Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
761 epizod
761 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Ob 100. obletnici rojstva Milana Butine, slikarja, likovnega teoretika in scenografa je v Slovenskem gledališkem inštitutu na ogled razstava o njegovem scenografskem opusu. V slovenskih gledališčih je ustvarjal v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja, na razstavi iz zbirk Inštituta pa so, poleg makete, njegovih slikarskega stojala, trinožnika in barv, na ogled njegove scenske skice oziroma scenografski osnutki. Ti odražajo tako razvoj avtorjevega likovnega jezika kot razumevanja ploskve in prostora in njunih razmerij. Po razstavi smo se sprehodili s kustosinjo mag. Teo Rogelj. Vabimo vas k poslušanju! na sliki. Sofokles, Kralj Edip, neizvedeno, 1961. Scenografski osnutek: Milan Butina; vir: Ikonoteka SLOGI, izsek
V času, onkraj časa je naslov knjige, ki se retrospektivno vrača v desetletno obdobje obstoja mednarodnega festivala sodobnega plesa: Cofestivala, in ga, kot je razvidno iz podnaslova: plasti. Publikacija v obzir vzame kronologijo, kuratorske prakse, ustvarjalne in produkcijske kontekste, prostore in presečišča. Gostje oddaje so: Nika Arhar, ki je uredila knjižno izdajo, Dragana Alfirevič in Rok Vevar, ki festival tematsko in kuratorsko oblikujeta. V tem tednu se začne nova edicija festivala.
Pred mikrofonom še gostimo Matejo Bučar, koreografinjo in plesalko, in se z njo pogovarjamo o sodobnoplesni umetnosti, ki jo ustvarja, v sodelovanju s plesalkami, plesalci, vizualnimi in zvočnimi umetniki in drugimi. O odkrivanju odrskih, gledaliških, galerijskih ali zunanjih prostorov in o poigravanju z njihovimi arhitekturnimi, slogovnimi in socialnimi danostmi in konvencijami; o novih in starih tehnologijah, ki služijo komuniciranju določenih zamisli ali sporočil z občinstvom; o posameznih delih in estetskih strategijah koreografskega opusa, ki ga je Mateja Bučar začela ustvarjati za začetku 90-ih let preteklega stoletja. Pogovor nadaljujemo in se s posebnim poudarkom osredotočamo na delo Zelena miza, nastalo leta 2015, o katerem je ob premierni uprizoritvi zgodovinski, filozofski in politični kontekst v svojem besedilu Koreografija za zeleno mizo prispevala Pia Brezavšček. Vabimo vas k poslušanju! foto: prizor iz urbane koreografije Zelena miza, izsek, vir: dum-club.si
Mateja Bučar je slovenska koreografija in plesalka, ki je svojo umetniško pot začela kot balerina v Operi in baletu SNG v Ljubljani, pozneje in vzporedno je bila članica Plesnega teatra Ljubljana. Baletno izobrazbo je pridobivala doma in v tujini, prav tako tehnike modernega in sodobnega plesa. Z letom 1992 stopi na samostojno umetniško pot koreografinje in plesalke. Od leta 1999 pod okriljem DUM, Društva umetnikov, so njena dela s področij sodobnega plesa in performansa uprizarjana v mednarodnem prostoru. Mateja Bučar je leta 2015 na Trinity Laban konservatoriju za glasbo in ples londonske univerze prejela doktorski naziv na področju teorije estetskih vprašanj v koreografskih praksah. Svoje umetniško delo ustvarja za različne notranje in zunanje ambiente. Več pa v pogovoru, ki ga bomo poslušali v dveh delih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Rdeči čeveljci / Rdeči oktober, LGL, 2021, foto: Jaka Varmuž, www.dum-club.si
»Prstan mora biti iz čistega zlata, težak je 24 gramov,…« se zamisli Branka Gombača spominja Tone Partljič. Do nedavnega je bila druga polovica oktobra v znamenju gledališkega praznovanja – v dolgoletnem rednem terminu je v Mariboru potekal festival Borštnikovo srečanje. Na njem se vsako leto podeljuje najvišje priznanje za življenjsko delo igralkam in igralcem v Sloveniji, Borštnikov prstan. Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, leta 2020, sta v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom – Gledališkim muzejem nastali oddaji, v katerih smo predstavili vse dotedanje prejemnice in prejemnike tega najvišjega odličja. Tokrat vam v oddaji Oder – 50 let Borštnikovega prstana, predstavljamo Prejemnice. Avtorici oddaje sta Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Vida Juvan in Elvira Kralj v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. Foto: Vlastja Simončič. