Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Umetna inteligenca je ena najbolj ključnih, prelomnih tehnologij današnjega časa. Prav zato je vprašanje smeri njenega nadaljnjega razvoja osrednjega pomena za naš svet.
Bolj ko uporabljamo tehnologije umetne inteligence, bolj spreminjamo družbeno okolje, v katerem živimo. Učinke uporabe teh tehnologij med drugim že jasno vidimo v načinih, kako komuniciramo pa kako zbiramo in interpretiramo podatke, kako načrtujemo številne kompleksne dejavnosti, kako so konec koncev zasnovane znanstvene raziskave in kako torej, posledično, skušamo razumeti svet, sebe in družbo. In če so vsi ti učinki otipljivi že zdaj, tedaj ni nobenega dvoma, da bo umetna inteligenca v prihodnje le še globlje transformativna.
Zato je nadaljnja smer razvoja, rabe in tudi regulacije tehnologij umetne inteligence ključnega pomena; seveda pa v svetu obstajajo precej različni pogledi na to, katera smer je pravzaprav prava. Dogajanje na področju umetne inteligence pri nas bo pomagal spremljati in nemara celo usmerjati Observatorij slovenske umetne inteligence, novo orodje, ki ga razvijajo pod vodstvom prof. dr. Dunje Mladenić, vodje Odseka za umetno inteligenco na Institutu "Jožef Stefan" in gostje tokratnih Podob znanja, ki jo je pred mikrofon povabila Nina Slaček.
882 epizod
Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd.
Umetna inteligenca je ena najbolj ključnih, prelomnih tehnologij današnjega časa. Prav zato je vprašanje smeri njenega nadaljnjega razvoja osrednjega pomena za naš svet.
Bolj ko uporabljamo tehnologije umetne inteligence, bolj spreminjamo družbeno okolje, v katerem živimo. Učinke uporabe teh tehnologij med drugim že jasno vidimo v načinih, kako komuniciramo pa kako zbiramo in interpretiramo podatke, kako načrtujemo številne kompleksne dejavnosti, kako so konec koncev zasnovane znanstvene raziskave in kako torej, posledično, skušamo razumeti svet, sebe in družbo. In če so vsi ti učinki otipljivi že zdaj, tedaj ni nobenega dvoma, da bo umetna inteligenca v prihodnje le še globlje transformativna.
Zato je nadaljnja smer razvoja, rabe in tudi regulacije tehnologij umetne inteligence ključnega pomena; seveda pa v svetu obstajajo precej različni pogledi na to, katera smer je pravzaprav prava. Dogajanje na področju umetne inteligence pri nas bo pomagal spremljati in nemara celo usmerjati Observatorij slovenske umetne inteligence, novo orodje, ki ga razvijajo pod vodstvom prof. dr. Dunje Mladenić, vodje Odseka za umetno inteligenco na Institutu "Jožef Stefan" in gostje tokratnih Podob znanja, ki jo je pred mikrofon povabila Nina Slaček.
Pred vrati je predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Prebivalci Ljubljane to vedo tudi zato, ker razne službe hitijo z deli, ki naj ozaljšajo naše glavno mesto, še preden se bo vanj zgrnila množica diplomatov, politikov in drugih odličnikov z vseh koncev stare celine. Seveda je povsem razumljivo, če se nam v tem smislu zdi, da se prestolnici in državi v drugi polovici letošnjega leta obeta nekaj posebnega, a najbrž je le treba reči, da je Ljubljana v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti gostila kak še bolj imeniten pa tudi politično bolj konsekventen diplomatski dogodek. Pred natanko 200 leti, med januarjem in majem 1821, je namreč tu potekal kongres Svete Alianse, povezave konservativnih evropskih sil z Rusijo, Prusijo in Avstrijo na čelu, ki so si po porazu Francije v napoleonskih vojnah prizadevale vzpostaviti stabilen evropski meddržavni oziroma politični red, ki bi enkrat za vselej preprečil izbruh novih revolucij oziroma vzpon novih napoleonov. Pravila igre, ki so jih med ljubljanskim kongresom kljub nasprotovanju Velike Britanije in Francije dorekli avstrijski cesar Franc I., ruski car Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I. ter več kot 500 ministrov in visokih diplomatskih predstavnikov drugih evropskih držav, so nato v pomembni meri krojila življenje na stari celini vse do pomladi narodov leta 1848. No, z našega stališča pa je najbrž treba reči, da kongres ni bil pomemben samo za Evropo ampak tudi za razvoj Ljubljane, za njeno postopno preoblikovanje iz malo pomembnega podeželskega mesta v središče slovenskega narodnega prostora. In prav kongresnemu zunanjemu blišču in njegovemu vplivu na Ljubljano, na Kranjsko in na Slovence smo se posvetili v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko dr. Evo Holz, dolgoletno znanstveno svetnico na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je pred leti za knjižno objavo pripravila dnevnik, ki ga je med ljubljanskim kongresom Svete alianse pisal publicist Henrik Costa, maja letos pa je na avstrijsko-slovenski historiografski konferenci, posvečeni kongresu, nastopila z intrigantnim predavanjem Zunanji blišč ljubljanskega kongresa in ljubljanski firbci. Z dr. Holz se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Eva Holz (Goran Dekleva)
