Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Hækkum rána
Režiser: Guðjón Ragnarsson
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka
Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj.
Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter.
Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek.
Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.
Ocena filma
Izvirni naslov: Hækkum rána
Režiser: Guðjón Ragnarsson
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka
Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj.
Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter.
Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek.
Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.
Poslednji heroj je slab film. Zaznamujejo ga vsi mogoči klišeji o slovenskem filmu. Okornost, neposrečeni poskusi realizma, formulaični družinski zapleti, statičnost, nizkobudžetna neiznajdljivost, pomanjkanje humorja kljub želji po njem in podobno. Vsaka generacija proizvede svoje slabe filme, ki jih cepi na trenutno ideološko vročo stvar. Trenutna vroča stvar je tako imenovana toksična moškost, skupaj še z nekaj iz liberalne ameriške akademije uvoženimi koncepti, ki jih predavajo v uvodni fazi sociologije na fakulteti. To samo po sebi ne bi bilo tak problem, če ne bi bilo bergla za pomanjkanje umetniške globine in vizije. Manjka čut za bistvena eksistencialna vprašanja, širše razumevanje človeške psihologije in medosebnih odnosov, ni lucidnega razumevanja kulturnega ozadja likov, skratka ni vsega tega, kar naj bi vsaj do pred kratkim zaznamovalo dobro pripovedno, uprizoritveno, filmsko umetnost. Vse skupaj postaja nedostojanstveno, nevrotično čofotanje v plitvini. Vse so aktualizmi, poceni sociologizmi in aktivizmi. Poslednji heroj je zgodba o patriarhatu s perspektive partizanske mitologije. Najbrž je izbira te perspektive edina izvirna točka filma, saj se odmika od dogmatsko edino veljavnega pogleda na preteklost. Vse ostalo je izrazito tendenciozno in prepredeno z najbolj vulgarnimi freudizmi. Ko se del slovenske inteligence zgraža nad izjavami Romana Vodeba, pozablja, da je njegovo razumevanje psihonalize pravzaprav enako kot Vodebovo razumevanje. Le da prvi vleče interpretacijo na mlin mizoginije, drugi pa mizandrije. Osrednji zaplet naj bi bil komičen, a se porazgubi v banalnosti. Ne uspe mu namreč uiti očitni pasti spajanja verjetnega z neverjetnim, ki terja določene premisleke. To je zanka, v katero se ves čas zapletamo. Podobno situacijo srečamo v lokalnih humorističnih TV serijah, kjer se vse zdi izrezljano iz kartona, vendar pa bi od celovečernega filma pričakovali več. Poslednji heroj spominja na Dedka gre na jug, ki ga zaznamuje enak pristop k humorju in razumevanje odnosov. Kot rečeno, ta temelji na stereotipih in trash pristopu, ki pa vedno bolj postaja proteza za neizvirnost. Podobno kot v širši kulturi ironija želi manipulativno ustvariti vtis, da je zadaj neka globina, ki se jo ironizira, v resnici pa te globine ni.
Dolga stoletja je bil ris, ta samotarski gozdni lovec z značilnimi čopki na konicah uhljev, razširjen v gozdovih po vsej Evropi, z graditvijo cest, mest in človekovim poseganjem v naravo na sploh pa se je življenjski prostor največje evropske divje mačke močno skrčil. Ob začetku dvajsetega stoletja je bil obstoj risa že močno ogrožen, na več predelih – tudi pri nas – pa je lokalna populacija celo izumrla in človeška intervencija je bila neizbežna. Zakaj je evrazijski ris, ki ga od sredine prejšnjega stoletja sistematično ponovno doseljujejo, tako zelo pomemben za ves ekosistem evropskih gozdov, in za kako čudovito žival gre, osvetljuje celovečerni dokumentarni film Laurenta Geslina Ris. Francoski fotograf, režiser in scenarist se je na filmski lov za enim najbolj skrivnostnih prebivalcev evropskih gozdov podal v osrčju švicarskega pogorja Jura, kjer se je neke pomladi zaslišal risov paritveni klic … Da bi zares lahko doumeli naravo in medsebojno dinamiko vseh njenih skritih prebivalcev, je nujna predvsem potrpežljivost in Geslin je pri tem izvrsten. Nikamor se mu ne mudi, gibanju risje družine, na katero je naletel, sledi strpno in z umirjeno distanco, ravno prav blizu, da ne zamudi nič zanimivega, a hkrati dovolj oddaljen, da ne zmoti njihovega ritma. Skrit za drevesnimi debli med oprezanjem za risinjo z mladiči ali risom, ki vedno znova utrjuje meje svojega teritorija, skoraj mimogrede opazi tudi druge živali in njihovo pestro sobivanje se počasi preplete v smiseln vzorec življenja v gozdu. Življenja, v katerem je v ospredju boj za preživetje, a tudi drobne lepote, vidne le pozornemu očesu. In Geslinovo fotografsko oko je pri tem izjemno – lepote, ki jih z umirjenim glasom, polnem iskrenega navdušenja, sproti tudi sam komentira, gledalcu pričarajo resnično gozdno pravljico. Posebej pohvalno pri tem je, da kljub izjemni naklonjenosti, ki jo očitno čuti do svojih opazovancev, iz njihovega življenja ne ustvarja pretirane senzacije. Najsi gre za radosti odraščanja mladičev ali za nezakoniti lov, ki konča življenje enega od njih, pripoved ostaja prizemljena in stvarna – kakršna narava v resnici tudi je. Dokumentarni film Ris, ob katerem so v Kinodvoru pripravili tudi poučen spremljevalni program, je namenjen otrokom, starejšim od osem let, s svojo naravno dinamičnostjo, ki vsebuje elemente vseh filmskih žanrov od romance do trilerja, pa bo kot nežen opomnik, česa zares ne smemo izgubiti, očaral tudi odrasle gledalce.