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Danes je pred nami obsežna monografija Gledališče Möderndorfer, v kateri se avtor, Vinko Möderndorfer, posveča 106 uprizoritvam, ki jih je režijsko zasnoval v dobrih štirih desetletjih režijskega ustvarjanja. Njegovi zapisi so karseda raznovrstni – od razmišljanj o značilnostih in odrskih zakonitostih posameznega žanra ali zvrsti gledališča, razčlemb posameznih dram, zabeležk o rojevanju in razvoju gledališč, do zelo osebno obarvanih krokijev o soustvarjalcih (igralcih, dramatikih, skladateljih, kostumografih in scenografih, dramaturgih, umetniških vodjih, fotografih …) ter do spominov in utrinkov z vaj in gledaliških anekdot. Tu so še uvodni esej dr. Blaža Lukana, intervjuji, odlomki iz gledaliških listov, seznam vseh Möderndorferjevih gledaliških režij s pripadajočimi zasedbami ter popis njegovega ustvarjanja na drugih umetniških področjih. Monografijo izpopolnjuje bogata slikovna oprema, največji del zavzemaj fotografije uprizoritev, umetnikov, dodane so še kostumografske in mizanscenske skice, plakati, likovna dela, ki so navdihnila katero izmed postavitev. Vsebinsko in vizualno bogata ter obsežna monografija v dveh delih je izhodišče za pogovor z Vinkom Möderndorferjem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: mladinsko.com
Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana smo v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom pripravili radijski diptih Prejemnice in Prejemniki Borštnikovega prstana. V oddaji 50 let Borštnikovega prstana – Prejemniki boste slišali odlomke iz najvidnejših stvaritev igralskih velikanov, kot so Vladimir Skrbinšek, prvi prejemnik Borštnikovega prstana, prek Berta Sotlarja, Borisa Kralja, Poldeta Bibiča, Jurija Součka, Radka Poliča Raca, do Borisa Cavazze in drugih izjemnih slovenskih gledaliških umetnikov. Diptih oddaj sta pripravili Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janez Škof v: Emil Filipčič, Psiha, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94. Foto: Tone Stojko. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Nekje sem prebral, da traja življenje določene gledališke estetike, določenega gledališkega zagona, toliko kot traja življenje nekega psa. Približno deset let. Približno deset let traja gledališki dah.« Tako Vinko Möderndorfer, režiser, dramatik, pesnik, pisatelj in mislec začenja poglavje Življenje nekega psa, v knjigi Gledališče v ogledalu. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: https://veza.sigledal.org/
Nova gledališka dvorana – manjšega formata – na gradu Turjak obiskovalce vabi k ogledu razstave Mejniki gledališke igre. Bogato in skrbno izbrano fotografsko in zvočno gradivo, videozapisi in odlomki iz pisnih virov sestavljajo novo, stalno razstavo Slovenskega gledališkega inštituta. Gledališki igri na Slovenskem se približuje kronološko, od baroka do danes; primerjalno, z različnimi uprizoritvami Cankarjevih likov: Jermana iz drame Hlapci in Helene iz besedila Za narodov blagor; razkriva iskanja gledaliških ustvarjalcev od 60. let preteklega stoletja do danes, in osvetljuje pedagoške pristope nekdanjih in današnjih predavateljev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo UL. »Razstava Mejniki gledališke igre je nastala iz želje po približanju igralski umetnosti in si ne domišlja, da bo trdno zgrabila neujemljivo, kot tudi ne, da bo med mejnike zajela vsa raznovrstna pretekla igralska udejanjanja. Ponuditi želi izkušnjo občutenja gledališke igre. Zato je tudi pristop, ki ga ubira razstava, le eden izmed možnih,« je v uvodnem besedilu med drugim zapisala njena avtorica, Ana Perne, teatrologinja in kustosinja v Slovenskem gledališkem inštitutu. Skupaj z avtorico vas vabiva na radijski sprehod po razstavi Mejniki gledališke igre! foto: David Verlič
Željko Hrs je svojo profesionalno umetniško pot začel, in letos poleti, z upokojitvijo, tudi sklenil v Slovenskem mladinskem gledališču. Že od začetka osemdesetih let je bil eden od stebrov ansambla, ki je v tem času dosegel veliko mednarodno prepoznavnost. Sodeloval je tudi s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več v filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo, zgodovino in teorijo gledališča. Dramaturško je utvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Bil je mentor podiplomskim študentom na Goldsmiths Collegeu v Londonu in je docent za Zgodovino gledališča na Akademiji za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1981 pa študentsko Severjevo nagrado za odrski gib. V pogovoru Željka Hrsa spoznavamo kot razmišljujočega ustvarjalca, katerega stvaritve so vselej rezultati poglobljenega in temeljitega raziskovanja določene snovi. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Tomazin in Željko Hrs v predstavi Glengarry Glen Ross, SMG, 2014, foto: Nejc Saje
Mednarodno priznana ameriška učiteljica igre Ivana Chubbuck v knjigi z naslovom Moč igralca predstavlja svojo lastno metodo in inovativno igralsko tehniko.
