Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zelo dobra je sama po sebi ali pa v kombinaciji z različnim sadjem in oreščki. Presenečeni boste, ko boste slišali, da se dobro »razume« tudi z žganci ali pršutom. Govorimo namreč o čokoladi. Špancem se gre zahvaliti kot začetnikom obdelave čokolade kot sladkarije, saj so v 16. stoletju postavili prvi obrat za izdelovanje čokolade. Priljubljenost se je sčasoma razširila tudi v druge države, dandanes spada kakav med najbolj cenjeno potrošniško blago na svetu. Maji, starodavna srednjeameriška civilizacija, so verjeli, da kakavovo drevo pripada bogovom. Bi tudi dandanes ljudje okus čokolade opisali kot božanskega? V tokratni oddaji Pod pokrovko smo se odločili to preveriti, zato vabljeni, da se Tini Lamovšek pridružite na obisku v čokoladnici Olimje in na tečaju izdelovanja pralin, ki ga organizira čokoladnica Rajska ptica.
Foto: Tina Lamovšek
Pojeste veliko čokolade? Če se vznemirjate, da je preveč, naj vas potolažimo – v primerjavi z drugimi narodi smo Slovenci srednje veliki porabniki čokolade, povprečen prebivalec naše podalpske dežele poje 2,4 kilograme čokolade na leto. Za primerjavo: svoje od čokolade umazane prste si največkrat oblizujejo Nemci in Belgijci, ki pojedo več kot 11 kilogramov čokolade na leto.
Da se je sčasoma začela čokolada izdelovati kot sladkarija, gre zahvala Špancem.
Obisk čokoladnice je gotovo lahko eden slajših izletov, ki si ga lahko zamislite in privoščite. Tam lahko takoj opazite, predvsem pa zavohate čokolade v raznovrstnih oblikah, barvah in okusih. Predvsem slednjemu gre pripisati “krivdo”, da čokolada tako hitro izgine v naših ustih. A za tiste, ki vseeno radi užitek podaljšate – kako sploh shranjevati te dobrote? “V hladilniku zagotovo ne,” omeni najpogostejše napake lastnik čokoladnice Rajska ptica in mojster čokolade oziroma master chocolatier Samo Osmanchevich. “Hranite jih na sobni temperaturi, tj. od 12 do 23 stopinj celzija.”
Direktor čokoladnice Olimje Urban Videtič pravi, da so na začetku Slovenci v njihovi čokoladnici posegali predvsem po mlečni čokoladi: “Leta 1991 smo bili pod vplivom Milke. Zdaj pa lahko rečem, da Slovenci že dobivajo svoj okus in da vedo, kaj hočejo. Povpraševanje po temni čokoladi zelo narašča.”
“Morda boste presenečeni, da gre čokolada odlično s pršutom ali žganci!” Samo Osmanchevich
“Praline je treba izdelovati v hladnem prostoru, to pomeni do 23 stopinj celzija. Predlagam vam, da po maju sploh ne pripravljate pralin, ker je pretoplo v prostorih. Seveda če imate klimatske naprave, je vse lažje,” pripomni Samo Osmanchevich.
Čokolada in vlaga se ne marata!
Priporočljivo je imeti doma še površino iz marmorja ali granita oziroma ploščo iz teh materialov, ki mora biti dimenzije približno meter krat pol metra in vsaj centimeter debela, da obdrži svojo temperaturo, ki je sicer nižja od sobne.
Katerokoli čokolado boste temperirali, stopite jo na od 40 do 45 stopinj celzija. Če presežete to temperaturo, boste čokolado uničili.
Za delo s čokolado jo potrebujete vsaj kilogram, saj je zaradi velike količine lažje delati. Nič ne de, če vam kaj ostane. Naslednjič, ko jo boste ponovno stopili, bo še boljša! Čokolado, ki jo boste stopili, morate zlomiti na enake dele, saj se drugače ne topi enakomerno.
*Postopek je spodaj prikazan tudi s pomočjo fotografij
1. Najprej se lotite postopka temperiranja. Čokolado stopite na 43 stopinj celzija. Dve tretjini jo zlijete na marmornato ploščo, ena tretjina ostane v posodi.