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Vinka Möderndorferja poznamo kot pesnika, pisatelja, dramatika, esejista pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve in Ježkove nagrade ter dobitnik desetnice in večernice za mladinski roman Kot v filmu. Letos je poleg dveh pesniških zbirk – družbeno-angažirane Naprej naprej in lirično obarvane Samota – izdal tudi roman z naslovom Odštevanje. Protagonist romana je moški, ki je pravkar stopil v štirideseto leto in se mu življenje začne sesuvati kot hišica iz kart. Zgodba, ki jo je pisatelj podnaslovil “roman o času in poti”, se odvija leta 1998, ko je Slovenija skozi napeto obdobje tranzicije z veliko nogo zakorakala v kapitalizem. Pri protagonistu se to kaže v tem, da mu oglaševalska agencija, v kateri je zaposlen, vse težje spregleduje ideje za duhovite antikapitalistične oglase in dvoumno zasnovana besedila, v katera vnaša pretanjeno satiro. Roman zaobseže dogajanje v enem dnevu – od tretje ure zjutraj, ko junak kot že tolikokrat poprej na pol v spanju ponečedi straniščno školjko, do tretje ure zjutraj naslednjega dne, ko se s 17-letno hčerjo vrne s srečanja, na katerem prvič spozna očeta in njegovo rodbino. Vmes se v 24 urah zgodi vse tisto, kar pripomore k temu, da se njegovo življenje ustavi na točki nič – torej na tisti točki življenjskega preloma, ko staro povsem odmre in se zgodi bodisi smrt bodisi začetek novega življenja: “Pred sabo imamo določeno količino časa; sicer ne vemo, kolikšna je, vemo pa, da jo bomo porabili. Se pravi, da se čas našega življenja odšteva do našega konca bivanja, ne sešteva. Ko nastopi smrt, smo prišli do konca. Do točke nič. Ki pa je lahko tudi nov začetek. Nov začetek odštevanja. Tako nekateri mislijo. Jaz mislim, da je točka nič res samo točka nič.” Roman Odštevanje je zgodba o tem, kako vsaka izguba v življenju prinaša priložnost za spoznavanje česa novega – med drugim tudi ljudi, ki jih v starem življenju ne nikoli bi spoznali, in vračanja odsotnih ljudi, ki jih zaradi osebnih zamer ali kompleksnih političnih razmer nismo imeli priložnosti spoznati. Je parodija o tem, da moramo za ceno spoznanja samega sebe in resnice o lastnem izvoru izgubiti vse, kar smo v življenju pridobili. Glavni junak se do trenutka, ko se prvič sreča z biološkim očetom, ne zaveda, kako pomembna je osebna zgodovina njegovih staršev, starih staršev in prastaršev, vključno z njihovimi življenjskimi prelomnicami, frustracijami in sanjami, h katerim tudi sam nezavedno hrepeni. Tako se mu med očetovim pripovedovanjem zazdi, kot da je bil prisoten v določenih situacijah, ki so se zgodile njegovim prednikom, čeprav takrat še ni bil rojen. Poglavjem, ki imajo namesto naslova navedeno uro, ki šteje minute minevajočega časa, se pridružujejo poglavja, v katerih iz prvoosebnega zornega kota pripovedujejo protagonistova mama, očim, knjižničar in dedek, ki je večji del življenja preživel v raznih taboriščih in je umrl le dvanajst dni pred rojstvom glavnega junaka. Möderndorfer s pretanjenim občutkom za dramsko napetost vzneseno opiše prizor, ko se dedkova umirajoča roka dotika nerojenega otroka v trebuhu, ga med tipanjem spoznava in se hkrati poslavlja od njega: “Zelo dobro se razumeva. On še ni nič. Jaz sem že konec. On je nepopisan prostor. Jaz sem razkraspan, strgan, zažgan list. Okužil ga bom s svojo smrtjo.” Čeprav ima bralec na začetku romana na trenutke težave s preklapljanjem med preteklimi dogodki in sedanjostjo, ga napeta zgodba, ki se odvija izredno hitro, takoj potegne v vrtinec dogajanja, da tudi sam v nekaj urah pride do sklepnega poglavja. V njem naleti le na kopico novih vprašanj, ki bi jih protagonist lahko postavil očetu, če bi ga ujel na letališču pred odhodom letala v Kanado: “Vprašanja bodo ostala neodgovorjena. Čakajo name, da si nanja odgovorim sam. Dragi oče, katere knjige si prebral? Ti je všeč Dostojevski ali imaš rajši južnoameriške pisatelje? Misliš, da zares obstaja Pika Nogavička? Si res prebral Viharni vrh od Emily Brontë ali je bilo samo naključje? Je bil tudi Lovec na jelene samo naključje? Dragi oče, si socialist ali komunist? Vem, da nisi zagaman kapitalistični liberalec.” V romanu Odštevanje se Vinko Möderndorfer mimogrede dotakne tudi problematike medvojnih političnih disidentov in povojnih množičnih grobišč, zelo duhovito pa skicira tudi vaško snidenje sorodnikov, ki so nedavno preteklost pustili za sabo in čutijo ob pogledu na bližnjo Goro le še neopredeljivo vznemirjenje. Z vzporednim razpletanjem zgodb več generacij neke družine dobivamo precej intimen vpogled v primerjavo težav, s katerimi so se soočali mladi pari na začetku, na sredini in na koncu 20. stoletja. Ko se protagonist po obilici nenadnih informacij, ki mu jih razkrije očetovo sorodstvo, poln vtisov vrne v prestolnico, ni več isti – odloči se, da bo poklic oglaševalca v celoti nadomestil s pisateljevanjem. Vinko Möderndorfer se je z romanom Odštevanje znova izkazal kot večplasten avtor, ki v svoja dela vnaša veliko poznavanje zgodovine, antropologije, svetovne književnosti in politike, na drugi strani pa kot izjemen poznavalec dramaturgije vključuje obilo časovnih, žanrskih in psiholoških preskokov. Ti tvorijo dinamičen, a tudi poetičen hologram dogajanja, ki ima potencial med drugim tudi za uprizoritev v gledališču in na filmu. Vsekakor je roman literarna mojstrovina, ki jo bo vsaka generacija prebirala z drugačnimi očmi, medtem ko bo odštevala svoje trenutke do točke nič.
