju sta nam pripovedovala turistična in muzejska vodnica Petra Kržan, ter njegov pranečak, etnolog, doktor Janez Bogataj.
Tokrat vas vabimo na domačijo enega prvih prejemnikov Prešernove nagrade za življenjsko delo – Franceta Bevka. Še nekaj let prej, na šele tretji podelitvi je prejel tudi Prešernovo nagrado za mladinsko povest Tonček, ki je izšla natanko pred sedemdesetimi leti. Na najbolj zasnežen dan letošnje zime, se je na strma pobočja kopaste Kojce, v vas Zakojca na meji med Cerkljanskim in Tolminskim odpravil Damjan Zorc.
Neveljaven email naslov