»Eksperimentalno radijsko ustvarjanje ali z drugim izrazom zvočno ustvarjanje drugačnih estetskih prijemov in sprejemov je sicer že znano v vsej radijski zgodovini«, v knjigi Slišati sliko, videti zvok zapiše Aleš Jan. »Ustvarjalci so kot nemirni duhovi vedno na novo iskali dodatne izrazne možnosti besede in zvoka, spreminjala se je estetska podoba pisanja in zlasti zvočnega ustvarjanja.« nadaljuje Jan. Današnji Oder, oddajo o sočasnem gledališču, ki se prej kot materialnemu prostoru posveča času in etru eksperimentalne radijske igre, je pred štirimi leti pripravila Petra Tanko. V njem ne teži k zaobjemu vsega obsega eksperimentalnega ustvarjanja na našem radiu, temveč se Našemu eksperimentalnemu studiu, ki sta ga v začetku 70-ih let preteklega stoletja spodbudila in desetletje zatem negovala predvsem Rapa Šuklje in Dušan Mauser, ter poznejšim radiofonskim iskanjem približuje v pogovorih: z Zmagom Frecétom, po poklicu tehničnim asistentom v uredništvu igranega programa, po duhu pa pesnikom in večnim iskalcem novih dimenzij bivanja in temu ustreznih radijskih oblik, in z Igorjem Likarjem, režiserjem, pesnikom in radiofonskim piscem, ki je tako v prémosti časa kot v iskanjih neposredni naslednik radiofonskega eksperimentiranja zgoraj omenjenih Mauserja in Šukljetove, režiserke Rosande Sajko ter literarnega radiofonskega ustvarjalca Franeta Puntarja in drugih. Oddajo Dva pomežika eksperimentalni radijski igri in tretjega tretjina bogatijo tudi pripovedi tonskih mojstrov Mira Marinška in Staša Janeža ter skladatelja in glasbenega urednika Bora Turela ter odlomki iz eksperimentalnih radijskih iger in radijskih iger ustvarjenih po principih eksperimenta. Oddajo uvrščamo v sklop oddaj jubileja Ars 60. Vabimo vas k poslušanju!
Ekologija je postala ena osrednjih tem tudi na širokem polju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, ki sodelujoče v ustvarjalnem procesu nastajajoče uprizoritve postavljajo tudi v vlogo umetniških aktivistov. Med izvedbenimi pristopi sta danes že uveljavljeni ekološka koreografija, ki se osredotoča na uglaševanje človeškega telesa z okoljem in ekološka dramaturgija. Ob tem se v odnosu do ekologije odpirajo povsem nove vloge telesa, vse bolj umeščenega v neokrnjene prostore narave, ki je tako postala eno osrednjih prizorišč sodobnih performativnih praks. O tem v tokratni oddaji Oder spregovorijo mednarodno uveljavljeni ustvarjalci - dramaturginja Tery Žeželj, režiserka Mateja Kokol, kurator Rickard Borgström ter koreografinja in plesna pedagoginja Mojca Kasjak. Del oddaje je nastal ob spremljanju omizja revije MASKA z naslovom Ekologija med izvedbo in uprizoritvijo na letošnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru. Tam je bila Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju! naslovnica revije Maska, letn XXXVII., št. 211-212 (zima 2022), foto: Niko Lapkovski
V Čedadu v Furlaniji - Julijski Krajini je konec julija potekal 32. mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, predstavlja pomembno stičišče in referenčno prizorišče srednjeevropske uprizoritvene umetnosti. V sklopu festivala je bila 27. julija svetovna premiera predstave Marlene o nemški pevki in igralki Marlene Dietrich, ki je bila v času druge svetovne vojne izrazito antinacistično usmerjena. Predstavo je režiral priznani bosanski režiser Haris Pašović, v glavni vlogi je zaigrala srbska igralka in režiserka Mirjana Karanović. Predstava je nastala v koprodukciji festivala Mittelfest, Narodnega gledališča Sarajevo in East West centra in bo 6. septembra svečano otvorila gledališko sezono 2023/2024 v Sarajevu.
Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.
