Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najmočnejša poznana sončna nevihta bi danes povzročila na stotine milijard škode, ohromila bi navigacijske satelite in prizemljila letalski promet.
Vesoljsko vreme nikakor ni nedolžen pojav. Čeprav je Zemlja pred neposrednim divjanjem sončnih neviht kar dobro zaščitena z elektromagnetnim poljem, so sateliti, pa tudi določena infrastruktura na Zemlji, precej ranljivi. Geomagnetna nevihta, ki bi bila po moči primerljiva s t. i. Carringtonovim dogodkom iz leta 1859, bi bila danes katastrofalna. Takrat so prvič pokazali na nedvoumno povezavo med t. i. sončnim bliščem, izbruhom elektromagnetnega valovanja na Soncu, in nenavadnimi pojavi na Zemlji, ko je nočno nebo močno zasvetilo in je bilo severni sij videti tudi na ekvatorju.
Vesoljsko vreme preučuje dr. Primož Kajdič, z Oddelka za vesoljske znanosti Geofizikalnega inštituta Mehiške nacionalne avtonomne univerze. Vabljeni k poslušanju pogovora.
Foto: dr. Primož Kajdič preučuje pojave, ki so posledica burnega dogajanja na Soncu, denimo izbruhov koronarne mase (CME) na sliki (Vir: Nasa)
881 epizod
Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd.
Najmočnejša poznana sončna nevihta bi danes povzročila na stotine milijard škode, ohromila bi navigacijske satelite in prizemljila letalski promet.
Vesoljsko vreme nikakor ni nedolžen pojav. Čeprav je Zemlja pred neposrednim divjanjem sončnih neviht kar dobro zaščitena z elektromagnetnim poljem, so sateliti, pa tudi določena infrastruktura na Zemlji, precej ranljivi. Geomagnetna nevihta, ki bi bila po moči primerljiva s t. i. Carringtonovim dogodkom iz leta 1859, bi bila danes katastrofalna. Takrat so prvič pokazali na nedvoumno povezavo med t. i. sončnim bliščem, izbruhom elektromagnetnega valovanja na Soncu, in nenavadnimi pojavi na Zemlji, ko je nočno nebo močno zasvetilo in je bilo severni sij videti tudi na ekvatorju.
Vesoljsko vreme preučuje dr. Primož Kajdič, z Oddelka za vesoljske znanosti Geofizikalnega inštituta Mehiške nacionalne avtonomne univerze. Vabljeni k poslušanju pogovora.
Foto: dr. Primož Kajdič preučuje pojave, ki so posledica burnega dogajanja na Soncu, denimo izbruhov koronarne mase (CME) na sliki (Vir: Nasa)
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo je konec aprila podelilo svoje najvišje priznanje, bienalno nagrado Izidorja Cankarja za življenjsko delo, umetnostnemu zgodovinarju, muzejskemu svetniku in dolgoletnemu kustosu Narodne galerije, dr. Ferdinandu Šerbelju. Šerbelj, sicer avtor skoraj nepreglednega števila razstav in strokovnih publikacij – od krajših znanstvenih člankov do preglednih monografij –, namreč velja za enega najpomembnejših raziskovalcev baročne umetnosti na Slovenskem, še prav posebej baročnega slikarstva na Goriškem in Kranjskem. Kako je torej skozi prizmo njegovega znanstvenega dela videti likovna umetnost slovenskega prostora od začetka 17. pa tja do konca 18. stoletja, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Ferdinand Šerbelj (Goran Dekleva)
Učinkovito shranjevanje električne energije je ključno za uspešen in celosten prehod na obnovljive vire energije, prihranilo pa bi nam tudi velike izgube, ki so značilne za današnji način proizvodnje elektrike. Kadar sije sonce, piha veter ali so vodostaji visoki, lahko obnovljivi viri proizvedejo velike količine energije. Toda če jih v tistem trenutku ne potrebujemo, si z njimi ne moremo kaj dosti pomagati. Če pa bi lahko proizvedeno energijo v velikem obsegu shranili za kasnejšo uporabo, bi bila zgodba precej drugačna. Ključ se skriva v pravem materialu. Prav materialom pa se prof. dr. Matjaž Valant, vodja laboratorija za raziskave materialov in dekan fakultete za znanosti o okolju na Univerzi v Novi Gorici, posveča že vso raziskovalno kariero. Materiali lahko tudi proizvajajo vodik ali čistijo vodo ali pa raziskovalce preprosto navdušujejo preprosto s svojimi zelo posebnimi lastnostmi. Z dr. Valantom se je pogovarjala Nina Slaček. foto: iz osebnega arhiva Matjaža Valanta