Kako določiti vrednost nečemu, kaj je pravzaprav neprecenljivo, kot so denimo čist zrak in voda, rodovitna prst, gozd, v katerem se lahko umirimo? Zakaj bi sploh hoteli nekaj, kar je neprecenljivo, oceniti? Ekosistemske storitve so orodje, s katerim želimo spremeniti način, kako dojemamo naravo »Namen je predvsem v tem, da se vzpostavi nek transparenten sistem primerjave. Ko se odločamo, kako bomo z določenim ekosistemom ravnali, moramo med seboj primerjati različne alternative,« pojasnjuje dr. Anže Japelj z Gozdarskega inštituta Slovenije. »Če kmetijsko zemljišče pozidamo, bomo seveda izgubili potencial za pridelavo hrane, ker tistega zemljišča ne bo več. Ampak to je le vidik tega, kar bomo izgubili. Sistem ekosistemskih storitev, ki opisuje celo paleto pozitivnih učinkov tega zemljišča, nam omogoča, da ugotovimo, kaj vse bomo še izgubili. Recimo, izgubili bomo tudi biotsko raznovrstnost, potencial za skladiščenje ogljika, določeno podobo krajine, poplavno varnost. Znano je, da imajo kmetijska tla ali gozdna zemljišča pomembno kapaciteto zadrževanja poplavnih voda in lahko pripomorejo k poplavni varnosti. S konceptom ekosistemskih storitev skušamo te alternative med samo primerjati in se odločiti za optimalno.« Danes upoštevamo premalo vidikov »Okoljski odtis našega ravnanja, proizvodov, hrane, ki jo uživamo, zemljišč, ki jih porabljamo, bi se moral bolj jasno videti in potem ne bi prihajalo do takih anomalij kot danes, ko se zazidavajo izjemno kakovostna kmetijska zemljišča, ki so morda bolj oddaljena od infrastrukture in zato cenejša,« še poudarja dr. Anže Japelj. V pogovoru med drugim tudi o strahu, da bomo morali zaradi takšnega vrednotenja na koncu še plačevati, da bi smeli v gozd, pa o tem, da se pomena varovanja najbolj zavedajo tam, kjer je okolje najbolj degradirano. Vabljeni k poslušanju.
Leto 2021 se vse pogosteje omenja kot prelomno pri naslavljanju podnebnih sprememb. Z aktualnimi ukrepi lovimo tako rekoč zadnji vlak, saj učinke segrevanja planeta v obliki spremenjenih vremenskih vzorcev in pogostejših vremenskih ekstremov že kar redno občutimo na praktično vseh koncih sveta. A včasih nas lahko naš občutek za to, kakšno naj bi bilo vreme, tudi zavede. In obilne padavine ne zagotavljajo, da se bomo izognili suši. »Leta 2020 smo imeli že zgodaj spomladi zelo lepo, sušno, toplo vreme, poleti pa je suša zajela večji del severne in srednje Evrope. Podobno je bilo v letih 2018 in 2019. Kaže se, da neka mokrota, ki jo dobimo denimo pozimi, ni garancija, da ne bomo imeli težav s sušo,« je poudarila dr. Andreja Sušnik. Sušo lahko spregledamo Razvoj suše je mogoče danes mnogo natančneje spremljati s pomočjo satelitskih podatkov. V okviru transnacionalnega programa Podonavje so razvili digitalno orodje Pregledovalnik suše, ki omogoča, da vse države v regiji spremljajo razvoj suše skoraj v realnem času. »Kdo bo rekel, zakaj je treba spremljati sušo, saj vemo, kdaj suša prihaja. Mislim, da temu ni tako. Suša v podzemnih vodah je skrita očem. Tudi kaka suha struga v poletnem času marsikoga ne prizadene zelo.« Podnebne spremebe škodujejo tudi tlom V Sloveniji se radi pohvalimo, da imamo veliko pestrost tipov tal. A ekstremni vremenski dogodki: poplave, suše, močna erozija, žledenje v gozdu, hudourniške poplave in drugi dogodki slabo vplivajo na tudi strukturo tal. Če k temu prištejemo škodljive človekove dejavnosti, predvsem intenzivno zazidavanje in onesnaževanje, se sposobnost zemlje, da opravlja svojo ekosistemsko vlogo, da zadržuje vodo, seveda občutno manjša. Foto: iz osebnega arhiva Andreje Sušnik