Piše: Ifigenija Simonović Bere: Barbara Zupan Martin Sušnik je profesor filozofije, antropologije, etike in pedagogike na več visokih šolah in univerzah v Buenos Airesu, pri nas pa je znan kot gostujoči predavatelj na kulturnih in krščanskih srečanjih. Slovenci v Argentini ga spremljajo tudi kot glasbenika in predanega povezovalca slovenske skupnosti, kot slovensko-argentinski razumnik pa je še posebej dragocen za prepoznavanje filozofskih šol, ki jih podpirajo slovenski predavatelji po svetu. Profesor Sušnik izhaja neposredno iz učenja Milana Komarja, vplivnega in cenjenega filozofa, pravnika, zgodovinarja, poliglota in jezikoslovca, ki je odšel v tujino že med 2. svetovno vojno, leta 1948 pa se je ustalil v Argentini, kjer je umrl leta 2006. Zbirka esejev Realizem, ki osvobaja je napisana tudi v spomin na tega pomembnega slovenskega krščanskega filozofa 20. stoletja. Sušnik sledi Komarjevi šoli filozofije, ki izhaja iz Aristotela in Tomaža Akvinskega in ki jo označujemo kot filozofski oziroma "novi realizem". Zbirko esejev je razdelil v poglavja s pomenljivimi naslovi: Realizem, ki osvobaja, Prosti čas in svoboda, Vzgoja in demokracija, Vitalna vzgoja: pedagogija srca in Vzgoja, enotnost in resničnost. Svoboda, demokracija, vzgoja srca, svet odnosov, prosti čas, tako imenovani "ocij", čas brezdelja, so samo nekatere od vodilnih tem, ki kličejo po branju. Pojem ocij laičnemu bralcu ni znan – označuje človekovo pomembno potrebo, da noče biti samo delavec, da ni na svetu samo zato, da bi bil koristen, da ni le instrument, ki naj služi sistemu, temveč da je tudi iskalec odnosa z realnostjo. To pa je temelj filozofije realizma. Vprašanji "zunanje svobode" in "svobode volje" se naslanjata na prerokbo iz Delfov o spoznavanju samega sebe in na Sokratovo načelo 'biti to, kar si'. V zaključnem poglavju profesor Sušnik pripelje do temeljnega razkritja, da je lastna sreča odvisna od sreče tistega, ki ga ljubimo, kar ljubečega in ljubljenega združuje v eno. Ob vprašanju demokratične vzgoje avtor izpostavlja vzgojo za dialog, kakršno je zagovarjal že Sokrat. Vendar naj dialog ne izključuje resnicoljubnosti, sicer postane zgolj dvoboj za moč. Čeprav se Martin Sušnik navezuje na zdajšnjost, na živi čas, pa vendarle črpa iz osnovnih Sokratovih vprašanj, o katerih ugotavlja, da so večna, nikoli zastarela in vedno znova vredna preizpraševanja. Po Sokratu jemlje metodo učenja, ki učitelja zavezuje, da učencu pomaga priti do resnice iz njegove notranjosti. To, česar se lahko naučimo prek dostopnih informacij, je drugotnega pomena. Najpomembneje je priti do spoznanja, ne do vednosti o tem ali onem. Učitelj lahko usmerja učenca k spoznanju, samo če je srčno predan svojemu poklicu oziroma poslanstvu. Učitelj, ki učencev ne pridobi za resnico, pravičnost in lepoto, je kot zapeljivec, ki napihuje svoje samospoštovanje. Profesor Sušnik ugotavlja, da samo tisti, ki izhaja iz srca, lahko pride do srca drugega. Le učitelj z globokim notranjim življenjem se lahko dotakne učenca in ga usmeri k ponotranjenemu, torej srčnemu premisleku. Tu lahko zaznamo odstop od tomizma in prehod k filozofiji odnosov. Izvir Sušnikovega pisanja je intelektualna ponižnost. Bralec, ki je morda obremenjen z občutkom pomanjkljivega oziroma laičnega razumevanja filozofije, se zato lahko sproščeno prepusti profesorjevim razlagam.
Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bereta: Igor Velše in Lidija Hartman Pesnica, esejistka, umetnostna zgodovinarka, urednica in založnica Tatjana Pregl Kobe je ustvarila izjemen opus s področja likovne umetnosti, izdala je več monografij, napisala vrsto pesniških zbirk za otroke in za odrasle ter prejela več nagrad. Njeni osmi knjigi nonetov Najprej pride strah je poglobljeno spremno besedo napisal pesnik dr. Zoran Pevec, knjižni ovitek pa je oblikoval pesničin sin, akademski slikar Arjan Pregl. Pesnica se v njej strogo ravna po naslednji shemi: Nonet ima devet verzov, vsak verz tri besede, kitice so trivrstične, tri kitice sestavljajo nonet, devet nonetov venec, devet vencev pa zbirko. Vsak venec ima naslov po osnovnem občutju ali miselnem preblisku, ki ga vzbudi določen impulz: Na obronku sanj, Samo da sem, Najprej pride strah, Neznosna lahkost sprenevedanja, Prikrite sledi trpljenja, Ugasli gejzir žalostink, Nikoli ni vseeno, Obredi tihega slovesa in Neskončna pogoltnost časa. Nonet že zaradi oblike ne more vsebovati obsežnega razmišljanja ali izpovednosti. Večkrat razpoloženje in posebno občutje spodbudi stik z naravo: pogled na cvetočo plezalko, drevesne krošnje, sprehod po morski obali, razgled na gore, pa tudi poslušanje glasbe, ki pomirja. Izzvenela pesem pušča za sabo sledi doživetja lepote in čudežnosti sveta. Pesnica ugotavlja, da se v življenju nenehno ponavljata rojstvo in smrt. Dvome o smislu vsega, kar delamo, prežene spoznanje, da je življenje dragoceno, popolnost pa mu daje ljubezen: »samo da sem / : da ne zavračam / poljubov ne dotikov«. V vsako bivanje je zakoreninjen strah pred končnostjo: Saj vse mine, tako kot izgoreva elementarna strast v stanje nočnih mor. Brahmsov koncert prežene nemir in žalost, saj uteleša sanje o lepoti in dokazuje, da vse, kar živi, ne more umreti. Pesmi v vencu Neznosna lahkost sprenevedanja uvaja razpoloženjska lirska pesem, ki skoraj spominja na japonski haiku: »Večer se poslavlja / s pesmijo čričkov / svetloba pridušeno ihti.