V drobnih, očem nevidnih celicah poteka izredno zapleteno dogajanje. Tam kompleksne biološke molekule izmenjujejo informacije, prenašajo ukaze, izdelujejo nove kompleksne molekule in tvorijo temelj življenja. Kaj vse se v celicah dogaja, je predmet intenzivnih raziskav. Tudi v želji, da bi se tako pojasnilo in ozdravilo marsikatero bolezen. Molekularni biolog dr. Boris Rogelj z odseka za biotehnologijo na Institutu »Jožef Stefan« in redni profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani se v prvi vrsti posveča raziskovanju procesov, ki se skrivajo v ozadju nevrodegenerativnih bolezni. Pred nekaj leti je prišel na sled enemu od genskih vzrokov, ki lahko pripeljejo do nastanka amiotrofične lateralne skleroze, poznane tudi pod kratico ALS. Toda "krivec" ima mnogo bolj večplastno vlogo, kot bi nemara domnevali na prvi pogled. To se je pokazalo v raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji Molecular Cell, v kateri so s sodelavci prvič uspešno opisali celično regulativno mrežo, ki pojasnjuje prve razvojne dogodke, ki vodijo v učinkovito diferenciacijo matičnih celic in razvoj zarodka. Presenetljivo se je pokazalo, da je tako pri diferenciaciji matičnih celic kot tudi pri nastanku nevrodegenerativnih bolezni na delu isti protein TDP 43.
Paradigmatična sodobna zgodba o uspehu tako rekoč nujno vsebuje neko tvegano odločitev, odločitev za pot, ki gre proti toku in ustaljenim praksam in ki bi se kaj lahko končala klavrno, a se je po spletu okoliščin vendarle izkazala za daljnovidno in modro, za temelj izjemnega uspeha. Čeprav morda tovrstne uspešne zgodbe utemeljene na izrazitem tveganju v prvi vrsti povezujemo s podjetniškimi uspehi, so si po tihem utrle pot v najrazličnejše pore družbe. Tudi v podeželsko okolje, ki ga morda raje razumemo kot bolj odmaknjenega od siceršnjega podivjanega tempa današnjega časa. Tveganje in negotovost sta stalni spremljevalki življenja na kmetih, ugotavlja antropologinja dr. Duška Knežević Hočevar, višja znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU. In če je nepredvidljivo vreme od nekdaj krojilo usodo kmetov, je danes vreme le še bolj nepredvidljivo. Najbolj nepredvidljive pa so neprestane spremembe evropskih in nacionalnih kmetijskih politik in usmeritev. Kakšen je torej davek na večinoma spregledano negotovost na slovenskem podeželju? Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
V tokratni oddaji Podobe znanja vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru z našo svetovno priznano raziskovalko komunikacije in vedenja žuželk doc. dr. Meto Virant Doberlet, vodjo oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Za svoj pomembni prispevek k raziskavam, kako žuželke komunicirajo s pomočjo vibracij, je prejela že več nagrad, prisluškovanje žuželkam pa utegne imeti tudi vrsto koristih aplikacij, denimo v kmetijstvu za razvoj alternativnih, trajnostnih metod za omejevanje širjenja nekaterih vrst škodljivcev. Foto: NIB
Za konodonte morda še niste slišali in vendar nam odpirajo izredno pomembno okno v globoko preteklost. Danes obstajajo le še njihovi fosilni ostanki in še ti so praktično povsem neopazni. Toda konodonti ponujajo strokovnjakom, paleontologom ne samo dragocene informacije o razvoju življenja na zemlji, ampak so bili pravzaprav tako vseprisotni in raznovrstni, da se še danes z njihovo pomočjo določa relativno starost kamnin iz paleozoika in triasa. Tej zanimivi in dobesedno povedni skupini živali, ki je na zemlji uspevala več kot 300 milijonov let, se raziskovalno posveča dr. Tea Kolar-Jurkovšek, znanstvena svetnica na Geološkem zavodu Slovenije in ena vodilnih evropskih raziskovalk konodontov. Svež doprinos k slovenski zakladnici znanja s tega področja predstavlja znanstvena monografija Konodonti Slovenije, ki sta jo pripravila skupaj s soprogom, prav tako geologom dr. Bogdanom Jurkovškom. O Konodontih in vsemu, kar nam lahko povejo o preteklih in morda celo o prihodnjih časih s paleontologinjo dr. Teo Kolar-Jurkovšek. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček.