Več kot 500 nastopajočih, več kot 2000 obiskovalcev, je v štirih dneh, med 27. in 30. julijem, živelo festival Plavajoči grad. Site-specific vizualna umetnost, glasba in performativne umetnosti, delavnice in komunikacija vseh, ki so si delili skupen prostor in čas soustvarjajo posebno festivalsko vzdušje, ki smo ga zabeležili v utrinkih in mislih sodelujočih umetnikov in glasbi Etno Histeria World Orchestra. Vabimo vas k poslušanju! na sliki: projekt Ptice, Marija Bavdaš, Nika Solce, Katanari, foto: Katanari
Ponovno odpiramo debato o problemu, ki vztraja že več desetletij in prizadeva več generacij. Govorili bomo o sodobnem plesu in zunajinstitucionalnih scenskih umetnostih, področjih, na katerih si avtorji in drugi umetniki že predolgo prizadevajo za institucionalizacijo, predvsem pa za ustrezne delovne pogoje, v prvi vrsti vadbene prostore. Pogovoru so se pridružili Branko Potočan in Matjaž Farič, oba plesalca in koreografa zrele generacije, ki v nezadostnih produkcijskih razmerah delujeta domala vso svojo umetniško kariero; Danijela Zajc in Jaka Andrej Vojevec, ustvarjalca mlajše srednje generacija, ki se jima prostori, v katerih delujeta, dobesedno rušijo pred očmi; Goran Završnik je ustvarjalec, producent, organizator in tudi član dialoške skupine na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije ter Kim Komljanec, ki iz predhodnega umetniškega delovanja problematiko pozna, trenutno pa je kot svetovalka ministrice zaposlena na Ministrstvu za kulturo. K sodelovanju smo povabili tudi predstavnike Mestne obline Ljubljana, od koder smo, zaradi pomanjkanja sogovornikov, prejeli pisni odgovor. Problem vadbenih prostorov ima dolgo zgodovino, razlog zakaj o njem danes govorimo, pa je v obvestilu, ki smo ga prejeli od različnih ustvarjalcev in zavodov, govori pa o tem, da so izgubili vadbeni in studijski prostor na Parmovi 25 v Ljubljani. Po besedah Matjaža Fariča je v teh prostorih več kot desetletje nastajala domala vsa ljubljanska zunajinstitucionalna gledališka produkcija in produkcija sodobnega plesa. Vabimo vas k poslušanju! foto: Drago Videmšek
»Zanimivo pa je, da plesalec odpre usta in tekst vstopi v plesno predstavo takrat, ko se ples dejansko razveže od jezika oziroma v trenutku, ko jezik izgubi status gospodujoče materialnosti.« To je ena od glavnih misli dr. Bojane Kunst v besedilu Bi slišali mišico, če bi mogla govoriti? O plesu in jeziku, ko analizira zgodovinsko pojmovanje plešočega telesa v odnosu do govorjenega jezika in njuno medsebojno osamosvajanje, s tem pa tudi konstituiranje nove plesne zvrsti. Besedilo je v celoti objavljeno v knjigi Drama, tekst, pisava, ki je pri Knjižnici MGL izšla pred dobrim desetletjem. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Irena Zagoričnik Tomažin: (S)pozaba kaprice, glasovno-plesna predstava, Mesto žensk 2006, foto: Nada Žgank, izsek
Etbin Kristan in gledališče Cankarjeve dobe nosi naslov razstava, ki je trenutno na ogled v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta. Manj znani slovenski dramatik in književnik, tudi jugoslovanski politik v času pred prvo svetovno vojno in po njej, sedem desetletij po smrti s tem dobiva vidnost, ob kateri lahko raziskujemo pomen in vpliv njegovega umetniškega delovanja doma in v tujini. Izjemno dinamična Kristanova osebnost se kaže v njegovi plodoviti življenjski poti, ki je poleg domovine segala tudi v Združene države Amerike, kjer je ustanavljal slovenska društva, uprizarjal slovensko dramatiko ter širil slovensko kulturo. Kristanova dramska dela, rokopisi in avtorjeve revialne objave, prevodna dela in dokumenti uprizoritev so izhodišče za pogovor, h kateremu smo pred mikrofon povabili literarno zgodovinarko prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko na novogoriški Univerzi ter raziskovalko na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU ter Katarino Kocijančič, ki je skupaj s sodelavci Slovenskega gledališkega inštituta pripravila razstavo in objavo Kristanovih dramskih besedil na spletni strani Gledališkega inštituta. Vabimo vas k poslušanju! foto: SLOGI
Kaja Lin Jagodič Avguštin je svojo umetniško pot začela na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in tam leta 2009 diplomirala. Plesno izobraževanje je nadaljevala v tujini in se pogumno odpravila v Izrael, kjer je nekaj let plesala v tamkajšnjih sodobno-plesnih skupinah. Po vrnitvi v Slovenijo je sodelovala s Kjaro Starič Wurst ter bila članica njene projektne plesne skupine Kjara's dance project. Izmenično je plesala v tujini in doma ter nastopila na domačih festivalih, kot sta Plesna Nacionala v Španskih borcih ter Fronta sodobnega plesa v Murski Soboti. Ustvarila je dve samostojni avtorski predstavi, leta 2019 predstavo z naslovom Corpus Aurora in leta 2022 Odtujenost.Več pa v pogovoru s Kajo Lin Jagodič Avguštin, vabimo vas k poslušanju!
Neveljaven email naslov