« Lirskemu uvodu sledijo pesmi o hinavščini in lažnem sočutju ljudi, ki v svojem varnem udobju na televiziji gledajo vojne grozote, potem pa zamenjajo program in gledajo reklame ali pogrošne nadaljevanke, češ saj bo slej ko prej vse minilo. Obledela fotografija deklice v preveliki uniformi s puško na rami, z grozo pred smrtjo v očeh, spominja na neko drugo, že minulo vojno, na krvaveče rane, prekrite z nakitom jesenskega listja. Ob zavesti, da moramo umreti, si želimo, da ostane za nami vsaj kak delček: »: beseda : podoba : umetnina / : prikrite sledi trpljenja / : zgodovina spomina : parnas« Pesnica ljubi drevesa, njihovo rast, v gnezdih cvetov se valijo njene pesmi o starih ljudeh in čisto majhne pesmi o mehkih otroških dlaneh. Drugačni pa so občutki ob spominih na mater, ki je med vojno veliko pretrpela, a je o tem le malo govorila. Pesnica dosledno upošteva formo nonetov, vsebinsko pa so ti kljub temu zelo raznoliki. Pogost je miselni prestop, ločil ni, razen dvopičja pred spremembami pojmov in sicer neopaznimi prehodi. Pesniški jezik je bogat s podobami, kot so dostojanstvo molčečih gora, ekran misli, porušen tempelj vesti, razbrazdane prsi drevesa … Metafore so tudi iz antičnega izročila: perfidne Kalipsine obljube, vestalke, Odisejeve poti. Najprej pride strah je zbirka večpovedne poezije o vznikih občutij in misli, ki se porajajo ob stiku z realnim svetom, včasih za druge neopaznim: »sem ena tistih / ki vidim česar / drugi ne vidijo«. Zbirko odlikuje izbrano, pretanjeno pesniško sporočilo. Njena govorica v na videz lahkotni obliki noneta zahteva od bralca poglobljeno odkrivanje lepote in dilem v življenju in svetu, kot se danes z njimi soočajo čuteči in razmišljajoči ljudje, ki jim ni vseeno. Zoran Pevec je v poglobljeni spremni besedi zapisal: »če je poezija abeceda sveta, in to najbrž, da je, potem je tako zaradi tega, ker beleži ljubezen, sovraštvo, dobro, zlo, tesnobo in strah.«
Piše: Andrej Lutman Bereta: Igor Velše in Lidija Hartman Po zbirki kratke proze z naslovom Tango se Karmen Zupančič podaja v obravnavo najskrivnostnejšega pojava: to je temna snov. V Temni noči brez zvezd takšna snov zavzema domala vse, pravzaprav kar celotno pesničino obzorje, na katerem se vrste dogodki, ki so seveda pesmi. Knjižica s šestdesetimi stranmi je razdeljena na levi in desni pol. Levega si je prisvojil risar Tine Zupančič z rahlo obarvanimi risbami, ki delujejo izstopajoče iz siceršnje temine črk. Njegova risba na naslovnici kaže svetilko, ki napotuje k pesmim. Desni pol zbirke pa so seveda pesmi. A svetilka na naslovnici je pokrita s snegom. Pesmi odeva mraz, pesmi so pravzaprav brez odeje, brez gretja, a z mnogo izpovednega žara: »Košček za koščkom umiramo z vsakim / slovesom. / Vse manj nas je. / Neki tuji svet prihaja v nas. / Tuje sanje. Neznane daljave. / Prazne pokrajine. / Sami ostajamo. / Sami. / Sebi.« V pesmi, ki ni naslovljena, se kaže tudi pesničin slog: nizanje in razvlečenost pomenov. Ni čudno, da je bila zbirkica po klasifikaciji CIP uvrščena med prozo, založba pa jo označuje kot poezijo. Za razširitev pomena pesmi kot pripovedi je v spremnem besedilu Slutnja trepljanja v zamahih pahljač poskrbel tudi Borut Gombač, ko ugotavlja, da so pesmi pravzaprav nadaljevanje izpovedovanja čutnosti, že izražene v avtoričini prejšnji knjigi Tango. Razvlečenost, ki je osnova določenega plesa, se nadaljuje skozi igro različic temnega, temačnega, mračnega. Bipolarnost zbirkice je potemtakem izražena skozi skrajnosti, ki jih ponuja zadnji stavek pesmi z naslovom Lahko: »Lahko zlahka slečeš / zaskrbljenost dneva, lahko skočiš z balkona, / lahko ležiš na travi in lahko hraniš ptice s svojo / pesmijo.« Tematiko pesmi bi lahko opisali z besedami tegobe, tarnanje, godrnjanje, jadikovanje … Noč kot nasprotje dnevu in zvezde kot motnjo na nočnem nebu je pomensko mogoče prekucniti v trditev, da so noč in zvezde dopolnitev dnevu in nebu. Skrajna čustvenost pa povzroča, da bralstvo doživi stik s pesmimi na način empatije, odmika od pomena, od sporočilnosti zapisanega. In spet svoj delež prenosa ustvarjalnosti izpostavijo risbe. Dojemanje pesničinega in risarjevega sveta se potemtakem razdeli in hkrati združi ob dejstvu, da je minevanje vsaj tako blizu, kot je kratek čas, ki ga nakazuje sorazmerno malo pesmi v zbirkici. Intenzivnost takšnega doživljanja izpove tudi zadnja kitica ene izmed nenaslovljenih pesmi: »Se čudi. / Ne bodi žalosten. / Duša ti je polna miru, / ne prilivaj grenkobe sreči. / Duša, ki je polna miru. / Ljubi!« Imperativ, ukazovalnik k ljubezni, k združevanju pa je tisti del sporočilnega obzorja zbirkice, ki prepriča o skladnosti osame in druženja. Napotilo naj bo torej: pesmi berite v skupini. Za tiste, ki takšnega napotila ne upoštevate, pa so na voljo risbice, ki kar kličejo k dopolnitvi. Več barv torej v črnino!
Slovensko stalno gledališče v Trstu Predstava Kakor v nebesih v režiji Sama M. Strelca je ob premieri doživela stoječe ovacije občinstva. Po dolgem času je na tržaškem odru v predstavi nastopila neobičajno velika zasedba, kar je v pozitivno presenetilo Tržačane, željne velikih predstav. K odzivu pa je svoje dodala tudi glasba.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so uprizorili satirično dramo George Kaplan, nastalo po predlogi sodobnega francoskega dramatika in režiserja Frederika Sonntaga.
Gledališče Koper v koprodukciji z Narodnim gledališčem Republike Srbske iz Banjaluke Koprodukcija dveh različnojezičnih gledališč ni nujno nekaj nenavadnega, a tokrat je zasedba sestavljena iz igralcev obeh gledališč in vsak govori v svojem jeziku: prepletata se torej srbščina in slovenščina. Še več: prepletata se, kakršni sta bili sredi 20. stoletja v uresničitvi prevajalcev, pesnikov Otona Župančiča in Sime Pandurovića ter leksikografa Živojina Simića. Pesniško in jezikovno dognana prevoda sta lahko težava za gledalca, ki z enim od jezikov ni domač. Rešitev so nadnapisi, a ti gledalčevo oko pritegujejo nase in zato njegovo pozornost usmerjajo od podrobnosti igre, s tem pa se izgublja gledališka izkušnja. Toliko večja je ta težava pri besedilu, ki je zaradi svoje pesniške izbrušenosti in časovne oddaljenosti za razumevanje zahtevno. Vseeno, zamisel takšne postavitve je privlačna. Igralci so pomešani, tako da pripadniki Capuletov ali Montegov niso govorci samo enega jezika, zato pa se ne more vzpostaviti nacionalna ločnica. Renesančno besedilo je scensko in kostumografsko preneseno v naš čas, včasih se zdi, da gre za resničnostni šov, ki ga v vlogi veronskega kneza vodi Aleš Valič, odličen v tej drobni vlogi, pretežno pa imaš občutek, da gre za dve mafijaški družini nekje v balkanskem okolju. Oblačila so polna trenirk in kričečih barv ter zlatih verig, a v omenjenem kontekstu to ne deluje kot ekstravaganca, ampak kot nujnost. Igralci se dobro gibljejo skozi zahtevno besedilo; sem in tja bi si želel čistejše artikulacije, a res le sem in tja. Kar pa se tiče koreografije njihovega gibanja, zlasti v večosebnih konstelacijah, je natančno zamišljeno in spretno izvedeno, čustva pa so razen z izjavami izražana tudi z dobro obrazno igro. Sklep: povsem konkretna in prepričljiva sodobna izvedba, ki pa ostaja zvesta besedilu in ga ne maliči.
Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Razpoko, igro neobstoječe avtorice Rrose Sélavy, ki jo je dejansko napisala uveljavljena angleška dramatičarka Lucy Kirkwood; in tudi naslov ni en sam. Zapleteni okvir, v katerega je vstavljena igra, ponazarja današnji položaj resničnosti in resnice in tega, kako ju sprejemamo - ali tudi ne. Rupture, 2022 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 26. oktober 2023 Prevajalka Vesna Hauschild Režiser Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Scenograf Lin japelj Avtor videa Dorian Šilec Petek Kostumografka Brina Vidic Avtorja glasbe Val Fürst in Pavel Panon Raščan Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Lučka Neža Peterlin Avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve. Nastopajo Ajda Smrekar, Diana Kolenc k. g., Jernej Gašperin, Boris Kerč Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/razpoka/
Francoska kolonialna oblast sredi 1. svetovne vojne v Senegalu nasilno mobilizira vojake, tudi še ne polnoletne mladeniče. Ko je vpoklican mladi Thierno, se pridruži vojski tudi njegov oče Bakary, da bi ga v povsem neznanem svetu zaščitil vsaj pred takojšnjo smrtjo v prvih bojnih vrstah. Stalno pa poskuša najti način, kako bi ju živa izvlekel iz vojne, kar je v mesoreznici zahodne fronte skoraj misija nemogoče. Francoski film Oče in vojak, ki ga je režiral izkušen direktor fotografije Mathieu Vadepied, je bil lani predvajan na festivalu v Cannesu v sekciji Poseben pogled, lahko bi bil pa tudi prevzel funkcijo otvoritvenega filma. Takšne namreč po navadi zasedajo spodobni in sporočilni filmi, ki so narejeni obrtniško vešče, hkrati pa v umetniškem smislu ne izstopajo dovolj, da bi lahko posegali po nagradah, niti pretirano ne vznemirjajo kako drugače. Jedro filma je v zanimivem razvoju odnosa med očetom Bakaryjem in sinom Thiernom. Akcijskih prizorov neposredno na bojiščih je pravzaprav zelo malo, pa še ti so povsem generični, kar tudi upočasni ritem samega filma. Oče se z ganljivo predanostjo zaveda, kako minimalne so možnosti njunega preživetja, sin je v obdobju odraščanja in aktivnega iskanja samostojnosti in moškosti, ugaja mu tudi pozornost, ki jo je deležen s strani nadrejenih. Vojna vihra in od domačega senegalskega povsem drugačno okolje, z možnostjo sprejetja v francosko družbo, mu predstavljata določeno mikavnost avanture, ne da bi se v resnici zavedal vseh nevarnosti. Druga plat filma je v prikazu teh kolonizacijskih mehanizmov. Lahke pehotne enote strelcev (kakršen je izvirni naslov filma v francoščini) imajo dolgo kolonialno zgodovino, ki sega skoraj do Napoleonovih časov, ko so bile te enote ustanovljene. V 1. svetovni vojni so enote mobiliziranih vojakov iz Severne Afrike služile na več frontah, tudi v smrtonosnih jarkih Ardenov, kjer sta obe vojskujoči strani v trumah in bolj ali manj brez pravega učinka žrtvovali vojake, kar prikazuje film Oče in vojak. Celovečerec je zelo neposreden v trkanju na vest zahodne, predvsem francoske družbe, ki je brez pomislekov izkoristila ljudstva v svojih kolonijah, in v zbujanju občutka dolžnosti. V tem smislu gre predvsem za komemorativno delo, za poskus iskanja odveze nekdanje kolonialne velesile.
Piše: Miša Gams Bereta: Ajda Sokler in Aleksander Golja Pisateljica Ana Marwan že dvajset let živi v Avstriji, piše kratke zgodbe in romane v slovenščini in nemščini. V nasprotju z romanom Zabubljena, ki je bil napisan v slovenščini, je roman Lipitsch napisan v nemškem jeziku. Če ju primerjamo, vidimo, da med njima po stilistični plati ni izrazitih posebnosti. Podobno kot v romanu Zabubljena tudi v pričujočem romanu težko razločimo rdečo nit zgodbe. Osrčje fabule tvorijo refleksije in občutja glavnega junaka Karla Lipitscha in njegove izbranke Mathilde. Tako kot se glavna junakinja Zabubljene, Rita, ves čas spopada s frustracijami zaradi svojega telesa, tako se Lipitsch iz dneva v dan sooča s frustracijami zaradi svoje plašnosti in zavrtosti, obenem pa se trudi svoj odnos s privlačno sosedo umestiti v filozofsko razpravo in dnevnik, ki ga piše. Na eni strani čuti odpor do razumevanja družbe in delovanja v njej, na drugi pa se zaveda, da Mathildina bližina blagodejno vpliva nanj in da želi biti del njenega socialnega okrožja. Tako si na nekem mestu prizna, da s težavo kroti bes do ljudi, a si kljub temu želi ostati priljuden: “Zvenelo je kot čisto površinski bes, čisto normalne sitnosti mestnega človeka, ki so jih gotovo poznali vsi in navsezadnje morda niso bile najbolj neprijetna nit, ki je povezovala človeško skupnost. Vsekakor je moral ugotoviti, da se pri izlivih svojega odpora še zmeraj drži starih pravil medčloveških odnosov, še zmeraj (ali že spet?) je poskušal biti razumljen in deliti mnenje. Nikakor seči pregloboko v zoprnost, da v Mathilde ne bi vzbudil odpora. Ja, hotel je biti priljuden.” Tudi Mathilde goji do soseda ambivalentna čustva – po eni strani ga ima za avtističnega čudaka in psihopata, po drugi pa ga nenehno zasleduje in vabi na svoje zabave, s katerih vsakič znova pobegne v svoj varni svet filozofskega solipsizma. Zdi se, kot da sta se oba ujela v mrežo, ki bi bila v enaki meri lahko delo neke višje, neimenovane instance ali pa zgolj naključja intuitivno organiziranega kaosa. Zaljubljenci so ne nazadnje – kot pove svojo misel Lipitsch – najboljši proizvajalci naključij, ker so “tkalci časa”, katerih glavno delo je, da “ločena trenutka, ki snovno spadata drug k drugemu, poveže v vozel.” Karl po obisku Mathildine zabave opozori na paradoks družbe, ki se kljub apriorni protinaravnosti sklicuje na naravo: “Družba je sama po sebi protinaravna zadeva, ki sicer poskuša skriti svojo protinaravnost tako, da sama psuje protinaravnost in nas kar naprej poziva, naj bomo naravni!” Čeprav le v Mathilde vidi “neskončen zelen travnik, na katerem se človek lahko znori in pri tem občuti lastno naravnost”, je njun odnos že na začetku obsojen na pogubo, saj je ljubezen po njegovem mnenju slepa kot noj, ki z glavo pod zemljo ne vidi ničesar, kar se godi okrog njega. Ana Marwan pri pisanju rada uporablja nevsakdanje, a sila domiselne metafore ter si vzame čas, da jih razdela in nadgradi z vedno novimi interpretacijami in pomeni. Prav zato njene romane z užitkom prebirajo bralci, ki jim je nenavadna jezikovna struktura že sama po sebi izziv – na podoben način, kot se matematiki lotevajo rebusov in ugank, ki jim povzročajo največ nejasnosti. Roman lahko beremo kot prigodo o odtujenosti v sodobni družbi in kot čudež, ki se tu in tam zgodi med nekonformističnima človekoma, ki vsak za sebe razvijata svoj pogled na svet in odnose med spoloma. Na koncu romana Ana Marwan v razvoj filozofske teze vplete še Nietzscheja. Ta v govoru profesorja Kamma vznikne na plan s konceptom večnega vračanja enakega, ki ga Lipitsch na koncu svoje filozofske disertacije doživlja kot temeljni smisel svojega življenja in delovanja: “To samoto in brezizraznost, v katerih preživljam zadnje dni, jemljem s sabo, ko se vračam na začetek.” Čeprav bi bil na tem mestu primeren trenutek tudi za bralca, da izkusi katarzo skozi “déjà vu” protagonistovih ugotovitev, je na koncu romana le še bolj zmeden, saj ne razume intelektualnega preboja, ki je jasen le junaku samemu, saj se giblje v solipsističnem vesolju samorazodetja. V samozgrajeni kletki, ki je nastala ob prostovoljni odpovedi svobodi, zaradi katere občuti neskončno blaženost, občuti Sizifovo skalo kot del nihala ure, ki nas vrača na vedno iste začetke, ki pa v romanu ne dramaturško ne strukturalistično niso jasno zastavljeni. Kljub temu pa nas pri branju romana Lipitsch Ane Marwan spreleti, da gre za pisateljičin poskus izpeljave dokaj posebnega filozofsko-leposlovnega dela, katerega nadgradnja ali – bolje rečeno – vzvratna zanka, ki omogoča spiralno nadčasovno dogajanje, bi utegnila nastati v prihajajočih letih, ko bo avtorica prav gotovo povzdignila svojo izkušnjo v nov knjižni eksperiment.
