Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Nismo bili priljubljeni, ker bi se v časopisih pojavljale naše slikice, priljubljeni smo bili zaradi svojega dela," v svoji biografiji Kot bi Luna padla na Zemljo pove filmska in gledališka igralka Milena Zupančič. S pisateljem Tadejem Golobom sta pred leti ustvarila biografski roman, ki ni le prerez njene osebne življenjske zgodbe, ampak z njim podoživimo širšo polpreteklo zgodovino našega kulturnega prostora. To, kot sama poudarita, ni biografija v smislu: rodila se je, obiskovala šolo, akademijo, nastopala v predstavah, igrala v filmih, dobila vse nagrade … To je biografija, v kateri začutiš njen "drugačen in poseben svet". In vso to pripoved je letos poleti v naših studiih sama prebrala. Pod taktirko režiserja Alena Jelena je nastala zvočna knjiga in ob tej priložnosti smo se na odru Cukrarne na prvem Avdiofestivalu Radia Slovenija pogovarjali z Mileno Zupančič.
Foto: Adrijan Pregelj
761 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
"Nismo bili priljubljeni, ker bi se v časopisih pojavljale naše slikice, priljubljeni smo bili zaradi svojega dela," v svoji biografiji Kot bi Luna padla na Zemljo pove filmska in gledališka igralka Milena Zupančič. S pisateljem Tadejem Golobom sta pred leti ustvarila biografski roman, ki ni le prerez njene osebne življenjske zgodbe, ampak z njim podoživimo širšo polpreteklo zgodovino našega kulturnega prostora. To, kot sama poudarita, ni biografija v smislu: rodila se je, obiskovala šolo, akademijo, nastopala v predstavah, igrala v filmih, dobila vse nagrade … To je biografija, v kateri začutiš njen "drugačen in poseben svet". In vso to pripoved je letos poleti v naših studiih sama prebrala. Pod taktirko režiserja Alena Jelena je nastala zvočna knjiga in ob tej priložnosti smo se na odru Cukrarne na prvem Avdiofestivalu Radia Slovenija pogovarjali z Mileno Zupančič.
Foto: Adrijan Pregelj
"Hrepenim po času, ko se bom v objem gledališča lahko spet skrila brez maske, ko bom lahko sedela tako blizu odru, da bo obstajala nevarnost, da kateri od igralcev pljune name ali se mi zareži v obraz ali skoči z odra in se postavi iz oči v oči z naključno gledalko ali gledalcem iz prvih vrst." Odlomek iz zapisa Lare Paukovič ter podobni zapisi sestavljajo rubriko Pismo mojemu igralcu, na portalu SiGledal. V oddaji Oder bomo gostili pobudnico akcije Pismo mojemu igralcu, Tamaro Matevc, ki je ob Samu M. Strelcu in Gregorju Matevcu ustanoviteljica in vodja slovenskega gledališkega portala SiGledal ter slišali nekaj Pisem mojemu igralcu, mojemu gledališču, mojemu lučkarju in podobno. Vabimo vas k poslušanju! likovna podoba: SiGledal
Zakaj bežiš in kam? Kaj je razlog odhoda in kaj je motiv novega iskanja? Prav zdaj, ko je svet zastal, ko je korona številne teme potisnila v ozadje, je pravi čas, da govorimo tudi o migracijah. V premiernem ciklu Obrazi migracij, ki se na programu Ars začne 1. marca, šest radijskih iger tujih in ene domače avtorice dopolnijo pogovori s strokovnjaki in aktivisti. To nakazuje, da je tokrat v ospredju žgoča problematika, na katero velja opozoriti večplastno in širše – v kombinaciji umetniškega, bolj sublimnega in hkrati v pogovorih bolj analitičnega opisovanja družbenih pojavov. Dramaturginja Vilma Štritof je idejo za projekt dobila kot članica dramaturške ekipe, ki je v okviru norveške agencije za kulturno izmenjavo na področju uprizoritvenih umetnosti pred leti trikrat gostovala na Kitajskem (Peking, Šanghaj, Guangzhou) v daljšem procesu delavnic dramskega pisanja s temo različnih tipov migracij.