Personalizirana medicina je zdravljenje, oblikovano po meri vsakega posameznika in posameznice. Upošteva genetske in epigenetske dejavnike, ki imajo ključno vlogo pri razvoju bolezni in z njihovo pomočjo bi lahko številne kompleksne, kronične bolezni zaznali dovolj zgodaj, da bi lahko njihove posledice vsaj omilili, če ne že povsem pozdravili. Tudi zdravljenje bi lahko prilagodili vsakemu človeku posebej. Konec koncev je že dolgo znano, da kar nekomu pomaga, bo drugemu pomagalo slabše ali pa bo celo povzročilo hude stranske učinke. Toda lov na ključne genske dejavnike je mnogo bolj zapleteno početje, kot so si genetiki predstavljali pred skoraj dvema desetletjema, ki je bil dekodiran človeški genom. Kako izgleda iskanje genskih dejavnikov, odgovornih za nastanek osteoporoze, nam je v Podobah znanja razložila prof. dr. Janja Marc s katedre za klinično biokemijo Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. Svež uspeh njene raziskovalne skupine bo kmalu objavljen članek v znanstveni reviji Nature Experimental & Molecular Medicine. Uspešno so pojasnili, kako molekula SRY na kromosomu Y varuje moške pred krhkimi kostmi. S tem so se odprla nova vrata v ciljano terapijo in morda preventivo te bolezni. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto:Nina Slaček
Mag. Miha Mlinar je zaposlen v Tolminskem muzeju kot kustos arheolog. Ukvarja se predvsem s problematiko kovinskih in drugih arheoloških obdobij Posočja. Vodil je številne arheološke raziskave in je avtor ali soavtor več razstav, med njimi so: stalna razstava Naplavine obsoške zgodovine v Tolminskem muzeju, Nove zanke svetolucijske uganke, S fibulo v fabulo in razstave Stari bogovi obmolknejo. Predvsem ta slednja je opozorila na nove najdbe, ki odstirajo novo arheološko podobo Posočja. O teh najdbah je mag. Miha Mlinar spregovoril v oddaji Podobe znanja, njen avtor je Milan Trobič. Foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje; mag. Miha Mlinar na odprtju razstave Keltskih konj topot, 2013, Celje.
Slovenija se lahko pri ohranjanju in skrbi za velike zveri v naših gozdovih pohvali s številnimi izrednimi uspehi, saj pri nas živijo vse tri evropske velike zveri, volkovi, risi in medvedi. Toda njihova genska slika pripoveduje zelo različne zgodbe. Medvedov je veliko in tudi z genskega vidika je naša populacija v izvrstni formi. Tudi volkovom ne gre slabo. Ker so za razliko od medvedov teritorialni, sami zelo dobro omejujejo svoje število. Tako jih pri nas živi okoli 50 in to je številka, ki ob pomoči genskih raziskav omogoča zelo podrobno preučevanje, dobro so poznane tudi njihove družinske vezi. Daleč najslabše gre risu, saj so pri nas živeči risi v tesnejšem sorodstvu kot bratje in sestre. Pred gotovim izumrtjem se zato največjo evropsko mačko skuša rešiti s prihodom novih živali. Prav v teh dneh se bo v Slovenijo preselil prvi izmed devetih risov, ki bodo k nam prišli v okviru projekta LifeLynx iz Romunije in Slovaške. Ne glede na specifike posamezne vrste se danes tako preučevanje kot priprava strategij za ohranjanje divjih živali v vse večji meri naslanja na spoznanja molekularne genetike. Njen nagli razvoj v zadnjih letih namreč omogoča vse podrobnejši vpogled tako v stanje različnih populacij kot v njihov evolucijski razvoj. O tem smo se v tokratnih podobah znanja pogovarjali z doc. dr. Tomažem Skrbinškom s katedre za ekologijo in varstvo okolja oddelka za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Ob nedavnem slovesu naše vodilne dialektologinje, redne članice Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dr. Zinke Zorko, smo v tokratnih Podobah znanja ponovili pogovor, ki smo ga z jezikoslovko in slovenistko, zaslužno profesorico Univerze v Mariboru pripravili pred 15 leti. Zinka Zorko se je rodila leta 1936 v Spodnji Kapli na Kozjaku. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala leta 1961 iz slovenistike in rusistike, leta 1986 pa je na isti visokošolski ustanovi še doktorirala z disertacijo Koroški govori dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu. Akademikinja Zinka Zorko se je znanstveno posvečala predvsem vzhodnoslovenskim narečjem. Med drugim se je podpisala pod več kot 30 izvirnih znanstvenih člankov ter tri znanstvene monografije. To so: Narečna podoba Dravske doline, Haloško narečje in druge dialektološke študije ter Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. Bila je tudi predstojnica mariborske slavistike, prodekanka za znanstveno-raziskovalno delo in prorektorica Univerze v Mariboru. Za svoje delo je Zinka Zorko prejela vrsto priznanj, med drugim tudi najvišje, ki ga lahko prejme slovenska znanstvenica – Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Zinko Zorko je leta 2004 pred naš mikrofon povabil Štefan Kutoš. foto: akad. dr. Zinka Zorko (MMC RTV SLO)
Najbrž se ne motimo preveč, če rečemo, da je vse od Prešerna in Poezij naprej lirska pesem veljala za osrednjo, se pravi: družbeno najpomembnejšo literarno zvrst na Slovenskem. Saj so se vseskozi pisali tudi še kako odmevni romani in drame, a zdi se, da je prav v polju lirike v slovenščini pisana književnost kar najbolj udarno, sežeto, odmevno in, predvsem, umetniško dovršeno kontinuirano izrekala notranje praviloma protislovno resnico časa, resnico življenja v prostoru med Alpami in Jadranom – pa naj gre za Župančiča, ki hodi po zemlji naši in pije nje bolesti, za Kosovela, ki po prvi svetovni vojni razglaša, da je vse ekstaza smrti, za Zajca, ki mlada življenja, padla v boju zoper okupatorja, trpko opredeli za jalovo setev, ali za Šalamuna, ki se je navsezadnje utrudil podobe svojega plemena in se, nespokorjeni individualist, kratko malo izselil. Tako je bilo včasih; kaj pa danes? Kako lirsko poezijo pišemo in s kakšnimi pričakovanji jo beremo v zdaj že skoraj 30 let samostojni Sloveniji? Katere so njene značilne teme? V kakšnem tonu in slogu nas zdaj nagovarja? V čem je drugačna in le sebi podobna, v čem pa vendarle naslonjena na starejše slovenske, evropske in svetovne literarne tradicije? – To je nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratni oddaji. Dan po svetovnem dnevu poezije smo namreč pred mikrofonom Podob znanja gostili literarno zgodovinarko, dolgoletno predavateljico za novejšo slovensko književnost na ljubljanski slovenistiki, avtorico pionirske, tridelne Antologije slovenskih pesnic, dr. Ireno Novak Popov. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Irene Novak Popov
Pomislimo na Hopkinsovega Hanibala Lecterja v filmu Ko jagenjčki obmolknejo. Pomislimo na Ellisovega Patricka Batemana v romanu Ameriški psiho. Pomislimo na človeka z brazgotinami v prvi sezoni televizijske serije Pravi detektiv. Očitno je, da sodobno zahodno kulturo fascinirajo serijski morilci. Zakaj? Zakaj njihova dejanja zmorejo pritegniti našo praviloma razpršeno pozornost in uročiti našo domišljijo? V čem natanko je njihov draž, zaradi česar jih – pa čeprav v nas prebujajo občutke tesnobe, nelagodja in strahu – redno in v velikem številu srečujemo na filmskem platnu in televizijskem ekranu, med platnicami knjig in stripov? – To vprašanje si zdaj že nekaj časa zastavlja antropologinja, soustanoviteljica inštituta Danes je nov dan in asistentka na Katedri za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, dr. Eva Vrtačič. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, preverjamo v tokratnih Podobah znanja, ki so bile posnete pred tragičnimi dogodki na Novi Zelandiji. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Izobraževanje in pridobivanje znanja se intenzivno spreminja in na to vplivajo številni dejavniki. Digitalna transformacija družb, ki se z vse večjo intenzivnostjo odvija zadnja desetletja, se že na prvi pogled ponuja kot samoumeven povod za nenehno posodabljanje naših znanj. Toda vzporedno se v pomembni meri spreminja tudi razumevanje pomena in namena znanja, ki mora biti, se zdi, v končni instanci predvsem konkurenčno na globalnem trgu. V kolikšni meri ima znanje danes še emancipatorni potencial za posameznike in posameznice ter za družbo širše, v kolikšni meri pa je zgolj blago z določeno uporabno vrednostjo? Gost Podob znanja je doc. dr. Borut Mikulec z oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Sodobni ideal je, da človeka njegovo delo zanima, osrečuje in bogati. Vendar je doseganje tega ideala močno oteženo. Včasih smo izjemno zadovoljni z rezultati svojega dela, pa je pot do tja noaorna in polna stresnih trenutkov. Včasih je delo kot tako zanimivo in izpolnjujoče, vendar so odnosi s sodelavci tisti, ki grenijo ure preživete na delovnem mestu. Včasih pa je problematičen urnik dela, zaradi katerega ne moremo preživljati časa z družino in prijatelji ter preprosto nimamo časa ne za hobije ne za športne dejavnosti. Kakšni so psihološki pritiski povezani z delom v sodobni družbi? Doktorica Eva Boštjančič, vodja katedre za psihologijo dela in organizacije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pravi, da je večopravilnost značilnost sodobnega dela in poudarja, da glede na rezultate raziskav večopravilnost vsekakor ni učinkovita. Kot poudarja, se na katedri zelo trudijo, da bi znanstvena dognanja, ki so nastala v slovenskem prostoru, prišla tudi do delodajalcev. Na katedri zato pripravljajo tudi spletno stran, psihologijadela.com, kjer objavljajo najnovejše ugotovitve s področja psihologije dela in organizacij. Z dr. Evo Boštjančič se je pogovarjala Urška Henigman. foto: osebni arhiv
Sodobna visoka tehnologija tako rekoč iz leta v leto podira meje možnega. Če nam je elektronika v mikro velikostnem razredu temeljito spremenila življenja, danes elektronske naprave že osvajajo nano svet. Tudi po zaslugi novih materialov, ki s svojimi lastnostmi omogočajo njihovo načrtovanje in izdelavo. Tehnološki razvoj pogosto celo prehiteva razumevanje principov, na katerih nano tehnologije temeljijo. Toda po drugi strani razumevanje teh zakonitosti odpira še povsem nove možnosti tako uporabe kot raziskav. To nedvomno velja tudi za odkritje izr. prof. dr. Tadeja Rojca z odseka elektronsko keramiko na Inštitutu »Jožef Stefan«, ki je pojasnil, kaj se skriva za lokalno električno prevodnostjo obetavnega materiala, bizmutovega ferita. Na atomskem nivoju so se namreč pokazali specifični defekti v domenskih stenah. Odkritje je bilo objavljeno v prestižni znanstveni reviji Nature Materials, v letu 2018 pa je za svoje delo prejel tudi Zoisovo priznanje za pomembne dosežke. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Kvantne tehnologije so sorazmerno novo področje, toda napovedi, ki jih spremljajo, se slišijo zelo revolucionarno: stoodstotna zaščita digitalnih podatkov s kvantno enkripcijo, baterije, ki jih bomo polnili enkrat na 10 let ali pa medicinska diagnoza na podlagi nekaj malega izdihanega zraka. Prihodnost bo nedvomno kvantna, zatrjuje tudi gost oddaje Podobe znanja dr. Peter Jeglič, vodja laboratorija za hladne atome na Inštitutu »Jožef Stefan«, kjer danes uspešno raziskujejo Bose-Einsteinov kondezat, kvantno snov, ki obstaja pri izjemno nizki temperaturi 10 nanokelvinov. Kvantni senzorji, ki bodo na njej temeljili, bodo lahko denimo napovedovali potrese ali raziskovali temno snov. Da so kvantne tehnologije ključno področje prihodnosti, je spoznala tudi Evropska unija, ki je raziskavam na temu področju v okviru programa Quantum Flagship namenila milijardo evrov. Še bolj ambiciozne načrte imajo Združene države Amerike in Kitajska, izredno pomembne igralke pri raziskavah kvantnih tehnologij pa so tudi multinacionalke, denimo Google in IBM. Slovenija pomena tega področja, vsaj za enkrat, še ni zares opazila. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Tokratne Podobe znanja so– v duhu današnjega kulturnega praznika – zaznamovane z umetnostjo, oziroma konkretneje, z literaturo in literarnim ustvarjanjem. Za tista najboljša, umetniško najbolj dovršena literarna dela sicer radi govorimo, da so brezčasna, toda, tako kot vse drugo, je književnost vedno trdno vpeta v svoj neposredni čas in prostor. Današnji čas pa – kakor zelo pogosto slišimo in kar umetniki in umetnice na svoji koži tudi neposredno občutijo – ne umetnosti nasploh ne literaturi posebej ni najbolj naklonjen. Oziroma jima, se zdi, zelo ozko odmerja mesto in vpliv v družbi. Večinoma bolj na obrobju in v primerno stišanih tonih. A to morda bolj kot na samo kvaliteto umetniških del vpliva na kvaliteto naših življenj. Kako torej nastaja, se bere in nas, če do nas sploh pride, bogati sodobno leposlovje? O tem se bomo pogovarjali z gostom današnje oddaje, dr. Andrejem Blatnikom, pisateljem, urednikom in izrednim profesorjem na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Pred nedavnim je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izšel Pregled ruske kulturne zgodovine, pod katerega se podpisuje dr. Blaž Podlesnik, predavatelj na katedri za rusko književnost Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Delo je v prvi vrsti sicer namenjeno študentkam in študentom, ki se šele začenjajo spoznavati s prostorom med Belim in Črnim morjem, med Baltikom in Uralom, a obenem svoje bralke in bralce vendarle problemsko poglobljeno sooča s teoretskimi in metodološkimi pastmi raziskovanja ruske kulturne zgodovine. Tako nas med drugim sooča z nemara nekoliko nehvaležnimi, a povsem nespregledljivimi vprašanji, kot so: kaj je zgodovina; kaj kultura; do kod v preteklosti pravzaprav seže pomen pridevnika »ruski«; v kolikšni meri je objektivno preučevanje zgodovine neke kulture sploh možno, koliko pa gre tu vselej za zainteresirano interpretacijo, ki služi ideološkim, družbenim in političnim potrebam našega lastnega trenutka? Kakšne odgovore v tem smislu ponuja pričujoči Pregled ruske kulturne zgodovine, smo v pogovoru z njegovim avtorjem preverjali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Najnovejša raziskava o nasilju nad geji in lezbijkami je pokazala, da se nasilje nad istospolno usmerjenimi v Sloveniji ne zmanjšuje. Ko pa govorimo o psihičnem nasilju, pa ga je še več, kot ga je bilo na začetku novega tisočletja. Rečemo lahko, da je izkušnja nasilja del vsakdanjega življenja istospolno usmerjenih ljudi v Sloveniji. O tem smo se pogovarjali z doktorico Alenko Švab, redno profesorico na Oddelku za sociologijo in raziskovalko v Centru za socialno psihologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let raziskujete spolnost, intimne življenjske stile in vsakdanje življenje. Raziskavo o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji so opravili dvakrat. Prvo v letih 2003 in 2004, drugo pa v letih 2014 in 2015. Kot pravi, so nasilje, razkritje in intimna partnerstva tri glavne teme, ki so jih raziskovali. V minulih letih je bilo o pravicah istospolno usmerjenih veliko govora, ta prepoznavnost pa je dvorezen meč, saj v raziskavah niso opazili večjih sprememb na bolje, so pa zaznali spremembe na slabše. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Opuščanje fosilnih goriv in prehod na obnovljive vire energije je ena izmed prioritet današnjega časa. Toda za uspeh te tranzicije je nujen razvoj akumulatorjev in baterij, ki bodo dejanski prehod v nizkoogljično družbo prihodnosti tudi omogočili. Na eni strani morajo biti kos shranjevanju velikih količin električne energije, kajti le tako bo lahko variabilna dostopnost sončne in vetrne energije polno pokrivala naše potrebe po energiji. Po drugi strani morajo pa temeljiti na materialih, ki niso že sami po sebi del problema, kot to velja za te, ki so v rabi danes , od kobalta pa vse do niklja in litija. Med idealnimi kandidati so denimo magnezij, natrij ali kalcij, ki jih je povsod dovolj in katerih predelava sama po sebi ne bi prispevala dodatnih toplogrednih izpustov. Prav na tem področju deluje in niza številne odmevne rezultate prof. dr. Robert Dominko, vodja laboratorija za napredne baterijske sisteme na Odseku za kemijo materialov Kemijskega inštituta. Za svoje delo na tem področju je v letu 2018 prejel tudi Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Prof. Robert Dominko na poljih litija v Argentini, osebni arhiv R. Dominka
Neveljaven email naslov