Piše: Tonja Jelen Bereta: Ajda Sokler in Aleksander Golja Pesniška zbirka Milana Šelja Jezik je ključ se podaja v svet intime, erotike, homofobij, nasilja in rusko-ukrajinske vojne. Naslov torej lahko nosi več pomenov, ki odkrivajo najprej strast, predajo, boj in nato možnost za rešitev, četudi začasno. Gre za ključ, ki odpira jezikovni kod na prepričljiv in jasen način. Že prejšnje Šeljeve zbirke so bile povezane s kraško zemljo, značilnostmi njegovega žitja in umiki, zbirka Jezik je ključ pa odseva vse večje zraščanje subjekta z domačim okoljem. Avtor je pesmi večkrat postavljal v omenjeno okolje in tudi v Anglijo, veliko je tujstva z več vidikov. Ali je tujec subjekt sam ali pa je tujec opazovani, ki je prav tako migrant, a zaradi drugačnih okoliščin. Zbirka Jezik je ključ pa je zdaj kot razpiranje problematike o tem, da so tujci dobrodošli na zanj nekoč zatiranem območju. Sprejema pa jih govoreči, subjekt, ki je ljubimec in gostitelj predvsem preganjanih žensk zaradi rusko-ukrajinske vojne. Ključ razumem kot simbol zbirke in torej smelo odpira vrata v erotiko in v mirovno zavetje tako istospolnih oseb kot vojnih prebežnic. V prvih dveh ciklih Muzanja blodna in Vstopam vate je neposredno podana homoerotična tematika, ki pa jo pesnik ves čas spretno oddaljuje od angažiranosti. Pesmi so skorajda neposredno vabilo k predaji strasti in telesnosti, ki z nizanjem razkrivanja in občutenj postajajo vse bolj nazorne. Pa vendar še vedno prihaja do zamejitev, do bojazni in vprašanja dvojnosti. Prav to dvojnost, tudi lažnost Šelj odlično problematizira, čeprav je zaznati zadržanost: »Tvoj fant bom in tvoja punca / in lahko me boš ljubil / kot moški in ženska. // Če boš hotel.« O dvomih, posmehu in nepopolni sprejetosti gejevske problematike je Šelj pisal tudi v prejšnjih zbirkah, pri čemer je kritično poudarjal tudi prostitucijo in izgubljenost. V obravnavani zbirki pa v ciklu Muzanja blodna izrazito sproščeno, tudi porogljivo poudarja brezmejnost v seksualnosti. Ta ne pomeni le skrivanja, ampak tudi razpiranje in preprosto igro. Jezik je sicer v nekaterih verzih resda precej robusten in protisloven, a prav ti zaseki so kot zaustavitve nasprotnikov: »Z dlanjo ga skušam zajeti globoko v svoj primež. / Drhti in bi se predal, a ga v trenutku sesuje / moški dotik.« Zbirka se družbenokritično izostri v ciklu Čakamo barbare, v katerem Šelj razkriva resnične dogodke, kot so napadi na geje in nasilje nad njimi. Piše tudi o konfliktih v gejevski partnerski zvezi: pri tem gre predvsem za razmerje med (re)tradicijo in osebnimi željami, torej ne ravno pogosto ubesedeno problematiko. V zadnjem ciklu Vojna je drugačna, kadar ima človeški obraz avtor problematizira vojno. Pri tem odločno stopi v bran vsem nemočnim. O prebežnikih je Šelj pisal že v zbirki Kristali soli, v obravnavani zbirki pa se še približa podobam krivic in človeškega zla, a vpeljuje tudi drobne radosti in občutek odgovornosti za tiste, ki bežijo pred vojno. Zdaj ni več samo opazovalec, zdaj je subjekt gostitelj, varuh, učitelj. Zadnji cikel poudarja prav tisto, kar Šelj izpisuje ves čas: da je namreč vsak lahko ranljiv kadar koli in kjer koli. Ali v mikroskupnosti ali v kozmopolitskem okolju. Zbirko Jezik je ključ odlikujeta silovit jezik in preplet drzne lepote in grozovitosti. Vse pa poganja človek, lahko sprejema, se spreneveda ali preganja. Zbirka glasno prikazuje svet, kakršen je, in se ne zaklinja v eno smer in en prav, dovoli pa si tudi ranljivost in iskrenost.