Posvečamo se spletnim pojavnostim gledališča, uprizoritvam, ki se kot živ odrski dogodek odvijejo ne le pred praznim avditorijem, temveč predvsem v spletnem prenosu. V času zaprtja gledaliških dvoran zaradi pandemije covid-19 gledališča na spletu in družbenih omrežjih delijo arhivske posnetke predstav in tako (tudi z drugimi vsebinami) iščejo načine komunikacije ter ohranjanja stika z občinstvi. Nekatera pa na splet selijo tudi živo odigrane ponovitve predstav in premierne uprizoritve. Kako gledališče kljub omejenemu javnemu življenju ohranja svojo živost? Sploh lahko živi v neposrednih spletnih prenosih? Bodo spletni formati prinesli za gledališče trajne posledice? Tudi o tem z direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča Tiborjem Miheličem Syedom, članom KUD Moment, igralcem Urošem Kaurinom, kritičarko Niko Arhar in predstavnikom spletne platforme Tretji oder Ladom Bizovičarjem.
V oddaji gostimo plesnega zgodovinarja, kritika in publicista Roka Vevarja. Vevar že desetletja spremlja in beleži sodobne scenske prakse, še posebej polje sodobnega plesa, njegove zgodovine in številnih odvodov. Je ustanovitelj posrečeno naslovljenega Začasnega slovenskega plesnega arhiva in član mednarodne plesne mreže Nomad Dance Academy. V svoji prejšnji knjigi je popisal in kontekstualiziral slovensko sodobnoplesno publicistko prve polovice 20. stoletja, njegova zadnja knjiga Ksenija, Xenia: Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960-1978 pa je izšla v sozaložništvu Zavoda Maska, Javnega sklada za kulturne dejavnosti in mreže Nomad Dance Academy. V knjigi, o kateri teče pogovor v oddaji, se Vevar posveča Kseniji Hribar oziroma širšemu kontekstu šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, ki jih je plesalka in koreografinja preživela v Londonu, takratni kulturni metropoli, spregovorimo pa tudi o vplivu njenih izkušenj na profesionalizacijo slovenske sodobnoplesne scene.
V tokratni oddaji Oder bomo poskušali ugotoviti kakšno je razmerje med filozofijo in umetnostjo, v središču katere je gledališče, ta »čudni javni kraj«, umetnost dogodka in dejanja, institucija bistvena za državo in njena antiteza. Nedavno je namreč v knjižnici MGL izšla razprava Alaina Badiou-ja Rapsodija za gledališče, ki ji je dodan tudi krajši spis Gledališče in filozofija …
V oddaji se pogovarjamo s cirkuško skupino Mismo Nismo, ki je v Tovarni Rog vzpostavila edinstven prostor – nezamenljivo središče cirkuškega dogajanja. Nasilna izpraznitev Roga je skupini odvzela prostor in sredstva delovanja, ob kritiki kulturne politike, ki preveva njihovo ustvarjanje, pa se bolj kot na brutalni cirkus moči osredotočamo predvsem na njihov navdihujoči novi cirkus in njegove potenciale. S člani skupine Mismo Nismo – Evo Zibler, Otonom Korošcem in Tjažem Juvanom – ter njihovo sodelavko, gledališko režiserko Nino Ramšak, govorimo o predstavah »Noise cirkus« in »Žonglerski koncert«, s katerima je kolektiv začrtal razvoj unikatne scenske govorice, podprte s premislekom cirkuških orodij ter drzno in humorno družbeno kritiko. Foto: Jahvo Joža (Cirkobalkana Zagreb 2020)
V oddaji se posvečamo enemu manj vidnih gledaliških poklicev, čeprav so njegovi učinki med odrsko najmočnejšimi (in pomenljivimi). »Žlahtni zborni jezik«, kot bi rekel prvi utrjevalec jezikovne podobe slovenskih odrov Oton Župančič. Pogovarjamo se z enim najbolj priznanih gledaliških lektorjev Srečkom Fišerjem, ki ima s skoraj štirimi desetletji lektorskega dela bogate izkušnje s spremembami razumevanja funkcije in posebnosti odrskega govora. Dotaknemo pa se tudi njegovega izjemnega prevodnega opusa. Oddajo je pripravil Rok Bozovičar.