Kaj raste na naših poljih, na kakšne načine se lotevamo pridelovanja in po kakšnih živilih konec koncev posegamo, je vprašanje, ki je v zadnjih letih v luči vse bolj perečih podnebnih sprememb dobilo nove razsežnosti. Zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev se je po eni strani jasneje pokazalo, da nekatere, v preteklosti uveljavljene poljščine niso optimalna izbira, obenem pa je bolj v ospredje prišla tudi tesna povezanost med konkretnimi načini pridelave, kvaliteto pridelka in vplivi, ki ga to ima tako na naše zdravje kot na zdravje okolja. V zadnjih letih se sicer že precej opazi premik v smeri bolj trajnostnih, ekoloških praks in bolj pestrega nabora vrst, sploh če pogledamo ponudbo, ki je na voljo v naših trgovinah. Koliko pa se ti premiki konkretno poznajo na naših njivah, kaj se že uveljavlja v zadovoljivem obsegu in kaj morda še premalo, smo se pogovarjali z dr. Darjo Kocjan Ačko, predavateljico na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Nataša Müller
Ioniziran plin oziroma plazma predstavlja četrto agregatno stanje snovi, ki v zadnjih letih svojo uporabno vrednost dokazuje na različnih področjih. Ključno vlogo ima pri fuziji, postopku pridobivanja električne energije z zlivanjem jeder atomov, ki bi nam nekega dne lahko zagotovila izredne količine čiste energije. S plazmo nad nevarne kemikalije Vse bolj se plazma uporablja tudi pri razgradnji nevarnih kemikalij, od različnih strupov, farmacevtskih sredstev do cele vrste onesnažil, ki jih je sicer iz vode zelo težko odstraniti. Tudi pri čiščenju določenih vrst površin lahko uspešno nadomesti okolju manj prijazne kemikalije. V zadnjem času njeno uporabnost preizkušajo tudi v aeronavtiki in pri vetrnih turbinah, kjer veliko obetajo plazemski aktuatorji za kontrolo zračnega toka. Uporablja se tudi pri določenih postopkih v jeklarstvu. Glavna ovira za širšo uporabo plazemskih tehnologij je visoka poraba energije. "Na tehtnico je potrebno dati energijo, ki jo ti sistemi potrebujejo za razelektritev plina, in koristi, ki jih tako dobimo," poudarja prof. dr. Uroš Cvelbar. "Če se lahko z uporabo plazme izognemo okolju škodljivim kemikalijam, so koristi za okolje dejanska dodana vrednost teh tehnologij." Curek ioniziranega plina lahko prepreči nastanek valov, škropljenja ... A za nove možnosti uporabe je ključno tudi razumevanje temeljnih fizikalnih mehanizmov. Poznavanje interakcij med plazmami in površinami tekočin je denimo ključno za uspešno razgradnjo kemikalij in pri določenih uporabah v jeklarski industriji ter še kje. Prav sem se umešča v prestižni reviji Nature objavljeno prebojno odkritje prof. dr. Uroša Cvelbarja, vodje odseka za plinsko elektroniko na Institutu "Jožef Stefan", ki je skupaj s kolegi iz Južne Koreje pokazal, da lahko plazmo uporabimo za stabiliziranje sicer nestabilnih pojavov v tekočinah in tudi pojasnil fizikalne mehanizme, ki botrujejo tovrstnim pojavom. Nove možnosti uporabe v astrofiziki Novo razumevanje teh procesov odpira tudi nove možnosti pri raziskavah planetov in lun, ki imajo šibko ionizirane atmosfere, kot sta denimo Jupiter in Saturn, pa tudi pri interakcijah sončevega vetra z Zemljino atmosfero. Več o odkritju v pogovoru z Urošem Cvelbarjem v oddaji Podobe znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva Uroša Cvelbarja
Kako pametna so lahko današnja mesta in vasi? Digitalizacija je na številne načine že temeljito spremenila naša življenja, a vendarle naj bi bili šele na začetku tega procesa, na katerega se tudi zelo veliko stavi; tako z vidika nadaljnjega gospodarskega razvoja in postpandemičnega okrevanja, kot tudi kot ključno orodje, ki bi nam lahko pomagalo naslavljati številne okoljske in družbene probleme današnjega časa. Seveda pa pozitivni učinki digitalne transformacije niso samoumevni in t. i. pametne rešitve morajo tudi dejansko biti pametne; pametno načrtovane in celostno umeščene v prostor in družbo, če naj dejansko imajo želene učinke. Današnja gostja Podob znanja je dr. Emilija Stojmenova Duh, docentka v laboratoriju za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, vodja digitalnega inovacijskega središča 4PDIH in tudi članica novoustanovljenega Strateškega sveta za digitalizacijo. Digitalna orodja omogočajo marsikaj koristnega, ne smejo pa biti sama sebi namen. "Bistvena težava je, da velikokrat izhajamo iz tega, kaj neka tehnologija omogoča, pa naj gre za umetno inteligenco ali podatkovne verige, in začnemo iskati načine, kako bomo to tehnologijo uvedli v podjetje ali skupnost."