Piše: Simon Popek Bere: Igor Velše Osrednji poudarek biografije nobelovca Iva Andrića izpod peresa nemškega novinarja Michaela Martensa je zakodiran že v naslovu V požaru svetov. Delo s podnaslovom Zgodba evropskega življenja je fascinantna in občasno provokativna zgodba o piscu in diplomatu, ki je v viharnem obdobju evropske zgodovine prisostvoval nekaterim najpomembnejšim dogodkom dvajsetega stoletja. Ivo Andrić, v Travniku rojeni Sarajevčan, deloma vzgojen v Višegradu, je v življenju prehodil razburljivo pot. V obdobju od dvajsetih do štiridesetih let 20. stoletja kot je diplomatski predstavnik kraljevine Jugoslavije obredel pol Evrope; sodil je med najpozornejše opazovalce zgodnjega fašizma v Italiji in tik pred in med drugo svetovno vojno kot diplomat v Berlinu spoznal večino najvišjih nacističnih oseb. »Višegrad Andrića poetizira, Sarajevo politizira«, so besede, s katerimi je Michael Martens opisal pisateljevo postopno angažiranje, ko je kot sopotnik Mlade Bosne svoj srd usmeril proti habsburški monarhiji. Pri pripravi atentata na prestolonaslednika Franza Ferdinanda sicer ni sodeloval, vendar je že v zgodnjem sarajevskem obdobju prepričljivo izrazil svoj politični ideal, nujnost formiranja skupne države vseh južnih Slovanov, »Južne Slavije«. O enotni državi balkanskih Slovanov je Andrić pisal takole: »Smisel našega narodnega zedinjenja v eno samo veliko in močno, moderno nacionalno državo je prav v tem, da bodo naše sile tedaj ostale v deželi in se razvijale in prispevale k splošni kulturi tukaj in pod našim imenom, ne pa iz tujih središč.« »Jugoslovansko idejo« je Andrić ves čas fanatično zagovarjal, tudi v času kraljevine, čeprav je šlo, kot piše Martens, že tedaj »za eksplozivno mešanico več narodov in dveh velikih religij, od katerih je krščanstvo spet razdeljeno na dve veroizpovedi.« »Glavno, da je Jugoslavija,« je svojo brezpogojno lojalnost do zadnjega izražal Andrić; ali je ta država demokratična ali diktatorska, pravična ali pristranska, življenja vredna ali turobna, je bilo zanj postranskega pomena. Martens v Andrićevih romanih – predvsem v Travniški kroniki in Mostu na Drini, ki ju je napisal med vojno v Beogradu – nemalokrat išče metafore za pisateljev odnos do jugoslovanskega vprašanja in predvsem do Bosne oziroma islama. S političnimi interpretacijami umetnosti so se opekli že številni analitiki in biografi in tudi Martens je nekajkrat stopil na spolzek teren, še posebej ko turške zavojevalce »bere« kot izključno nazadnjake in fanatike, predstavnike krščanskega zahoda pa kot plemenite nosilce modernosti in civilizacije. Pogosto je bil kontroverzen, kot v doktoratu z univerze v Gradcu, ki so ga odkrili šele po pisateljevi smrti, v katerem so Andrićevi kritiki dobili potrditev teze, da je bil nobelovec islamofobni sovražnik Turkov, ki je zaničeval tudi bosanske muslimane. Resnica je vendarle drugačna, iz Andrićeve kompleksne literature je razvidno, da je njegov način, kako so ob Srbih in Hrvatih predstavljeni muslimani, preveč poetičen, daleč od šablonskih lastnosti, ki so mu jih skušal pritakniti. Predvsem pa je delo V požaru svetov atraktivno in dinamično napisan portret spretnega diplomata in velikega pragmatika, šolskega primera zadržanosti, previdnosti, nevsiljivosti, hladne nepristranskosti, s katero si je Andrić kot diplomatski veteran iz časa kraljevine pod Titovo oblastjo – ko so njegove pisateljske kolege zapirali ali likvidirali za manjše prekrške – reševal lastno kožo. Svojo sposobnost nezmotljivega prilagajanja in pravilnega vedenja v javnem prostoru, človeka, ki se je genialno prilagodil življenju, zgodovini in okoliščinam, je Andrić zaupal Dobrici Ćosiću: »Ne gre za to, da izrečemo vse, kar mislimo; glavno in pomembno je, da ne povemo tega, česar ne mislimo.«
Piše: Aljaž Krivec Bere: Igor Velše Davorin Lenko je že s prvencem Telesa v temi, romanom, ovenčanim z nagradama kresnik in kritiško sito, izrisal nekatere osnovne koordinate svoje literature. S prav tako dobro sprejetimi besedili Postopoma zapuščati Misantropolis, Bela pritlikavka, Psihoporn in Triger z vloženim romanom Cona je dogradil opus, ki temelji na proznih delih in ki raziskuje seksualnost, s tem pa seveda tudi željo, užitek, a tudi druga vprašanja, ki se praviloma izrisujejo skozi izdatno poudarjeno psihologijo nastopajočih v njegovih delih. Posledično je dejstvo, da nam avtor tokrat v branje ponuja poezijo, bržkone presenečenje. A tu ne gre le za nevajenost, temveč tudi za Lenkov pisateljski slog, izpričane in predvidene vplive ipd., elemente skratka, za katere se zdi, da ne implicirajo možnosti pesniškega dela. Občutek se ob branju zbirke Razpoke precej hitro razblini. Že na zapisu na zavihku, katerega avtor je Domen Slovinič, je mogoče izvedeti, da gre za pesniško zbirko, ki je nastajala dlje kot avtorjev prozni opus, in resnično lahko ugotovimo, da se v Razpokah zrcalijo druge Lenkove knjige. Najsi gre za dobesedne navedbe, kot je denimo referiranje na Telesa v temi v pesmi V temo, ali za celoten sklop pesmi pod naslovom Serijski morilec, zapisanih v navednicah, ki implicirajo, da lirski subjekt govori v imenu drugega. In čisto mogoče je, da je ta drugi Darijan Urh, junak oz. antijunak romana Triger in s tem avtor besedila Cona, s čimer imamo posledično morda opravka že z drugim literarnim besedilom fiktivne osebe. A tudi če zbirka ne bi imela tako očitnih medbesedilnih povezav, bi ostalo dejstvo, da se gibljemo po duhovno in tematsko podobnem svetu kot Lenkova proza. Tu so poetika telesa in mrakobnosti, reference na specifičen bazen popularne glasbe, erotika, vprašanje psihopatologij in podobno. Zbirka Razpoke tako daje vtis snovi, ki sama leze v razpoke avtorjevih prejšnjih del in prostorov med njimi. Naposled pa se zdi še, da se v Lenkovi poeziji skriva tudi nekaj lahkotnosti in spokojnosti, ki ju je v njegovi prozi težje najti. Z izjemo tematske plati in odnosa do nekega specifičnega opusa poezija Razpok ne prinaša nekega izrazito specifičnega pesniškega izraza. Pesmi, ločene v šest sklopov, so pisane v prostem