Na začetku leta se je poslovil véliki praktik ter mislec gledališča in družbe Dušan Jovanović. Gledališki režiser in dramatik, a tudi ustanovitelj in umetniški vodja gledališč, ki je obenem vrsto let poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter se kot avtor podpisal pod številne eseje, kolumne, televizijske scenarije in še marsikaj. V Odru se bomo spomnili nekaterih njegovih najvidnejših režijskih in dramskih dosežkov, nagrajenih z Grumovimi nagradami in nagradami Borštnikovega srečanja. Oddaja je bila posneta pred letom dni v počastitev njegovega 80. rojstnega dne. Pripravili sta jo teatrologinja Ana Perne in dramaturginja Petra Tanko. Foto: Miloš Ojdanić (MMC)
»Pravljice ne živijo le v neštetih različicah različnih pripovedovalcev, ampak celo v mnogih različicah istega pripovedovalca.« Spremeni se poudarek, spremeni se pomen. Pretočna in živa se ne pusti ujeti v »v dokončne in enopomenske sodbe«. Pravljica, ki je kaj vredna. O pripovedovanju nekoč in danes, o občutku za zgodbo, njeno obliko in njeno sporočilnost pa več v oddaji Oder. Naša gostja bo pesnica, pisateljica in pripovedovalka Anja Štefan. Foto: Urška Boljkovac, LGL (iz lutkovne predstave Štiri črne mravljice po pravljici Anje Štefan)
Kako si delimo prostor in čas? Nekoč je bil človek pokopan tam, kjer je umrl. Je v pesmi Ograjen prostor zapisal Vojo Šindolić. »Sredi travnika, ob vznožju pečine, ob reki, v gozdu – tako si je delil prostor in čas z rastlinami in živalmi, svojimi tovariši na zemlji.« Kako si delimo prostor in čas? »Na eni strani imamo eno vrsto, to je človek, na drugi strani pa 7,77 milijona vrst, ki so živali. To je radikalna nesimetrija. Kajti te živali so si med seboj veliko bolj različne kot so nekatere te živali različne od človeka,« pove filozof Tomaž Grušovnik. O tem, kako si delimo prostor in čas, zvok, besede, tišino – bomo v tokratni oddaji Oder razmišljali na primeru radiofonske dokumentarne igre Glas šakala Pie Brezavšček, Tine Kozin, Barbare Krajnc Avdić, Saške Rakef, Petre Veber in Bojane Šaljić Podešva. Igra, zvočno jo je oblikoval Matjaž Miklič, brala sta Aleksander Golja in Ivan Lotrič, interpretacija poezije Vesna Jevnikar, Blaž Šef in Nataša Živković, bo kot performativna kompozicija za posameznico, prostor in zvok, premierno uprizorjena 31. decembra. Ura in lokacija izvedbe bo individualno usklajena s poslušalko/poslušalcem, v Odru pa lahko poslušate izbrane odlomke iz dela, ki jih bo pospremil pogovor z dramaturginjo Pio Brezavšček in skladateljico Bojano Šaljić Podešva. FOTO: Glas šakala (Petra Veber)
Po slovenskih gledališčih poskušajo slediti začrtanim programom, se povsem prilagoditi na razmere in poiskati alternative, ki jih bodo povezovale z gledališko publiko tudi v koronskem, posebnem in prednovoletnem času.
Čez tri dni bo minilo petdeset let odkar je umrl Stane Sever, veliki slovenski dramski igralec. Ob tej okrogli obletnici se ga spominjamo z zapisom režiserja Aleša Jana z naslovom Stane Sever v radijskem mediju. Program tedanjega radia Ljubljana, zdaj radia Slovenija, je obogatil z izjemnimi interpretacijami poezije, proznih del in dramskih vlog, kar desetletja po njegovi smrti hrani naš arhiv.