2. Stopljeno čokolado, ki ste jo zlili na marmornato površino, začnete mešati z lopatico ali strgalom v obliki osmice (zajemite vso čokolado). S tem boste poskrbeli, da se bo začela zgoščevati in delati vrste kristalov, zaradi katerih ima potem čokolada lep sijaj in zaradi katerih značilno poči, kadar jo lomiš. Delati je treba kar hitro!
3. Dve tretjini stopljene čokolade, ki smo jo temperirali na marmornati plošči in ima zdaj približno 27 stopinj celzija, in tretjino čokolade, ki smo jo pustili v posodi in ima 43 stopinj celzija, zmešamo skupaj v posodi. Strjene delce čokolade, ki so ostali na marmorju, lahko uporabimo za čokoladke ostružke in jih NE damo v posodo. Sicer je pa pomembno, kako zdaj mešate združeni (temni) čokoladi, ki bi morali imeti 31 stopinj celzija. Ne mešajte prehitro, saj tako zaradi trenja višate temperaturo. Kako mešate z lopatico? Naredite krog po zunanjem delu tekočine, nato povlecite z lopatico počez.
4. Izdelovanja pralin se ne moremo lotiti brez kalupov, ki pa morajo biti narejeni iz polikarbonata (cena: 15-20€). S krpo ga očistite enkrat na mesec, je dovolj. Silikonski kalupi za pralineje niso primerni!
5. V te kalupe začnemo vlivati temperirano čokolado. Skorjica mora biti tanka (približno milimeter), saj če bo predebela, bo pralina imela preveč čokolade in premalo polnila. Odvečno čokolado na kalupu odstranimo s strgalom.
6. Kalup, v katerega smo vlili temperirano čokolado, pretresemo, da spravimo ven odvečne mehurčke, saj bodo drugače ostale luknje v čokoladi. Ko to storite, zlijete odvečno čokolado ven. Dovolj bo tisto, kar se bo prijelo na “skodelice” od kalupov.
7. Pogosto polnilo za praline je tako imenovani ganache, ki pomeni mešanico čokolade in smetane. Pomembno je, da uporabljate polnomastno smetano, ne pa z nizkokalorično oziroma t.i. “low-fat” smetano. Ta oznaka pomeni, da ima več sladkorja in manj maščobe. Vi pa potrebujete maščobo za izdelovanje polnila.
8. Eden od receptov za ganache, ki je pravzaprav recept za čokoladni tartuf, se glasi takole: uporabite 470 gramov temperirane bele čokolade, 160 gramov polnomastne smetane in 25 gramov limonine paste. Če želite iz tega narediti polnilo za praline, uporabite več smetane, saj mora biti polnilo mehko. Smetano začnite segrevati in ko zavre, ugasnite ogenj, dodajte čokolado in mešajte, da se vsa čokolada stopi.
9. Vsemu skupaj dodamo še limonino pasto, ki jo pripravimo na podoben način kot džem. Če vam njen okus ni všeč, lahko zamenjate z malinino pasto in to kombinirate s temno čokolado. Samo Osmanchevich pravi, da kateri koli džem in marmelado (ali v tem primeru pasto) že dela, sam najprej zmeša sladkor in sadje (razmerje 1:1). Vse skupaj dobro zmeša in da greti na štedilnik. Počasi meša, vse skupaj je na pbl 70 stopinjah celzijah, da se sladkor ne zažge. Sladkor se mora popolnoma stopiti. Ko se stopi, dvigne temperaturo na maksimum in neha mešati. Vreti mora 5 minut. Če naredite 1 kg zmesi s pomočjo prej omenjenega recepta, lahko (po želji) uporabite pol kilograma kot pasto za praline, preostalih 500 g pa dajte vreti še za dodatnih 5 minut, nato dodajte v kozarce in tako boste imeli džem za dve leti. Še opomba: v primeru jagod in podobnega sadja potrebujete dodati malo pektina. Osmanchevich odsvetuje uporabo želirnega sladkorja.
10. V primeru, da želite iz recepta, omenjenega v prejšnjih dveh odstavkih, narediti čokoladne tartufe, pokrijte posodo s prozorno folijo in pustite, da se ohladi. Nato iz mase oblikujte bodisi krogle bodisi žličnike.