Reka ni samo korito z vodo. Je sistem, ki je neločljivo povezan z poplavnimi ravnicami. V Evropi je 60 odstotkov teh površin izgubljenih. So pozidane oziroma obdelane in zato ne morejo več opravljati svoje naravne vloge. To neposredno vpliva na biotsko pestrost na eni strani kot v končni posledici na naše zaloge pitne vode. Z njimi smo izgubili tudi velik del njihove sposobnosti za zadrževanje velikih količin vode. Ob vse rednejših vremenskih ekstremih v obliki poplav in suš je to seveda izredna (in tudi draga) izguba. Evropski zeleni dogovor prav zato med drugim predvideva obnavljanje naravnih ekosistemov rek s poplavnimi ravnicami. Kar 25 000 km evropskih rek naj bi po tem načrtu nekega dne znova prosto teklo. A če so evropski načrti brez dvoma ambiciozni in bodo zahtevali veliko dela, sodelovanja in načrtovanja, so vse bolj jasno kaže, da so pri nas prioritete drugačne. "Mi ponosno rečemo, da pijemo čisto vodo iz pipe, ki je bila pred tem le malo obdelana. Mislim pa, da smo na meji te vzdržnosti, da se premikamo [v napačno smer] in hodimo po robu," izpostavlja dr. Lidija Globevnik, ki opozarja, da bi se lahko že zelo kmalu, v petih, desetih letih, kvaliteta vode iz vrtin aluvialnih vodonosnikov poslabšala. "Novi zakon ne kaže v smer pametnega gospodarjenja." Foto: Gašper Šubelj
Od začetka pandemije so se znanstveniki posvetili že tako rekoč vsem mogočim vidikom, ki bi lahko kaj prispevali k zmanjševanju visokega zdravstvenega davka virusa Sars-cov2. Cepiva proti covidu-19 smo dobili v rekordnem času zgolj enega leta, a nove variacije virusa že nakazujejo, da so cepiva le del uspešnega odgovora na aktualno pandemijo. Resnično dobrodošlo bi bilo seveda učinkovito zdravilo. A tudi razvoj zdravil običajno traja zelo dolgo. Da bi ta zamudni postopek čim bolj skrajšali, se je mednarodna skupina znanstvenikov osredotočila na učinkovine, ki so že prestale vsaj delno klinično testiranje. Preverili so približno 6000 substanc in z novimi metodami močno pospešili iskanje najbolj obetavnih kandidatov. Iskali so snovi, ki bi preprečile virusu, da se v celici razmnožuje. Ciljali so predvsem na glavno proteazo virusa, ki ima v procesu nastanka novih virusov ključno vlogo. Če bi jo lahko onemogočili, bi s tem onemogočili tudi virus. Kandidate so iskali z metodo rentgenske difrakcije, ki je potekala na sinhrotronu Desy v Hamburgu. Ta je običajno zelo zaseden, a zaradi prvega vala pandemije, ki je ustavil tudi številne znanstvene raziskave, so bili pogoji idealni za množično testiranje potencialnih učinkovin. Najbolj obetavne snovi so preverili še v laboratorijih. Tako so prišli do 11 substanc, ki se zdijo izredno primerne za učinkovito oviranje virusa. Ena med njimi je celo že v 3. fazi kliničnih preverjanj prav za covid-19. Po povsem drugi poti jo je kot obetavno že zaznala druga skupina znanstvenikov. A kot poudarja Dušan Turk, je na tej točki še nemogoče vedeti, ali bo snov, ki je delovala v celični kulturi, dejansko ustrezno delovala na ljudeh. Klinične raziskave so zato odločilne. So pa s to raziskavo razvoj zdravil temeljito pospešili. "Naša raziskava je na nek način, kot se temu reče, groundbreaking, ker smo uspeli narediti presejalne teste z uporabnimi molekulami ne zgolj s fragmenti in jih zdaj niti ni treba med seboj povezati, ampak smo že tako lahko skočili v fazo optimizacije, da ne rečem celo klinične uporabe," je med drugim v pogovoru izpostavil prof. dr. Dušan Turk. V začetku aprila letos, torej dobro leto po začetku raziskav, so svoje izsledke objavili v prestižni reviji Science. V mednarodni raziskavi so sodelovali tudi Katarina Karničar, Aleksandra Usenik, Jure Loboda in Dušan Turk z Odseka za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo Instituta »Jožef Stefan«. Prof. dr. Dušan Turk je bil gost oddaje Podobe znanja. Foto: IJS