verzu, neposrednost in dosledno opuščanje ornamentov vodita v izrazito deskriptivno, vsebinsko pretežno nedvoumno in jasno poetiko, s čimer se morebiti spomnimo pogleda na poezijo, ki ga je gojil Charles Bukowski, ki je v zbirki tudi omenjen in čigar vpliva na Lenkovo pisanje ne gre spregledati. Izbira poetike med drugim soustvarja vtis sobivanja Lenkove poezije in proze. V tem smislu je mogoče trditi, da so Razpoke ob tem, da so samostojna knjiga, tudi poglobitev nekaterih avtorjevih prejšnjih pisateljskih naporov, čeravno se na žalost občasno zdi, da ob poglobitvah prihaja tudi do ponovitev. To seveda samo na sebi ne bi predstavljalo težave, če se ne bi ponekod zdelo, da bi avtor s svojo pisavo lahko šel dlje, izdatneje izkoristil prostor pesmi in možnosti poetičnega jezika, v večji meri raziskal potenciale jezikovnih napetosti, ki lahko nastanejo med besedami pesmi, med verzi. Tako se mestoma zdi tudi, da je jezik zbirke pretirano izključno v vlogi posredovanja neke poante, medtem ko njegov zven in potencialna dvoumnost nista tako izkoriščena, kot bi lahko bila. V nasprotju s tem so nekatere zakonitosti poezije bolje izkoriščene v sami gradnji zbirke. Mehkejšim tonom razdelka Gnezdo sledi mrakobnejša poetika Kometov in kasneje razdelka Sestra, ki je v refleksiji temačnega in eksistencialnega morda najradikalnejši. Temu sledi nemara nekakšna potujitev v razdelku Serijski morilec, ki se zdi tour de force jeze, nesprijaznjenosti. Zbirko zaključujeta razdelka Krzno in Usnje, ki že z naslovoma implicirata tematizacijo telesnosti in erotike, a morda ju še toliko bolj zaznamuje recimo temu refleksiven lirski subjekt. Z upoštevanjem razdelkov pesmi kot novih samostojnih pesniških enot, se tako v Razpokah tvori še nek nov narativ, ne samo tisti, ki teče skozi verze ali iz ene pesmi v drugo. Zbirka Razpoke tako pomeni zanimivo epizodo v Lenkovem ustvarjanju, s tem ko osvetljujejo še nekatere nove vidike koordinat njegovega pisanja. Tako se jo zdi smotrno brati v luči ostalih Lenkovih del, saj ključne poante nekaterih pesmi sicer niso nujno dostopne. Ko Razpoke namesto tega primemo v roke kot izrazito samostojno pesniško zbirko, pa nas nemara zmoti nekaj neizkoriščenega potenciala za nadaljnje raziskovanje pesniškega jezika.
V slovenskih kinih se je zavrtel težko pričakovani novi film Martina Scorseseja Morilci cvetne lune. Premiero je imel maja v Cannesu, kjer je ekipa doživela devetminutne ovacije. Scorsese je v filmu pokazal na bolečo rano ameriške zgodovine – na poboj članov plemena Osage, ki so na začetku 20. stoletja na svojem ozemlju odkrili nafto in zelo obogateli, kmalu pa so njihovo bogastvo hoteli zase pohlepni belci. V središče epskega filma je Scorsese postavil ljubezensko zgodbo med belim prišlekom Ernestom Burkhartom in staroselko Mollie Kyle. Njiju v filmu igrata Leonardo DiCaprio in Lily Gladstone, lokalnega vplivneža, ki ima niti v svojih rokah, pa igra Robert De Niro, ki s Scorsesejem sodeluje že 50 let. O dobrih in slabših plateh filma Morilci cvetne lune razmišlja Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.
Konec avgusta je imela v Benetkah svetovno premiero v tekmovalnem programu akcijska drama DogMan, pod katero se kot scenarist in režiser podpisuje Luc Besson. Kljub temu, da je med kritiki film naletel na slab odziv, je na festivalu dobil nagrado Zlata sponka – to v zadnjih letih podeljujejo filmu, ki ima največ možnosti, da bo postal kulten. Če je res kaj na tem, bo najbrž jasno kmalu – film je v zadnjih tednih začel svojo kinematografsko pot v Franciji in drugih državah, tudi pri nas. Če bi sklepali po režiserjevih filmih doslej, pa ima za to najbrž kar dobre možnosti. Oceno je pripravila Tina Poglajen, bere Maja Moll.
premiera. 19. 10. 2023 informativne oddaje RA SLO 20. 10. 2023 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj premierno uprizorili predstavo Mala vrla viteza, ki je nastala po šaljivi pripovedi norveškega pisatelja Bjørna F. Rørvika in Alice Lima de Faria. Besedilo je prevedel Darko Čuden. Domišljeno predstavo, nasičeno s posebno estetiko, ki sprevrača pravljične značilnosti, je režirala Ivana Djilas, med drugimi pa so predstavo soustvarili rudi Jelena Proković, Jani Kovačič, Blaž Celarec, Sara Slivnik in Željko Božič ... Ogledala si jo je Magda Tušar. Avtor:Bjørn Fredrik Rørvik in Alice Lima de Faria Režiserka in avtorica dramatizacije:Ivana Djilas Prevajalec:Darko Čuden Kostumografka:Jelena Proković Scenografka:Sara Slivnik Avtor glasbe:Blaž Celarec Avtor songov:Jani Kovačič Koreograf:Željko Božič Avtorica maske:Tina Prpar Oblikovalec svetlobnih elementov in luči:Igor Remeta Lektorica:Irena Androjna Mencinger Asistentka kostumografke:Saša Dragaš Tehnologija izdelave rekvizitov:Olga Milić Igrajo: Kralj in Zmaj:Brane Vižintin Princeska:Aja Kobe Vitez Roženkravt:Jan Bučar Vitez Netresk:Ajda Toman Silak:Blaž Celarec k. g. Glasbenika na posnetku:Andraž Polič in Joži Šalej
Angeli v Ameriki, dramski diptih ameriškega pisatelja Tonyja Kushnerja, je že takoj po izidu v zgodnjih 90-ih letih preteklega stoletja, obveljal za kanonsko besedilo ameriške postmodernistične dramatike. Besedilo, ki vključuje in pretresa mnogotere vidike človekovega družbenega in intimnega tu-bivanja, so za začetek nove sezone uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču, v režiji Nine Rajić Kranjac. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujezinović, izsek, vir: mladinsko.si
Rudi Šeligo: Čarovnica iz Zgornje Davče Foto: Barbara Čeferin Premiera: 18. 10. 2023 Režija: Barbara Zemljič Režija videa: Klemen Dvornik Nastopajo: Anuša Kodelja, Borut Doljšak, Alenka Kraigher, Maks Dakskobler, Pavle Ravnohrib, Laren Polič Zdravič, Zvezdana Novaković Dramaturgija in asistentka režije: Urša Majcen Scenografija: Maruša Mali Koreografija: Maša Kagao Knez Glasba: Laren Polič Zdravič Kostumografija: Tina Bonča, Tina Hribernik Oblikovanje zvoka: Matej Humar Maska: Ana Lazovski Lektura: Klasja Kovačič Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Produkcija: Anton Podbevšek Teater
Neveljaven email naslov