11. Previdno pri polnjenju pralinejev. Polnilo ne sme imeti več kot 25 stopinj celzija, saj se bodo skodelice čokolade, ki smo jih naredili s pomočjo kalupov, začele topiti. Temperaturo preverite s termometrom. Polnilo dajte v brizgalno vrečko in z njim napolnite čokoladne skodelice do 1 milimetra pod vrhom. Ko se to strdi – najbolje, da pustite čez noč na sobni temperaturi -, zaprite nato s temperirano čokolado. To naredimo na podoben način kot pri polnjenju kalupov, tudi tu je pomembno potresti kalupe, da spravite ven mehurčke, na koncu s strgalom potegnete čez, da vse zravnate in odstranite odvečno čokolado. Na koncu vam ostane samo še užitek – tako pri okušanju kot pri tem, da ste sami naredili praline!
Za tiste, ki iz takih ali drugačnih razlogov nimajo marmornate površine, na kateri bi lahko temperirali čokolado, Samo Osmančevič ponuja rešitev:
221 epizod
Pogovorimo se o hrani! Tema, pri kateri – razen morda sestavin – vsekakor ne bomo metali vsega v isti lonec! V oddaji Pod pokrovko na Prvem bomo hrano postregli s priokusom gastronomije, sociologije, umetnostne zgodovine, filozofije in še česa.
Zelo dobra je sama po sebi ali pa v kombinaciji z različnim sadjem in oreščki. Presenečeni boste, ko boste slišali, da se dobro »razume« tudi z žganci ali pršutom. Govorimo namreč o čokoladi. Špancem se gre zahvaliti kot začetnikom obdelave čokolade kot sladkarije, saj so v 16. stoletju postavili prvi obrat za izdelovanje čokolade. Priljubljenost se je sčasoma razširila tudi v druge države, dandanes spada kakav med najbolj cenjeno potrošniško blago na svetu. Maji, starodavna srednjeameriška civilizacija, so verjeli, da kakavovo drevo pripada bogovom. Bi tudi dandanes ljudje okus čokolade opisali kot božanskega? V tokratni oddaji Pod pokrovko smo se odločili to preveriti, zato vabljeni, da se Tini Lamovšek pridružite na obisku v čokoladnici Olimje in na tečaju izdelovanja pralin, ki ga organizira čokoladnica Rajska ptica.
Foto: Tina Lamovšek
Pojeste veliko čokolade? Če se vznemirjate, da je preveč, naj vas potolažimo – v primerjavi z drugimi narodi smo Slovenci srednje veliki porabniki čokolade, povprečen prebivalec naše podalpske dežele poje 2,4 kilograme čokolade na leto. Za primerjavo: svoje od čokolade umazane prste si največkrat oblizujejo Nemci in Belgijci, ki pojedo več kot 11 kilogramov čokolade na leto.
Da se je sčasoma začela čokolada izdelovati kot sladkarija, gre zahvala Špancem.
Obisk čokoladnice je gotovo lahko eden slajših izletov, ki si ga lahko zamislite in privoščite. Tam lahko takoj opazite, predvsem pa zavohate čokolade v raznovrstnih oblikah, barvah in okusih. Predvsem slednjemu gre pripisati “krivdo”, da čokolada tako hitro izgine v naših ustih. A za tiste, ki vseeno radi užitek podaljšate – kako sploh shranjevati te dobrote? “V hladilniku zagotovo ne,” omeni najpogostejše napake lastnik čokoladnice Rajska ptica in mojster čokolade oziroma master chocolatier Samo Osmanchevich. “Hranite jih na sobni temperaturi, tj. od 12 do 23 stopinj celzija.”
Direktor čokoladnice Olimje Urban Videtič pravi, da so na začetku Slovenci v njihovi čokoladnici posegali predvsem po mlečni čokoladi: “Leta 1991 smo bili pod vplivom Milke. Zdaj pa lahko rečem, da Slovenci že dobivajo svoj okus in da vedo, kaj hočejo. Povpraševanje po temni čokoladi zelo narašča.”
“Morda boste presenečeni, da gre čokolada odlično s pršutom ali žganci!” Samo Osmanchevich
“Praline je treba izdelovati v hladnem prostoru, to pomeni do 23 stopinj celzija. Predlagam vam, da po maju sploh ne pripravljate pralin, ker je pretoplo v prostorih. Seveda če imate klimatske naprave, je vse lažje,” pripomni Samo Osmanchevich.
Čokolada in vlaga se ne marata!
Priporočljivo je imeti doma še površino iz marmorja ali granita oziroma ploščo iz teh materialov, ki mora biti dimenzije približno meter krat pol metra in vsaj centimeter debela, da obdrži svojo temperaturo, ki je sicer nižja od sobne.