Čeprav korenine ekumenizma, gibanja za enotnost vseh kristjanov, segajo več kot stoletje v preteklost, menda vse do Svetovne misijonarske konference leta 1910 v Edinburgu, in čeprav od drugega vatikanskega koncila in tam sprejete okrožnice Unitatis Redintegratio Rimskokatoliška cerkev na ekumenizem gleda z naklonjenostjo, je treba priznati, da na katoliško-protestantskem Zahodu ne vemo prav veliko o kristjanih Vzhoda, celo o tistih pravoslavcih ne, katerih dežele so nam sicer razmeroma blizu. Ta manko vednosti oziroma razumevanja skuša zapolniti gost tokratnih Podob znanja, rusist, zgodovinar in teolog, dr. Simon Malmevall, docent tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Naš sogovornik svoje znanstveno delo namreč posveča raziskovanju Kijevske Rusije, najzgodnejše države v vzhodnoslovanskem prostoru, ki je na izviren način sprejela in nato tudi predelala bizantinsko krščanstvo, tako pa navsezadnje oblikovala specifično kulturo, ki je daljnosežno zaznamovala teološko misel, literarni razvoj, razmerje med Cerkvijo in posvetno politiko pa tudi prakse in običaje vsakodnevnega življenja v pravoslavnih družbah, še zlasti seveda tistih na vzhodu stare celine, v manjši meri pa najbrž tudi na Balkanu. Delo dr. Malmenvalla je najširši javnosti dostopno v intrigantni znanstveni monografiji Kultura Kijevske Rusije in krščanska zgodovinska zavest, ki je izšla v založbi Teološke fakultete, prav zdaj pa končuje večletni podoktorski temeljni raziskovalni projekt Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. S Simonom Malmenvallom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tatjana Splichal / iz osebnega arhiva Simona Malmenvalla
Navada je železna srajca, pravi pregovor, in izkušnje s številnih področjih to potrjujejo. Spreminjanje naših navad nikakor ni preprosto. Celo takrat ne, ko si to želimo. A neredko se pokaže, da vir težav ni tam, kjer smo domnevali, da je. Socialni marketing se loteva različnih družbenih problemov tako, da skuša zaznati ta vir težav, pri tem pa se osredotoča na neko konkretno ciljno skupino. Danes strategije socialnega marketinga niso več novost, po njih pogosto posegajo tudi državne institucije; denimo ko nas nagovarjajo k bolj zdravim prehranskim navadam. A informiranje in osveščanje vpliva le na okoli 16 odstotkov naslovnikov. Podrobnejše raziskave vzrokov, zakaj neka strategija ne doseže več ljudi, lahko pokažejo vir problema, in omogočijo pripravo bolj ciljno usmerjenih strategij. »Namen socialnega marketinga nikakor ni, da bi uporabili spoznanja vedenjskih teorij in teorij marketinga za manipuliranje z ljudmi. Marketing se namreč pogosto povezuje z manipulacijo,« poudarja dr. Romana Zidar, interdisciplinarna raziskovalka, ki se posveča tako področju socialnega marketinga ter sistema socialnega varstva, kot tudi položaju najbolj ranljivih skupin in posameznikov v družbi, pa tudi diskurzom, povezani s presežki hrane. Je tudi sodelavka Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. »Moje razumevanje socialnega marketinga je, da gre za miselni okvir, za način, kako pristopimo k reševanju kompleksnih družbenih problemov.« Foto: iz osebnega arhiva Romane Zidar
Napovedovanje širjenja covida-19 in določanje najboljših protiukrepov sta danes vroči temi. Prejšnji teden je ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« osvojila drugo mesto in polovico nagrade fundacije Xprize na tekmovanju z naslovom Pandemic Response Challenge (oziroma v okvirnem slovenskem prevodu Izziv: Odziv na pandemijo). Razvijali so najustreznejše metode umetne inteligence za napovedovanje širjenja covida-19 ter iskali najustreznejše ukrepe za njegovo omejevanje. Njihove rešitve utegnemo spoznati tudi v praksi. V sredo je namreč prišlo do (za zdaj) neformalnega dogovora z vlado, da bo rešitev uporabljena za napovedovanje najučinkovitejših protiukrepov pri nas. Do dogovora je prišlo, ko je bil pogovor z vodjo tekmovalne ekipe dr. Mitjo Luštrekom že posnet. Prav sodelovanje z njihovo vlado je zmagovalni španski ekipi v veliki meri zagotovilo odločilno prednost na tekmovanju. Kaj so torej razvili slovenski znanstveniki in na kakšnih principih delujejo algoritmi, ko iščejo najbolj učinkovite protiukrepe, pa izveste v oddaji Podobe znanja. Foto: Jani Bizjak
Sodobne družbe se danes srečujejo s številnimi problemi in izzivi; od podnebno ekološke krize, širokega uvajanja tehnologij umetne inteligence do naglega širjenja vse bolj negotovih oblik dela, če naštejem le nekaj, med seboj zelo raznolikih primerov. A vse bolj jasno se kaže, da rešitve, ki so bile nekdaj, v drugačnih družbenih pogojih, učinkovite, danes pogosto ne zadoščajo več. Potrebno je iskati nove odgovore ali prilagoditi stare. Ljudje so se pravzaprav skozi vso zgodovino na vsakokratne pogoje in omejitve odzivali z iskanjem novih pristopov oziroma z novimi reinterpretacijami že poznanih načinov delovanja, povezovanja, vzpostavljanja skupnosti. Govorimo o socialnih oziroma družbenih inovacijah. Gre za pojem, ki je pri nas sorazmerno spregledan, čeprav nam njegova konkretna vsebina nikakor ni neznana; sem lahko namreč prištejemo celo paleto različnih pristopov, od socialnih podjetij do najrazličnejših novih oblik organiziranja in družbene participacije. Kako socialne inovacije nagovarjajo sodobni družbeni trenutek in kaj lahko ponudijo, smo v tokratnih Podobah znanja preverili v pogovoru s sociologijo dr. Srno Mandič s Centra za proučevanje družbene blaginje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: iz osebnega arhiva S. Mandič