V spomin na dr. Zoro Konjajev, veliko strokovnjakinjo na področju pediatrije in vse življenje dejavno slovensko intelektualko, bomo v oddaji Oder poslušali pričevanja in spomine na Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju. Delovalo je med januarjem 1944 in sredino leta 1945, v Črnomlju. Doktorico Zoro Konjajev, ki je takrat delala kot bolničarka v civilni bolnišnici v Kanižarici ter igralko Ivanko Mežan, ki je aktivna še danes, in je svoje znanje pridobivala na odru Slovenskega narodnega gledališča v Črnomlju, smo pred mikrofon povabili leta 2014, po tem, ko je na Festivalu Borštnikovo srečanje potekal simpozij o partizanskem gledališču. Njuna pripoved je spomin na živo izkušnjo ustvarjalne vneme v najtežjih duhovnih in materialnih pogojih, ki pomeni temelj slovenskega gledališča in širše povojne kulturne krajine. Pogovor začenja dr. Zora Konjajev, ki opisuje začetne pogoje za ustanovitev gledališča in drugih državotvornih in institucij v Črnomlju in njegovi okolici konec leta 1943 in pozneje. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: udeleženci gledališkega tečaja v Črnomlju (1944). Foto: Vinko Bavec. Vir.: Arhiv CTF UL AGRFT
“Sodelujte v predstavi, ki se bo zdaj zdaj začela. In ko se boste vrnili domov, s svojimi bližnjimi igrajte v svojih lastnih igrah. Iščite tisto, kar zmeraj prezrete: tisto, kar je očitno. Kajti gledališče ni samo družabni dogodek, je način življenja. Vsak izmed nas je igralec, akter. Ni dovolj, da samo živimo v svetu, moramo ga dejavno spreminjati”, je leta 2009 zapisal Augusto Boal, brazilski režiser in dramatik. V petdesetih letih prejšnjega stoletja med diktaturo brazilske vojske začne Augusto Boal razvijati gledališke tehnike, s pomočjo katerih bi znotraj represivne družbene ureditve odprl prostor javnemu govoru in kritičnemu mišljenju. Opirajoč se na kultno knjigo edukatorja Paula Freiere 'Pedagogika zatiranih', razvije tehnike, ki temeljijo na kolektivnem ustvarjanju in aktivni participaciji občinstva – tehnike, danes poznane pod imenom Gledališče zatiranih. Le-te gledajočega spremenijo v delujočega; paradigmo odgovorov zamenjajo s paradigmo vprašanj; sprožijo kritično analizo družbe. V želji iniciirati spremembe. Ob izidu slovenskega prevoda knjige InExActArt: Autopoietsko gledališče Augusta Boala, priročnik za delo z metodo gledališča zatiranih avtorice dr. Birgit Fritz, lahko v Odru prisluhnete pogovoru z avtorico. Pogovor smo posneli leta 2010, ko je v Sloveniji zasejala prvo seme gledališča zatiranih. Z dr. Birgit Fritz se je pogovarjala Saška Rakef.
18. novembra 2020 mineva 90 let od rojstva Gregorja Strniše, slovenskega pesnika, dramatika, esejista in pisca besedil za popevke. Njegovo dramsko delo se skupaj z deli Daneta Zajca uvršča v vrhunec slovenske poetične drame, posebnost Strniševe poetike pa je metafizična razsežnost, ki pesniku ponuja izhod iz večnega boja človeških dualizmov, na prvem mestu dobrega in zla. Drama Ljudožerci, ki se dogaja v letu konca druge svetovne vojne v Trnovem v Ljubljani, je v tem pogledu najbolj radikalna, tudi podnaslovljena je: Mrtvaški ples. V oddaji Oder danes ponavljamo oddajo Od premiere do premiere, Ljudožerci, ki so jo v Igranem programu - takrat – Radia Ljubljana posneli leta 1988, po premieri Ljudožercev v Primorskem dramskem gledališču, danes Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Predstavo je režiral Mile Korun, ki je, skupaj z novogoriškimi igralci, pripravil tudi radijsko izvedbo. Mimogrede, Mile Korun je Ljudožerce režiral trikrat, poleg omenjene še uprizoritvi leta 1977 v Mestnem gledališču ljubljanskem ter v ljubljanski Drami, leta 2002. Urednik oddaj Od premiere do premiere je bil dramaturg Borut Trekman, ki je tudi avtor spremne besede. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv RTVSLO
Kako iz besedila izluščiti dramaturški ključ, ki določi izbiro lutkovne tehnologije? Kako sporočilo predstave prikazati z oblikami, barvami, uporabljenimi materiali? V tokratni oddaji Oder bomo spregovorili o celostnem oblikovanju lutkovne predstave. Naša sogovornica bo vizualna umetnica, scenografka, kostumografka in slikarka Agata Freyer, ki je oblikovala lutke za več kot 40 lutkovnih predstav, od marionet na žici do lutk tradicionalnega japonskega gledališča bunraku. Po poti Od skice do lutke – istoimenska razstava je bila leta 2015 na ogled v Bežigrajski galeriji – se je z Agato Freyer sprehodila Saška Rakef. Na fotografiji: lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer
Kako poiskati srednjo mero ali pravo mero, ko nas kaos nevednosti, pomešan z epidemičnim strahom, preobilje informacij, nepoznavanje in nezaupanje v relevantna znanstvena dognanja ali odločitve različnih oblasti, napeljujejo v razlage po načelih teorije zarot? S temi vprašanji so se v ozadju, za spuščeno gledališko zaveso ukvarjali že pred meseci na debatah mednarodnega gledliškega festivala Mladi levi, saj je polje umetnosti morda najbolj varen in svoboden prostor za pogovore in razmisleke o pravih merah in radikalnostih, tako v gledališču kot dejanskosti. Nekaj iskric tokrat v oddaji Oder, ki bo posvečena trem obravnavanim temam, o katerih so pred meseci svojo razmišljanja delili dr. Renata Salecl, Jure Novak, Miloš Kosec, Muanis Sinanović, Katarina Stegnar in Tjaša Pureber.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prva prejemnica je bila Elvira Kralj, prvi prejemnik Vladimir Skrbinšek. S tem znamenitim slovenskim igralcem začenjamo oddajo 50 let Borštnikovega prstana: Prejemniki. To je druga od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana. V njej lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemniki. Tudi tokrat pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, širijo pogled na gledališki in festivalski utrip preteklih desetletij. Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju Tretjega programa RAS in Slovenskega gledališkega inštituta - gledališkega muzeja, avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. na fotografiji: Janez Škof v: Emil Filipčič, Psiha, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94. Foto: Tone Stojko. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prstan se po zgledu izjemne vloge, ki jo ima Ignacij Borštnik za slovensko gledališče – še posebej kot utemeljitelj slovenske gledališke igralske omike –, vsako leto podeljuje izmenično, kot navaja Pravilnik iz leta 1973, »najzaslužnejšemu slovenskemu dramskemu igralcu ali igralki«. V prvi od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50. obletnici podeljevanja Borštnikovega prstana, lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemnicami, medtem ko drugo oddajo sestavljajo zvočni posnetki njihovih igralskih kolegov. Pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, prepletajo izbrane odlomke in vzpostavljajo živ stik med nesnovno kulturno dediščino in današnjim dnem. V oddaji so uporabljeni: gradivo iz arhiva RTV Slovenija in gradivo, ki ga hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter zvočni zapisi iz videoposnetkov predstav v avtorstvu Toneta Stojka. Avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. Zvočno so jo sooblikovali tonski mojstri Radia Slovenija, končno zvočno podobo je oblikoval Miha Klemenčič. Vezno besedilo je brala Lidija Hartman, glasbena oprema: Marko Šetinc. Posneto v studiih Radia Slovenija in Radia Maribor, med julijem in oktobrom 2020. Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju med Tretjim programom RAS in Slovenskim gledališkim inštitutom - Gledališkim muzejem, avtorici obeh oddaj sta Petra Tanko in Ana Perne. Javno predvajanje na 55. Festivalu Borštnikovo srečanje je bilo 13. oktobra 2020, ob 14.05, v zgornji avli SNG Drame Maribor. na fotografiji: Vida Juvan (Borštnikov prstan 1977) in Elvira Kralj (Borštnikov prstan 1970, prva prejemnica nagrade) v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, režija Žarko Petan, Drama SNG v Ljubljani, sezona 1963/64. Avtor fotografije: Vlastja Simončič vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Po dolgih desetletjih iskanja ustrezne rešitve, se Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani končno nasmihajo lepši časi in s tem boljši pogoji za poučevanje umetnosti, zajetih v nazivu. Ob Aškerčevi cesti v Ljubljani, na mestu, kjer je bila do selitve Fakulteta za kemijo, so zgradili popolnoma novo stavbo – kar se je pokazalo kot finančno najustreznejša možnost – ki pa je ohranila vse elemente kulturne dediščine, ki so jo Ljubljani in Sloveniji zapustili Plečnikovi študenti v 30-ih letih minulega stoletja. Na gradbišču nove AGRFT smo se srečali s Tomažem Gubenškom, dekanom Akademije, in se pogovorili tako o novi stavbi kot tudi Akademiji kot ustanovi z določenimi zahtevami in nujnostmi. foto: arhiv UL AGRFT
Neveljaven email naslov