Katerokoli čokolado boste temperirali, stopite jo na od 40 do 45 stopinj celzija. Če presežete to temperaturo, boste čokolado uničili.
Za delo s čokolado jo potrebujete vsaj kilogram, saj je zaradi velike količine lažje delati. Nič ne de, če vam kaj ostane. Naslednjič, ko jo boste ponovno stopili, bo še boljša! Čokolado, ki jo boste stopili, morate zlomiti na enake dele, saj se drugače ne topi enakomerno.
*Postopek je spodaj prikazan tudi s pomočjo fotografij
1. Najprej se lotite postopka temperiranja. Čokolado stopite na 43 stopinj celzija. Dve tretjini jo zlijete na marmornato ploščo, ena tretjina ostane v posodi.
2. Stopljeno čokolado, ki ste jo zlili na marmornato površino, začnete mešati z lopatico ali strgalom v obliki osmice (zajemite vso čokolado). S tem boste poskrbeli, da se bo začela zgoščevati in delati vrste kristalov, zaradi katerih ima potem čokolada lep sijaj in zaradi katerih značilno poči, kadar jo lomiš. Delati je treba kar hitro!
3. Dve tretjini stopljene čokolade, ki smo jo temperirali na marmornati plošči in ima zdaj približno 27 stopinj celzija, in tretjino čokolade, ki smo jo pustili v posodi in ima 43 stopinj celzija, zmešamo skupaj v posodi. Strjene delce čokolade, ki so ostali na marmorju, lahko uporabimo za čokoladke ostružke in jih NE damo v posodo. Sicer je pa pomembno, kako zdaj mešate združeni (temni) čokoladi, ki bi morali imeti 31 stopinj celzija. Ne mešajte prehitro, saj tako zaradi trenja višate temperaturo. Kako mešate z lopatico? Naredite krog po zunanjem delu tekočine, nato povlecite z lopatico počez.
4. Izdelovanja pralin se ne moremo lotiti brez kalupov, ki pa morajo biti narejeni iz polikarbonata (cena: 15-20€). S krpo ga očistite enkrat na mesec, je dovolj. Silikonski kalupi za pralineje niso primerni!
5. V te kalupe začnemo vlivati temperirano čokolado. Skorjica mora biti tanka (približno milimeter), saj če bo predebela, bo pralina imela preveč čokolade in premalo polnila. Odvečno čokolado na kalupu odstranimo s strgalom.
6. Kalup, v katerega smo vlili temperirano čokolado, pretresemo, da spravimo ven odvečne mehurčke, saj bodo drugače ostale luknje v čokoladi. Ko to storite, zlijete odvečno čokolado ven. Dovolj bo tisto, kar se bo prijelo na “skodelice” od kalupov.
7. Pogosto polnilo za praline je tako imenovani ganache, ki pomeni mešanico čokolade in smetane. Pomembno je, da uporabljate polnomastno smetano, ne pa z nizkokalorično oziroma t.i. “low-fat” smetano. Ta oznaka pomeni, da ima več sladkorja in manj maščobe. Vi pa potrebujete maščobo za izdelovanje polnila.
8. Eden od receptov za ganache, ki je pravzaprav recept za čokoladni tartuf, se glasi takole: uporabite 470 gramov temperirane bele čokolade, 160 gramov polnomastne smetane in 25 gramov limonine paste. Če želite iz tega narediti polnilo za praline, uporabite več smetane, saj mora biti polnilo mehko. Smetano začnite segrevati in ko zavre, ugasnite ogenj, dodajte čokolado in mešajte, da se vsa čokolada stopi.
9. Vsemu skupaj dodamo še limonino pasto, ki jo pripravimo na podoben način kot džem. Če vam njen okus ni všeč, lahko zamenjate z malinino pasto in to kombinirate s temno čokolado. Samo Osmanchevich pravi, da kateri koli džem in marmelado (ali v tem primeru pasto) že dela, sam najprej zmeša sladkor in sadje (razmerje 1:1). Vse skupaj dobro zmeša in da greti na štedilnik. Počasi meša, vse skupaj je na pbl 70 stopinjah celzijah, da se sladkor ne zažge. Sladkor se mora popolnoma stopiti. Ko se stopi, dvigne temperaturo na maksimum in neha mešati. Vreti mora 5 minut. Če naredite 1 kg zmesi s pomočjo prej omenjenega recepta, lahko (po želji) uporabite pol kilograma kot pasto za praline, preostalih 500 g pa dajte vreti še za dodatnih 5 minut, nato dodajte v kozarce in tako boste imeli džem za dve leti. Še opomba: v primeru jagod in podobnega sadja potrebujete dodati malo pektina. Osmanchevich odsvetuje uporabo želirnega sladkorja.