Niso kar vsakršni podatki dobra osnova, če želimo iz njih izluščiti relevantno informacijo. A po drugi strani je s pravimi metodami mogoče celo iz pristranskih podatkov razbrati pravo sliko dogajanja. Leto v senci pandemije nas je vse naučilo, kako pomembne in vplivne so številke in njihova ustrezna interpretacija. A podatki, ki so na razpolago, niso vedno reprezentativni. Toda s pravimi metodami mogoče celo iz pristranskih podatkov razbrati pravo sliko dogajanja. O dometu in omejitvah uporabe statistike v medicini smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Laro Lusa, predavateljico na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem in prejemnico Zoisovega priznanja za dosežke pri razvoju metodologije medicinske statistike. "Uspešni projekti so tisti, kjer je interdisciplinarnost že del načrtovanja, drugače statistik ne bo zadovoljen s podatki, če se z njimi sreča šele, ko so že zbrani." Foto: iz osebnega arhiva L. Lusa
Med prejemniki nacionalnega priznanja Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju za leto 2020 je tudi dr. Tone Smolej, sicer literarni zgodovinar in redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer predava književnost realizma in naturalizma, tistega velikega obdobja v književnosti 19. stoletja torej, ki se v evropskem merilu začne nekako s Stendhalom in sklene z Zolajem in Tolstojem. V tem kontekstu ga, se zdi, še prav posebej zaposluje vprašanje, kako so ideje, teme in narativni postopki, ki so jih v tem obdobju razvili v francoščini pišoči ustvarjalci, vplivali na literarno produkcijo v slovenščini. Poleg tega se dr. Smolej znanstveno-raziskovalno obilo posveča tudi imagologiji, tisti podveji literarne vede, ki se ubada z vprašanjem, kako literatura soustvarja podobe oziroma predstave, ki jih imajo njeni bralke in bralci bodisi o nacionalni skupnosti, ki ji pripadajo sami, bodisi o drugih, bližnjih pa tudi bolj oddaljenih skupnostih. A naj so ta vprašanja še tako intrigantna, je videti, da je naš današnji gost širšo slovensko javnost najbolj izrazito nagovoril kot vodja precej velikopoteznega, ambicioznega raziskovalnega projekta Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v avstro-ogrski monarhiji (1872–1918), ki je svoj polni sad konec leta 2019 razvil v obsežnem istoimenskem zborniku, saj je prav za to delo zdaj prejel prestižnega Prometeja. Toda: zakaj naj bi bili doktorati, ki so jih naši prapradedje pred dobrim stoletjem zagovarjali na univerzah od Gradca do Krakova, vredni naše današnje pozornosti? In kaj neki je znanstvenika, ki prvenstveno preučuje literaturo, zvabilo v zaprašene arhive pregledovat, kako so se akademsko izkazali naši najzgodnejši filologi, muzikologi, filozofi in drugi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru z dr. Smolejem iskali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Filozofska fakulteta (Matjaž Rebolj)
Tehnološki razvoj se danes odvija z izredno hitrostjo. A prenos novih idej v prakso se ne zgodi kar sam od sebe. Prilagajanje dejanskim potrebam proizvodnih procesov zahteva veliko znanja in dela in podrobnega načrtovanja, preden se izrazi v novem ali bolj dovršenem izdelku, v prihranku energije, boljših pogojih dela ali kako drugače. »Masovna industrijska proizvodnja se je preselila na vzhod. Pohlep kapitala je to zahteval in danes zahodni svet išče nove poti. Ta nova pot nastaja pod geslom Industrija 4.0 ali tovarne prihodnosti. Jaz to razumem kot prilagodljivo proizvodnjo, kot proizvodnjo tako rekoč vsega, pravi dr. Janko Petrovčič.« »Gremo v smer, kjer bo proizvajalec prodal določeno število izdelkov. Željo vpisal v poslovni sistem, od tam gre ukaz v proizvodni sistem, - na koncu tudi do naše diagnostične naprave -, in vse se bo prilagodilo temu, ne da bi ljudje kaj dosti posegali vmes.« Dr. Janko Petrovčič z Odseka za sisteme in vodenje Instituta "Jožef Stefan" je za vrhunske dosežke pri razvoju inovativnih elektronskih sistemov je prejel Puhovo nagrado. Med dosežki, s katerimi se lahko pohvali v zadnjem času je razvoj unikatnih naprav za diagnostiko kakovosti elektromotorjev, sesalnih enot in električnih motorjev podjetje Domel. Za podjetje Danfoss Trata pa je razvil elektronske sklope inteligentnih pogonov za ventile družine HD, ki so prodajna uspešnica podjetja. O razvoju teh tehnologij in še kakšni drugi je spregovoril v Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva J. Petrovčiča