10. V primeru, da želite iz recepta, omenjenega v prejšnjih dveh odstavkih, narediti čokoladne tartufe, pokrijte posodo s prozorno folijo in pustite, da se ohladi. Nato iz mase oblikujte bodisi krogle bodisi žličnike.
11. Previdno pri polnjenju pralinejev. Polnilo ne sme imeti več kot 25 stopinj celzija, saj se bodo skodelice čokolade, ki smo jih naredili s pomočjo kalupov, začele topiti. Temperaturo preverite s termometrom. Polnilo dajte v brizgalno vrečko in z njim napolnite čokoladne skodelice do 1 milimetra pod vrhom. Ko se to strdi – najbolje, da pustite čez noč na sobni temperaturi -, zaprite nato s temperirano čokolado. To naredimo na podoben način kot pri polnjenju kalupov, tudi tu je pomembno potresti kalupe, da spravite ven mehurčke, na koncu s strgalom potegnete čez, da vse zravnate in odstranite odvečno čokolado. Na koncu vam ostane samo še užitek – tako pri okušanju kot pri tem, da ste sami naredili praline!
Za tiste, ki iz takih ali drugačnih razlogov nimajo marmornate površine, na kateri bi lahko temperirali čokolado, Samo Osmančevič ponuja rešitev:
V slovensko Michelinovo nebo bomo pogledali v oddaji Pod pokrovko. Vsaj posredno, ker tudi – kot v oddaji pove avtorica Ana Skrt – k nam prihaja trend, da chefi restavracij z Michelinovo zvezdico odpirajo nove in konceptualno drugačne restavracije - bistroje. So slednji prvi stik z visoko kulinariko? Kakšna je izkušnja obedovanja in kakšen je koncept priprave jedi? Ana Skrt se je pogovarjala tremi vrhunskimi slovenskimi kuharji: Markom Pavčnikom, Ano Roš in Jorgom Zupanom.
Se je tudi vam že kdaj zgodilo, da ste želeli pripraviti novo jed, pa niste vedeli, kje kupiti sestavine, saj jih na policah trgovin nikakor niste našli? Če so trgovine z vzhodnoazijsko hrano že vrsto let prisotne tudi v našem prostoru, pa je arabska kuhinja še redkost. Zato smo se tokrat odpravili v trgovino Orient market na Kolodvorski ulici v Ljubljani, kjer smo se o hrani in kulinariki Bližnjega vzhoda pogovarjali z lastnikom trgovine. Muhannad Alali, ki je v Slovenijo prišel pred petimi leti, je trgovino odprl, ker podobne ponudbe arabskih jedi in sestavin ni našel nikjer. Kaj vse prodaja in kako enostavno pripraviti falafel doma? Odgovori v tokratni oddaji Pod pokrovko, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Si predstavljate, da stopite v kuhinjo, kjer različna dela opravljajo zgolj roboti? Od priprave živil, odmerjanja sestavin in same toplotne obdelave živil do seveda pomivanja posode? Takšne robotizirane kuhinje so za zdaj v svetu zgolj eksperimentalne, bolj verjetno je, da vam pri nas recimo v kakšni od hotelskih verig ali obratu za hitro prehrano obrok postreže dostavni robot. Roboti so sicer prisotni že v celotni prehranski verigi: od priprave tal pred setvijo do omenjene priprave hrane, tudi dostave ali strežbe. Sogovornika: prof. dr. Matjaž Mihelj iz Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in Alex Spruk, direktor podjetja Arona. Na fotografiji: robot za peko palačink (Laboratorij za robotiko na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani).