Tekoči kristali imajo vrsto zelo zanimivih lastnosti, zaradi katerih so lahko uporabni na zelo različne načine. To se nam konec koncev vsakodnevno potrjuje, ko se denimo bliskovito odzivajo na naše dotike na najrazličnejših zaslonih. A možnosti, ki jih skrivajo specifične lastnosti tekočih kristalov, nakazujejo, da smo morda šele na začetku njihove uporabe. Modeliranje t. i. topoloških defektov v tekočih kristalih namreč odpira še vrsto fascinantnih možnostih; z njihovo pomočjo bi lahko načrtovali vezja, ki bi se pod vplivom električnega polja sama prevezala v novo konfiguracijo, lahko pa ponudijo tudi nov pristop k reševanju ugank, ki se zastavljajo na običajno povsem ločenih področjih fizike – od kozmologije do fizike osnovnih delcev. A to sta le dve možnosti, ki izhajata iz raziskovalnega dela prof. dr. Sama Kralja, vodje laboratorija Fizika kompleksnih sistemov na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru in znanstvenega svetnika na Institutu Jožef Stefan, ki je za svoje dosežke prejel tudi Zoisovo priznanja. Kaj so pravzaprav so topološki defekti in zakaj so lahko tako vsestransko uporabnim je prof. Samo Kralj na različnih primerih pojasnil v tokratnih Podobah znanja. "Tekoči kristali so zaradi tega, ker ponujajo takšno raznovrstnost faz, poleg tega pa lahko v njih kreiraš vse topološke defekte, ki jih vidiš v naravi, poligon fizike, " pravi prof. dr. Samo Kralj. "So poligon, kjer se lahko igraš s fundamentalno fiziko, ker je z njimi marsikaj zelo lahko preučevati, po drugi strani pa imaš cel kup možnih aplikacij." Foto: iz osebnega arhiva S. Kralja
Razumevanje nenavadnih pojavov v vesolju je lahko tesno povezano z razumevanjem pojavov tu na Zemlji. Vprašanja, ki jih znanosti denimo zastavljajo eksotični kozmični delci visokih energij, ki potujejo skozi vesolje in se občasno zaletijo tudi v Zemljino atmosfero, zahtevajo, da atmosfero zelo podrobno poznamo. Potem jo namreč lahko uporabimo kot orjaški detektor. "Naš detektor [Observatorija Pierre Auger] je dejansko ogromen," pravi prof. dr. Samo Stanič, vodja Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. "Razprostira se na površini 3000 km2, kar je nekje med šestino in sedmino Slovenije. Na tleh je mreža 1660 talnih detektorjev, ima 24 posebnih teleskopov za merjenje šibke fluorescenčne svetlobe, ki jo plazovi delcev v zraku povzročajo. Volumen zraka ima torej osnovnico 3000 km2 in 15 km višino, kar je 45 000 km3. To je veliko. Za primerjavo, vse vode v Jadranskem morju je 35 000 km3." Če želimo izvedeti smer, iz katere so kozmični delci prileteli, in njihovo energijo, je potrebno lastnosti atmosfere poznati čim bolje. Pomembno je vedeti, kje so oblaki, kje so aerosoli in kakšne vrste so, kje nemara potekajo razelektritve. Stanje atmosfere se spremlja z različnimi napravami, zelo pomembno vlogo imajo lidarski sistemi. Ti laserski radarji streljajo svetlobne pulze v atmosfero in na podlagi odboja te svetlobe lahko razberemo, od česa se je odbila in na kateri višini. Prav konstrukcija štirih lidarskih postaj za merjenje lastnosti atmosfere predstavlja ključni prispevek slovenske ekipe v kolaboraciji Pierre Auger. Za vrhunske raziskave kozmičnih delcev ekstremnih energij so Zoisovo nagrado skupaj prejeli trije fiziki prof. dr. Andrej Filipčič, ki smo ga v Podobah znanja že gostili, prof. dr. Samo Stanič in prof. dr. Marko Zavrtanik. Lidarski sistemi se glede na svoj namen med seboj tudi razlikujejo. Poleg lidarjev za kolaboracijo Pierre Auger in za observatorij Polje teleskopov Čerenkova (Cherenkov Telescope Array), so na Univerzi v Novi Gorici razvili še tri druge lidarje. Dva sta v aktivni uporabi. "Eden je v prostorih Univerze v Novi Gorici v Ajdovščini, drugi pa na observatoriju na Otlici," razlaga, prof. Samo Stanič. "Sta precej različni napravi. Eden omogoča identifikacijo delcev, drugi pa pregledovanje atmosfere." Z njihovo pomočjo se danes opravljajo najrazličnejše zanimive raziskave, od raziskav burje v Vipavski dolini do vloge aeorosolov biološkega izvora pri nastanku oblakov. Foto: iz osebnega arhiva Sama Staniča