Ljudje od nekdaj radi dobro jedo in pijejo. In premožni so si to lahko vedno tudi privoščili. Ob mnogih gradovih so tako zrasli vinogradi, tudi Ljubljanski grad ga je imel, čeprav osrednja Slovenija ni najbolj primerna za gojenje trte. Pred nekaj leti je vinograd ob glavni ljubljanski turistični atrakciji spet zaživel, po novem pa lahko obisk grajskega vinograda združite tudi s Piknikom med grajskimi trtami. Parom se je pri avgustovski izvedbi dveurnega kulinarično-vinskega doživetja s ščepcem zgodovine in pridihom romantike pridružila Andreja Čokl.
Polnozrnati, rženi, beli, koruzni, z drožmi – vrste kruha, ki jih v Sloveniji radi jemo. Našo »ljubezen« do kruha izražajo številni reki in pregovori. Med njimi so tudi naslednji štirje: Kruha ne naredi moka ampak roka … in … Ljubezen brez poljubov je kot kruh brez soli … priljubljena sta še: Iz te moke ne bo kruha … in … Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga. Povedne so tudi številke. Po podatkih iz leta 2018 vsak prebivalec Slovenije samo doma vsako leto poje skoraj 27 kilogramov kruha. Zato smo se za oddajo Pod pokrovko vprašali, ali je kruh zdrav ali ne. Ali kruh redi ali ne? K poslušanju vas vabita magistrica dietetike Tanja Črešnovar s primorske Fakultete za vede o zdravju in radijska kolega Kaja Čelan ter Iztok Konc.
Neustavljiva lakota, povečan apetit, hiperokusna hrana: to so trije ključni poudarki oddaje Pod pokrovko
Sprehodili smo se po ozadju priljubljenih kulinaričnih tržnic. Ponudba je večinoma vnaprej pripravljana, saj tržnice na prostem, ob velikem pretoku ljudi, običajno ne dopuščajo priprave hrane po naročilu. To pa pomeni tudi, da je več zavržkov hrane, saj že pripravljano hrano, ki je dlje časa na soncu, gostinci težko uporabijo naslednji dan. A tudi ta odnos se počasi spreminja, tako s pomočjo umetne inteligence in tehnologije kot tudi s samim načinom načrtovanja in ozaveščanja.
Tokrat bomo pod pokrovko pokukali v Prlekiji. Med 1. in 16. junijem namreč tam potekajo Dnevi prleške kulinarike, letos so jih pripravili prvič, a glede na dober odziv gotovo ne zadnjič. Glavno vlogo ima seveda prleška gibanica, več o njej in ostalih prleških dobrotah pa je izvedela Andreja Čokl.
Ko je v 17. stoletju kava iz islamskega sveta prišla na zahod stare celine, so nekateri poslušali svoje brbončice in ji na stežaj odprli vrata svojih kuhinj, spet drugi pa so se sumljivo grenke in črne pijače iz eksotičnih dežel raje ogibali
Koprive, trobentice, vijolice, marjetice, ivanjščice, dresnik, travniška kadulja – ste vedeli, da so vse te rastline vsaj delno tudi užitne …? Uvrščamo jih med divje rastline, ki našo prehrano lahko zelo obogatijo. Zakaj vse so koristne, kje lahko divje rastline najdemo in na kaj moramo biti pri nabiranju in njihovi pripravi še posebej pozorni – o vsem tem se je v tokratni rubriki Pod pokrovko Tadeja Bizilj pogovarjala z univerzitetno diplomirano inženirko živilske tehnologije, Evo Grohar Gros, predavateljico na Višji strokovni šoli BIC Ljubljana.
Na ljubljanski tržnici v kombiju ribarnice Ribice Vinko Privileggio že 22 let pripravljajo ribjo hitro hrano – girice, sardele, sardone, kalamare, belo in plavo ribo z obveznimi dodatki, kot so krompirjeva solata, tatarska omaka, tržaška, krhelj limone in kos kruha. Ocvrte ali na žaru, to je zdaj vprašanje. O tem, kako pripravlja izjemno priljubljene ribice v mestu, nam je povedal in pokazal kuhar Mitja.
Sezona špargljev je v polnem zamahu, zato bomo v tokratni oddaji Pod pokrovka spoznali to rastlino, ki so jo veliko uporabljali že Rimljani. Baje so poznali tudi vino iz špargljev, mi pa preverjamo, kako je s šparglji v kulinariki danes in pri nas. Ste med tistimi, ki prisegajo na divje ali gojene šparglje? Ali pa se mu zaradi značilnega vonja urina po uživanju te rastline raje izognete? Kakorkoli že, dobro je, da veste, da so šparglji nizkokalorični in vsebujejo kar nekaj vitaminov, vlaknin, mineralov in antioksidantov. Več izvemo od Katje Puncer, ki se s šparglji ukvarja že več kot 30 let.
Njena energijska vrednost je primerljiva s kumarino, je pa zanimiva predvsem zaradi svoje kislinske sestave, ki lahko precej obogati kulinarične okuse. Rabarbaro bomo podrobneje spoznali v današnji oddaji. Pomlad je namreč najbolj primeren čas, da spregovorimo o tej zelenjavi oz. povemo od kod izvira, kakšne pogoji ji zagotoviti na domačem vrtu, da jo boste lahko uživali do jeseni, in kaj lahko iz nje pripravite.
Začel se je maj, mesec, ki nekako pomeni tudi odprtje sezone piknikov. Tokrat bomo v oddaji Pod pokrovko pod drobnogled vzeli kajmak. Rahlo soljen razvije pravo aromo in okus ravno v kombinaciji z jedmi z žara. Kakšna je razlika med pravim kajmakom in tistimi kajmaki, ki so na naših trgovskih policah sicer v večini, ne sledijo pa tradicionalnim načinom izdelave in sestavi?
V tokratni oddaji Pod pokrovko smo pod drobnogled vzeli durian, sadež, ki je zelo popularen v jugovzhodni Aziji, ponekod mu pravijo celo "kralj sadežev". Težak je lahko tudi do 3 kilograme, prekrit je z bodicami, njegova sredica pa ima močan vonj, ki ga nekateri opisujejo kot kombinacijo žvepla, gnile čebule in odplak. Prav zaradi vonja ga marsikdo, tudi če ima to priložnost, ne želi niti poskusiti, močno otežen pa je tudi uvod sadežev v države izven jugovzhodne Azije.
V današnji oddaji Pod pokrovko se bomo vrnili v čas jugoslovanske vojske in se pogovarjali o hrani, ki so jo vojaki takrat jedli. Fižol, čebula in klobase bodo današnje sestavine, skuhali bomo namreč najbolj znano hrano tistega časa - pasulj. Kako se naredi tisti pravi vojaški pasulj, pa sta Lani Furlan povedala Vinko in Valter, upokojenca, ki sta med služenjem vojaškega roka opravljala delo kuharja. Več pa v naslednjih minutah!
Velika noč, ki prihaja k nam v nedeljo, je poleg božiča največji krščanski praznik. Na Slovenskem ji pravimo tudi vuzem. Korenine tega praznika segajo v predkrščansko dobo, kar se kaže tudi v šegah in navadah velikonočnega časa, kot je na primer kult zelenja, ki je povezan s prinašanjem svežega zelenja oziroma rastlinja povezanega v velikonočne butare in oljčnih vejic v cerkev k blagoslovu. Še več o navadah in jedeh velikonočnega časa pa v tokratni oddaji Pod pokrovko – Tadeja Bizilj se je pogovarjala z etnologinjo dr. Leo Kužnik z Bic Ljubljana, Višje strokovne šole.
Na spletnem jezikovnem portalu Fran je ob besedi stejk zapisana razlaga, da gre za zrezek iz stegna, navadno debelejši. Ljubitelji, kuharski zanesenjaki in kuharski mojstri vedo, da je za pripravo steaka najbolje uporabiti kos govedine z nežnejšim mišičnim tkivom, ki pa se ne nahaja v stegnu, ampak hrbtu. Dobro je, če je meso uležano oziroma zorjeno. Odličen okus daje tudi marmoriranost oziroma prepredenost z maščobo. Nekateri poznavalci trdijo, da je idealna debelina stejka 3.75 centimetrov. Tokratna oddaja Pod pokrovko je nastala v kuhinji Šunkarne Kodila, ki jo je obiskal Bojan Leskovec.
Tokratno oddajo Pod pokrovko je avtorica Nadia Petauer napovedala že v naši – deloma tudi sredini – oddaji naPOTki. V njej se je z dr. Fungijem odpravila na edinstveno doživetje nabiranja in spoznavanja gob. Kulinarični del pa sta pustila za oddajo Pod pokrovko. Kaj je gozdni piščanec, zakaj je lahko klobuk gobe nadomestek testa za pico in zakaj so lisičke najboljše surove?
Neveljaven email naslov