Znanje je ključ do uspeha. Prav tako inovativnost. S pravo količino znanja in inovativnosti bi moral biti uspeh zagotovljen. A sklicevanje na znanje in inovativnost je lahko kaj prazno brez upoštevanja realnih okoliščine delovanja najrazličnejših organizacij, skupin in celo družbe v celoti. Tokratni gost Podob znanja dr. Miha Škerlavaj, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in pridruženi redni profesor na BI Norwegian Business School, je za svoj prispevek k razumevanju ravnanja z znanjem in inovativnostjo prejel Zoisovo priznanje. Danes je poudarek na inovativnosti izjemno močan in nenehne inovacije so tako rekoč neobhodne, če ne želimo, da nas čas prej ali slej povozi. A inovacije zgolj zaradi samih inovacij tudi ne bodo obrodile uspeha. "Na tem področju se zdi, da je napaka bodisi ta, da gremo preveč v neznano in preveč spreminjamo, ali pa da igramo preveč "na sigurno"," poudarja prof. dr. Miha Škerlavaj. Primer tega, kako najti pravo ravnotežje med dolgoročno stabilnostjo in nenehnimi inovacijami, predstavlja Marvel, ki s svojo franšizo filmov o superjunakih, kateremu je prof. Škerlavaj posvetil veliko raziskovalnega časa. V pogovoru tudi o tem, zakaj je dobra ekipa pomembnejša od dobre ideje, zakaj lahko v organizacijah prihaja do skrivanja znanja in kakšne so posledice takšnega ravnanja, ter o novi dobi t. i. postherojskega načina vodenja, ki prav v času pandemije najjasneje kaže dobre rezultate. Foto: Torbjorn Brovold
Iz vesolja od vsepovsod prihajajo kozmični delci ekstremnih energij. Sicer jih ni veliko, a njihova visoka energija kaže, da ne nastajajo v običajnih pogojih. Z namenom, da bi njihovim skrivnostim prišli na sled in tako razkrili nekaj novih ugank vesolja, je pred 20 leti nastala mednarodna kolaboracija Pierre Auger, v kateri zelo uspešno sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Za svoje vrhunske dosežke pri raziskavah kozmičnih delcev ekstremnih energij so prof. dr. Andrej Filipčič, prof. dr. Samo Stanič in prof. dr. Marko Zavrtanik prejeli Zoisovo nagrado. Tokrat v Podobah znanja gostimo prof. dr. Andreja Filipčiča z Inštituta Jožef Stefan in Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. Foto: iz osebnega arhiva Anderja Filipčiča
Les v sebi skriva številne skrivnosti, če jih le znamo razbrati. Vsakdo ve, da lahko s preštevanjem kolobarjev v lesu oziroma branik ugotovimo starost posekanega drevesa in bolj ozke so branike, počasnejša je bila rast. A iz tega specifičnega vzorca, kako si sledijo leta boljše in slabše rasti, lahko izvemo tudi, kdaj in morda tudi kje je drevo rastlo. "S to metodo so med drugim ugotovili, na kako dolge razdalje so les prevažali v preteklih stoletjih ali celo tisočletjih," je zanimiv primer navedla dr. Katarina Čufar, redna profesorica na oddelku za lesarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete. Njeni osrednji področji raziskovanja sta anatomija lesa in dendrokronologija. Že vrsto let sodeluje tudi pri arheoloških raziskavah in je pomagala določiti tudi starost najstarejšega lesenega kolesa z osjo na svetu, ki so ga odkrili na Ljubljanskem barju. S pomočjo dendrokronologije je moč celo natančno ugotoviti, katerega oddaljenega leta so denimo koliščarji posekali neko drevo, ki so ga uporabili v svojih zgradbah. A v ta namen je potrebno najprej izdelati t. i. referenčno kronologijo, torej vzorec, kako si sledijo ozke in široke branike kot nekakšna črtna koda od danes pa daleč v preteklost. To pa ni preprosto, saj vsaka drevesna vrsta zahteva svojo referenčno kronologijo in sicer za točno določeno območje. Pri tem so določene drevesne vrste zahtevnejše od drugih. Zanimiv primer sta smreka in jelka. Medtem ko jelka raste zelo podobno na različnih koncih Slovenije in celo Evrope, se smreka izjemno odziva na lokalne okoliščine vsakega konkretnega rastišča, zato je izdelkom iz smreke težje določiti starost. "Z eno jelovo kronologijo praviloma lahko dokaj brez težav datiramo izdelke iz celotne Slovenije ali še širše, za datiranje izdelkov iz smrekovine, pa bi potrebovali posebno kronologijo praktično za vsak kotiček v Sloveniji." Foto: Rado Likon, Cebram
Neveljaven email naslov